2. poglavje

Zakaj toliko nesoglasij glede razvoja

Ko so pripravljali posebno izdajo Darwinovega Nastanka vrst ob stoletnici prve izdaje, so naprosili W. R. Thompsona, takratnega predstojnika Inštituta za biološka nadzorovanja Britanske skupnosti narodov v Ottawi, v Kanadi, da bi napisal uvod zanjo. V njem je napisal: »Dobro vemo, da se med biologi mnenja o vzrokih za razvoj, pa tudi o njegovem dejanskem poteku, močno razhajajo. Do teh razhajanj prihaja zato, ker so razpoložljivi dokazi nezadostni in se iz njih ne da sklepati ničesar zanesljivega. Zato je edino prav, da strokovno nepodkovano bralstvo opozorimo na nesoglasja o razvojnem nauku.«^a

1., 2. a) Kakšna je slovarska opredelitev besede »dejstvo«? b) Ali lahko naštejete nekaj primerov dejstev?

PRIVRŽENCEM razvojnega nauka se zdi, da je razvoj že izpričano dejstvo. Menijo torej, da je to »stvarnost«, »resnica« ali nekaj, »kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo«, kakor besedo »dejstvo« opredeljuje Slovar slovenskega knjižnega jezika. Pa je to res?

² Naj to ponazorimo s primerom. Nekdaj so vsi verjeli, da je zemlja ploščata. Zdaj pa je za gotovo izpričano, da je óblaste oblike. To je dejstvo. Nekdaj so vsi verjeli, da je zemlja središče vesolja in da nebesna telesa krožijo okoli zemlje. Zdaj pa zatrdno vemo, da zemlja kroži po krožnici okoli sonca. Tudi to je dejstvo. Marsikaj, kar je nekoč veljalo le za sporno teorijo, je bilo potem z dokazi izpričano kot neizpodbitno dejstvo, kot stvarnost ali resnica.

3. a) Po čem bi sklepali, da je razvoj kot že izpričano »dejstvo« še vedno vprašljiv? b) Iz katerega zornega kota si bo poučno ogledati trenutni položaj razvojnega nauka?

³  Ali bi prišli do enako neizpodbitne resnice, če bi se lotili pregleda dokazov za razvoj? Zanimivo je, da že od 1859. leta, odkar je bil prvič objavljen Darwinov Nastanek vrst, celo med najuglednejšimi evolucionističnimi znanstveniki vlada precejšnje nesoglasje glede cele vrste postavk v tem nauku. Do danes so se ti prepiri zaostrili kot še nikoli. Torej bo zelo poučno, če si pogledamo, kaj o tem pravijo sami zagovorniki razvoja.

Razvojni nauk napaden

4.–6. Kaj se dogaja med zagovorniki razvojnega nauka?

⁴ Znanstvena revija Discover je položaj opisala takole: »Ne le da se nad razvojni nauk zgrinjajo napadi krščanskih fundamentalistov, ampak se dvomi o njem budijo tudi uglednim znanstvenikom. Med paleontologi, torej strokovnjaki, ki preučujejo okamninske ostalíne, vlada čedalje hujša razklanost.«¹ Evolucionist Francis Hitching, avtor knjige Žirafin vrat (The Neck of the Giraffe) pa je zapisal: »Naj je darvinizem v svetu znanosti še tako splošno priznan kot najboljši skupni imenovalec celotne biologije, se mora v častitljivi starosti stotridesetih let otepati z neverjetno kopico težav.«²

⁵ Po pomembnem zborovanju kakih 150 strokovnjakov za razvoj v Chicagu, v ameriški zvezni državi Illinois, je neko poročilo za konec zapisalo: »[Razvojni nauk] trenutno preživlja najširšo in najkorenitejšo spremembo zadnjih 50 let. [...] Biologi se zlepa ne morejo zediniti o tem, kako je razvoj pravzaprav potekal. [...] Nič ne kaže, da bi se nam kaj kmalu obetal jasen odgovor na vprašanja, ki se vnemajo v teh polemikah.«³

⁶ Paleontolog Niles Eldredge, sicer eden vodilnih evolucionistov, je rekel: »Dvom, ki se je neopazno prikradel pod poprej samovšečno samozaverovanost razvojne biologije zadnjih dvajset let, zdaj razvnema vroče strasti.« Menda »celó znotraj vojskujočih se taborov manjka popolne soglasnosti,« in kot je Eldredge še dodal, je »iz tega zadnje čase nastal pravi narobe  svet. [...] Včasih se zdi, da je na vsako [razvojno] témo toliko variacij, kolikor je posameznih biologov.«⁴

7., 8. Kaj je o Darwinovem Nastanku vrst napisal ugleden pisec?

