»Nikoli si nisem mislila, da bom lahko toliko naredila za Jehova.« Tako je svoje občutke opisala Gwen, ki je iz Anglije in zdaj služi v Albaniji, kjer se potrebuje več oznanjevalcev. a

 Gwen je ena od mnogih Jehovovih prič, ki so se preselile v Albanijo, da bi pomagale pri zbiranju »dragocenosti vseh narodov«. (Hagaj 2:7) Kaj motivira te oznanjevalce? Kakšne spremembe so morali narediti, da so se lahko preselili? Kaj jim daje veselje in pomaga vztrajati kljub izzivom?

 Vse, ki so prišli pomagat v Albanijo, je k temu spodbudila ljubezen do Jehova in želja, da pomagajo drugim, da ga spoznajo.

 Preden so se preselili, so spremenili svoje življenje, da bi lahko naredili več za Jehova. To jih je pripravilo na izzive, ki so se pojavili po tem, ko so se preselili v tujino. Gwen pravi: »Najprej sem se pridružila albanski skupini v svojem domačem kraju. Potem sem obiskala zborovanje v Albaniji. Kasneje sem se za krajši čas vrnila v Albanijo, da bi se izboljšala v albanščini.«

 Manuela iz Italije se je pri 23 letih preselila v drug del države, da bi pomagala majhni občini. Pravi takole: »Tam sem služila 4 leta. Ko pa sem izvedela, da v Albaniji potrebujejo pomoč pri oznanjevanju, sem uredila vse potrebno, da sem se lahko za nekaj mesecev preselila tja in pionirala.«

 Federica je bila stara komaj 7 let, ko je na zborovanju slišala poročilo iz Albanije. Pojasnjuje: »Brat je v poročilu povedal, da imajo oznanjevalci v Albaniji veliko svetopisemskih tečajev in da zainteresirani prihajajo na shode. Staršema sem rekla, da bi rada šla v Albanijo. Bila sta presenečena, ampak oče je rekel: ‚Pogovori se o tem z Jehovom, in če bo Jehova to želel, te bo uslišal.‘ Čez nekaj mesecev je bila naša družina povabljena, da služi v Albaniji.« Od takrat je minilo veliko let in Federica je zdaj poročena z Orgesom. Služita kot polnočasna služabnika v Albaniji.

 Gianpiero se je po upokojitvi s svojo ženo Glorio preselil v Albanijo. Pravi takole: »Ko so najini fantje odraščali, smo živeli v Italiji. Trije so se preselili v tujino, da bi služili tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev. Ko sva v Stražnem stolpu prebrala članek ‚Ali bi lahko šel v Makedonijo?‘, se naju je zelo dotaknil. Usedla sva se in preračunala, kako bi lahko z mojo pokojnino preživela in polnočasno služila v Albaniji.«

 Tisti, ki se želijo preseliti tja, kjer se potrebuje več oznanjevalcev, morajo ta korak skrbno načrtovati in narediti ustrezne spremembe v življenju. (Luka 14:28) Med drugim morajo ugotoviti, kako se bodo v tujini preživljali. Ko je bila prej omenjena Gwen še v Angliji, se je preselila k svoji sestri, da bi privarčevala denar. Sophia in Christopher, ki sta prav tako iz Anglije, se spominjata: »Prodala sva avto in nekaj pohištva. Upala sva, da bova lahko v Albaniji ostala vsaj eno leto.« Bila sta vesela, ker sta lahko ostala veliko dlje.

 Nekateri oznanjevalci pridejo v Albanijo za nekaj mesecev, potem se vrnejo v svojo domovino, da bi zaslužili nekaj denarja, nato pa se spet vrnejo v Albanijo. Tako sta delala tudi Eliseo in Miriam. Eliseo pojasnjuje: »Miriam je doma iz turističnega kraja v Italiji, kjer se zlahka najde sezonsko delo. Poleti sva šla običajno tja za 3 mesece, nato sva se vrnila v Albanijo in od svojih prihrankov živela naslednjih 9 mesecev. To sva delala 5 let.«

 Tisti, ki se preselijo tja, kjer se potrebuje več oznanjevalcev, se morajo prilagoditi novemu okolju. Izzive jim pomagajo premagovati krajevni bratje in sestre s svojimi nasveti in zgledom. Prej omenjena Sophia pravi: »V Albaniji je pozimi v hišah veliko hladneje, kot sem bila navajena doma. Ko sem opazovala, kako so sestre tukaj oblečene, sem se naučila, da se moram obleči drugače.« Grzegorz in njegova žena Sona sta prišla iz Poljske, da bi pomagala v slikovitem mestu Prizren na Kosovu. b Grzegorz pravi: »Tukaj so oznanjevalci tako ponižni, prijazni in potrpežljivi. Pomagajo nama pri učenju jezika in še pri marsičem drugem. Povedali so nama na primer, v katerih trgovinah imajo ugodne cene, in nama razložili, kako nakupovati na tržnici.«

