V amazonskem deževnem gozdu Južne Amerike, daleč stran od mestnega vrveža, živijo ljudje različnih plemen, jezikov in narodnosti. Zato se je julija 2017 skupina trinajstih Jehovovih prič podala na odpravo po reki Maroni in njenih vzhodnih pritokih v Francoski Gvajani. Njihov cilj? Svetopisemsko sporočilo o upanju ponesti do ljudi, ki živijo ob reki.

 En mesec pred 12-dnevno odpravo so se vsi sodelujoči udeležili sestanka, na katerem se je govorilo o načrtu potovanja. »Spoznali smo značilnosti in zgodovino področja. Prav tako smo razmislili, kako se pripraviti na potovanje,« pove Winsley. Vsak sodelujoči je bil opremljen z vodoodpornim zabojem, v katerega je dal visečo mrežo in mrežo proti komarjem. Potovanje je zajemalo dva poleta in veliko ur vožnje z drevaki.

 Kako so se tisti, ki so bili izbrani za to potovanje, počutili? Upokojenca Claude in Lisette sta zgrabila priložnost. »Bil sem presrečen, a hkrati malo prestrašen,« pove Claude. »Veliko sem slišal o nevarnih rečnih brzicah.« Lisette je imela svoje skrbi. Rekla je: »Spraševala sem se, kako bom govorila v indijanskih jezikih.«

 Eden od sodelujočih, ki mu je ime Mickaël, se je počutil podobno. »O plemenu Wayana nismo vedeli veliko,« pove. »Zato sem malo raziskoval po internetu in našel nekaj besed in osnovne pozdrave v njihovem jeziku.«

 Shirley, ki je potovala s svojim možem Johannom, je naredila seznam jezikov, ki se govorijo ob reki. »Iz spletnega mesta jw.org smo si v skoraj vseh teh jezikih prenesli videoposnetke. Priskrbeli smo si tudi slovarček z osnovnimi izrazi v jeziku wayana,« pravi Shirley.

 V torek, 4. julija, se je skupina v kraju Saint-Laurent du Maroni vkrcala na letalo in poletela v Maripasoulo, majhno mesto, ki leži globoko v notranjosti Francoske Gvajane.

 V naslednjih štirih dneh je skupina oznanjevala prebivalcem vasi, ki ležijo ob zgornjih rečnih rokavih reke Maroni. Potovali so z drevaki na motorni pogon, ki jih imenujejo piroge. »Ugotovili smo, da se Indijanci zelo zanimajo za duhovne teme,« pravi Roland, eden od članov skupine. »Imeli so veliko vprašanj in nekateri so želeli, da z njimi preučujemo Sveto pismo.«

 V neki vasi sta Johann in Shirley srečala mlad par, katerega sorodnica je pred kratkim naredila samomor. »Pokazala sva jima videoposnetek Ameriški domorodec spozna svojega Stvarnika,« pravi Johann. »Videoposnetek se je mladega para zelo dotaknil. Dala sta nama elektronski naslov, saj sta želela z nama ostati v stiku.«

 Najbolj oddaljen kraj, ki so ga obiskali, je bil Antécume Pata. Tamkajšnji vaški poglavar je utrujenim Pričam dovolil, da so na javnem kraju obesili svoje viseče mreže. Prav tako so se okopali v reki, kot to počnejo lokalni prebivalci.

 Od tam se je skupina odpravila v vas Twenké. Ugotovili so, da tamkajšnji prebivalci žalujejo zaradi smrti ljubljene osebe. »Plemenski poglavar, ki so ga imenovali Veliki mož, nam je dovolil, da smo svobodno hodili po vasi in tolažili žalujoče,« pravi Éric, eden od organizatorjev odprave. »Poglavar in njegova družina so zelo cenili to, kar smo jim prebrali iz Svetega pisma v jeziku wayana. Pokazali smo jim tudi videoposnetke, ki prikazujejo svetopisemsko obljubo o vstajenju.«

 Skupino je sedaj čakal pol ure dolg polet vzdolž reke iz Maripasoule do malega mesta, ki se imenuje Grand-Santi. V torek in sredo so člani skupine svetopisemsko sporočilo oznanjevali lokalnim prebivalcem. V četrtek pa so se Priče lotile še enega potovanja, in sicer pet ur in pol dolgega potovanja po reki Maroni proti vasi Apatou.

 Predzadnji dan odprave je skupina obiskala gozdne vasi Maronov, ki so potomci afriških sužnjev in so bili v Južno Ameriko pripeljani v kolonialnem obdobju v sosednjem Surinamu. Priče so vse vabile na shod, ki je bil organiziran v gozdu, v velikem šotoru, ki je bil postavljen posebej za to priložnost. »Zelo smo bili veseli, da je prišlo tako veliko ljudi,« pravi Claude. »Vabili smo jih še isti dan!« Karsten, ki je bil prvič na takšni oznanjevalski odpravi, je imel v jeziku aukan javni govor z naslovom »Ali s sedanjim življenjem vse mine«. Shoda se je udeležilo 91 ljudi iz več vasi.

 Na koncu se je skupina vrnila v Saint-Laurent du Maroni. Vsi sodelujoči so bili navdušeni nad pozitivnim odzivom prebivalcev, ki so sprejeli veliko število publikacij in si ogledali ogromno videoposnetkov Jehovovih prič.

 »Nimam besed, s katerimi bi opisala, kako vesela sem, da sem šla na to akcijo,« pravi Lisette. Cindy se z njo strinja in doda: »Če bi se takšna akcija še kdaj organizirala, bi molila, da bi lahko šla še enkrat. Takšno veselje moraš občutiti, da ga lahko razumeš.«

 Nekateri člani odprave so se želeli vrniti na ta področja. Mickaël je rekel: »Pripravljeni smo, da gremo še enkrat!« Winsley se je preselil v Saint-Laurent du Maroni. Claude in Lisette, ki sta v svojih šestdesetih letih, pa sta se odločila, da se preselita v vas Apatou.