Dežele nekdanje Jugoslavije

PODROČJE, nekdaj znano kot Jugoslavija, je polno očarljivih raznolikosti. Umeščeno je tako, da sta na severu srednja in vzhodna Evropa, na jugu Grčija in Turčija, na zahodu pa je Italija. Jugoslavija je bila talilni lonec kultur, jezikov in religij. Vendar pa ime Jugoslavija mnogim prikliče v spomin spore in vojne. Vse od umora nadvojvoda Franca Ferdinanda leta 1914 do etničnega čiščenja v sodobnejšem času je to področje Balkanskega polotoka okusilo bore malo miru. Boji, ki so potekali tukaj, zato da bi se pridobila neodvisnost, so pripeljali do tega, da so republike postale države. Nazadnje je Jugoslavija razpadla na Bosno in Hercegovino, Črno goro, Hrvaško, Makedonijo, Slovenijo in Srbijo.

Med tem političnim, etničnim in verskim sporom se je pisala izredna zgodba o ljubezni, enotnosti in zaupanju. Jehovove priče na tem področju so premagali predsodke in sovražnosti, ki so pretresali Balkan. Enotnost, ki so jo ohranili kljub različnim kulturam, je rezultat njihove zvestovdanosti vzvišeni vladavini – Božjemu kraljestvu.

ZAČETKI

Kako se je na tem področju začelo delovanje Jehovovih prič? Naša zgodba se prične z mladim brivcem, Franzem Brandom iz Vojvodine. Ker je iskal službo, se je odpravil v Avstrijo. Tam se je seznanil z resnico in jo leta 1925 prinesel v svoje rojstno mesto. Pridružil se je  majhni skupini, ki je brala in razpravljala na podlagi Studies in the Scriptures, pripomočkov za preučevanje Biblije, ki so jih dobili od sorodnikov iz Združenih držav Amerike.

Skupina je uvidela, da morajo oznanjevati, zato so dve brošurici, v katerih so bili pojasnjeni biblijski nauki, prevedli v srbščino. Žal je, še preden so lahko brošurice razdelili, skupino obiskal neki ugleden brat, ki se je obrnil proti organizaciji in ustanovil svojo ločino. Vse, razen Franza, je prepričal, da so zapustili Preučevalce Biblije.

Franz se je takrat preselil v Maribor, kjer je našel delo v neki brivnici. Pričeval je lastniku brivnice Richardu Tautzu, ki je sprejel resnico. Za Franza in Richarda, znana kot brivca, ki verjameta Bibliji, je bil salon središče njune oznanjevalske dejavnosti. Njune stranke so pozorno poslušale – zdelo se je, da se moški niso hoteli premikati ali govoriti, medtem ko sta jih brila! Ena od strank je bil politik Ðuro Džamonja. Drugi je bil Rudolf Kalle, lastnik popravljalnice pisalnih strojev. Tako Ðuro kot Rudolf sta hitro napredovala in se kmalu krstila. Ðuro je opustil politiko in pomagal v Kraljevini Jugoslaviji ustanoviti družbo Preučevalcev Biblije, imenovano Svetionik (Svetilnik). To je bratom in sestram omogočilo, da so lahko svobodno oznanjevali in imeli shode.

»FOTODRAMA« UTRE POT

Leta 1931 je podružnični urad Jehovovih prič v Švici poslal v Jugoslavijo dva brata, da sta v velikih mestih  prikazovala »Fotodramo stvarjenja«. Dvorane so bile nabito polne, občinstvo pa je pozorno poslušalo, ko je Ðuro predstavljal dramo. »Fotodrama« je po vsej državi zbudila zanimanje za biblijsko resnico. Medtem so bratje v Mariboru vodili shode, ki so potekali tako v slovenščini kot nemščini. V Zagrebu in okolici pa so se zbirale skupine, da bi razpravljale o publikacijah, ki so bile prevedene v hrvaščino.

Nato so se bratje odločili, da se bo Stražni stolp pričel prevajati v slovenščino in hrvaščino – kar je bila za tisti čas zelo zahtevna naloga. Potem ko so revijo prevedli, jo je neka sestra v celoti pretipkala in pri tem uporabljala kopirni papir. Tako je lahko nastalo le 20 kopij naenkrat. Kasneje se je z nakupom šapirografa tiskanje Stražnega stolpa povečalo in lahko so naredili 200 izvodov naenkrat.

Bratje in sestre so s temi revijami potovali z vlakom v različne dele Jugoslavije in oznanjevali. Včasih so si v Sloveniji sposodili tovornjak brez ponjave in najeli  voznika, ki ni bil Priča. Ta jih je odpeljal na področje, kjer so želeli oznanjevati, in jih čakal cel dan, dokler niso končali. Ker ti kraljestveni oznanjevalci v tistih zgodnjih dneh niso bili poučeni, kako opravljati to delo, so bili včasih premalo taktni. Toda Jehova je blagoslovil njihov trud tako, da jim je pomagal najti »prav naravnane za dosego večnega življenja«. (Apd. 13:48)

Franc Sagmeister se je takole spominjal: »Za biblijsko resnico sem slišal leta 1931 od svoje tete Terezije Gradič in njenega moža Franca. Bila sta med prvimi oznanjevalci v Sloveniji. Čeprav je bil Franc nekdaj velik nasprotnik religije, je pričel z veliko vnemo prebirati Sveto pismo. To je name naredilo velik vtis, zato sem se mu pri tem pridružil. Čeprav so mi v družini nasprotovali, sem hotel o naučenem pripovedovati drugim. Ko je za to izvedel vaški župnik, me je nemudoma poklical k sebi. Rekel mi je, da ne smem imeti Svetega pisma, ker ga ne razumem. Svojega izvoda mu nisem hotel izročiti. Pozneje, po  smrti mojega očeta, me je ta župnik napadel kar na cesti, češ da za očeta nisem plačal niti ene same maše. Odgovoril sem mu: ‚Plačal bi sto, celo tisoč maš, če bi mu to kaj pomagalo.‘

‚Pomaga pomaga,‘ je zatrdil župnik.

‚Če je v nebesih,‘ sem dejal ‚potem vaših maš ne potrebuje, pa tudi če je v peklu, jih ne potrebuje.‘

‚Kaj pa, če je v vicah?‘ je vztrajal župnik.

‚Gospod župnik,‘ sem rekel, ‚veste, da imam veliko posestvo. Takoj sem pripravljen iti k odvetniku in prepisati svojo posest na vas, če mi lahko iz Biblije dokažete, da ima človek neumrljivo dušo, ki živi po smrti, da obstajata pekel in vice ter da je Bog nekakšna trojica.‘

Srepo me je pogledal, nato je prižgal cigareto in odšel.«

NA PODROČJE GREDO PIONIRJI

V 1930-ih so goreči moški in ženske pripomogli k temu, da je po Jugoslaviji zasvetila luč resnice. V Mariboru denimo so se Grete Staudinger, Katarina Konečnik in kasneje Karolina Stropnik prijavile za delo, ki je postalo znano kot občasna pionirska služba. Na jugu Jugoslavije, v Mostarju, glavnem mestu Hercegovine, je dirigent Alfred Tuček prepoznal zven resnice in pričel pionirati. Dušan Mikić, 23-letnik iz Zagreba, je dobil brošurico Kje so mrtvi?. Tudi on je hitro napredoval, se krstil in pričel pionirati. Vrste pionirjev so kmalu okrepili goreči bratje in sestre iz Nemčije.

Takrat ko je resnica v Jugoslaviji pričela poganjati korenine, so jo v Nemčiji prepovedali. Podružnični urad v Švici je uredil, da je v Jugoslavijo prišlo približno 20 izkušenih pionirjev. Med njimi so bili Martin Pötzinger,  Alfred Schmidt, Vinko in Josephine Platajs ter Willi in Elisabeth Wilke. Čeprav niso govorili slovenskega ali srbohrvaškega jezika, so ti požrtvovalni pionirji uporabljali pričevalske kartice, s katerimi so pogumno oznanjevali in tako odprli pot za nadaljnji napredek.

IZZIVI PIONIRANJA

Pionirjem sta gorečnost za Jehova in ljubezen do ljudi pomagali, da so premagovali težave, ki so jih imeli tako z jezikom kot s pomanjkanjem denarja. Tudi hoja iz kraja v kraj ni bila majhen zalogaj. Nič neobičajnega ni bilo prehoditi 40 kilometrov v slabem vremenu in po težko dostopnem terenu, da bi prišli do oddaljenih vasi. Neka pionirka se spominja, da si ni želela uničiti čevljev, zato jih je med hojo od ene vasi do druge sezula. Martin Pötzinger, ki je kasneje postal član Vodstvenega organa, se je rad spominjal časov, ko je potoval po podeželju z nahrbtnikom, polnim literature, in oznanjeval vsakomur, ki je prisluhnil.

S prevozom je bilo manj težav, ko je neki brat iz Švice kupil kolesa in jih podaril tem zvestim pionirjem. Ta kolesa so v službi oznanjevanja uporabljali več desetletij.

Čeprav so bili ljudje v Jugoslaviji znani po svoji gostoljubnosti, je bilo veliko verskega nasprotovanja in pionirji so bili žrtve silnega preganjanja. Duhovniki so močno nadzirali svoje vernike, še zlasti v manjših vaseh. Včasih je kak duhovnik napeljal otroke na to, da so sledili pionirjem in vanje metali kamenje. Duhovščina je tudi nahujskala ljudi na oblasti, da so nadlegovali pionirje, jim zaplenili literaturo in jih aretirali.

Willi Wilke je nekoč, ko je oznanjeval v neki oddaljeni hrvaški vasi, slišal strašno vpitje, ki je prihajalo z vaškega trga. On, njegova žena in še ena pionirka, Grete  Staudinger, so tam ponujali brošurico Pravedni vladar, ki je na naslovnici imela risbo Jezusa Kristusa. Brat Wilke se spominja: »Ves zgrožen sem zagledal s srpi oboroženo jezno množico kakih 20 ljudi, ki so obkrožili mojo ženo. Nedaleč stran je druga skupina hitela sežigati naše brošurice.«

Pionirji niso vedeli, zakaj so ti preprosti kmetje tako jezni, sestra Wilke pa ni dovolj dobro obvladala jezika, da bi to lahko ugotovila. Grete, ki je tekoče govorila tako nemško kot hrvaško, je stopila bliže in vprašala: »Gospe in gospodje, kaj počnete?«

»Mi nočemo kralja Petra!« so odgovorili skoraj v en glas.

»Mi tudi ne,« je rekla Grete.

Ljudje so bili presenečeni. Pokazali so na risbo na brošurici in vprašali: »Zakaj pa potem delate propagando za njega?«

Sedaj je Grete razumela. Le leto dni prej, leta 1934, je bil jugoslovanski kralj Aleksander I. umorjen, prestol pa naj bi prevzel njegov sin Peter. Toda vaščani so se bolj zavzemali za avtonomijo kakor za srbsko monarhijo. Mislili so, da je na risbi kralj Peter, ne pa Jezus Kristus!

Nesporazum je bil rešen in pionirji so lahko temeljito pričevali o kralju Jezusu Kristusu. Nekateri, ki so sežgali svoje brošurice, so sedaj želeli nove. Pionirji so veseli odšli iz vasi, saj so čutili, da jih je Jehova zaščitil.

Pionirji so morali tudi poznati krajevne navade. Ko so v Bosni oznanjevali v vaseh, v katerih so živeli večinoma muslimani, so morali še posebej paziti, da jih niso užalili. Denimo to, da bi kak moški pogledal v oči poročeni muslimanki, bi lahko povzročilo negativen odziv njenega moža.

 Takrat je bilo v državi le nekaj občin in skupin. Zato je bilo včasih po celodnevnem oznanjevanju v kakšni oddaljeni vasi težko najti prenočišče. Pionirji so imeli malo denarja in si niso mogli privoščiti primerne sobe v kakšnem gostišču. Josephine Platajs se je spominjala: »V neki vasi naju zaradi strahu pred katoliškim duhovnikom nihče ni hotel vzeti pod streho. Bila je že tema, ko sva se odpravila iz vasi. Na poti sva zagledala veliko drevo, ob njem pa je ležalo suho listje. Odločila sva se, da bova prespala kar tukaj! Torbo z oblačili sva uporabila kot vzglavnik, kolo pa si je mož z vrvjo privezal okoli gležnja. Naslednje jutro sva se zbudila in ugotovila, da sva spala blizu vodnjaka. In tako sva imela vodo,  da sva se lahko umila. Jehova naju ni le ščitil, temveč je skrbel tudi za najine telesne potrebe.«

Ti pionirji so videli, kako je Jehova skrbel zanje celo v majhnih rečeh. Zanje je bilo najpomembnejše širjenje dobre novice, ne pa osebno udobje.

NAPREJ V MAKEDONIJO

Pionirja Alfred in Frida Tuček sta izkoristila priložnost za širjenje kraljestvenega sporočila, ko sta potovala iz Slovenije v Bolgarijo. V makedonskem mestu Strumica sta pričevala Dimitarju Jovanoviču, lastniku neke trgovine, in mu posodila nekaj literature. Mesec dni kasneje, ko sta se vračala iz Bolgarije, sta ga znova obiskala. Ko jima je povedal, da ni prebral literature, sta ga prosila, naj jima jo vrne, da jo bosta lahko dala komu, ki jo bo z veseljem prebral. To je zbudilo Dimitarjevo radovednost. Prosil ju je, naj mu dasta še  eno priložnost. Ko je prebral literaturo, je dojel, da je našel resnico. Bil je prvi, ki je v Makedoniji postal Jehovova priča.

Dimitar je o resnici govoril z bratoma Aleksom in Kostom Arsovom. Kmalu so bili v Makedoniji trije Pričevalci. Pričeli so oznanjevati, opremljeni pa so bili z revijami, gramofonom in ploščami, na katerih so bila posneta predavanja. Ena od teh revij se je znašla v rokah evangeličansko-metodističnega pastorja, ki jo je dal bistremu mladeniču iz svoje cerkve, Tušu Carčevemu. Tušu je bilo to, kar je prebral, všeč, zato je prepričal pastorja, da mu je priskrbel še več revij. Kmalu je spoznal, da ni prav prejemati plačilo za oznanjevanje dobre novice. Ves navdušen je to povedal pastorju, ki pa se je odzval tako, da mu ni več prinašal revij. Tušo je v revijah našel naslov podružničnega urada v Mariboru ter napisal pismo, v katerem je prosil, naj mu pošiljajo revije. Urad je zaprosil Dimitarja, Aleksa in Kosta, naj ga obiščejo. Kmalu je bila ustanovljena skupina.

Leta 1935 so bratje podružnični urad v Mariboru preselili v glavno mesto Jugoslavije, Beograd. Tam sta bila za nadzornika postavljena Franz Brand in Rudolf Kalle.

 OZNANJEVANJE PREPOVEDANO

Dokaz, kako goreči so bili naši bratje in sestre v tistih dneh, je razviden iz brošure, ki jo je leta 1933 izdala Katoliška cerkev. V brošuri je zelo podrobno opisala oznanjevalsko dejavnost Prič in napovedala, da so našemu delu štete ure. Kako so se zmotili!

Na severu Jugoslavije je duhovščino zelo jezilo goreče delo majhne skupine pionirjev. Še bolj jih je razjarilo to, da je sodišče ustavilo poskuse, da bi omejili oznanjevanje Kraljestva. Čez čas pa je neki jezuitski duhovnik iz Slovenije postal minister za notranje zadeve. Eden od njegovih prvih odlokov je bil razpust družbe Svetilnik; avgusta 1936 pa je bilo oznanjevanje uradno prepovedano. Oblasti so zapečatile kraljestvene dvorane in zaplenile vso literaturo. Na srečo so bile občine o tem vnaprej obveščene in oblastem ni ostalo veliko, kar bi lahko zasegle. Da bi se delo lahko nadaljevalo, je bila v Beogradu ustanovljena majhna založniška hiša z imenom Kula stražara (Stražni stolp), shodi pa so potekali po domovih.

S tem da je vlada uradno prepovedala naše delovanje, se je pritisk, da bi se ustavilo oznanjevanje, še povečal. To so še posebej čutili polnočasni služabniki, še zlasti naši bratje in sestre iz Nemčije. Ti pionirji so prišli v Jugoslavijo, ker je bilo oznanjevanje v drugih evropskih državah prepovedano, sedaj pa se je isto zgodilo tudi tukaj. Čeprav so pionirje aretirali in poslali v zapor, se njihova gorečnost ni zmanjšala. Neka sestra je dejala: »Ko smo bili v zaporu, nam včasih niso dovolili obiskov, toda Jehova nas ni nikoli zapustil. Ko nas je neki brat prišel obiskat in ga niso pustili do nas, je tako glasno govoril s paznikom, da smo ga lahko slišali. Že njegov glas nas je zelo spodbudil.«

 V tem negotovem času je bil potreben velik pogum za prevajanje in razdeljevanje brošurice Sodnik Rutherford razkrije peto kolono, v kateri je bila razgaljena vloga Katoliške cerkve pri podpiranju političnih ciljev nacistične vlade. Prevedena je bila v srbščino, hrvaščino in slovenščino, natisnjenih pa je bilo 20.000 izvodov v vsakem jeziku. Že od samega začetka je bila prepovedana, posledica tega, da je bila izdana, pa je bila, da so morali tuji pionirji zapustiti državo, za tiste, ki so jo izdali, pa je državni tožilec zahteval od 10 do 15 let zaporne kazni. Kljub nevarnosti je peščica oznanjevalcev hitro razdelila vseh 60.000 izvodov po Jugoslaviji.

»Takrat so bili ljudje lačni pisane besede in so jo z veseljem brali,« pojasnjuje Lina Babić, ki je spoznala resnico proti koncu druge svetovne vojne in je bila tesno povezana z zvestimi brati in sestrami. »Ker smo vedno morali biti previdni,« se spominja, »sem se odločila, da si vsebino literature prepišem v svoj zvezek. In tako bi preiskovalci, če bi me preiskali, lahko dobili vtis, da so to le moji osebni zapiski.«

IZBRATI MED TOLSTOJEM IN JEHOVOM

Ko je bil svet na robu vojne, je v eni največjih občin v Jugoslaviji prišlo do razkola. Nekateri so pričeli širiti poglede ruskega pisatelja in religioznega filozofa Leva Tolstoja. Tolstoj, nekdanji član Ruske pravoslavne cerkve, je bil prepričan, da so vse krščanske cerkve pokvarjene ustanove, ki povsem napačno predstavljajo krščanstvo. Nekateri bratje in sestre so privzeli to nezaupanje do vseh verskih organizacij in postali nezadovoljni z Jehovovo organizacijo. Brat, ki je bil na čelu te občine v Zagrebu, je prednost, ki mu je bila zaupana, tako zlorabil, da je večino oznanjevalcev prepričal, da so sprejeli  Tolstojeve poglede. Njegov vpliv je bil tako močan, da je večji del občine (več kot 60 članov) sprejel resolucijo, da zavrača Jehovovo organizacijo.