 Ko se oznanjevalci preselijo v tujino, sklenejo tesna prijateljstva s krajevnimi brati in sestrami in spoznajo njihovo preteklost. To dobro vpliva na njih. Sona pravi: »Videla sem, kako močna je Jehovova ljubezen. Okrepi mi vero, ko vidim, kako so bratje in sestre popolnoma spremenili svoje prepričanje in življenje, ko so spoznali Jehova. Počutiva se koristna in vidiva, da lahko zelo veliko narediva v občini. Z brati in sestrami, ki so postali najini prijatelji, služiva z ramo ob rami.« (Marko 10:29, 30) Gloria pravi: »Poznam veliko sester, ki so vztrajale, čeprav so jim ljudje v okolici, ki ne marajo Prič, hudo nasprotovali in bili nasilni do njih. Zelo se me dotakne, ko vidim, kako rade imajo Jehova.«

 Tisti, ki se preselijo v tujino, se lahko naučijo veliko dragocenih stvari, ki se jih doma morda niso imeli priložnosti naučiti. Vidijo lahko, koliko veselja jim prinese to, da stopijo iz cone udobja in naredijo več za Jehova. Stefano pravi: »Ko sem bil še doma, sem večino časa oznanjeval po domofonu in uporabljal kratke predstavitve. Ampak Albanci se radi pogovarjajo na dolgo, še posebej ko počasi pijejo kavo. Ker sem zelo sramežljiv, sem bil najprej v zadregi in nisem vedel, kaj naj rečem. Sčasoma pa sem se začel bolj zanimati za ljudi in sedaj uživam v pogovoru z njimi. Zdaj veliko bolj uživam v oznanjevanju.«

 Leah se je z možem Williamom v Albanijo preselila iz Združenih držav Amerike. Takole pravi: »Služenje v tej deželi nama je pomagalo videti stvari v novi luči in razširiti obzorja. Veliko sva se naučila o gostoljubnosti, izkazovanju spoštovanja in o prijateljstvu. Naučila sva se, kako še drugače oznanjevati, dopovedovati na podlagi Svetega pisma in se izražati.« William pravi: »Večina ljudi, ki obišče Albanijo, se zaljubi v prekrasne plaže. Jaz pa zelo rad hodim v gore, v Albanske Alpe. Ampak tukaj mi je najbolj všeč to, kakšni so ljudje. V veliko vaseh na našem področju se je ljudem med posebnimi akcijami le na kratko oznanjevalo. V teh vaseh včasih oznanjujemo cel dan, ampak obiščemo samo nekaj družin.«

 Oznanjevalcem, ki se preselijo v tujino, je v največje veselje to, kako se ljudje odzivajo na dobro novico. (1. Tesaloničanom 2:19, 20) Laura, ki se je v Albanijo preselila kot mlada samska sestra, pove en primer: »Nekaj časa sem služila v mestu Fier. V samo dveh letih in pol je začelo oznanjevati 120 novih učencev. Poučevala sem kar 16 od njih!« Neka druga sestra Sandra se spominja: »Oznanjevala sem neki ženski, ki je prodajala na tržnici. Postala je sestra in se preselila nazaj v domačo vas. Ko sva se nazadnje slišali, mi je rekla, da je začela 15 svetopisemskih tečajev!«

 Nekateri, ki so se pred leti preselili v Albanijo, so še vedno tam in zelo uživajo v oznanjevanju. Včasih so presenečeni, ko vidijo, da je njihov trud po dolgem času obrodil sadove. (Pridigar 11:6) Prej omenjeni Christopher pove: »Srečal sem moškega, s katerim sem začel preučevati Sveto pismo kmalu za tem, ko sem se preselil v Albanijo. Bil sem ganjen, ko se je podrobno spomnil najinih prvih pogovorov o Svetem pismu. Zdaj sta oba z ženo Jehovovi priči.« Prej omenjena Federica pravi: »V neki občini je sestra pristopila k meni in me vprašala, če se je spomnim. Povedala mi je, da sem ji pred devetimi leti oznanjevala. Ko sem se preselila v drugo mesto, je po nekem času začela preučevati Sveto pismo in napredovala do krsta. Občutek sem imela, da naša prva leta v Albaniji niso bila ravno uspešna, ampak sem se motila!«

 Bratje in sestre, ki so se preselili v Albanijo in na Kosovo, so hvaležni, ker Jehova blagoslavlja njihov trud in jim daje smiselno življenje. Eliseo, ki že veliko let služi v Albaniji, opiše svoje občutke: »Ljudje zlahka začnemo napačno razmišljati, da bomo varnost v življenju dosegli, če jo iščemo tam, kjer jo išče svet. Ampak to je iluzija. Jehovova načela pa nam v resnici dajo smisel in varnost v življenju. Moje služenje v Albaniji mi pomaga, da imam to vedno v mislih. Čutim, da sem koristen in da me bratje cenijo. Okoli sebe imam prave prijatelje, ki imajo iste cilje kot jaz.« Sandra razmišlja podobno: »Ko sem se preselila na področje, kjer se potrebuje več oznanjevalcev, mi je Jehova dal možnost, da opravljam delo, ki sem si ga vedno želela – misijonarsko delo. Ni mi žal, da sem se preselila v Albanijo. Še nikoli nisem bila tako srečna!«