⁷ Christoper Booker, strokovni sodelavec londonskega Timesa, sicer pa privrženec razvoja, je o tem napisal takole: »Ta teorija je bila čudovito preprosta in mikavna. Težava, ki se je je Darwin sam vsaj deloma zavedal, je bila le v tem, da je bila prepolna velikanskih lukenj.« O Darwinovem Nastanku vrst pa je menil: »Prava ironija je, da knjiga, ki je zaslovela, češ da pojasnjuje nastanek vrst, tega v resnici sploh ne pojasni.« (Kurziv naš.)

⁸ Booker je prav tako napisal: »Stoletje po Darwinovi smrti še vedno nimamo niti približno izpričane ali vsaj verjetne predstave o tem, kako je razvoj v resnici potekal, in to zadnja leta buri duhove in néti vedno nove polemike o tem vprašanju. [...] Evolucionisti sami toliko da si ne skočijo v lase, ko vedno nove [razvojne] ločine vztrajajo pri kaki novi domislici.« Na koncu pa pravi: »Niti približno se nam ne sanja, kako in zakaj se je to v resnici zgodilo, in prav lahko, da tega ne bomo nikoli vedeli.«⁵

9. Kako opisujejo stanje med evolucionisti v zadnjih letih?

⁹ Evolucionist Hitching mu pritrjuje, ko pravi: »Zaradi razvojnega nauka so se vnemali pravi strankarski prepiri. [...] Učene glave, porazdeljene na tiste za in tiste proti, so se vkopale vsaka za svojim vzvišenim okopom in že se je začelo navzkrižno obstreljevanje z najhujšimi žaljivkami.« Po Hitchingovem mnenju ima lahko tákole razgreto učenjaško pravdanje še daljnosežne posledice, »nemara kot napoved enega tistih trenutkov v zgodovini znanosti, ko se kar na lepem dolgo zatrjevana zamisel zruši pod bremenom nasprotnih dokazov in na njeno mesto stopi nova misel«.⁶ Britanski New Scientist pa je ugotavljal, da »čedalje več znanstvenikov,  še zlasti pa vedno več evolucionistov [...] zatrjuje, da darvinistični razvojni nauk sploh ni prava znanstvena teorija. [...] Mnogi izmed kritikov imajo za sabo blesteča priporočila o razumski utemeljenosti svojih trditev.«⁷

V zagati glede prvih začetkov

10. Ali je razvojni nastanek življenja na zemlji že dokazano dejstvo?

¹⁰ O nastanku življenja pravi astronom Robert Jastrow takole: »Na to [znanstveniki] na svojo nejevoljo ne znajo enoumno odgovoriti, ker kemikom še ni uspelo posneti poskusov narave, da bi ustvarili življenje in nežive snovi. Znanstveniki kratko malo ne vedo, kako se je to zgodilo.« Potem pa še dodaja: »Znanstveniki nimajo s čim dokazati, da življenje ni plod ustvarjanja.«⁸

11. V kakšnih težavah je razvojni nauk zaradi zamotanih telesnih organov?

¹¹ Z nastankom življenja pa težav še zlepa ni konec. Pomislimo samo na telesne organe, kot so oko, uho in možgani. Vsi so enako osupljivi v svoji zamotani zgrajenosti, mnogo bolj nedoumljivi kot še tako zapleteno sestavljene naprave, kar so jih izdelale človeške roke. Težava za razvojni nauk je v tem, da morajo vsi sestavni deli teh organov delovati hkrati, da bi bil možen vid, sluh ali mišljenje. Ti organi bi bili neuporabni,  če vsi posamezni deli ne bi bili dokončani. Iz tega logično sledi vprašanje: Ali bi bil lahko nenadzorovani naključnostni dejavnik, ki je menda pogonska sila razvoja, zbral vse te dele ob pravem času v ravno prave celote, tako da bi odtlej tvorili tako dovršene mehanizme?