Ko je Rudolf Kalle izvedel za to, je hitro odpotoval iz Beograda v Zagreb, da bi imel sestanek s celotno občino. Govoril je o temeljnih biblijskih resnicah, ki jih je Jehova razodel po razredu zvestega in preudarnega sužnja. (Mat. 24:45–47) Nato je vprašal: »Kdo vas je poučil o teh resnicah? Tolstoj ali Jehovova organizacija?« Brat Rudolf je citiral Jozueta 24:15 in pozval tiste, ki hočejo ostati v Jehovovi organizaciji, naj dvignejo roko. To sta storila le dva.

»Bilo je nepopisno boleče,« je dejal brat Rudolf.

Zdelo se je, da bo vse dobro, kar je bilo doseženo v tej občini, vsak hip izginilo.

Brat Rudolf je nato rekel tema, ki sta ostala zvesta, naj prideta na oder in dejal: »Samo mi trije smo ostali. Mi sedaj predstavljamo Jehovov narod v tem mestu. Vse ostale pa prosim, da zapustite prostor in greste, kamor vas je volja. Prosim, pustite nas! Mi hočemo služiti našemu Bogu Jehovu, vi pa lahko greste in služite vašemu Tolstoju. Nočemo se več družiti z vami.«

Za nekaj sekund je nastala smrtna tišina. Nato so bratje in sestre eden za drugim pričeli dvigati roke in govoriti: »Tudi jaz hočem služiti Jehovu.« Na koncu so odšli le odpadniški občinski sluga in nekaj njegovih sledilcev. Ta preizkus zvestovdanosti je okrepil zveste Jehovove služabnike za veliko večje preizkušnje, ki so jih še čakale.

TEŽAVE, KI JIH JE S SEBOJ PRINESLA VOJNA

Šestega aprila 1941 je nemška vojska napadla Jugoslavijo. Podružnica v Beogradu je bila poškodovana  zaradi obsežnih zračnih napadov. Nemške sile so razdelile Jugoslavijo. Nekaj časa je bila zaradi bojev onemogočena komunikacija med brati v Betelu v Srbiji in Pričami v Sloveniji, Hrvaški in Makedoniji. Še huje je bilo za Priče daleč na jugu Makedonije, ki so lahko navezali stik šele po vojni.

Naenkrat so se morali bratje in sestre spoprijeti z novimi in težkimi razmerami. Svet je bil pahnjen v mednarodni spor, ki je našim dragim bratom in sestram prinesel hude preizkušnje in jih presejal. Na preizkušnji sta bili njihova vera in ljubezen do Jehova in njegove organizacije.

Urad v Beogradu so zaprli, dostavljanje duhovne hrane bratom in sestram pa se je organiziralo v Zagrebu. Globe in zaporne kazni so zamenjala koncentracijska taborišča in smrtne kazni, zato sta bili previdnost in tajnost nujni bolj kot kdaj prej.

Ko je nemška vojska okupirala in razdelila Jugoslavijo, so bila ustanovljena koncentracijska taborišča. Na Hrvaškem so ta taborišča uporabljali za to, da so osamili in pobili pripadnike nekaterih etničnih in nekatoliških manjšin, pa tudi vse, ki iz verskih razlogov niso hoteli sodelovati z obstoječim režimom. V Srbiji so nacisti ustanovili delovna in koncentracijska taborišča. Več kot 150 bratov in sester iz Madžarske so zaradi nevtralnosti zaprli v srbsko taborišče v mestu Bor. Tudi v Jugoslaviji so postali Jehovove priče tarča nacističnega režima. Zato je oznanjevanje potekalo predvsem neformalno. Oznanjevalci so dobili nasvet, naj imajo s seboj samo Biblijo in en izvod kakšne publikacije, prav tako pa jim je bilo tudi svetovano, kaj naj rečejo, če bodo aretirani. Bratje in sestre so se shajali v manjših skupinah in niso vedeli, kje se shajajo drugi bratje in sestre.

 Literature ni bilo mogoče varno pripeljati v državo, zato se je izdelovala podtalno znotraj države. Bratje in sestre so cele noči na različnih lokacijah marljivo tiskali revije in brošurice. Poleg tega so trdo delali, da so zaslužili denar, potreben za to, da so lahko tiskali. Z najrazličnejšimi poslovnimi zvezami so lahko vedno prišli do stvari, ki so jih potrebovali za tiskanje. Po Jugoslaviji so se razplamteli nacionalni in verski predsodki. Naši bratje in sestre pa so bili enotni in so družno prispevali denar, zato da so lahko priskrbeli življenjsko pomembno duhovno hrano. Kako so jo dostavili oddaljenim skupinam oznanjevalcev, ki so živeli na njihovem področju?

Stevan Stanković, železničar srbskega porekla, je bil pripravljen pomagati bratom in sestram, ne oziraje se na njihovo narodnost. Kljub nevarnosti je pričel na skrivaj spravljati literaturo iz Hrvaške v okupirano Srbijo. Nekega dne je policija v njegovem kovčku odkrila literaturo. Hoteli so izvedeti, kje jo je dobil. Stevan ni hotel izdati svojih bratov in sester, zato ni ničesar povedal. Odpeljali so ga v zapor, kjer so ga zaslišali, nato pa so ga premestili v bližnje koncentracijsko taborišče Jasenovac. Naš brat je v tem taborišču, ki je bilo znano po surovem ravnanju, izgubil življenje.

Mihovil Balković, previden in iznajdljiv brat, je na Hrvaškem v tistih težkih časih delal kot vodovodni inštalater. Poleg tega je tudi obiskoval brate in sestre, da jih je spodbujal in jim prinašal literaturo. Njegov vnuk  se takole spominja: »Ob neki priložnosti je izvedel, da bo na vlaku, s katerim se je peljal, v naslednjem mestu narejena preiskava. Zato je izstopil eno postajo prej, kot je načrtoval. Čeprav je bilo skoraj celotno mesto obdano z bodečo žico, mu je uspelo pobegniti skozi neki vinograd. Literaturo je nesel v nahrbtniku. V zgornjem delu nahrbtnika je imel še dve steklenici rakije (domače žganje) in nekaj hrane. Medtem ko je previdno stopal po vinogradu, je šel mimo bunkerja, iz katerega je vojak zavpil: ‚Stoj! Kdo si ?‘ Ko je eden od vojakov prišel bliže, je Mihovila vprašal: ‚Kaj imaš v nahrbtniku?‘

‚Nekaj moke, fižola in krompirja,‘ je odgovoril.

Ko so ga vprašali, kaj ima v steklenicah, je rekel: ‚Povohajte in poskusite.‘

Ko je vojak naredil požirek, je Mihovil dejal: ‚Ta steklenica je zate, sine, druga pa je zame.‘

Vojaki so bili zadovoljni z odgovorom in rakijo, zato so rekli: ‚Starec, lahko greš!‘

Tako je bila literatura varno dostavljena,« je sklenil Mihovilov vnuk.

Mihovil je bil vsekakor pogumen. Hodil je po področjih, ki so jih nadzirali vojaki obeh sprtih strani. Včasih je naletel na komunistične partizane; drugič je srečal fašistične ustaše * ali pa četnike. Ni se jih ustrašil, temveč jim je oznanjeval in govoril o biblijskem upanju za prihodnost. Za to je bil potreben precejšen pogum, saj je bilo življenje Jehovove priče vedno v nevarnosti. Nekajkrat so ga aretirali, zaslišali in odpeljali v zapor.

 Proti koncu vojne, ponoči 9. novembra 1944, so partizani vdrli v Mihovilovo hišo, zaplenili literaturo, Mihovila pa odpeljali. Žal se ni nikoli več vrnil. Kasneje se je izvedelo, da so ga obglavili.

Josip Sabo je bil še deček, ko je s svojim kolesom razvažal literaturo po Slavoniji. V zaboj, ki ga je imel nameščenega na prtljažniku, je spravil literaturo, nanjo pa je naložil hruške. Takrat so bile na vhodu v skoraj vsako vas postavljene barikade, zraven pa so stali stražarji.

»Kaj imaš v zaboju?« so stražarji vsakič vprašali Josipa.

»Hruške za mojega strica,« je odgovoril, in vojaki so vzeli kakšno hruško. Bolj ko se je bližal svojemu cilju, manj hrušk je prekrivalo literaturo. Zato je ubral kako opuščeno pot, da bi mu ostale še zadnje hruške in dragocena literatura, ki je bila skrita pod njimi.

ZVESTOVDANI VSE DO SMRTI

Lestan Fabijan, zidar iz Zagreba, je govoril o resnici z Ivanom Severjem, Franjem Drevenom in Filipom Huzekom-Gumbazirjem. Vsi so se v šestih mesecih krstili, pričeli oznanjevati in voditi shode. Zvečer, 15. januarja 1943, je partizanska vojaška patrulja prišla domov k Ivanu Severju ter aretirala njega in še dva brata, Franja Drevena in Filipa Ilića. Preiskali so hišo, zaplenili vso literaturo, brate pa odpeljali.

Brat Lestan je slišal za te aretacije, zato sta skupaj s Filipom Huzekom-Gumbazirjem šla k Franjevi mami in sestri, da bi ju potolažila. Vendar so partizani izvedeli za to in aretirali tudi ta brata. Teh pet bratov je iz Biblije pojasnilo, da služijo samo Jehovu, in pokazalo, da so Kristusovi vojaki. Ker so vsi zavrnili orožje in sodelovanje v vojni, so bili obsojeni na smrt. Nekaj časa so jih imeli ujete.

 Neke noči so jih zbudili iz spanja. Morali so se sleči, nato so jih odpeljali v gozd. Medtem ko so hodili, so jim še enkrat dali možnost, da si premislijo. Vojaki so skušali zlomiti odločenost bratov tako, da so jim pravili, naj vendar pomislijo na svojo družino. Govorili so o noseči ženi in štirih otrocih brata Filipa Huzeka-Gumbazirja. Filip jim je odvrnil, da povsem zaupa Jehovu, da bo on skrbel za njih. Franjo Dreven ni imel žene in otrok, zato so ga vprašali, kdo bo skrbel za njegovo mamo in sestro.

Ko so prispeli na določeno mesto, so jih vojaki prisilili, da so morali stati v mrazu. Nato so se pričele usmrtitve. Najprej so ustrelili Filipa Huzeka-Gumbazirja. Nato so vojaki počakali in vprašali, če si je kdo premislil. Toda bratje so bili neomajni. Tako so potem usmrtili Franja, nato Ivana, potem pa Lestana. Nazadnje je Filip  Ilić, zadnji še živeči brat, naredil kompromis in privolil, da se pridruži vojakom. Vendar se je tri mesece kasneje vrnil domov zaradi bolezni in povedal, kaj se je zgodilo. Življenje, ki ga je skušal ohraniti tako, da je naredil kompromis, je prezgodaj izgubil zaradi bolezni.

V Sloveniji so bili številni bratje in sestre žrtve preganjanja. Na primer, Franc Drozg, 38-letni kovač, ni hotel prijeti za orožje. Zaradi tega so ga nacisti 8. junija 1942 v Mariboru usmrtili. Nekateri, ki so bili tam, se spominjajo, da so bratu Francu, preden so ga ustrelili, okoli vratu obesili tablico z napisom: »Nisem del sveta.« (Janez 17:14) Njegova močna vera je bila očitna iz pisma, ki ga je napisal le nekaj minut pred usmrtitvijo. V pismu je pisalo takole: »Dragi prijatelj Rupert! Danes so me obsodili na smrt. Ne žaluj za mano. Tebi in vsem domačim pošiljam prisrčne pozdrave. Vidiva se v Božjem kraljestvu.«

Oblasti so si neusmiljeno prizadevale ustaviti oznanjevanje, toda Jehova se je izkazal kot Bog rešitve. Policija je denimo pogosto opravljala racije in prebivalce določenega področja postavila v vrsto, da je preverila njihove osebne dokumente. Vse, ki so se zdeli sumljivi, so odpeljali v zapor. Medtem so drugi policisti pregledovali hiše in stanovanja. Bratje in sestre so pogosto videli, kako jih je Jehova zaščitil, kadar so policisti izpustili njihovo hišo, nedvomno misleč, da so jo že preiskali. Najmanj dvakrat se je zgodilo, da je bilo takrat v stanovanjih bratov in sester veliko literature in več šapirografov. Tisti, ki so v teh nevarnih časih sodelovali v oznanjevanju, so mnogokrat občutili resničnost zagotovila, ki je zapisano v Bibliji: »Jehova [je] poln srčne naklonjenosti in usmiljen.« (Jak. 5:11)

 OBSOJENI NA SMRT

Leta 1945 se je končala druga svetovna vojna in z njo eno najbolj krvavih obdobij človeške zgodovine. Hitler in njegovi zavezniki so bili premagani, zato so bratje in sestre upali, da bodo omejitve odpravljene in bodo lahko znova svobodno oznanjevali. Navsezadnje so imeli razlog za takšen optimizem: komunistično gibanje, ki je prišlo na oblast, je obljubljalo svobodo tiska, govora in čaščenja.

Toda septembra 1946 so 15 bratov in 3 sestre aretirali. Med njimi so bili Rudolf Kalle, Dušan Mikić in Edmund Stropnik. Preiskave so trajale pet mesecev. Oblast je Priče obtožila, da ravnajo proti narodu in državi ter da ogrožajo sam obstoj Jugoslavije. Trdili so, da je naše delo vodeno iz Združenih držav Amerike in da je oznanjevanje Božjega kraljestva le pretveza, pod katero želimo uničiti socializem in obnoviti kapitalizem. Neki katoliški duhovnik je imel glavno besedo pri obtoževanju bratov in sester, da so ameriški vohuni, ki delujejo pod krinko religije.

Obtoženi bratje in sestre so se na sodišču pogumno zagovarjali in odlično pričevali o Jehovu in njegovem Kraljestvu. Mladi brat Vjekoslav Kos je v zagovor povedal: »Spoštovani sodniki, s to religijo, s tem biblijskim naukom, me je seznanila moja mama, in tako sem začel častiti Boga. Mama je bila med nemško okupacijo poslana v zapor. Moji sestri in brat so bili iste vere kakor mama. Nemci so jih odpeljali v Dachau in jih tam ustrelili, saj so jih zato, ker so častili Boga tako, kot so ga, imeli za komuniste. In zaradi te iste religije sodišče zdaj mene obtožuje, da sem fašist.« Sodišče ga je oprostilo.

Vendar do drugih ni bilo tako prizanesljivo. Tri obtožence so obsodili na usmrtitev s streljanjem, druge pa na  zaporno kazen od 1 do 15 let. Toda zaradi te krivice so bratje in sestre z vsega sveta naglo in ostro protestirali. Priče iz Združenih držav Amerike, Kanade in Evrope so jugoslovanski vladi napisali na tisoče protestnih pisem. Poslali so tudi na stotine brzojavk. Celo nekateri vladni uradniki so napisali pisma v prid našim bratom in sestram. Zaradi te izredno močne podpore so bile smrtne obsodbe spremenjene v 20-letne zaporne kazni.

Vendar se nasprotovanje ni poleglo. Dve leti kasneje je slovenska oblast zaradi oznanjevanja aretirala Janeza Robasa in njegovo ženo Marijo ter še dve Priči, Jožeta Marolta in Frančiško Verbec. V obtožnici je med drugim pisalo: Člani »‚jehovske sekte‘ [. . .] [so] pridobivali nove člane, katere so ščuvali proti obstoječi družbeni ureditvi [. . .] [in] proti služenju vojaškega roka«. Oblast je trdila, da so bratje in sestre skušali oslabiti obrambno moč države, zato jih je obsodila na tri do šest let zapora s prisilnim delom.

Leta 1952 je oblast pričela drugače ravnati z Jehovovimi pričami, zato so bili vsi Priče, ki so bili zaprti, izpuščeni in kraljestveno sporočilo se je širilo naprej. Naslednja Jehovova obljuba se je izkazala za resnično: »Nobeno orodje [orožje, SSP], narejeno zoper tebe, ne bo imelo uspeha, in sleherni jezik, ki se postavi zoper tebe na sodbo, obsodiš.« (Iza. 54:17)

Kljub temu je vlada še naprej skušala oslabiti odločenost naših bratov in sester. V občilih so bili opisani kot »duševno bolni« in kot »fanatiki, ki gredo do blaznosti«. Nekateri bratje in sestre so zaradi nenehnih negativnih poročil in stalnega strahu, da jih nekdo opazuje, postali zbegani. Ko so bili zvesti Priče izpuščeni iz zapora, so drugi v občini nanje gledali kot na vohune. Toda Jehova je neprenehoma utrjeval občine po zvestovdanih in zrelih bratih.

 Ko je ob koncu druge svetovne vojne na oblast prišel Josip Broz - Tito, je postalo jasno, da bo glavno vlogo v Jugoslaviji odigrala vojska. Tisti, ki so iz kakršnega koli razloga odklonili vojaško službo, so se znašli v sporu z vlado.

PREIZKUS ZVESTOVDANOSTI

Med 2. svetovno vojno je bil devetletni Ladislav Foro iz Hrvaške navzoč na nekem obveznem srečanju meščanov, na katerem je imel katoliški duhovnik pridigo. Po pridigi je Ladislav radovedno pogledal za zaveso na odru in videl duhovnika, kako si slači svojo duhovniško obleko. Pod njo je imel oblečeno ustaško uniformo, na pasu pa pripeto ročno granato. Pograbil je sabljo, zunaj zajahal konja in zavpil: »Bratje, pojdimo pokristjanjevat! Če se kdo upira, veste, kaj morate storiti!«

Ladislav je vedel, da se tako ne bi smel vesti človek, ki časti Boga. Kmalu zatem je s svojim stricem začel obiskovati skrivne shode Prič. Čeprav je to jezilo njegove starše, je še naprej hodil na shode in lepo duhovno napredoval.

Leta 1952 je bil vpoklican v vojsko in je jasno zastopal svojo krščansko nevtralnost. Častniki so ga velikokrat zaslišali in ga skušali prisiliti, da bi zaprisegel. Nekoč so ga odvedli pred vojašnico, kjer je bilo zbranih 12.000 novih vojakov, da bi opravili zaprisego. Vojaki so Ladislava postavili pred vse in mu na ramo obesili puško. Pri priči jo je odvrgel. Vojaki so nato po zvočnikih, ki so jih uporabili zato, da so lahko vsi slišali, dejali, da ga bodo ustrelili, če bo to storil še enkrat. Ko je orožje drugič odklonil, so ga odvedli proč in ga potisnili v bombni krater, ki je bil globok nekaj metrov. Ko je bil izrečen ukaz za usmrtitev, je vojak dvakrat ustrelil v krater, nato pa so se vojaki vrnili v vojašnico. Toda krogli sta brata zgrešili!

 Tiste noči so častniki izvlekli Ladislava iz bombnega kraterja in ga odpeljali v zapor v Sarajevo. Dali so mu pismo, v katerem je pisalo, da so drugi pripadniki njegove vere naredili kompromis, medtem ko je on trohnel v zaporu skupaj s kriminalci. Častniki so znova in znova pritiskali nanj z dolgimi razpravami, v katerih so navajali podobne argumente. Toda Ladislav jim je odvrnil: »Ali služim Jehovu zaradi kakega človeka? Ne! Ali sem tukaj zato, da ugodim človeku? Ne! Ali je moje življenje odvisno od tega, kaj drugi rečejo, mislijo ali storijo? Ne!«

Takšno duhovno utemeljevanje je Ladislavu pomagalo, da je ostal zvest vsa štiri leta in pol, kolikor jih je preživel v zaporu. Čez čas je služil kot okrajni nadzornik, pri tem pa ga je podpirala njegova predana žena in sočastilka Anica.

PRAVNO PRIZNANI, A Z OMEJENIMI PRAVICAMI

Ko je leta 1948 Tito pretrgal stike s Sovjetsko zvezo, je decentraliziral vlado in ljudem postopoma dajal več svobode. Vlada je bila sicer še zmeraj socialistična, vendar je bila strpnejša do religije.

Predstavnike Jehovovih prič je povabila na srečanje in predlagala novo ustanovno listino, ki bi Pričam omogočila, da bi bilo njihovo delo pravno priznano. Bratje so sestavili osnutek ustanovne listine in 9. septembra 1953 so bili Jehovove priče v Jugoslaviji znova pravno priznani.

Medtem ko so druge komunistične države pošiljale naše brate in sestre v pregnanstvo, so imeli Priče v  Jugoslaviji toliko svobode, da so se lahko zbirali v za to namenjenih dvoranah. Poleg tega je verska svoboda našim bratom in sestram v Makedoniji omogočala, da so prejemali literaturo in imeli stike s pisarno v Zagrebu. Toda kljub temu, da so bili Jehovove priče leta 1953 zakonito registrirani kot verska skupnost, je moralo miniti še 38 let, da jim je zakon dovoljeval oznanjevati od hiše do hiše.

Vendar pa se problemi niso končali. Ker so bili bratje nevtralni, je vlada na njihovo oznanjevanje gledala kot na delo, s katerim širijo propagando. Zaradi državne mreže tajne policije in obveščevalcev je bilo oznanjevanje velik izziv. Brate in sestre, ki so jih ujeli pri oznanjevanju, so lahko aretirali in oglobili. V nekem poročilu je pisalo: »Aretacije in pregoni se nadaljujejo. To še posebej velja za Slovenijo, kjer je katoliški vpliv najmočnejši in kjer številne iz Jehovovega ljudstva nadzorujejo policija in njeni agenti, ker bi jih radi ujeli med preučevanjem Božje Besede. Toda bratje in sestre so odločeni, da ne bodo dovolili preganjanju, da bi jih ustavilo, in so raje pokorni Bogu kakor ljudem.«

»PREVIDNI KAKOR KAČE«

Bratje in sestre so med oznanjevanjem po slovenskem podeželju najprej vprašali ljudi, ali imajo kaj jajc za prodajo. Če je bila cena ugodna, so oznanjevalci kupili jajca, tako da ne bi zbujali suma. Ko so imeli dovolj jajc, so pri naslednji hiši vprašali za drva. Če se jim je zdelo primerno, so med kupčijo pogovor usmerili na Biblijo. (Mat. 10:16)

V okolici Zagreba so bratje in sestre obdelovali področje sistematično, vendar vseeno tako, da jih ne bi odkrili. Ena metoda je bila, da so obiskali vsako deseto hišo.  Na primer, če je bila oznanjevalcem dodeljena prva hiša, so obiskali 1., 11., 21., 31. hišo in tako naprej. Zaradi takšne prizadevnosti so mnogi izvedeli za Jehova. Toda glede na to, da je bilo oznanjevanje od vrat do vrat težavno, je bila najpogostejša metoda oznanjevanja neformalno pričevanje.

V Srbiji so se bratje in sestre sestajali v zasebnih domovih. Damir Porobić pripoveduje, kako so po drugi svetovni vojni potekali shodi v hiši njegove babice. »Navzočih je bilo kakih pet do deset ljudi,« pojasnjuje. »Babičina hiša je bila zelo prikladna, saj je imela dva vhoda, vsakega z druge ulice. Tako so lahko vsi diskretno prišli in odšli, ne da bi vzbujali sum.«

Veronika Babić se je rodila na Hrvaškem, njena družina pa je začela preučevati sredi 1950-ih. Po krstu leta 1957 se je z možem preselila v Sarajevo. Milica Radišić iz hrvaške pokrajine Slavonija se je krstila leta 1950. Tudi ona se je s svojo družino preselila v Bosno. Ti družini sta skupaj začeli širiti kraljestveno resnico po Bosni. Prav kakor v drugih delih Jugoslavije so tudi tukaj morali oznanjevati previdno. »Večkrat so nas prijavili policiji,« pripoveduje Veronika, »in nam zasegli literaturo. Aretirali so nas, zasliševali, nam grozili z zaporom in nas kaznovali z globo. Toda nič od tega nam ni vzelo poguma oziroma nas prestrašilo. Prav nasprotno, to nam je okrepilo vero v Jehova.«

Milica se spominja: »Nekega dne je neki moški prišel v kraljestveno dvorano in pokazal zanimanje. Lepo smo ga sprejeli in nekaj časa je celo prebival pri bratih in sestrah. Na shodih je goreče sodeloval. Toda potem ga je moja hčerka na svojem delovnem mestu videla, da se je udeležil sestanka tajne policije. Takrat nam je postalo jasno, da ga je poslala policija, da bi za nami vohunil. Ker  nič več ni bila skrivnost, da je povezan s policijo, je nehal prihajati.«

PRVE KRALJESTVENE DVORANE

Preden je vlada priznala Jehovove priče, je bilo zbiranje v zasebnih domovih nezakonito, zato so bratje in sestre s tem tvegali aretacijo. Vendar celo potem, ko so se smeli javno shajati, ni bilo enostavno, saj je bilo težko najti prostor za zbiranje, ker številni ljudje niso marali Jehovovih prič in jim niso želeli dati v najem prostorov. Zato so se bratje odločili, da zgradbe, v katerih bi se sestajali, kupijo.

Kmalu so našli neko delavnico v središču Zagreba. Preuredili so jo v čudovito kraljestveno dvorano s približno 160 sedeži, zraven pa je bila še majhna pisarna za tiskanje literature. V tej kraljestveni dvorani so prirejali tudi zbore in zborovanja, začeli pa so jo uporabljati leta 1957, ko je potekalo prvo zborovanje Prič iz vseh delov Jugoslavije. Nekaj let kasneje so bratje kupili hišo v središču Zagreba na Kamaufovi ulici, v kateri je delala betelska družina do leta 1998.

Leta 1957 so bratje kupili zgradbo v Beogradu, v kateri so uredili kraljestveno dvorano in pisarno za betelsko delo. Zatem so v Ljubljani kupili nekdanjo stajo za konje in jo preuredili v kraljestveno dvorano. Leta 1963 so v Sarajevu spremenili neko garažo v dvorano, v kateri se je shajala prva občina v Bosni in Hercegovini. Nekatere od teh zgradb je bilo treba precej obnoviti, toda bratje in sestre so se velikodušno dali na razpolago in radodarno prispevali, Jehova pa je blagoslovil njihov trud.

BOLJŠA ORGANIZIRANOST PRISPEVA K DUHOVNI RASTI

Leta 1960 so bili postavljeni potujoči nadzorniki, da bi pomagali občinam in jih spodbujali. Nekateri bratje so  bili povabljeni, da služijo kot okrajni nadzorniki ob koncu tedna. Ti bratje so si bili pripravljeni vzeti dopust, da so potovali in spodbujali brate in sestre ter v tistih zgodnjih dnevih pospeševali enotnost.

»Približno eno leto sem z ženo služil kot okrajni nadzornik ob koncih tedna in kasneje kot polnočasni potujoči nadzornik,« se spominja Henrik Kovačić, član podružničnega odbora na Hrvaškem. »Bratje in sestre so živeli v zelo skromnih razmerah in pogosto sva prenočevala v domovih, kjer niso imeli tekoče vode ali stranišča na izplakovanje. Toda pokazali so veliko cenjenje do najinih obiskov ter nama izkazovali izjemno ljubezen in gostoljubnost. Vsakokrat so nama odstopili svojo posteljo  in nama priskrbeli hrano, čeprav je sami niso imeli veliko. V nekaterih občinah sva vsako noč prespala pri kom drugem, tako da nisva bila nikomur preveč v breme.«

Šandor Palfi, ki sedaj služi v deželnem odboru v Srbiji, pravi: »Čeprav služiti kot nadzornik ob koncih tedna ni bilo enostavno, je bilo to najbolj čudovito doživetje. Bratje in sestre so komaj čakali, da pridemo. Bili so revni, vendar so se razdajali po svojih najboljših močeh. Zanje je bil obisk okrajnega nadzornika zelo poseben dogodek.«

Miloš Knežević je medtem, ko je služil kot okrajni nadzornik, vodil delo v podružničnem uradu v Jugoslaviji. V desetletjih komunistične vlade je brat Knežević igral poglavitno vlogo pri reševanju številnih pritožb, ki so bile vložene zoper naše brate in sestre.

NADVSE SPODBUDEN NAPREDEK V MAKEDONIJI

Leta 1968 je neki fant iz mesta Kočani v Makedoniji obiskoval fakulteto v Zagrebu in tam slišal za resnico. Ko se je vrnil domov, je o dobri novici govoril svojim sorodnikom in prijateljem.

»Ta fant je bil moj bratranec,« se spominja Stojan Bogatinov, prvi iz Kočanov, ki se je krstil. »Delal sem kot natakar in se včasih s sodelavci pogovarjal o religiji. Po eni od naših razprav je na kosilo prišel neki pravoslavec. Medtem ko sem mu stregel, sem ga vprašal, ali bi lahko dobil Biblijo iz njegove cerkve, saj sem res želel spoznati Boga. Rekel mi je, da mi jo bo skušal priskrbeti. Kmalu sem imel lasten izvod ‚Nove zaveze‘. Bil sem tako vesel, da sem po delu oddrvel domov, da bi jo začel brati.

Med potjo me je presenetil moj bratranec, ki se je vrnil iz Zagreba. Povabil me je k sebi, vendar sem  mu rekel, da ne morem priti, ker se mi mudi domov, da bi začel brati svojo Biblijo. ‚Nekaj imam zate, kar te bo zanimalo,‘ mi je odvrnil. ‚Doma imam knjige, ki ti bodo pomagale razumeti Biblijo.‘ Odšla sva k njemu in z veseljem sem odkril, da ima celotno Biblijo, nekaj brošur in izvode Stražnega stolpa v hrvaščini. Ponudil mi je te publikacije in kar takoj sem jih začel brati. Pri priči mi je postalo jasno, da berem nekaj posebnega. Nikogar od Jehovovih prič nisem poznal, vendar sem jih želel spoznati.

Ko se je bratranec odpravil nazaj v Zagreb, sem odpotoval z njim. Tam me je Pričevalec Ivica Pavlaković gostoljubno sprejel na svoj dom in pri njem sem ostal tri dni. Med tem časom sem mu postavil mnogo vprašanj in vedno mi je odgovoril iz Biblije, kar je name naredilo velik vtis. Obiskal sem občinski shod in zelo me je spodbudila prisrčna bratovščina.

Ivica me je odvedel na obisk zagrebškega Betela. Od tam sem odšel veselega srca in s polnimi rokami literature. Po kratkih, a nepozabnih dneh, sem se vrnil v Kočane z novonajdenim duhovnim zakladom. Ker v bližini ni bilo Prič, sem si začel redno dopisovati z Ivico. Moja pisma so bila polna vprašanj, on pa mi je pošiljal odgovore. O spoznanju, ki sem ga imel vedno več, sem govoril ženi in otrokom in začeli so kazati zanimanje. Kmalu  smo bili kot družina združeni v resnici in veliko smo se naučili o Bibliji. Bili smo srečni in smo o dobri novici goreče začeli govoriti tudi sorodnikom in prijateljem; mnogi so nam prisluhnili. Toda z oznanjevanjem je nastopilo tudi preganjanje.«

ZDRUŽENI V NEMČIJI

Čeprav naši bratje in sestre v Jugoslaviji niso bili tako izolirani kot tisti v drugih komunističnih državah, pa jih je bilo malo in hrepeneli so po tem, da bi okusili ljubezen vsesvetovne bratovščine. Ko so slišali, da je za leto 1969 organizirano mednarodno zborovanje »Mir na zemlji«, so vlado prosili za dovoljenje, da bi zapustili deželo in se udeležili zborovanja. Kako veseli so bili, ko jim je bila prošnja odobrena!

Zborovanje je potekalo na velikem stadionu v Nürnbergu v Nemčiji, na katerem je samo pred nekaj desetletji Hitler, ki je grozil, da bo iztrebil Jehovove priče, paradiral s svojimi vojaki. Program je bil predstavljen v številnih jezikih, jugoslovanski delegati pa so bili vzhičeni, ko so izvedeli, da bo program potekal tudi v njihovih jezikih ob gozdičku blizu glavnega stadiona. Velik oder je ločeval športno igrišče na dva dela; na eni strani je polovica delegatov poslušala program v srbohrvaščini, druga polovica na nasprotni strani odra pa v slovenščini. Kako zelo je ta osemdnevni program poglobil spoznanje in vero bratom in sestram!

Vlaki in avtobusi z vseh koncev Jugoslavije so bili rezervirani za vožnjo delegatov v Nemčijo. »Vsi smo bili iz sebe od navdušenja, da bomo združeni z brati in sestrami,« se spominja neki brat, ki je potoval iz Hrvaške, »zato smo na okna našega vlaka ponosno pritrdili plakate, ki so naznanjali zborovanje.«

 Bratje in sestre so bili vzhičeni, ko so videli in slišali Nathana Knorra in Fredericka Franza s svetovnega sedeža. »Komaj smo obvladovali svoja čustva,« se spominja neki delegat, »ko sta prišla na naš del stadiona in nas pozdravila.« Blagoslovi, ki so jih okusili jugoslovanski bratje in sestre, so daleč presegli številne žrtve, ki so jih morali narediti, da so lahko prišli. »Za potovanje na zborovanje sem morala odšteti dvomesečni zaslužek,« pravi Milosija Simić, ki je potovala iz Srbije, »in bilo je težko dobiti deset dni dopusta. Nisem bila gotova, ali me bo še čakala služba, ko se vrnem, toda odločena sem bila, da grem. Bilo je neverjetno! Še danes, kakih 40 let kasneje,  me oblijejo solze sreče, ko se spomnim tega dogodka.« Bratje in sestre, ki so uživali v družbi Soprič iz vseh koncev Jugoslavije in okusili enotnost naše mednarodne bratovščine, so se vrnili domov odločeni, da se spoprimejo z nadaljnjimi izzivi.

KRAJEVNI PIONIRJI PRISKOČIJO NA POMOČ

Pionirji iz Nemčije, ki so prišli v zgodnjih 1930-ih, so veliko prispevali k širjenju dobre novice. Z večjim številom oznanjevalcev v Jugoslaviji pa se je večalo tudi število domačih pionirjev. Slovenija je bila pripravljena poslati izkušene pionirje v bolj oddaljene dele Jugoslavije, kjer je primanjkovalo oznanjevalcev. Ti pionirji so se pogumno spoprijeli z izzivom učenja novega jezika in spoznavanja druge kulture.

 »Prispela sem v Prištino, največje mesto na Kosovu,« se spominja Jolanda Kocjančič. »Tam ljudje govorijo albansko in srbsko. Čeprav Minka Karlovšek in jaz nisva govorili ne enega ne drugega jezika, sva se odločili, da začneva kar oznanjevati, in tako sva se naučili jezikov. Pri prvi hiši sva srečali najstarejšega sina neke vdove, ki je bila češkega porekla. Najino predstavitev sva začeli v slovenščini, pomešani z nekaterimi srbskimi izrazi, in rekli: ‚Z vašo družino bi želeli govoriti o dobri novici iz Biblije.‘

‚Vstopite,‘ je odvrnil, ,mama vas pričakuje.‘

Ko sva vstopili, je mama Ružica prihitela, da naju pozdravi. Pojasnila nama je, da je pred 14 dnevi molila k Jehovu in ga prosila, naj ji pošlje koga, ki bi jo poučil o njem. Njena sestra, ki je bila Jehovova priča na ozemlju današnje Češke, ji je velikokrat prigovarjala, naj moli k Jehovu za pomoč. Ružica je bila prepričana, da je bil najin obisk odgovor na njene molitve. Tako je ona naju učila srbščino, medve pa sva jo poučevali o resnici iz Biblije. Pri njej so kot podnajemniki bivali tudi študenti, ki so se ji pridružili pri biblijskem pouku. Eden od njih nama je dal albanski slovar, ki nama je pomagal, da sva se naučili jezika.«

Zoran Lalović iz Črne Gore je bil deček, ko je prejel Biblijo od nekega pionirja iz Zagreba. Čez pet let, leta 1980, je iz Srbije prišel posebni pionir in začel z njim preučevati. »Težko mi je bilo pretrgati stike s prijatelji iz diska,« pravi Zoran, »toda ko mi je to sčasoma uspelo, sem hitro napredoval in se krstil le nekaj mesecev kasneje v Beogradu. Takoj zatem mi je bil dodeljen javni govor, saj je bilo zelo malo bratov. Poleg tega smo v Podgorici vpeljali vse shode.«

 KRST NA RIŽEVIH POLJIH

»Ko so bili ljudje pripravljeni za krst, sem jih krstil,« pravi Stojan Bogatinov iz Makedonije. »Nismo imeli nobene kadi, tamkajšnja reka pa je bila daleč preplitva. Toda v našem kraju imamo veliko riževih polj s kanali, po katerih je speljana voda. Nekateri so bili dovolj globoki in čisti, da smo jih lahko uporabili za krščevanje. Spominjam se prvega krsta na riževem polju. Ko smo hodili po polju do kanala, mi je nekdo zavpil: ‚Stojan, torej ti je uspelo dobiti nove delavce!‘

‚Da, res je,‘ sem odvrnil, ‚dela je veliko.‘ Še sanjalo se jim ni, da smo delavci, ki sodelujejo pri duhovni žetvi v Makedoniji.«

Bratje in sestre v Makedoniji so imeli bore malo stika s podružničnim uradom in veliko so se še morali naučiti glede teokratične ureditve. Stojan Stojmilov je začel obiskovati shode v Nemčiji, nato pa se je vrnil v Makedonijo in navdušen ugotovil, da so Priče tudi v Kočanih. »Ko sem prispel in povedal bratom, kako shodi potekajo v Nemčiji,« pravi, »so me takoj prosili, naj jaz vodim preučevanje Stražnega stolpa in imam javni govor. Pojasnil sem jim, da še nisem krščen, vendar so bili vztrajni in so zatrjevali, da sem najbolj usposobljen od vseh. Na koncu sem ugodil njihovi prošnji. Sčasoma sva z ženo napredovala in se tudi midva krstila na riževih poljih.«

Veselin Iliev, ki sedaj služi kot starešina v Kočanih, pojasnjuje: »Resda nismo dobro poznali teokratične ureditve, vendar smo zelo ljubili resnico.« Sčasoma je Jehova poskrbel, da so se stvari uredile. Med drugim tako, da je bilo na voljo več literature v makedonščini, kar je precej prispevalo k širjenju kraljestvene resnice in krepitvi občin.