12. a) Kaj je o nastanku očesa menil Darwin? b) Ali je danes to vprašanje že kaj bliže rešitvi?

¹² Darwin je priznal, da v tem vidi problem. Napisal je recimo: »Rad priznam, da je po videzu zares na moč nesmiselno domnevati, da je moglo nastati [z razvojem] tudi oko.«⁹ Od takrat je minilo že dobro stoletje. Ali se je zdaj ta problem že rešil? Ne. Ravno obratno, od Darwinovih časov sem nas vedno nova spoznanja o očesu prepričujejo, da je zgradba očesa še bolj zapletena, kot pa si je to on predstavljal. Jastrow je tako rekel: »Po vsem videzu je oko nastalo po načrtu. Noben projektant za teleskope bi ga ne bil mogel bolje zastaviti.«¹⁰

13. Kaj je neki znanstvenik zaključil o možganih?

¹³ Če je že pri očesu takšna zadrega, kaj naj potem rečemo o človekovih možganih? Če se vendar niti najenostavnejši stroj ne razvije po naključju, kako naj potem imamo za dejstvo, da so se razvili možgani, ki so neskončno kompleksnejši? Jastrow zaključuje: »Težko je sprejeti misel, da bi bil razvoj človekovega očesa plod golega naključja, še težje pa je sprejeti  pomisel, da je razvoj človekovega razuma plod naključnih motenj v možganskih celicah naših prednikov.«¹¹

V zadregi nad okamninami

14. Ali pričevanja okamnin res potrjujejo razvojni nauk?

¹⁴ Znanstveniki so izkopali že na milijone kosti in drugih dokazov o življenju v davnini; vse to imenujemo fosili ali okamnine. Če naj bi bil razvoj dejstvo, bi v vsem tem prav gotovo morali najti na pretek dokazov, da so se ene oblike živega razvijale v druge. Pa vendar Bulletin čikaškega prirodoslovnega muzeja pravi k temu takole: »Že od začetka se Darwinova [razvojna] teorija postavlja v tesno zvezo z dokazi iz okamnin, tako da najbrž po mnenju večine ljudi te okamnine pomenijo eno izmed bistvenih prvin splošnega utemeljevanja darvinističnega razlaganja zgodovine življenja. Žal pa to ni čisto res.«

15. a) Kaj se je Darwinu zdelo glede izkopaninskih pričevanj v njegovih dneh? b) Kaj nam razkrivajo ta pričevanja po več kot stoletnem zbiranju okamnin?

¹⁵  Zakaj ne? Kot nadaljuje Bulletin, je bil Darwin »v zadregi spričo okamninskih izsledkov, ker ti pač niso pokazali tistega, kar je bil napovedal. [...] Ne takrat ne dandanes nam geološke zbirke ne odkrivajo podrobno stopnjevanje verige počasnega in napredujočega razvoja.« Pravzaprav imamo zdaj, po več kot stoletnem zbiranju okamnin, »celó manj primerov razvojnih prehodov, kot pa smo jih imeli v Darwinovih časih,« razlaga Bulletin.¹² Kako je to mogoče? Mogoče je zato, ker nam današnja mnogo številnejša okamninska pričevanja kažejo, da nekateri od primerov, s katerimi so nekoč potrjevali razvoj, v resnici tega sploh ne potrjujejo.