 SVOBODNEJŠI, A ŠE VEDNO PREVIDNI

Jugoslavija ni bila pod ruskim nadzorom, zato so ljudje uživali v svobodi, ki ni bila mogoča za železno zaveso. V poznih 1960-ih je postala prva komunistična država, ki je ukinila vizume in sprostila nadzor na mejnih prehodih. Zaradi večje svobode pri potovanju so bratje in sestre iz severnega dela Jugoslavije začeli prenašati našo literaturo v države, ki so mejile s Sovjetsko zvezo, kjer je bilo oznanjevanje še vedno prepovedano.

Najprej so s tovornjaki prepeljali literaturo iz Nemčije v Jugoslavijo. Ðuro Landić, ki služi v hrvaškem podružničnem odboru, se spominja, da je bila njihova hiša skladišče za literaturo vse do propada Sovjetske zveze. »Avtomobili naše družine so imeli dvojno dno in skriti predal v armaturni plošči,« se spominja Ðuro. »Če bi nas dobili, smo vedeli, da lahko izgubimo avtomobile in celo gremo v zapor, toda zaradi veselja, ki so ga naši bratje in sestre občutili, ko so dobili literaturo, je bilo vredno truda.«

Sestra Milosija Simić, ki je prenašala literaturo iz Srbije v Bolgarijo, pravi: »Nikoli nisem vedela, komu bom dostavila literaturo – dobila sem le naslov. Nekoč sem stopila iz avtobusa in našla hišo, toda nikogar ni bilo doma. Šla sem vsenaokrog, prišla z druge strani in poskusila znova. Še vedno se ni nihče oglasil. To sem storila čez dan še kakih desetkrat, seveda previdno, da ne bi zbujala suma. Toda nikoli ni nihče prišel. To se je izkazalo za pravi blagoslov, saj sem kasneje izvedela, da to sploh ni bil pravi naslov.

 Tisto literaturo sem marljivo kopirala in pretipkavala, zato sem se znašla v dilemi. Nisem je mogla kar tako zavreči. Zato sem se odločila, da jo odnesem nazaj v Srbijo, kjer bi prišla nadvse prav. Toda čeprav sem imela povratno vozovnico, sem potrebovala še vozovnico do postaje, od koder bi odpotovala. Ponavadi je bilo tako, da so mi bratje in sestre, katerim sem dostavila literaturo, dali denar za nakup te vozovnice. To pa zato, ker je bila vsota denarja, ki sem jo smela prinesti v državo, omejena. Pristopila sem k okencu, kjer so prodajali vozovnice, in molila, da bi za pultom delala ženska. Ravno ko sem prišla, je moški za pultom odšel, na njegovo mesto pa je prišla ženska. V zameno za vozovnico sem ji ponudila oblačila, v katera smo zavijali literaturo. Strinjala se je, jaz pa sem prišla do svoje vozovnice.«

V zgodnjih 1980-ih so bratje in sestre prevajali literaturo v albanščino in makedonščino ter rokopise pošiljali v majhno pisarno v Beogradu. Tam je Milosija s pisalnim strojem in kopirnim papirjem naredila po osem kopij naenkrat. To ni bila lahka naloga, saj je bilo gradivo ročno napisano in povrhu tega ni poznala jezika.

MLADI BRATJE ZAVZAMEJO NEOMAJNO STALIŠČE

Uradno je sicer veljala verska svoboda, vendar je vlada menila, da naša nevtralnost ogroža enotnost Jugoslavije. Zato so se bratje srečali z nasprotovanjem. Med drugo svetovno vojno so številni zaradi svoje nevtralnosti ostali zvesti celo do smrti. Toda v nadaljnjih 30 letih niso vsi pokazali enako močne vere. Nekateri so obiskovali krščanske shode in podpirali kraljestveno delo, toda ko so bili vpoklicani k vojakom, so svoje sodelovanje z vojsko znali opravičiti.

 Mladim bratom, ki so ostali nevtralni, je grozila zaporna kazen do deset let. Do svojega 30. leta so lahko bili obsojeni kar nekajkrat. Nekateri, ki so doživeli preizkus značajnosti in niso želeli narediti kompromisa, so bili zelo mladi v resnici. Danes so mnogi od njih odgovorni bratje, ki imajo veliko prednosti v občini.

GANLJIVO MEDNARODNO ZBOROVANJE

Jehovove priče v Jugoslaviji se še nikoli prej niso mogli veseliti tega, da bi bili gostitelji mednarodnega zborovanja. Predstavljaj si njihovo navdušenje, ko je leta 1991 Vodstveni organ objavil, da bo eno od mednarodnih zborovanj »Ljubitelji božanske svobode« * potekalo v Zagrebu!

Toda pojavile so se težave. Ko je Hrvaška razglasila neodvisnost od Jugoslavije, so se začeli zbirati vojni oblaki. Ali bo modro imeti zborovanje? Varnost tako tujih kot domačih delegatov je bila najpomembnejša. Bratje so se po številnih molitvah in premišljevanju odločili, da nadaljujejo priprave za zborovanje.

Theodore Jaracz, član Vodstvenega organa, je pripotoval na Hrvaško nekaj tednov pred zborovanjem, da je pomagal pri organizaciji. Ker so bile vse druge javne prireditve v Zagrebu odpovedane, se je javnost osredinila na to, kaj se dogaja na stadionu Dinamo. Bolj ko se je približevalo zborovanje, manj stabilne so bile razmere v državi. Naši bratje so vsak dan pretehtavali tveganja in si znova in znova postavljali isto vprašanje: Ali naj nadaljujemo priprave ali naj odpovemo zborovanje? Bratje so vztrajno molili k Jehovu in ga prosili za vodstvo. Kot po čudežu se je politično ozračje ustalilo  in zborovanje je lahko potekalo od 16. do 18. avgusta 1991.

Le stežka bi si lahko predstavljali večje nasprotje. Medtem ko bi lahko med sosednjimi državami zdaj zdaj izbruhnila vojna, so Jehovove priče na Hrvaškem sprejemali na tisoče gostov mednarodnega zborovanja »Ljubitelji božanske svobode«. Medtem ko so številni domačini bežali iz države, so bratje in sestre iz 15 držav prihajali skupaj v ljubezni in svobodi. Velike skupine so z letalom prispele iz Združenih držav Amerike, Kanade in drugih zahodnih dežel. Zaradi vojaške napetosti je bilo letališče v Zagrebu zaprto, zato so letala morala pristati v Ljubljani. Od tam so delegati z avtobusi odpotovali do Zagreba. Tuji delegati so s svojim pogumom odlično pričevali tamkajšnjim prebivalcem in njihova navzočnost je bila neprecenljiv vir spodbude bratom in sestram. Največja skupina, okoli 3000 delegatov, je prišla iz Italije. Zdelo se je, kakor da sta njihova srčna naklonjenost in živahnost podžgali celotno zborovanje. (1. Tes. 5:19)

Še posebej krepilno za vero je bilo gostiti pet članov Vodstvenega organa. Še dandanes se mnogi spominjajo govorov Careyja Barberja, Lloyda Barryja, Miltona Henschla, Theodora Jaracza in Lymana Swingla. Ti bratje z dolgoletnimi izkušnjami so navzlic burnim časom pogumno vstopili v državo, da so okrepili brate in sestre s spodbudnimi govori.

Zaradi političnega nemira se je vlada bala, da bo prišlo med delegati iz različnih delov Jugoslavije do etničnih sporov. Kakšno olajšanje so čutili, ko so videli, da skupaj sedijo v miru in si izkazujejo srčno bratsko naklonjenost. Vsak dan je bilo navzočih manj policistov.

To znamenito zborovanje je pokazalo, da so Jehovove priče zares mednarodna bratovščina. Spomini nanj  so bratom in sestram pomagali, da so ostali enotni med preizkušnjami, ki so jih še čakale. Avtobusi, ki so srbske in makedonske delegate odpeljali domov, so bili med zadnjimi vozili, ki so smela prečkati mejo med Hrvaško in Srbijo. Zatem ko so bratje in sestre varno prešli mejo, se je ta zaprla. Mnogi pravijo, da se je takrat pričela vojna.

V naslednjih mesecih in letih so republike, ki so bile nekdaj del Jugoslavije, postale neodvisne države z lastno vlado. Vojna je terjala na desettisoče življenj in povzročila nepopisno trpljenje. Kako so se naši bratje in sestre prebili skozi to stisko? Kako je Jehova blagoslavljal nadaljnje oznanjevanje Kraljestva v teh samostojnih državah? Poglejmo.

 Sodobna zgodovina Bosne in Hercegovine

»Kakih 13 moških in žensk se nas je 16. maja 1992 v nekem stanovanju v Sarajevu tiščalo skupaj, medtem ko so delci eksplodiranih granat rešetali mesto. Dva izstrelka sta zadela zgradbo, v katero smo se zatekli. Čeprav smo bili različnih narodnosti, Hrvati, Srbi in Bošnjaki – pripadniki teh istih skupin so se zunaj med seboj pobijali – smo bili združeni v čistem čaščenju. Ob jutranjem svitu, ko je bombardiranje nekoliko pojenjalo, smo odšli iz tega stanovanja, da bi si poiskali varnejše zavetje. Tako kakor ponoči smo tudi sedaj glasno molili k Jehovu in on nas je uslišal.« (Halim Curi)

Sarajevo, ki je takrat imelo več kot 400.000 prebivalcev, se je znašlo v primežu enega najdaljših in najstrašnejših obleganj v sodobni zgodovini. Kako so se naši duhovni bratje in sestre spoprijeli z vsem etničnim in verskim sovraštvom, ki je deželo povsem razcefralo? Preden nam sami odgovorijo na to vprašanje, se najprej nekoliko podrobneje seznanimo z Bosno in Hercegovino.

Dežela, ki je znana kot Bosna in Hercegovina, leži v osrčju bivše Jugoslavije med Hrvaško, Srbijo in Črno goro. Tamkajšnje ljudi povezujejo močne kulturne in družinske vezi, veliko pa jim pomeni tudi gostoljubje. Priljubljena sprostitev je srebanje turške kave skupaj s sosedom in posedanje v kafiču. Čeprav so si prebivalci Bosne po zunanjosti podobni, pripadajo različnim narodnostnim skupinam, in sicer Bošnjakom, Srbom in Hrvatom. Mnogi zase  ne bi rekli, da so zelo pobožni, vseeno pa je do neenotnosti med njimi prišlo ravno zaradi vere. Bošnjaki so muslimani, Srbi pripadajo Srbski pravoslavni cerkvi, Hrvati pa Rimskokatoliški cerkvi.

Zaskrbljujoče naraščanje verske nestrpnosti in etničnega sovraštva v zgodnjih 1990 letih je vodilo do zastrašujočega etničnega čiščenja. Različne vojske, ki so zasedle tako majhne vasi kot tudi velika mesta, so izgnale civilno prebivalstvo, da bi ustvarile etnično čista področja, na katerih bi živeli samo pripadniki njihove religije. S tem pa je bila preizkušena tudi nevtralnost naših bratov in sester. Podobno kot v drugih delih nekdanje Jugoslavije je tudi večina ljudi v Bosni svojo religijo podedovala od staršev, iz njihovih priimkov pa se da pogosto razbrati, kateri religiji pripadajo. Ko iskreni ljudje postanejo Jehovovi služabniki, lahko v očeh drugih postanejo izdajalci, češ da so obrnili hrbet svoji družini in tradiciji. Vendar so se naši soverniki naučili, da jih Jehova ščiti, če so mu zvestovdani.

OBLEGANO MESTO

Kot smo že omenili, je brate in sestre iz nekdanje Jugoslavije močno ganila ljubezen in enotnost, ki sta leta 1991 prišli do izraza na mednarodnem zborovanju »Ljubitelji božanske svobode« v Zagrebu. To nepozabno zborovanje jih je pripravilo na hude preizkušnje, ki so bile pred njimi. V Sarajevu denimo so Bošnjaki, Srbi in Hrvati med seboj živeli v miru, toda čez noč se je vse spremenilo. Mesto je obkolila vojska in nihče več ga ni mogel zapustiti, tudi naši sočastilci ne. Ker so bile politične razmere tako nestabilne, se ni dalo predvideti, kako dolgo bodo trajali spopadi.

»Ljudje stradajo,« je poročal Halim Curi, starešina v Sarajevu. »Vsak mesec dobijo le nekaj kilogramov moke, 100 gramov sladkorja in pol litra olja. Vsak košček zemlje v mestu izkoristijo za gojenje zelenjave. Da bi si priskrbeli  kurjavo, v mestu podirajo drevesa. Ko teh zmanjka, za kuhanje in ogrevanje uporabijo parket iz svojih stanovanj. V ogenj vržejo vse, kar jim pride pod roko, tudi stare čevlje.«

Ljiljana Ninković in njen mož Nenad sta se prav tako znašla ujeta v obleganem Sarajevu in ločena od svojih dveh hčera. »Bili smo povsem običajna družina z dvema otrokoma, stanovanjem in avtomobilom,« pravi Ljiljana. »Nato pa se je nenadoma vse obrnilo na glavo.«

Vendar sta pogosto občutila Jehovovo zaščito. »Naše stanovanje je dvakrat zadela granata, in to le nekaj trenutkov zatem, ko sva odšla,« nadaljuje Ljiljana. »Kljub nadlogam sva našla zadovoljstvo v preprostih rečeh. Z veseljem sva denimo šla v park nabirat regrat za solato, tako da nama ni bilo treba jesti samega riža. Naučila sva se biti zadovoljna s tem, kar sva imela, in nisva ničesar jemala za samoumevno.«

KAKO POSKRBETI ZA TELESNE IN DUHOVNE POTREBE

Največja težava je bila preskrba z vodo, saj je bila tekoča voda v stanovanjih le redko na voljo. Ljudje so morali hoditi tudi do pet kilometrov daleč, da bi prišli do nje, in v nekaterih delih mesta so nanje prežali ostrostrelci. Tam, kjer jo je bilo mogoče dobiti, so morali več ur stati v vrsti, da so lahko napolnili svoje posode. Zatem pa so se z njimi mukoma vračali domov.

Halim pravi: »Ko smo izvedeli, da bo v stanovanjih za kratek čas na voljo tekoča voda, je to lahko bila za nas preizkušnja. Takrat se je namreč vsakdo želel okopati, si oprati oblačila in z vodo napolniti toliko posod, kolikor  je le mogel. Toda kaj če je ta dolgo pričakovani trenutek sovpadal s časom, ko smo imeli občinski shod? Morali smo se odločiti: ali bomo odšli na shod ali pa bomo ostali doma, da ne bi ostali brez vode.«

Čeprav je bilo treba poskrbeti za telesne potrebe, so se bratje in sestre zavedali, da nikakor ne smejo zanemariti duhovnih potreb. Na shodih se niso le duhovno nahranili, temveč so slišali tudi podrobnosti o tem, koga so zaprli, kdo je bil ranjen oziroma kdo je izgubil življenje. »Bili smo kakor družina,« se spominja Milutin Pajić, ki služi kot občinski starešina. »Ko smo bili enkrat skupaj na shodu, se nam ni mudilo domov. Po koncu skoraj vseh shodov smo se še več ur pogovarjali o resnici.«

Prebijati se iz dneva v dan ni bilo lahko in naši soverniki so bili često v strahu, da bodo izgubili svoje življenje. Kljub temu so čaščenje Jehova dali na prvo mesto. Vojna je ljudi vse bolj razdvajala, z Jehovovimi služabniki pa je bilo ravno nasprotno, saj so bili vedno bolj navezani tako drug na drugega kot tudi na svojega nebeškega Očeta. Otroci so lahko opazovali svoje starše, kako neomajno so zvestovdani Jehovu, in jih nato tudi sami posnemali.

Bihać, ki leži v bližini meje s Hrvaško, je bil skoraj štiri leta odrezan od sveta. Ljudje niso mogli iz mesta, vanj pa se tudi ni dalo dostaviti humanitarne pomoči. Osman Šaćirbegović, ki je bil edini brat v tem mestu, se spominja: »Najtežje je bilo na samem začetku vojne, pa ne toliko zaradi težavnih okoliščin, temveč zato, ker smo se morali spoprijeti z nečim novim, česar nismo še nikoli doživeli. Presenetljivo je bilo, da zatem, ko so pričele padati granate, nismo bili več tako napeti, saj smo kmalu ugotovili, da vsaka ne vzame življenja. Nekatere niti ne eksplodirajo.«

Ker nihče ni mogel predvideti, kako dolgo bodo trajali spopadi, so si v zagrebškem in dunajskem Betelu prizadevali,  da bi humanitarno pomoč shranili v kraljestvenih dvoranah in domovih Prič v Sarajevu, Zenici, Tuzli, Mostarju, Travniku in Bihaću. Medtem ko so se spopadi širili, so vojske nenadoma obkolile nekatera mesta in jih izolirale. Ker so nepričakovano pretrgale preskrbovalne poti, je nujnih potrebščin hitro pričelo primanjkovati. Čeprav so bila številna mesta v Bosni odrezana od sveta, se enotnosti, ki je vladala med Jehovovimi pričami, ni dalo zlomiti. To je bilo povsem v nasprotju s peklom, ki ga je povsod po deželi povzročalo etnično in versko sovraštvo.