16. Kaj zdaj priznavajo mnogi znanstveniki evolucionisti?

¹⁶ To, da okamninsko pričevanje prav nič ne potrjuje postopnega razvoja, je zbegalo že marsikaterega evolucionista. Steven Stanley v Novi razvojni časovni razpredelnici (The New Evolutionary Timetable) pripoveduje o tem, da »izkopanine nasploh z ničimer ne izkazujejo  postopnih prehodov iz ene večje skupine v drugo.« Kot pravi sam: »Dozdaj poznane okamninske zbirke se ne skladajo in se tudi nikoli niso skladale s [počasnim razvojem].«¹³ Niles Eldredge prav tako priznava: »Modela, ki naj bi po zatrjevanju obstajal in ga iščemo že 120 let, enostavno ni.«¹⁴

Novejše teorije

17. Kaj je o novejših teorijah pisalo v Science Digestu?

¹⁷ Spričo vsega tega mnogi znanstveniki iščejo izhod v novih teorijah na témo razvoja. O tem je Science Digest pisal takole: »Nekateri znanstveniki se zavzemajo za misel o še naglejših razvojnih spremembah in se zdaj popolnoma resno ubadajo s predstavami, ki so se nekoč širile le v znanstvenofantastičnih romanih.«¹⁵

18. Kakšen problem je povezan s še novejšo teorijo, da je življenje nastalo nekje v vesolju?

¹⁸ Nekateri strokovnjaki recimo sklepajo, da se življenje ni moglo poroditi na zemlji spontano, samo od sebe. Zato rajši ugibajo, ali ne bi bilo moglo vzkliti nekje daleč v vesoljskih prostranstvih in šele potem pripotovati na zemljo. Žal pa se s tem problem glede izvora življenja samo odriva še bolj nazaj v pradavnino in za povrh v še bolj zlovešče okolje. Še predobro namreč vemo, kakšne nevarnosti vse prežijo na življenje v sovražnih vesoljskih širjavah. Ali naj se nam potem zdi kaj bolj verjetno, da se je življenje začelo spontano, samo od sebe, kje drugje v vesolju, se v tako krutih razmerah obdržalo in potem naposled pritavalo do zemlje ter se tu razvilo v življenje, kakršnega poznamo?

19., 20. Za katero novo teorijo se zavzemajo nekateri evolucionisti?

¹⁹ Ker okamninske zbirke ne pripovedujejo o postopnem razvijanju življenja iz ene zvrsti v drugo, pa nekateri evolucionisti postavljajo teorijo, da je to dogajanje potekalo sunkoma, z večjimi ali manjšimi zaleti, nikakor pa ne zlagoma. Ali kot to razlaga The World Book Encyclopedia: »Po mnenju mnogih biologov je možno, da nove vrste nastajajo zaradi izrazitih nenadnih sprememb v genih.«¹⁶

²⁰  Nekateri privrženci te teorije imenujejo opisani potek »z ločili zaznamovano ravnotežje«. Namreč, vrste ohranjajo »ravnotežje« (ostajajo torej bolj ali manj enake), vsake toliko časa pa se vmes znajde kako »ločilo« (se pravi večji razvojni preskok v kaj drugega). To pa je toliko kot na glavo obrnjen nauk, kakršnega že dolga desetletja priznavajo skoraj vsi evolucionisti. Newyorški Times je ostro razhajanje med obema teorijama zgovorno povzel z naslovom »Napadi na teorijo o naglem razvoju«. Članek sam pa ugotavlja, da je novejša zamisel o »ravnotežju, zaznamovanem z ločili«, »sprožila novo nasprotovanje« med privrženci tradicionalne predstave.¹⁷

21. a) Kakšen dokaz bi moral obstajati, pa naj obvelja ta ali ona teorija? b) Kaj pa pravijo dejstva?

²¹ Sicer pa, naj je v veljavi ta ali ona teorija, jasno je, da bi moralo biti vsaj s čim dokazano, da ena življenjska vrsta prehaja v drugo. Med različnimi življenjskimi zvrstmi, izpričanimi v okamninskih zbirkah, kakor tudi med različnimi zvrstmi živega, ki dandanes napolnjuje zemljo, so še vedno vrzeli.

22., 23. Kako so v zadnjem času postavili pod vprašaj Darwinovo zamisel o »obstanku najmočnejšega«?

²² Prav tako poučno si je ogledati, kaj se je zgodilo z dolgo priznavano Darwinovo zamislijo o »obstanku  najmočnejšega«, ali zamislijo o »naravnem izboru« kakor jo je sam imenoval. Po njegovem naj bi narava »izbirala« najkrepkejše in najpripravnejše osebke za nadaljnji obstoj. S tem, da so si ti »najboljši« nabirali nove lastnosti, ki so jim prinašale koristi, naj bi se tudi počasi razvijali. Vendar pa po spoznanjih minulih 125 let lahko ugotavljamo kvečjemu to, da je morda že res, da najmočnejši obstanejo, da pa to še ne razloži, od kod so se ti pojavili. Že mogoče, da je en lev močnejši in urnejši od drugega, vendar s tem še nismo razložili, kako je ta lev sploh postal lev. In ves njegov zarod bodo še vedno samo levi in nič drugega.

²³ Tako publicist Tom Bethell piše v reviji Harper’s: »Darwin se je pri tem tako zelo uštel, da bi skoraj spodkopal lastno teorijo. Kako zelo se je uštel pa spoznavamo šele v zadnjem času. [...] Že mogoče, da je en osebek ‚sposobnejši‘ od drugega. [...] To pa seveda še ne pomeni nič takega, zaradi česar bi ta osebek nastal, [...] Po mojem je očitno, da je v tej zamisli marsikaj hudo hudo zgrešenega.« In kot Bethell še dodaja: »Kolikor lahko presodim, smo pred kaj zoprnim sklepom: po mojem je namreč Darwinov nauk na robu propada.«¹⁸

Dejstvo ali teorija?

24., 25 a) V katerih točkah se razvojni nauk ni ravno izkazal kot izpričano dejstvo? b) Kaj bi si lahko po besedah nekega evolucionista mislili o sodobnem nauku?

²⁴ Takole pa Francis Hitching povzema nekatere izmed nerešenih vprašanj, s katerimi se sooča razvojna misel: »[Sodobna razvojna teorija] je doživela neuspeh v treh bistvenih točkah, v katerih bi se jo dalo preveriti: V okamninskih izsledkih odkrivamo le vrsto razvojnih skokov, ne pa kakega postopnega spreminjanja. Geni so močan ustaljevalni mehanizem, katerega glavna naloga je, da preprečuje razvoj novih oblik. Z naključnimi postopnimi mutacijami na molekularni ravni ne moremo razložiti tako urejene in rastoče kompleksnosti vsega živega.« (Kurziv naš.)

²⁵  Za konec pa Hitching ugotavlja še tole: »Milo rečeno bi človek zlahka podvomil v razvojni nauk, ki vzbuja toliko dvomov celó med tistimi, ki ga učijo. Če je darvinizem v resnici najboljši skupni imenovalec celotne biologije, potem v sebi združuje velika področja nevednosti. Ne uspeva mu razložiti nekatera najbolj temeljna vprašanja: kako so oživele nežive kemične spojine, po katerih slovničnih zakonitostih se ravna genski kód ali kako geni določajo obliko vsega živega.« Hitching celó pravi, da je po njegovem mnenju sodobni razvojni nauk »tako pomanjkljiv, da bi moral človek ne le verjeti, pač pa že verovati vanj, [če naj bi ga imel za resničnega].«¹⁹

26. Zakaj ni logično še naprej trditi, da je razvoj dejstvo?

²⁶ Kljub temu pa mnogi zagovorniki razvoja menijo, da imajo dovolj razlogov za vztrajanje pri tem, da je razvoj dejstvo. Pojasnjujejo, da se prerekajo le zaradi manjših podrobnosti. Toda, ali bi tako zlahka razglasili za dejstvo katerokoli drugo teorijo, če bi se ta kar šibila pod težo hudih težav, ki jih kar ne bi hotelo biti konec, in če se še njeni zagovorniki ne bi mogli zediniti o njenih bistvenih postavkah? To, da kar naprej ponavljamo, da je nekaj dejstvo, še ne pomeni, da je tisti nekaj res dejstvo. Ali kot je biolog John R. Durant napisal v londonskem Guardianu: »Veliko strokovnjakov premaga skušnjava po dogmatičnosti, [...] vedno znova se o vprašanju nastanka vrst govori, kot bi bilo že enkrat za vselej rešeno. V resnici pa o kaki rešenosti ni niti govora. [...] Dogmatičnost pa še vedno ostaja, in to ne služi v prid znanosti.«²⁰

27. Kateri okvir za razlago o nastanku življenja še obstaja?

²⁷ Kaj pa lahko po drugi strani rečemo o ustvarjanju, ki tudi razlaga, kako se je pojavilo življenje? Ali je njegov okvir trdnejši, ali je v njem več utemeljenosti, kot je je najti v dokazih, s kakršnimi pogosto potrjujejo razvojno misel? Ali morda Geneza oziroma 1. Mojzesova knjiga, najznamenitejša pripoved o ustvarjanju, pripoveduje o nastanku zemlje in živega tako, da bi se temu dalo verjeti?