GOREČI, A PREVIDNI

V Sarajevu si je bilo iz dneva v dan težko priskrbeti vsakdanje potrebščine, poleg tega so povsod po mestu prežali ostrostrelci, ki so na slepo izbirali nedolžne žrtve. Smrt so sejale tudi granate, ki so padale na mesto. V obleganih mestih je bilo od časa do časa nevarno hoditi naokoli. Ljudje so živeli v nenehnem strahu. Toda naši soverniki so ravnali pogumno, a hkrati modro in se z ljudmi, ki so zares potrebovali tolažbo, niso nehali pogovarjati o dobri novici o Kraljestvu.

 »Med enim najhujših napadov na Sarajevo,« se spominja neki starešina, »je na tisoče granat eksplodiralo zgolj v enem dnevu. Tega sobotnega jutra so bratje in sestre telefonirali starešinam in jih spraševali: ‚Kje bo danes shod za oznanjevanje?‘«

»Videla sem, da ljudje resnično potrebujejo resnico,« pravi neka sestra. »In ravno to mi je pomagalo vzdržati, pa tudi ohraniti veselje v težavnih okoliščinah.«

Mnogi ljudje so spoznali, da potrebujejo upanje, ki ga daje Biblija. Neki brat pravi: »Ni nam jih bilo treba iskati, saj so nas kar sami poiskali z željo, da bi jih poučevali o Bogu. Prišli so v kraljestveno dvorano in prosili za biblijski pouk.«

Uspeh pri oznanjevalskem delu med vojno gre pripisati predvsem enotnosti, ki je vladala med našo bratovščino in ni ostala neopažena. »S tem smo dali veliko pričevanje,« se spominja Nada Bešker, ki že vrsto let služi kot posebna pionirka. »Mnogi so lahko videli brate in sestre, ki so bili po rodu Bošnjaki in Srbi, skupaj oznanjevati. In ko so videli, da sestra, ki je bila po rodu Hrvatica, skupaj s sestro, ki je bila prej muslimanka, preučuje s Srbkinjo, so zares lahko opazili, da smo drugačni.«

To, da so bili bratje in sestre takrat res goreči, se vidi še danes, saj so mnogi, ki sedaj služijo Jehovu, resnico spoznali med vojno. Iz občine v Banja Luki sta na primer nastali dve, pa čeprav se je približno sto oznanjevalcev preselilo v druge občine.

ZVESTA DRUŽINA

Naši soverniki so bili vedno zelo previdni. Vseeno pa so nekateri  postali žrtve »časa in naključja«, ko so se ob napačnem času nepričakovano znašli na napačnem kraju. (Prop. 9:11, SSP) Božo Ðorem, ki je bil srbskega porekla, se je leta 1991 krstil na mednarodnem zborovanju v Zagrebu. Potem ko se je vrnil v Sarajevo, se je večkrat znašel v zaporu, kjer so z njim zaradi nevtralnega stališča grdo ravnali. Leta 1994 je bil obsojen na 14 mesecev zapora. Zanj je bilo najhujše to, da je bil ločen od svoje žene Hene in petletne hčerke Magdalene.

Kmalu zatem, ko je bil izpuščen, je prišlo do tragedije. Nekega mirnega popoldneva so se vsi trije odpravili na biblijski pouk, ki so ga imeli nedaleč stran od doma. Med potjo je tišino nenadoma pretrgala eksplozija topovske granate. Hena in Magdalena sta bili takoj mrtvi, Božo pa je kasneje umrl v bolnišnici.

KRŠČANSKA NEVTRALNOST

Ljudje zaradi hudih predsodkov niso bili prav nič strpni do tistih, ki so bili nevtralni. Občino v Banja Luki so sestavljali predvsem mladi bratje, ki jih je vojska želela vpoklicati, da bi se bojevali. Ker so ostali nevtralni, so jih pretepali.

Osman Šaćirbegović se spominja: »Policisti so nas pogosto zasliševali in nam pravili, da smo strahopetci, ker ne branimo svojih družin.«

Osman se je z njimi pogovarjal takole: »Vaša pištola vam je v zaščito, ali ne?«

»Seveda,« je odgovoril policist.

»Ali bi jo zamenjali za avtomatsko puško, da bi bili še bolj varni?«

»Da.«

»Ali bi avtomatsko puško zamenjali za tank?«

»Jasno da bi.«

 »Vse to bi storili, da bi bili še bolj varni,« je nato odgovoril Osman. »Moj zaščitnik pa je Jehova, vsemogočni Bog in Stvarnik vesolja. Ali sploh obstaja kakšna boljša zaščita?« Policistu je bilo jasno, kaj je želel povedati, zato ga je pustil pri miru.

PRISPE HUMANITARNA POMOČ

Čeprav so bratje in sestre iz okoliških dežel vedeli, da Priče v Bosni trpijo in potrebujejo pomoč, jim nekaj časa niso mogli dostaviti humanitarne pomoči. Nato pa so oktobra 1993 oblasti nakazale, da bi jo bilo morda le mogoče dostaviti. Bratje so se kljub nevarnostim odločili, da bodo izkoristili to priložnost. Tako se je 26. oktobra pet tovornjakov, ki so bili natovorjeni s 16 tonami hrane in drv, odpravilo z Dunaja na pot proti Bosni. Kako se bo lahko konvoj prebil skozi mnoga področja, kjer so še vedno divjali hudi boji? *

Bratje so bili na tem potovanju mnogokrat v hudi nevarnosti. »Nekega jutra sem pozno krenil na pot,« se spominja eden od voznikov, »zato je bilo pred mano več drugih tovornjakov, ki so ravno tako prevažali humanitarno pomoč. Ko smo se približali eni od kontrolnih točk, smo se vsi ustavili, vojaki pa so pregledovali dokumente. Nenadoma sem zaslišal strele. Videli smo, da je ostrostrelec zadel enega od voznikov, ki ni bil Priča.«

V Sarajevo so lahko s svojimi tovornjaki vstopili samo vozniki, zato so morali bratje, ki so bili v spremstvu, ostati zunaj mesta. Vseeno pa so želeli spodbuditi tamkajšnje brate in sestre. Uspelo jim je najti telefon, poklicati oznanjevalce v Sarajevu in jih z javnim govorom spodbuditi, saj so to zelo potrebovali. Potujoči nadzorniki, betelčani in člani deželnega odbora so med vojno velikokrat tvegali  življenje, da bi svojim sovernikom pomagali preživeti tako dobesedno kot tudi duhovno.

Našim sovernikom v Bihaću skoraj štiri leta ni bilo mogoče dostaviti pošiljk s humanitarno pomočjo. Čeprav se dobesedne hrane ni dalo spraviti čez barikade, ki so mesto ločevale od sveta, pa so lahko bratje in sestre prejeli nekaj duhovne hrane. Kako? Nekako so se dokopali do delujoče telefonske linije in telefaksa ter tako občasno prejeli Našo kraljestveno strežbo in nekatere izvode Stražnega stolpa. Publikacije so nato pretipkavali in vsaki družini dali po en izvod. Na začetku vojne so bili v mestu le trije krščeni oznanjevalci. Poleg njih pa je bilo še 12 nekrščenih oznanjevalcev, ki so dve leti željno čakali na primerno priložnost, da s krstom v vodi simbolizirajo svojo posvetitev Jehovu.

To, da so bili tako dolgo odrezani od sveta, je bil zanje izziv. »Moji biblijski učenci niso bili še nikoli na zborovanju oziroma še niso doživeli, da bi jih obiskal okrajni nadzornik,« se spominja Osman. »Pogosto smo se pogovarjali o tem, kako lepo bo, ko bomo lahko skupaj z bratovščino.«

Zamislite si, kako so se bratje in sestre razveselili, ko sta 11. avgusta 1995 v Bihać prispela tovornjaka, na katerih je z velikimi črkami pisalo »Jehovove priče – humanitarna pomoč«. Vse od začetka obleganja sta bili to prvi vozili v zasebni lasti, ki sta smeli v mesto pripeljati pomoč! In prispeli sta ravno takrat, ko so soverniki menili, da so tako telesno kot duševno na koncu s svojimi močmi.

Drugi prebivalci Bihaća so opazovali, kako so bratje in sestre pomagali drug drugemu, denimo ko je bilo treba zamenjati razbite šipe. »To je na sosede naredilo velik vtis,« pravi Osman, »saj so vedeli, da smo brez denarja. Tako smo jim dali dobro pričevanje in o tem govorijo še danes.« V Bihaću je sedaj goreča občina s 34 oznanjevalci in 5 pionirji.

 NEPOZABNO POTOVANJE!

Naši bratje so znova in znova tvegali življenje, da bi hrano in literaturo dostavili v bosanska mesta, ki so bila zaradi vojne razdejana. Vendar je bilo potovanje, ki se je začelo 7. junija 1994, precej drugačno. Konvoj treh tovornjakov, v katerem so bili tudi člani deželnega odbora in nekateri drugi sodelavci, je iz Zagreba krenil na pot zgodaj zjutraj. Odpravili so se s ciljem, da dostavijo humanitarno pomoč in predstavijo skrajšan program dneva posebnega zbora – prvega po treh letih.

Eno od mest, kjer so predstavili ta posebni program, je bila Tuzla. Na začetku vojne je bilo v tamkajšnji občini le kakih 20 krščenih oznanjevalcev. Kako zelo so bili bratje presenečeni, ko se je zbralo več kot 200 ljudi, da bi prisluhnili programu! Trideset se jih je krstilo. Danes so v Tuzli tri občine in več kot 300 oznanjevalcev.

V Zenici so bratje za ta zbor našli primeren prostor, niso pa mogli najti ustreznega bazena za krst. Nazadnje so po dolgem iskanju našli kad, ki bi jo lahko uporabili. Edina težava je bila v tem, da je smrdela, saj so v njej imeli ribe! Vendar se krstni kandidati, ki so sprejeli Jezusovo povabilo, naj postanejo »ribiči ljudi«, tega niso ustrašili. (Mat. 4:19) Herbert Frenzel, ki je sedaj član hrvaškega podružničnega odbora, je imel govor za krst. Takole se spominja: »Kandidati so tako dolgo čakali na krst, da jih sedaj ni moglo nič več ustaviti! Po krstu jih je prevzel občutek zmagoslavja!« Sedaj je v Zenici goreča občina z 68 oznanjevalci.

 V Sarajevu je bilo program mogoče pripraviti le v bližini križišča, ki je bilo pogosto tarča ostrostrelcev. Bratje so sicer varno prišli na zbor, vendar so tam naleteli na drugo težavo. Sprva namreč niso vedeli, kje bi lahko krst potekal in v kaj natočiti dragoceno vodo. Da se ta ne bi prelivala čez rob kadi in bi je tako bilo dovolj za vse, ki so se želeli krstiti, so najprej krstili najmanjšega med njimi, zatem pa po velikosti še druge vse do največjega.

Kolikšno veselje je ta dan prinesel našim bratom in sestram! Niso dovolili, da bi grozote, ki so se dogajale okoli njih, zasenčile nepopisno veselje, ki so ga občutili, ko so lahko Jehova častili skupaj s soverniki. Danes ima Sarajevo tri močne občine.

PO VOJNI VIHRI

Preskrbovalne poti so se nazadnje znova odprle, zato je življenje naših bratov in sester v nekaterih pogledil postalo nekoliko lažje. Vendar se je etnično čiščenje z izganjanjem prebivalstva nadaljevalo. Ivica Arabadžić, ki na Hrvaškem služi kot starešina, se spominja, da je moral prisilno oditi iz svojega doma v Banja Luki. »K nam je prišel neki moški s pištolo in nam rekel, da moramo oditi, češ da je to sedaj njegova hiša. Ker je bil srbskega porekla, je moral zapustiti svojo hišo v Šibeniku. Sedaj je želel, da odidemo mi. Na pomoč nam je priskočil pripadnik vojaške policije, s katerim sem preučeval. Čeprav nismo mogli obdržati svoje hiše, pa smo se vseeno lahko dogovorili, da jo zamenjamo za njegovo. Ni nam bilo lahko zapustiti doma in občine, ki nam je pomagala spoznati resnico, vendar nismo imeli druge izbire. S seboj smo vzeli le najnujnejše in se odpravili do naše ‚nove‘ hiše na Hrvaškem. Toda ko smo prispeli v Šibenik, smo ugotovili, da se je nekdo že vselil v prazno hišo, ki je bila zdaj v naši lasti. Kaj sedaj? Naši bratje in sestre so nas takoj prisrčno sprejeli. Neki starešina nam je  dovolil, da smo lahko eno leto živeli v njegovi hiši, dokler nismo rešili stanovanjskega problema.«

Politične razmere v Bosni in Hercegovini so še danes dokaj negotove. Kljub temu v tej deželi, v kateri je skoraj 40 odstotkov prebivalcev muslimanov, mnogi ljudje z veseljem prisluhnejo resnici. Odkar se je končala vojna, naši soverniki gradijo nove kraljestvene dvorane. Dvorana v Banja Luki je med njimi nekaj posebnega, saj bratje in sestre z njeno izgradnjo niso dobili le prostora za shajanje, ki so ga tako nujno potrebovali, temveč so dosegli tudi pravno zmago. Na tem področju, kjer ima močan vpliv Srbska pravoslavna cerkev, so namreč več let skušali dobiti dovoljenje za gradnjo kraljestvene dvorane. Čeprav so po vojni Jehovove priče v Bosni zakonsko priznali, pa bratom v tem mestu še vedno niso dali dovoljenja za gradnjo. Nazadnje so po mnogih molitvah in marljivem prizadevanju le dobili potrebna dovoljenja. Ta zmaga je pravni precedens, na temelju katerega bi v tem delu Bosne lahko v prihodnje gradili nove kraljestvene dvorane.

Zaradi svobode veroizpovedi lahko v deželi služi 32 posebnih pionirjev (mnogi med njimi so iz drugih držav), da bi pomagali tam, kjer je večja potreba po oznanjevalcih. Ker so goreči v službi oznanjevanja in zvestovdano podpirajo teokratično ureditev, so pravi blagoslov za tamkajšnjo bratovščino.

V Sarajevu, v katerem so bili naši bratje in sestre še pred desetletjem skoraj vsak dan tarča ostrostrelcev, sedaj v miru potekajo zborovanja, na katera pridejo delegati iz vseh delov nekdanje Jugoslavije. Čeprav je vojna v prejšnjem stoletju opustošila to čudovito hribovito deželo, pa Jehovovo ljudstvo bolj kot kdaj prej povezuje »nehinavsko bratoljubje«. (1. Pet. 1:22) Danes v Bosni in Hercegovini 1163 oznanjevalcev, ki se shajajo v 16 občinah, enotno slavi pravega Boga Jehova.

 Sodobna zgodovina Hrvaške

Leta 1991 so po koncu mednarodnega zborovanja v Zagrebu nenadoma zaprli mejo med Hrvaško in Srbijo. Vojska je na glavne ceste in mostove postavila barikade ali pa je te prometne povezave uničila, zato se številni delegati iz vzhodnih delov Hrvaške niso mogli vrniti na svoje domove. Mnogo Prič iz drugih delov države je tem bratom in sestram izkazalo prisrčno bratoljubje. Vzeli so jih pod svojo streho, pa čeprav so že sami težko shajali.

V Zagrebu so se noč in dan oglašale sirene in naznanjale nevarnost bombnih napadov. Ljudje so bežali v zaklonišča in nekateri so tam ostali več tednov oziroma mesecev. Mestne oblasti so tudi betelsko klet zaradi njene varne lokacije izbrale za javno zaklonišče. S tem se je odprla odlična priložnost za pričevanje, mnogi pa so dobili več kot le fizično zaščito, ki so jo iskali. Tako so na primer nekega dne, ko so se oglasile sirene, potniki z bližnjega tramvaja stekli v zaklonišče v Betelu. Vsi so v strahu čakali, kaj se bo zgodilo, zato jih je eden od tamkajšnjih starešin vprašal, ali bi si radi ogledali diapozitive z mednarodnega zborovanja, ki je bilo v Zagrebu nekaj mesecev pred tem. Vsi so se strinjali in se na koncu za to zahvalili.

Bratje in sestre so zaradi spopadov le s težavo obiskovali shode. Poleg tega so nekatere kraljestvene dvorane žal poškodovale krogle in granate. Vendar so se naši dragi sočastilci bolj kot kdaj prej zavedali, da potrebujejo duhovno hrano, zato niso izpuščali shodov. (Heb. 10:25) Na Šibenik so denimo šest mesecev padale rakete, zato se  niso mogli shajati v kraljestveni dvorani. »Ker smo živeli zunaj mesta,« se spominja eden od starešin, »smo preučevanje knjige in Stražnega stolpa organizirali v naši hiši. Kljub težavnim razmeram smo še naprej goreče oznanjevali. Pričevali smo v okolici svojih domov in tudi v bližnjih vaseh. Vsi so vedeli, da smo Jehovove priče in da smo drugačni.«

BRATOLJUBJE MED VOJNO

Mnogi bratje in sestre, ki so izgubili svoje domove, so streho nad glavo iskali pri sovernikih, občine pa so brez obotavljanja storile kar koli je bilo treba, da bi jim pomagale. Naši sočastilci v Osijeku denimo so v kraljestveni dvorani prisrčno pozdravili družino, ki je malo pred tem v izjemno nevarnih okoliščinah pobegnila iz Tuzle. Bili so navdušeni, ko so izvedeli, da je žena njihova duhovna sestra.

Oblasti so tej družini dovolile, da se lahko vseli v neko hišo, ki pa je bila stara in v slabem stanju. Ko so bratje videli, kakšna je, so priskočili na pomoč. Eden je prinesel peč, drugi okno. Priskrbeli so jim tudi vrata, posteljo, gradbeni material, hrano in drva. Naslednjega dne je bila ena od sob že pripravljena za vselitev. Vendar hiša še vedno ni bila primerna za to, da bi družina v njej preživela zimo. Zato so v občini naredili seznam stvari, ki so jih še potrebovali, oznanjevalci pa so podarili, kar koli so lahko. Čeprav tudi sami niso imeli veliko, so zbrali vse, kar je bilo treba – od žlic do materiala za popravilo strehe.