[Vprašanja za preučevanje]

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

»Darvinizem [...] se mora v častitljivi starosti stotridesetih let otepati z neverjetno kopico težav«

[Poudarjeno besedilo na strani 15]

»Biologi se zlepa ne morejo zediniti o tem, kako je razvoj pravzaprav potekal«

[Poudarjeno besedilo na strani 18]

»Po vsem videzu je oko nastalo po načrtu. Noben projektant za teleskope bi ga ne bil mogel bolje zastaviti«

[Poudarjeno besedilo na strani 21]

»Modela, ki naj bi po zatrjevanju obstajal in ga iščemo že 120 let, enostavno ni«

[Poudarjeno besedilo na strani 21]

»Nekateri znanstveniki se zavzemajo za [...] [razvojne] predstave, ki so se nekoč širile le v znanstvenofantastičnih romanih«

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

Nove teorije trdijo nasprotno od že desetletja priznanih teorij

[Poudarjeno besedilo na strani 23]

»Po mojem je [...] Darwinov nauk na robu propada«

[Poudarjeno besedilo na strani 24]

»Vedno znova se o vprašanju nastanka vrst govori, kot bi bilo že enkrat za vselej rešeno. V resnici pa o kaki rešenosti ni niti govora«

[Okvir na strani 18]

»Računalnikarji v zadregi, kako preslikati človekov vid«

Pod gornjim naslovom je v New York Timesu pisalo: »Strokovnjaki, ki bi želeli uresničiti eno najdrznejših človekovih sanj – ustvariti misleče stroje – so že pri navidez najosnovnejšem prvem koraku trčili ob skorajda nepremagljivo oviro: kako obvladati videnje.«

»Po dvajsetletnih raziskavah jih še vedno čaka naloga, da stroje naučijo nekaj navidez najenostavnejšega – prepoznavati vsakdanje predmete in jih ločevati med sabo.«

»Tako pa jih je to izučilo, da z novim spoštovanjem gledajo na zapleteno zgradbo človeškega vida. [...] Človekova očesna mrežnica ostaja zavidanja vredni cilj računalnikarjev. Ta s svojimi 100 milijoni paličnic in čepnic ter plastmi nevronov opravi vsako sekundo vsaj po 10 milijard izračunov.«^b

[Slika na strani 16]

Strokovni sodelavec londonskega Timesa, sam privrženec razvoja, je o Darwinovi knjigi Nastanek vrst napisal: »Prava ironija je, da knjiga, ki je zaslovela, češ da pojasnjuje nastanek vrst, tega v resnici sploh ne pojasni«

[Slika na strani 17]

Neki evolucionist pravi: »Učene glave, porazdeljene na tiste za in tiste proti, so se vkopale [...] in že se je začelo navzkrižno obstreljevanje z najhujšimi žaljivkami«

[Sliki na strani 19]

Astronom Robert Jastrow je dejal: »Težko je sprejeti misel, da bi bil razvoj človekovega očesa plod golega naključja, še težje pa je sprejeti pomisel, da je razvoj človekovega razuma plod naključnih motenj v možganskih celicah naših prednikov«

[Slike na strani 20]

»Nekatere klasične primere darvinističnega spreminjanja iz okamninskih zbirk [...] je bilo treba zaradi dotekanja natančnejših podatkov zavreči ali vsaj modificirati.«^c (David Raup, čikaški narovoslovni muzej)

eohip

arheopteriks

pljučarica

[Slika na strani 22]

Morda je že res, da najmočnejši obstanejo, vendar to še ne razloži, odkod se ti pojavijo