Vojna se je nadaljevala, zato so zaloge hrane hitro pošle. Podružnica je imela precej dela, da je poskrbela za gmotne in duhovne potrebe naše bratovščine. V sodelovanju z Vodstvenim organom je organizirala zbiranje hrane, oblek, čevljev in zdravstvenih potrebščin. Sprva so pomagali predvsem soverniki, ki so živeli blizu tistih,  ki so potrebovali pomoč, vendar zaradi lastnih težav niso mogli storiti veliko. Medtem so bratje in sestre iz Avstrije, Italije, Nemčije in Švice velikodušno podarili oblačila in zdravstvene potrebščine, priskrbeli pa so jim tudi biblijsko literaturo. Dan in noč so prihajali tovornjaki, ki so jih vozili prostovoljci. Ti so za to, da bi poskrbeli za potrebe sovernikov na Hrvaškem, tvegali svoje življenje. Iz glavnega skladišča v Zagrebu so zatem pomoč pošiljali občinam, ki so jo potrebovale.

Kako pa bi lahko bratje in sestre na Hrvaškem, ki so že prejeli pomoč, pomagali svojim sovernikom v Bosni? Tovornjaki, naloženi s 16 tonami hrane in drv, so se bližali meji z Bosno. Pot je bila precej nevarna, saj so kar naprej prihajala poročila o napadih paravojaških enot. Vsakršno srečanje s temi skupinami bi lahko pomenilo izgubo humanitarne pomoči, tisti, ki so jo prevažali, pa bi verjetno bili ob življenje.

 »Vozili smo skozi gozdove,« se spominja eden od bratov, »prečkali eno kontrolno točko za drugo in se včasih peljali tudi čez bojišče. Kljub nevarnosti smo varno prispeli v Travnik. Neki vojak, ki je slišal za naš prihod, je stekel v hišo, kjer so bili zbrani naši bratje in sestre, in zaklical: ‚Vaši ljudje so tukaj s svojimi tovornjaki!‘ Lahko si predstavljate, kako zelo so bili veseli. V hišo smo znosili hrano, izmenjali nekaj besed, nato pa smo hitro odšli naprej, saj smo se morali ustaviti še v drugih krajih.«

Mnogi bratje in sestre so pisali v zagrebški Betel in se zahvalili za pomoč, ki so jo prejeli. »Najlepše se vam zahvaljujemo za vaše marljivo delo, ki ga opravljate, da lahko redno prejemamo duhovno hrano,« so napisali v eni od občin. »Hvala tudi za pomoč, ki smo jo prejeli. Bratje in sestre so jo zares potrebovali. Iz dna srca smo vam hvaležni za trud in ljubečo skrb.«

»Pri nas je kar nekaj bratov in sester, ki so begunci,« je pisalo v nekem drugem pismu, »pa tudi takšnih, ki nimajo nobenih prihodkov. Ko so prejeli pomoč in videli, kolikšna je, so se jim orosile oči. To, da so njihovi soverniki zanje tako ljubeče poskrbeli, bili velikodušni in nesebični, jih je zelo ganilo in spodbudilo.«

V tistih težkih časih so si bratje še posebej prizadevali, da bi sovernikom priskrbeli duhovno hrano, ki jih je krepila, da so lahko ostali trdni v veri. Poleg tega je bilo očitno, da jim je Jehova po svojem duhu resnično pomagal. Zato so lahko prenašali strašne stiske, bili pa so tudi duhovno močnejši. (Jak. 1:2–4)

SPOROČILO, KI NAVDAJA Z UPANJEM

Humanitarne organizacije so ljudem v gmotnem pogledu sicer pomagale, kolikor so pač lahko, vendar so jim samo Jehovove priče priskrbeli trajno olajšanje. Naši  bratje in sestre niso križem rok čakali, da se vojna konča, temveč so se po svojih najboljših močeh trudili, da bi o Kraljestvu govorili z drugimi.

V bližini meje s Srbijo leži Vukovar, eno od mest, ki je bilo najbolj razdejano. Iz njega so morali zbežati skoraj vsi prebivalci, tudi naši bratje in sestre. To pa ni uspelo sestri po imenu Marija. Štiri leta naši soverniki na Hrvaškem z njo niso mogli priti v stik. Kljub temu je še naprej goreče oznanjevala peščici tistih, ki so ostali v mestu. In kako zelo je bila za to nagrajena! Samo zamislite si, kako presenečeni so bili bratje in sestre, ko je na območno zborovanje na Hrvaškem leta 1996 prišlo 20 ljudi iz tega mesta!

Naše sporočilo o upanju ima tudi moč spremeniti življenje. Neki mlad vojak je na začetku vojne hitro napredoval v specialni enoti hrvaške vojske. Leta 1994 je med čakanjem na vlak dobil traktat Kdo zares vlada svetu. Zavzeto ga je prebral in ugotovil, da je za nasilje nad ljudmi odgovoren Satan, ne pa Bog Jehova. Te resnice so nanj naredile izreden vtis. Eden od razlogov, zakaj se je uril v vojski, je bil ta, da bi se maščeval za umor svoje 19-letne sestre in dveh drugih družinskih članov, ki so bili ubiti med vojno. Čeprav je že skoval načrt, da bo odšel v vas, v kateri so živeli morilci, mu je traktat dal misliti. Pričel je preučevati Biblijo in v nekaj letih spremenil svojo osebnost. Krstil se je leta 1997. Nazadnje se je res odpravil v vas, v kateri so živeli morilci njegove družine, vendar ne z namenom, da bi se maščeval. Bil je vesel, da je lahko z dobro novico o Božjem Kraljestvu seznanil ljudi, ki jih je bilo treba poučiti o tem, kako zelo je Bog usmiljen.

Naši sočastilci so goreče oznanjevali tudi med najhujšimi spopadi, zato je to delo na Hrvaškem doživelo izreden  porast. Število pionirjev se je od začetka vojne leta 1991 pa do njenega konca leta 1995 povečalo za 132 odstotkov. V istem obdobju se je število biblijskih poukov povečalo za 63 odstotkov, število oznanjevalcev pa za 35 odstotkov. Da, bratje in sestre so pogumno razglašali sporočilo iz Božje Besede in Jehova jih je za njihov trud bogato blagoslovil.

POŽRTVOVALNI DELAVCI

Malo pred mednarodnim zborovanjem leta 1991 sta na Hrvaško prispela misijonarja Daniel in Helen Nizan iz Kanade, ki sta se izšolala na Gileadu. Poleg tega so bili v deželo povabljeni tudi pari iz drugih Evropskih držav, ki so že znali hrvaško.

Med pionirji, ki so bili povabljeni leta 1991, sta bila tudi Heinz in Elke Polach iz Avstrije. Do takrat sta kot posebna pionirja oznanjevala med hrvaško govorečimi ljudmi na Danskem. Vojna je izbruhnila ravno, ko je Heinz pričel služiti kot okrajni nadzornik. Njun prvi okraj je obsegal Dalmacijo in dele Bosne, torej področja, kjer je divjala vojna. »Med vojno nama ni bilo lahko obiskovati občin v Bosni,« se spominja Heinz. »Ker je bilo preveč nevarno potovati z lastnim avtomobilom, sva bila odvisna od nezanesljivih avtobusnih povezav. S sabo sva lahko vzela le najnujnejše – nekaj kovčkov in pisalni stroj.

Morala sva biti iznajdljiva. Ko sva ob neki priložnosti z avtobusom potovala med Tuzlo in Zenico, so nas ustavili vojaki. Rekli so nam, da ni varno nadaljevati pot, zato smo morali vsi izstopiti. Toda ker sva vedela, da naju bratje in sestre v Zenici pričakujejo, sva pričela druge voznike spraševati, ali bi naju vzeli s sabo. Nazadnje sva prevoz dobila v konvoju tovornjakov, ki  so prevažali gorivo in so imeli urejene dokumente. Med vožnjo sva seveda lahko pričevala vozniku, ki je bil zelo dovzeten za resnico.

Zaradi bojev smo se znova ustavili in zatem zavili na stranske poti. Te so bile že tako ali tako v slabem stanju, sneg pa je vse skupaj le še poslabšal. Pogosto smo se morali ustaviti, da bi pomagali tovornjakom, ki so obtičali. Na enem delu poti so nas napadli, zato smo se hitro obrnili v drugo smer. Zašli smo vse do Vareša, kakih 50 kilometrov stran od kraja, kamor sva bila namenjena, in tukaj smo morali prenočiti.

Voznik je noč prespal na sedežih, midva z Elke pa sva se stiskala v zadnjem delu kabine in se skušala ogreti. To je bila najdaljša noč v mojem življenju. Ko sva naslednji dan končno prispela v Zenico, so se tamkajšnji bratje in sestre zelo razveselili, ko so naju zagledali. Splačalo se je! Čeprav niso imeli tekoče vode ali elektrike, so naredili vse, da bi nama izkazali gostoljubje. V gmotnem pogledu sicer niso imeli veliko, toda bili so duhovno bogati in so pokazali močno ljubezen do resnice.«

Odkar se je vojna končala, je bilo na Hrvaško dodeljenih skoraj 50 posebnih pionirjev iz Avstrije, Italije, Nemčije in drugih držav. Kasneje je Jehovova organizacija poslala še več misijonarjev, kar je naše sovernike dodatno okrepilo in spodbudilo. Ti goreči polnočasni služabniki so v veliko pomoč tako na področju kot tudi v občinah.

»NE MOREM VERJETI, DA SEM DOŽIVEL TA DAN!«

Vse do poznih 1980 let so mesečno izdajo Stražnega stolpa prevajali iz nemščine v hrvaščino bratje in sestre, ki so živeli zunaj Betela. Od leta 1991 pa to delo  opravlja prevajalski oddelek v Betelu. Sčasoma je Vodstveni organ odobril prevajanje Krščanskih grških spisov – prevod novi svet v hrvaščino. Do tedaj so oznanjevalci uporabljali 150 let star prevod Biblije, v katerem je bil zastarel jezik in mnoge neznane besedne zveze. Glavnino dela pri prevajanju Biblije je opravil hrvaški tim, ki pa je tesno sodeloval s timoma v Srbiji in Makedoniji. Od takšnega skupnega dela so imeli vsi koristi.

Jehovove priče na Hrvaškem pa tudi v Bosni in Hercegovini, Črni gori, Srbiji ter Makedoniji se bodo še dolgo spominjali petka, 23. julija 1999. Na vseh štirih območnih zborovanjih »Božja preroška beseda« so istočasno objavili izid Krščanskih grških spisov – prevod novi svet v hrvaščini in srbščini, navzočim pa je bilo tudi rečeno, da prevajanje v makedonščino dobro napreduje. Govorniki zaradi bučnega aplavza kar nekaj minut niso uspeli nadaljevati svojega govora. Vsi so bili brezmejno veseli in mnogi delegati niso mogli zadrževati solz. »Ne morem verjeti, da sem doživel ta dan!« je dejal neki dolgoletni starešina. Celotna Biblija pa je v vsakem od teh jezikov izšla leta 2006.

Do leta 1996 je za delovanje Jehovovih prič na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini skrbel deželni odbor pod nadzorom podružničnega urada v Avstriji. Istega leta pa je bil za nadzorovanje oznanjevalskega dela na teh področjih postavljen štiričlanski podružnični odbor. In očitno je, da Jehova blagoslavlja to odločitev.

 NOVE PODRUŽNIČNE ZGRADBE IN KRALJESTVENE DVORANE

Na betelsko družino v Zagrebu je podobno kot v drugih deželah vplival porast števila oznanjevalcev. Družina se je sčasoma povečala z 10 na kakih 50 članov. Toda ker je v betelskem domu lahko živelo največ pet parov, je bilo treba v bližini najeti dodatna stanovanja.

Nedolgo zatem, ko je bil ustanovljen podružnični odbor, je Vodstveni organ tem bratom naročil, naj v Zagrebu kupijo zemljišče za nov Betel. Domači prostovoljci in mednarodni delavci so kmalu zgradili lepe prostore, ki bodo še mnogo let prispevali k temu, da bo delo v prid Kraljestva napredovalo. Posvetitev novih podružničnih prostorov in kraljestvene dvorane, pa tudi dvojne kraljestvene dvorane v središču  Zagreba, je bila v soboto, 23. oktobra 1999. Navzoči so bili delegati iz 15 dežel. Med njimi je bil tudi brat Gerrit Lösch, član Vodstvenega organa, ki je imel posvetitveni govor. Naslednjega dne se je 4886 navzočih zbralo v veliki športni dvorani in prisluhnilo prijetnemu duhovnemu programu. Kakšen nepozaben dan je bil to za Jehovove služabnike na Hrvaškem! Nekateri med njimi so Jehovu zvesto služili 50 let ali več, in to med enim najhujših obdobij v sodobni zgodovini te dežele.

Hkrati se je na veliko gradilo nove kraljestvene dvorane. Mnoge občine so se do leta 1990 shajale v kletnih prostorih oziroma na domovih bratov in sester. Občina v Splitu denimo je 20 let imela shode v majhni sobi v neki hiši. Čeprav je bilo v tem prostoru le 50 stolov, je bilo včasih dvakrat več navzočih, tako da so mnogi morali stati zunaj. Zbori in zborovanja so bili v istem prostoru, navzočih pa je bilo tudi 150 ali več ljudi. Danes so v Splitu štiri občine, ki se shajajo v dveh lepih kraljestvenih dvoranah. Zaradi porasta števila oznanjevalcev za zbore najamejo konferenčno dvorano v hotelu. Oddelek za gradnjo kraljestvenih dvoran pod nadzorom regionalnega oddelka za inženiring, ki je v nemški podružnici, še naprej skrbi za gradnjo praktičnih in lepih kraljestvenih dvoran.

Tako mlajši kot starejši, ki so se dali na razpolago za gradnjo kraljestvenih dvoran, so opravili velikansko delo. Do sedaj so zgradili 25 novih kraljestvenih dvoran, 7 pa so jih prenovili. To prispeva k napredku kraljestvenega dela ter slavi Jehovovo ime.

OZNANJEVANJE KRALJESTVA DOBRO NAPREDUJE

Leta 1991, ko je Hrvaška postala samostojna država, so se oblasti odločile, da se bodo ravnale po prejšnjih  zakonih, ki urejajo področje religije, dokler ne bodo sprejele novih. V novonastali državi je bilo skoraj 90 odstotkov katoličanov, zato je lahko duhovščina precej vplivala na vlado. Kljub temu se je ministrstvo za pravosodje 13. oktobra 2003 odločilo, da Jehovovim pričam podeli status verske skupnosti. To so storili zaradi pravnega statusa, ki so ga Priče imeli v preteklosti, in ker našim bratom in sestram ni bilo kaj očitati. Kako zelo so bili tukajšnji Jehovovi služabniki radostni, ko so bili po mnogih letih stisk zakonsko priznani!

Na začetku 1990 let je bil organiziran le en razred Pionirske šole na leto za vse dežele nekdanje Jugoslavije. Sedaj pa samo na Hrvaškem poteka več razredov vsako leto. Septembra 2008 je bilo v tej državi 5451 oznanjevalcev, ki se shajajo v 69 občinah, in to je zelo razveseljivo. Spominsko slovesnost pa je obiskalo 9728 ljudi, kar je bilo naravnost čudovito! Vse to kaže na lepe možnosti za nadaljnjo rast.

Čeprav je verska nestrpnost vsepovsod prisotna in so vsakodnevni pritiski vedno večji, so vsi Jehovovi služabniki na tem področju bolj kot kdaj prej odločeni, da bodo še naprej oznanjevali dobro novico o Božjem kraljestvu, ne glede na to, kako bo morda Satan še stresal svojo jezo nad njimi. (Raz. 12:12) Za večino ljudi je vsakodnevni boj za preživetje postal najpomembnejša stvar v življenju. Vendar so med njimi tudi takšni, ki zdihujejo zaradi vse slabših moralnih razmer v svetu in se zavedajo svoje duhovne lakote. (Ezek. 9:3, 4; Mat. 5:6) Priče te posameznike poiščejo in jim pomagajo, da pričnejo častiti edinega pravega Boga in da tudi sami govorijo: »Pridite, da gremo na goro GOSPODOVO, v hišo Boga Jakobovega, da bi nas učil o potih svojih in da bomo hodili po stezah njegovih!« (Iza. 2:3)

 Sodobna zgodovina Makedonije

»Pridi v Makedonijo in nam pomagaj,« je dejal v prvem stoletju neki človek v videnju apostolu Pavlu. (Apd. 16:8–10) Pavel in njegovi oznanjevalski tovariši so sklenili, da jih Bog pošilja razglašat dobro novico o Božjem kraljestvu na to neobdelano področje, zato so povabilo voljno sprejeli. Krščanstvo je tam kmalu pognalo korenine in vzcvetelo. Kako je podoben razcvet pravega čaščenja okusila današnja Makedonija, majhna dežela na severu starodavne Makedonije?

Makedonija je po drugi svetovni vojni postala najjužnejša jugoslovanska republika. Leta 1991 se je osamosvojila. Dve leti kasneje, leta 1993, je ta novoustanovljena država Jehovove priče na njihovo veselje uradno priznala. Tako so lahko v Makedoniji odprli urad, ki je deloval pod nadzorstvom avstrijskega podružničnega odbora. V ta namen so leta 1993 kupili stavbo na Alžirski ulici v Skopju in makedonski prevajalski tim se je iz Zagreba preselil v novi Betel.

V Makedonijo sta iz Nemčije pripotovala Michael in Dina Schieben, da bi služila v okrajnem delu. Prišla pa sta tudi Daniel in Helen Nizan iz Kanade, ki sta do tedaj služila v Srbiji. Ustanovljen je bil deželni odbor in tako je Betel začel delovati.

KOLIČINA LITERATURE OMEJENA

Jehovove priče so bili sicer uradno priznani, vendar niso mogli neovirano uvažati literature. V državi je  od leta 1994 do 1998 veljala omejitev, da lahko uvozijo samo toliko revij, kolikor je oznanjevalcev. Zato so morali bratje in sestre sami priskrbeti kopije preučevalnih člankov v Stražnem stolpu za svoje biblijske učence. Do revij so prišli tudi tako, da so jih dobivali po pošti od bratovščine iz tujine ali pa od tistih, ki so obiskali Makedonijo in jim je bilo dovoljeno s seboj prinesti manjšo količino. Po več letih sodnih obravnav pa je vrhovno sodišče razsodilo v prid Prič in od takrat naprej lahko uvažajo toliko literature, kolikor je želijo.

Avgusta 2000 je število oznanjevalcev naraslo na 1024 – prvikrat jih je poročilo o oznanjevanju oddalo več kot 1000! Ker je v makedonščini pričelo izhajati več literature, povečalo pa se je tudi število oznanjevalcev, je stavba na Alžirski ulici postala premajhna, da bi lahko še naprej ustrezala vedno večji betelski družini. Naslednje leto so kupili tri majhne sosednje hiše in jih porušili, da so pridobili prostor za novi zgradbi. Danes makedonska betelska družina, ki šteje 34 članov, dela in prebiva v treh dobro opremljenih zgradbah. Na posvetitvi Betela, ki je bila 17. maja 2003, so z veseljem gostili Guya Piercea iz Vodstvenega organa.

GRADNJA KRALJESTVENIH DVORAN

Bratje in sestre iz vse Makedonije so zelo hvaležni za pomoč pri gradnji kraljestvenih dvoran, ki je namenjena deželam z omejenimi sredstvi. Krajevnim občinam je pri gradnji kraljestvenih dvoran prišla pomagat gradbena ekipa, sestavljena iz petih bratov, in tako so med letoma 2001 in 2007 zgradili devet novih kraljestvenih dvoran. Ta mednarodna skupina je izjemno pričevala s tem, da je z drugimi delala v miru in enotnosti, brez kakršnih  koli narodnostnih predsodkov. Neki trgovec je ob obisku dokončane kraljestvene dvorane opazil, kako kakovostno je zgrajena, in rekel: »Ta zgradba je resnično narejena z ljubeznijo.«

Ko je ta ekipa gradbenikov pričela graditi kraljestveno dvorano v Štipu, je neki sosed zaradi njihove mladosti in navidezne neizkušenosti podvomil o uspehu projekta. Toda ko so jo dokončali, je prišel k njim z načrti za svojo hišo in jih prosil, da bi mu jo zgradili. Bil je tako navdušen nad kakovostjo njihovega dela, da jim je ponudil velikodušno plačilo. Kar onemel je, ko so mu odgovorili, da ne delajo zaradi zaslužka, temveč iz ljubezni do Boga in ljudi.

PREVOD NOVI SVET

Medtem je bila druga skupinica Bogu posvečenih moških in žensk zaposlena z drugačno nalogo: s prevajanjem Svetega pisma – prevod novi svet v makedonščino. Jehova je njihovo marljivo delo blagoslovil in tako so Prevod novi svet dokončali v samo petih letih. Kako veseli so bili delegati leta 2006 na območnem zborovanju »Rešitev je blizu!« v Skopju, ko je član Vodstvenega organa Gerrit Lösch objavil izid tega novega prevoda Biblije! Polni navdušenja so zelo dolgo ploskali in mnogi niso mogli zadržati solza. Nekateri, ki so med odmorom za kosilo prejeli svoj izvod, so takoj sedli in pričeli uživati v prebiranju tega izjemnega prevoda Božje Besede v svojem maternem jeziku.

Mnogi Makedonci zelo spoštujejo Biblijo. Orhan je na primer pričel preučevati Biblijo pred šestimi leti. Bil je nepismen, vendar mu je brat, ki je preučeval z njim, pomagal, da se je naučil brati in pisati. Odkar se je pred tremi leti krstil, je Biblijo prebral že šestkrat!

 Nekaj časa je bil Orhan, ki živi v Resnu, edini Pričevalec v mestu. Vseeno pa so mnogi o tem nekdaj nepismenem človeku dobro govorili in nekateri starši so prosili brate in sestre, da bi preučevali z njihovimi otroki, saj so želeli, da bi postali takšni kot Orhan. V mestu se je za resnico začelo zanimati vse več ljudi in sčasoma so organizirali občinsko preučevanje knjige. Odtlej je neki zainteresirani človek postal nekrščeni oznanjevalec, Orhan pa služi kot redni pionir in strežni služabnik.

PRIŠLI SO V MAKEDONIJO

Julija 2004 je v Makedonijo prišel zakonski par posebnih pionirjev iz Albanije, da bi oznanjevala tamkajšnjim albansko govorečim ljudem, ki sestavljajo 25 odstotkov vsega prebivalstva. Kmalu je postalo očitno, da zakonca potrebujeta pomoč, saj sta bila edina, ki sta delovala med več kot pol milijona albansko govorečimi prebivalci. Zato so tja po približno enem letu poslali še en zakonski par iz Albanije in vsi štirje posebni pionirji so pričeli spodbujati skupinico sedmih zainteresiranih v Kičevem, ki leži v samem središču albanske skupnosti v Makedoniji. Naslednjo pomlad se je skupinica veselila, ko je na slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt kar 61 navzočih prisluhnilo govoru, ki je bil v albanščini in makedonščini. Odtlej je skupina zrasla na 17 gorečih oznanjevalcev, shode pa povprečno obiskuje 30 ljudi ali več.

Da bi obdelali vse področje v Makedoniji, je Vodstveni organ odobril posebno oznanjevalsko akcijo, ki je trajala od aprila do julija 2007. Cilj je bil oznanjevati na neobdelanem področju in razširiti dobro novico med albansko govorečimi ljudmi.

 Odziv na povabilo je bil izjemen! Na razpolago se je dalo 337 bratov in sester iz sedmih držav. S kakšnim izidom? Dobro novico so oznanjali na več kot 200 makedonskih področjih, kjer živi kakih 400.000 ljudi, od katerih večina ni še nikoli slišala za biblijsko sporočilo. V štirimesečni akciji so razdelili več kot 25.000 knjig in brošur ter precej več kot 40.000 revij. Oznanjevanju so namenili kakih 25.000 ur in pričeli več kot 200 biblijskih poukov.

»Nekaterim so v oči stopile solze, ko so slišali, od kod smo prišli in zakaj smo jih obiskali,« je dejal neki brat. »Spet drugi so bili ganjeni do solz ob branju odlomkov iz Božje Besede.«

Iskreno cenjenje pa so izrazili tudi mnogi, ki so sodelovali v akciji. Neka sestra je napisala: »Zgodilo se mi je, da mi je neka učiteljica rekla: ‚Naj vas Bog blagoslovi. Opravljate izjemno delo. To, kar ste mi povedali, me je prav poživilo!‘«

 Drugi oznanjevalec je dejal: »Prav težko je zapustiti to plodno področje. Opazili smo, da ti ljudje zelo potrebujejo resnico, in ko smo se morali posloviti od svojih biblijskih učencev, nas je to zelo razžalostilo.«

»Obžalujeva, da nisva vzela več dni dopusta,« sta dejala neka zakonca, »ko vidiva, kako zelo tu potrebujejo oznanjevalce.«

Neki oznanjevalec je povzel občutke mnogih, ko je rekel: »Ne spomnim se, kdaj smo nazadnje kot družina tako zelo uživali.«

Na gorskem področju blizu Tetova je skupina oznanjevala v vasi, kamor dotlej še niso stopile noge Prič. Dva sta pričela oznanjevati po levi strani ulice, dva pa po desni. Potem ko so obiskali samo tri hiše, je že vsa ulica vedela, da so v vasi Jehovove priče. Kmalu se je novica o tem razširila po vsej vasi in okoli sester se je zbrala velika skupina žensk, ki jih je zanimalo njuno sporočilo. Nekoliko naprej ob cesti je 16 moških željno čakalo na brata. Vaščani so oznanjevalcem hitro prinesli štiri stole in eden od moških jim je skuhal kavo. Oznanjevalci so vsem dali literaturo in jim pričeli govoriti o resnici, pri čemer so spretno uporabljali Biblijo.

Mnogi so postavljali vprašanja in vsi so pozorno poslušali. Na koncu se jih je veliko prišlo osebno poslovit od bratov in sester. Nato pa so oznanjevalci začutili cmok v grlu, saj so zagledali starejšo žensko, ki se jim je bližala in pretila s palico. »Nabila vas bom!« je vpila in mahala s palico. Le s čim so jo oznanjevalci tako užalili? »Vsem ste dali knjigo, samo meni ne!« je pojasnila. »Hočem imeti to veliko rumeno knjigo,« je rekla in s prstom pokazala na knjigo Biblijske zgodbe, ki jo je dobila njena soseda. Oznanjevalci so ji nemudoma izročili zadnji izvod knjige, ki so ga imeli.

 OZNANJEVANJE MED ROMI

V Makedoniji je veliko Romov, ki sicer govorijo makedonsko, vendar je njihov materni jezik govorjeni romski jezik, ki je mešanica več romskih narečij. V glavnem mestu Skopju je po nekaterih podatkih največje romsko naselje v Evropi, ki šteje 30.000 prebivalcev. V tem naselju, ki se imenuje Šuto Orizari, se v stavbi z dvema kraljestvenima dvoranama zbirajo tri romske občine. Dvesto oznanjevalcev uživa v oznanjevanju na plodnem področju, na katerem je razmerje 1 oznanjevalec na vsakih 150 ljudi – kar je eno najboljših v državi. To, kako dobro se Romi odzivajo na resnico, kaže tudi število navzočih na spominski slovesnosti leta 2008. Bilo jih je kar 708!

Kaj so Priče storili, da bi pomagali ponižnim Romom, ki so lačni resnice, da bi spoznali Božji namen v svojem maternem jeziku? Leta 2007 so v romščino prevedli očrt za posebni govor. Govor je imel starešina romskega porekla pred 506 navzočimi, ki so mu s cenjenjem prisluhnili. Oznanjevalci vseh narodnosti – Romi, Makedonci in Albanci – so se silno razveselili, ko je na območnem zborovanju leta 2007 izšla brošura Kaj Bog zahteva od nas v romščini. Do takrat so oznanjevalci pogosto vodili biblijske pouke v svojem, romskem, jeziku in pri tem uporabljali literaturo v makedonščini. Sedaj pa so zelo uspešni pri tem, ko si prizadevajo z brošuro Zahteva v romščini doseči srce iskrenih Romov.

Danes se 1277 oznanjevalcev v 21 občinah v Makedoniji marljivo trudi posnemati apostola Pavla iz prvega stoletja. Mnogi iskalci resnice v tej deželi pa s svojim hvaležnim odzivom kažejo, da novodobni poziv »pridi v Makedonijo« ni bil zaman.

 Sodobna zgodovina Srbije

Srbija, ki leži v osrčju Balkanskega polotoka, je dežela raznolikih kultur in dom ljudem številnih narodnosti. Prav tukaj, v glavnem mestu Beogradu, je bil leta 1935 odprt podružnični urad, da bi skrbel za delovanje na področjih, ki so bila nekdaj del Jugoslavije, in bil priča navdušujoči teokratični rasti. Kako pa so bratje v Srbiji skrbeli za novoustanovljene države na tem področju v zadnjem času?

Medtem ko so bile meje bivših jugoslovanskih republik zaprte in se je vedno bolj stopnjevalo versko in narodnostno sovraštvo, so bratje in sestre različnih narodnosti v miru skupaj delali v zagrebškem Betelu. Toda ko so se zunaj betelskih zidov močno povečali predsodki do ljudi srbske narodnosti, so bili naši srbski bratje in sestre prisiljeni zapustiti Hrvaško. Leta 1992 so publikacije v srbščino po skoraj 50 letih znova pričeli prevajati v Beogradu. Ta odločitev se je izkazala za modro in ob pravem času.

V Bosni, kjer so se razvneli hudi boji, so nujno potrebovali humanitarno pomoč. Podružnični urad v Avstriji je ljubeče pripravil pošiljke potrebnih dobrin in bratje v Srbiji so bili v najboljšem položaju, da so jih dostavljali na območja v Bosni, ki so bila pod srbskim nadzorom.

Čeprav se boji niso razširili v Srbijo, pa so posledice vojne občutili tudi tam. Zaradi trgovinskega embarga je bilo oteženo prejemanje pošiljk literature iz Nemčije,  kjer so jo tiskali. Kadar občine niso dobile zadnjih revij, so bratje in sestre enostavno pričeli znova preučevati starejše članke, dokler niso prispele novejše revije. Toda vseeno niso izpustili niti ene številke.

OKREPČALI SO NAS

»Ko sva z ženo leta 1991 prispela v Srbijo,« je dejal Daniel Nizan, diplomant Gileada, »je v deželi kar vrelo od velikih političnih nemirov. Bila sva prevzeta nad tem, kako goreči so bili bratje in sestre v teh težavnih razmerah. Spominjam se, kako presenečena sva bila, ko sva v Srbiji prvič obiskala dan posebnega zbora in je med govorom za krst vstalo 50 kandidatov. To naju je zelo spodbudilo.«

Nizanova sta bila v veliko pomoč pri tem, da je novoustanovljeni urad v Beogradu pričel delovati. Prvotni urad, ki je bil tako majhen, da je v njem lahko delalo samo 10 ljudi, je bil v ulici Milorada Mitrovića. V spodnjem nadstropju je bila tudi kraljestvena dvorana. Toda ker se je prevajalski tim povečeval, so potrebovali več prostora. Čez čas so našli ustrezno lokacijo in pričeli graditi nov  Betel. Proti koncu leta 1995 se je betelska družina preselila v nove prostore.

Zaradi vse težjih razmer se je vedno več ljudi odzivalo na resnico in z večjim številom oznanjevalcev se je večala tudi potreba po ljubečih starešinah. Ta problem so med drugim rešili tako, da so povabili posebne pionirje iz Italije. To so bili energični in požrtvovalni polnočasni služabniki, ki so se dali povsem na razpolago. Resda se jim v vojnih razmerah ni bilo lahko naučiti tujega jezika in se prilagoditi novi kulturi, vendar so »krepčali« svoje srbske brate in sestre. (Kol. 4:11)

Pionirji iz drugih dežel so pomagali v mnogočem, najpomembnejše pa je, kot je dejal Rainer Scholz, koordinator deželnega odbora v Srbiji, da »so s seboj prinesli izkušnje v organizacijskih zadevah«. Danes so bratje in sestre v 55 občinah v Srbiji hvaležni, da jim pomaga 70 posebnih pionirjev.

BOLEČE POSLEDICE VISOKE INFLACIJE

Srbija ni ubežala hudim gospodarskim posledicam vojne, še posebej ne vrtoglavi inflaciji. Po nekem viru je »bila v 116 dneh med oktobrom 1993 in 24. januarjem 1994 inflacija 500-bilijonska«. Mira Blagojević, ki od leta 1982 dela v Betelu, se spominja, da je morala oditi na tržnico s polno torbo denarja, da je lahko kupila nekaj zelenjave.

Neka druga sestra, Gordana Siriški, se spominja, da je njena mati nekoč za pokojnino prejela samo toliko denarja, da je lahko z njim kupila zvitek toaletnega papirja. »Zares je težko razumeti, kako so lahko ljudje sploh preživeli,« je rekla Gordana, »ko je vse, kar so imeli, naenkrat izgubilo vso vrednost. Toda takrat nam je priskočila na pomoč bratovščina iz tujine. Medtem ko so ljudje  izgubili zaupanje v banke in vlado, so si mnogi pridobili zaupanje v Boga, bratovščina pa se je med seboj zbližala.«

PREVAJANJE BIBLIJE

Več let so prevajalski timi delali drug ob drugem na enem kraju v Zagrebu. Po vojni pa so se preselili vsak v svojo državo, vendar so še naprej ohranjali stik s timom v Zagrebu. To se je izkazalo še posebej koristno, ko je srbski tim pričel prevajati Krščanske grške spise – prevod novi svet. Njihov cilj je bil, da bi prevod izšel na zborovanju Jehovovih prič leta 1999.

Toda ko so prevajalci ravno končevali prevajanje Biblije, se je država pričela pripravljati na vojno. Bali so se, da bo bombardiranje prekinjalo telefonsko zvezo in tako oteževalo pošiljanje posameznih delov Biblije v nemško tiskarno. V torek, 23. marca, ko je bilo že pričakovati letalske napade, so prevajalci delali vso noč, tako da so lahko zgodaj zjutraj besedilo v elektronski obliki poslali v Nemčijo. Nekaj ur kasneje se je pričelo bombardiranje in prevajalci so zbežali v zaklonišče, vsi veseli, da jim je uspelo dokončati delo! Njihova sreča je bila popolna, ko je Biblija čez štiri mesece izšla na območnem zborovanju v Beogradu. Kljub bombardiranjem in pogostim izpadom elektrike se je prevajanje drugih publikacij nadaljevalo. Vendar so morali prevajalci med delom velikokrat zbežati na varno mesto v Betelu. To je bilo zanje resda stresno, vendar so bili veseli, da so lahko sodelovali pri nastajanju nujno potrebne duhovne hrane.

Zaradi marljivega dela in Jehovovega blagoslova so tako julija 1999 izšli Krščanski grški spisi – prevod novi svet v srbščini. Delegati niso mogli skriti svojega veselja in hvaležnosti, ker so dobili ta prevod v svojem jeziku. Pozneje, na zborovanju leta 2006, je tako v cirilici kot latinici izšel celoten Prevod novi svet.

 VERSKO NASPROTOVANJE SE OKREPI

Glavna religija v državi je Srbska pravoslavna cerkev, zato mnogi ljudje enačijo srbsko narodnost s pravoslavno vero. Menijo, da enostavno nisi Srb, če ne pripadaš tej Cerkvi. Kljub temu so v 1990-ih mnogi sprejeli naše biblijsko sporočilo upanja. Do konca vojne leta 1999 se je število oznanjevalcev skoraj podvojilo in naraslo na 4026, kar je bilo do tedaj najvišje število.

Zaradi tega duhovnega razcveta si je Jehovovo ljudstvo nakopalo srd Pravoslavne cerkve. S podpihovanjem domoljubnih čustev je skušala ustaviti naše oznanjevanje. Nasprotniki so s fizičnimi napadi in prikrojevanjem zakonov skušali vzeti pogum našim bratom in sestram. Na primer, 21 naših bratov je bilo zaradi politične nevtralnosti še vedno v zaporu, čeprav se je vojna že končala, toda na srečo je bila večina od njih kmalu izpuščena, hvaležna Jehovu, da jim je v težkih časih krepil vero.

Devetega aprila 2001 je zvezno ministrstvo za notranje zadeve nenadoma prepovedalo uvoz naše literature. Zakaj? Trdili so, da lahko slabo vpliva na srbsko mladino. Na seznamu prepovedanih publikacij se je znašla tudi Biblija!

Včasih so zaradi negativnega poročanja televizije in časopisov o našem delovanju nekateri stanovalci postali nasilni. »Med oznanjevanjem po hišah so nas udarili s pestjo ali pa nam primazali klofuto,« je dejal neki posebni pionir, »spet drugič so v nas metali kamenje.« Poškodovali so tudi nekaj kraljestvenih dvoran. Danes zakon našim bratom in sestram dovoljuje zbiranje, vendar tudi pazijo, da so nevpadljivi.

Bratje in sestre pa še naprej goreče oznanjujejo. Ljudje lahko opazijo, da Jehovovo ljudstvo nima predsodkov  do drugih in da si prizadeva izkazovati ljubezen, kakršno je imel Kristus. V zadnjih letih so bile organizirane uspešne oznanjevalske akcije, v katerih so bratje in sestre iz drugih evropskih držav svoj dopust namenili temu, da so prišli oznanjevat na nedodeljena področja v Srbiji in Črni gori. Vendar je treba opraviti še veliko dela, da bi prišli v stik s približno tremi milijoni ljudi, ki živijo na teh področjih.

Danes je urad v Beogradu prelep kompleks treh stavb, ki so obdane s čudovitim parkom. Trije člani tamkajšnjega deželnega odbora nadzorujejo delo v Srbiji in Črni gori. Zaradi Jehovovega blagoslova, ki ga občuti njegovo ljudstvo na tem koščku sveta, na katerem je vojna pustila svoj pečat, vam bo ime Srbija morda odslej v misli priklicalo tudi gorečnost in odločnost Jehovovih prič.

 Sodobna zgodovina Kosova

Napetosti med srbskimi in albanskimi skupnostmi v 1980-ih so v 1990-ih prerasle v odkrite spopade, ki so povzročili veliko trpljenja in srčnih bolečin. V teh razmerah so imeli bratje in sestre priložnost pokazati sovernikom vseh narodnosti »nehinavsko bratoljubje«. (1. Pet. 1:22) Ubogali pa so tudi Kristusovo zapoved »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo«. (Mat. 5:43–48) Vendar včasih to ni bilo tako enostavno.

»Muslimani niso vedno prijazni do bratov in sester, ki so bili prej islamske veroizpovedi,« pojasnjuje Sali Abazi, albansko govoreči nekdanji musliman, »in naše družine zmotno menijo, da smo jih zavrgli, ker smo se odločili za drugo vero. Poleg tega nekdanji muslimani zaradi etničnega sovraštva med Albanci in Srbi težko pričujejo tudi Srbom.«

Kljub temu se je v Salijevem domu pričelo zbirati 30 ljudi različnih narodnosti. »V tistih letih,« se spominja Sali, »so bili shodi v srbščini, literaturo pa smo dobivali iz Beograda. Nekega dne je k meni domov nepričakovano prišla policija. Bratje iz Beograda so ravno dostavili literaturo in so bili še pri meni. Ko sem policistom pojasnil, da so to moji bratje, niso mogli razumeti, kako so lahko Srbi in Albanci bratje.« Leta 1998 je ta skupina oznanjevalcev v največjem kosovskem mestu Prištini najela prostor za kraljestveno dvorano.

Spomladi leta 1999 so se napetosti med pripadniki obeh narodnostnih skupin in nacionalizem vznemirjujoče  stopnjevali. »Sosed mi je zagrozil, da mi bo požgal hišo, če se s sinom ne bova šla bojevat,« se spominja Sali. »Politično dogajanje je imelo na ljudi grozljiv vpliv. Ker niso več priznavali srbske oblasti, jih ni bilo moč prisiliti v spoštovanje zakonov, postali so nasilni in vsak je delal, kar je hotel.«

Ko se je stanje na političnem področju slabšalo, je bilo Srbom na Kosovu vse težje. Leta 1999 je izbruhnil spopad, v katerem je bilo na tisoče Srbov in Albancev prisiljenih zbežati v sosednji državi. V tem skrajno napetem ozračju je Sali tvegal svoje življenje, ko je dovolil, da so se k njemu zatekli srbski bratje in sestre.

PRIVZELI SO JEHOVOVO MIŠLJENJE IN SE SPREMENILI

»Med Srbi in Albanci je vladalo veliko sovraštvo,« pripoveduje neka sestra. »Vcepljali so nam ga že od malih nog. Zato se človek celo potem, ko spozna resnico, teh občutkov ne more kar čez noč znebiti. Mnogi smo se morali zelo spremeniti, če smo hoteli privzeti Jehovov pogled na stvari. Zaradi tako vcepljenega sovraštva sem se v občini denimo ogibala neke sestre samo zato, ker je bila Srbkinja, pa čeprav sem se učila, da je Jehova ljubezen. Toda med nadaljnjim preučevanjem sem spoznala, da medtem ko nauki drugih ver razdružujejo,  resnica iz Jehovove Besede združuje.« Ali je Božja Beseda, ki ima moč ljudi preobražati, lahko pomagala tej sestri, da si je nadela novo osebnost? »Danes,« pravi, »sem vesela, da sem lahko v občini s srbskimi brati in sestrami.« (Kol. 3:7–11; Heb. 4:12)

V tem versko razdeljenem svetu je prava krščanska enotnost nekaj izrednega. Medtem ko so ljudje pod vplivom nacionalizma drugim požigali hiše in metali ročne granate, so naši bratje in sestre julija 1998 odpotovali proti Beogradu, da bi se tam udeležili zborovanja. V avtobusu so se skupaj vozili Albanci, Hrvati, Makedonci in Romi. Dashurie Gashi, ki se je na tem zborovanju nameravala krstiti, se spominja: »Ko so vojaki ustavili naš avtobus, so osupnili od presenečenja. Sredi vsega tega etničnega sovraštva smo bili mi združeni v en narod – Jehovov narod.«

Neka mlada ženska romskega porekla je v otroštvu izvedela za resnico od svojih tet, ki so živele v tujini. Prva ovira, ki jo je morala premagati, je bila nepismenost. Toda ker je ljubila Jehova, se je v treh letih, kolikor je preučevala Biblijo, naučila brati in pisati. Nadaljnja ovira, s katero se je morala spoprijeti, je bil dedek, pri katerem je živela. »Za to, da sem šla na shode, sem se morala izmuzniti iz hiše,« pravi. Toda ko se je vrnila, jo je ded navadno pretepel. »Zaradi resnice sem prenašala fizične bolečine,« pripoveduje, »vendar se nisem vdala. Razmišljala sem o tem, kako zelo je moral trpeti zvesti Job. Jehova sem imela zelo rada, zato sem bila odločena, da ne bom nehala preučevati.« Sedaj kot pionirka preučuje Biblijo z deklicama, ki sta nepismeni. Ker ni nikoli hodila v šolo, je hvaležna, da se lahko o tem, kako poučevati druge, uči v Teokratični strežbeni šoli.

 Adem Grajçevci je bil musliman, nato pa je leta 1993 v Nemčiji spoznal resnico. Leta 1999 se je vrnil v rodno Kosovo in moral podobno kakor mnogi drugi novi Pričevalci premagovati predsodke in nasprotovanje svoje družine. »Ko sem še spoznaval resnico,« se spominja Adem, »mi je bilo v veliko pomoč to, da sem izvedel, da temu svetu vlada Satan in da je on pobudnik vseh grozot.« Njegovemu očetu ni bilo pogodu, da se je sin odločil sprejeti krščansko vero, zato mu je rekel, naj izbere med Jehovom in družino. Adem je izbral Jehova, še naprej duhovno napredoval in danes služi kot krščanski starešina. Na srečo pa se je oče z leti omehčal in sedaj že bolj spoštuje sinovo odločitev.

Ademovega sina Adnana vera v otroštvu sploh ni zanimala. Vse njegovo življenje se je vrtelo samo okoli borilnih veščin in pridobil si je vzdevek Ubijalec. Toda ko se je resnica dotaknila njegovega srca, je vse skupaj opustil. Dobro je napredoval in se krstil. »Kmalu po krstu sem bil spet pred odločitvijo,« je rekel. »Imel sem dobro službo in bil gmotno dobro preskrbljen. Toda v duhovnem smislu sem bil reven in sem imel le malo časa za oznanjevanje. Sklenil sem, da je skrajni čas za spremembo, in dal odpoved.« Pričel je pionirati, bil postavljen za strežnega služabnika, nato pa so ga povabili v prvi razred Strežnospopolnjevalne šole v Albaniji. Sedaj služi kot starešina in z ženo Hedije delujeta kot posebna pionirja. Kako gleda na svojo odločitev danes? »Ne bi mogel biti srečnejši,« pravi. »Prav nič ne obžalujem, da sem izbral polnočasno službo.«

ZDRUŽENI PRI ČAŠČENJU IN POUKU

Danes se vseh šest občin na Kosovu shaja v najetih prostorih. Nekatere občine so majhne, kot denimo tista  v Peći, ki jo sestavlja 28 oznanjevalcev. Ker je premalo postavljenih bratov, v nekaterih občinah ne morejo imeti vsak teden javnega govora. Vseeno pa se, tako kakor bratje in sestre v Peći, vsak teden vztrajno zbirajo k preučevanju Stražnega stolpa in drugim občinskim shodom.

Srbski deželni odbor je tudi v najtežjih razmerah ljubeče skrbel za brate in sestre na Kosovu. Leta 2000 pa je Vodstveni organ odločil, da bo zaradi spremenjenih razmer oznanjevanje na Kosovu vodila albanska podružnica.

Še pred nedavnim je bila večina Jehovovih prič na Kosovu Srbov, zato so bili shodi v srbskem jeziku, bratje pa so z veseljem prevajali program albansko govorečim posameznikom. Danes je ravno nasprotno. Večina bratov in sester na Kosovu je Albancev. Zato shodi povsod, razen v eni srbsko govoreči občini, potekajo v albanščini, bratje pa z veseljem prevajajo točke tistim, ki govorijo samo srbsko. Zbori in območna zborovanja so v obeh jezikih. Leta 2008 je denimo ves program območnega zborovanja potekal v albanščini in so ga prevajali v srbščino, osrednje govore pa so kosovski starešine imeli tudi v srbščini. Neki brat pojasnjuje: »Čeprav je povsod okoli nas sovraštvo, smo znotraj zidov dvorane ena sama družina.«

Večina prebivalcev Kosova so muslimani, vendar spoštujejo Biblijo in mnogi se radi pogovarjajo o veri. Bratje in sestre v tej deželi se veselijo, da so leta 2008 dosegli novo najvišje število oznanjevalcev, namreč 164. S popolnim zaupanjem v Jehova so odločeni, da bodo še naprej marljivo obdelovali svoje področje in ponesli dobro novico ljudem vseh narodnosti.

 Sodobna zgodovina Črne gore

Ta skriti biser Sredozemlja je ljubka majhna dežela ob jadranski obali. Vgnezdena med Albanijo, Kosovo, Srbijo ter Bosno in Hercegovino je polna osupljivih raznolikosti in lepote, ob kateri človeku zastane dih. Državo po eni strani obroblja kakih 293 kilometrov dolga prečudovita jadranska obala. Kanjon reke Tare je eden najglobljih in najdaljših kanjonov v Evropi. Skadrsko jezero, ki je največje na Balkanskem polotoku, je eden največjih ptičjih rezervatov v Evropi. In vse to si lahko ogledamo na področju, ki je veliko le za tretjino Švice!

Vendar je zgodovina te države zaznamovana z vojnami, spori in trpljenjem. Vse to je pustilo močan pečat na črnogorski tradiciji, miselnosti in kulturi. Bistven del njihove kulture je cenjenje lastnosti, kot so pogum, značajnost, dostojanstvenost, ponižnost, požrtvovalnost in spoštovanje drugih. Mnogi Črnogorci, ki so kljub težavam ostali pokončni, so se oklenili dobre novice o Kraljestvu in zvestovdano zagovarjajo biblijsko resnico.

DUHOVNA RAST

Ali bi lahko kdo, ki je bil navzoč na znamenitem zborovanju v Zagrebu leta 1991, sploh kdaj pozabil enotnost in ljubezen bratov in sester, ki so tja pripotovali iz vseh delov nekdanje Jugoslavije? »Takrat je že dišalo po vojni, zato je bilo potovanje iz Črne gore na Hrvaško nevarno,« se spominja Savo Čeprnjić, ki je malo pred tem začel preučevati Biblijo. »Nisem mogel verjeti svojim očem, ko  sem videl, koliko avtobusom je uspelo brez problemov priti na zborovanje. Še bolj prevzet pa sem bil nad mirom in enotnostjo, ki sta vladala med Pričami. Prvi dan je bilo na zborovalnem mestu več sto policistov, ko pa so ugotovili, da smo miroljubni, jih je v naslednjih dneh prišla le še peščica.«

Pred začetkom vojne je neki zakonski par Prič redno potoval iz Hrvaške v Črno goro, da sta lahko preučevala Biblijo s Savom. Toda kako je Savo preučeval potem, ko so se meje zaprle?

»Zainteresirani, ki so že dlje časa preučevali Biblijo, so morali poučevati druge,« pojasnjuje. »Najprej je knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji z menoj preučeval neki krščeni brat. Ko pa to ni bilo več mogoče, je z menoj preučeval neki nekrščeni oznanjevalec. Do leta 1992 je skupina, ki se je v mestu Herceg Novi sestajala za občinsko preučevanje knjige in preučevanje Stražnega stolpa, narasla na 15 ljudi.« Savo je skupaj z ženo in hčerko še naprej duhovno napredoval in se leta 1993 krstil. Danes je v tem slikovitem priobalnem mestu kraljestvena dvorana s 25 oznanjevalci.

V zgodnjih 1990-ih je bila v glavnem mestu Podgorici skupina oznanjevalcev, ki se je večala. Leta 1997 so bratje pričeli načrtovati, da bodo kupili zemljišče za kraljestveno dvorano. Zemljišče, ki so ga kupili, je bilo ograjeno z zidom, ki so ga nameravali obdržati, da bi ohranili zasebnost. Vendar jih je policist, ki je stanoval v kleti sosednje zgradbe, prosil, da bi podrli zid, tako da bi v njegovo temno stanovanje lahko posijal kak dodaten sončni žarek. Ker so želeli ohraniti dobre sosedske odnose, so se odločili podreti zid in ga nadomestiti z ograjo. Ta prijazna gesta se je pozneje izkazala za pravi blagoslov!

 Ko so drugi stanovalci v tej stavbi pričeli bratom in sestram povzročati težave, jim je policist zagrozil s sodiščem, če bodo poškodovali kraljestveno dvorano. Tako imajo sedaj bratje in sestre lepo kraljestveno dvorano, hišo za posebne pionirje in velik pokrit parkirni prostor, na katerem imajo lahko tudi zbore.

Bratom in sestram v Nikšiću pa ni šlo vse tako gladko. Leta 1996 so kupili zemljišče, vendar je soseska nasprotovala postavitvi kraljestvene dvorane. Bratje so varovali gradbišče noč in dan, saj so se bali, da jim bodo sosedje skušali škodovati. Nekega dne je krajevni duhovnik naščuval  200 ljudi, da so prihrumeli na zemljišče s puškami in palicami. Streljali so v zrak in pričeli rušiti nedokončano kraljestveno dvorano, tako da so razbijali eno opeko za drugo. Policija je vse to le nemo opazovala.

Ko bratje niso mogli več mirno rešiti razmer, so pričeli iskati novo zemljišče. Štiri leta kasneje so našli ustrezno stavbo, jo prenovili in preuredili v kraljestveno dvorano. Sprva je bilo videti, da s sosedi ne bo težav, toda čez nekaj mesecev je kraljestvena dvorana v sumljivih okoliščinah pogorela do tal. Vendar so bili naši bratje in sestre odločeni, da se ne bodo vdali. Spet so zavihali rokave in ponovno zgradili kraljestveno dvorano. Od tedaj nimajo več težav.

Štiri občine s skupno 201 oznanjevalcem delujejo pod nadzorstvom deželnega odbora v Srbiji. Ker imajo razmerje 1 oznanjevalec na 2967 prebivalcev, so hvaležni za pomoč 6 posebnih pionirjev. Na splošno je pri Črnogorcih vera bolj stvar tradicije kakor pa tega, da človek bere Biblijo. Vendar naši bratje in sestre zvestovdano vztrajajo in neustrašno oznanjujejo dobro novico.

 Sodobna zgodovina Slovenije

Slovenija leži na področju, ki je bilo nekdaj severozahodni del Jugoslavije. Po osamosvojitvi leta 1991 je doživela gospodarski razcvet in leta 2004 postala del Evropske unije. Čeprav je sorazmerno majhna, je njena pokrajina zelo raznolika. Deželo krasijo veličastne Alpe, gorska jezera, bujni gozdovi, velikanske apnenčaste jame in ljubka obala. V manj kot uri se popotnik lahko spusti z osvežujočih alpskih pobočij k prijetno dišečim nasadom oliv in trt, ki uspevajo ob jadranski obali. Slovenska kulturna in zgodovinska dediščina ponuja neskončno možnosti za raziskovanje. K lepotam te dežele pa ne prištevamo le narodnih parkov in zgodovinskih mest. Slovenija ima tudi bogato duhovno dediščino.

KRALJESTVENE DVORANE IN PIONIRJI

Nedvomno se še spomnite, da sta »brivca, ki sta verjela Bibliji,« svojo novo vero oznanjevala v Mariboru.  Prikladen kraj za shajanje majhne skupine, ki je tam nastala, je bila restavracija, ki so jo pozneje ustrezno poimenovali Novi svet. Danes so Priče v Sloveniji zelo hvaležni Jehovu, da se lahko shajajo k čaščenju in pouku v prelepih kraljestvenih dvoranah. V 1990-ih je bil zaradi porasta števila oznanjevalcev in boljših okoliščin ustanovljen regionalni gradbeni odbor. Po letu 1995 so občine s pomočjo več kot 100 prostovoljcev in finančnih sredstev iz tujine zgradile oziroma obnovile 14 kraljestvenih dvoran.

S porastom števila oznanjevalcev se je povečalo tudi število rednih pionirjev: z 10 leta 1990 na 107 leta 2000. Med temi gorečimi pionirji je tudi Anica Kristan, ki je bila, preden je spoznala resnico, v centralnem komiteju komunistične partije Jugoslavije.

Oznanjevalsko delo v Sloveniji je dobilo nov zagon, ko so sem prišli služit bratje in sestre iz drugih dežel. Leta 1992 sta prispela prva misijonarja, Franco in Debbie Dagostini. Potem ko sta dobila novo dodelitev v Afriki, sta ju nadomestila misijonarja Daniel in Karin Friedl iz Avstrije. Pred kratkim pa so bili sem dodeljeni še drugi misijonarji iz Gileada: Geoffrey in Tonia Powell ter Jochen in Michaela Fischer. Skupaj s posebnimi pionirji iz Avstrije, Italije, Nemčije in Poljske so s seboj prinesli veliko ljubezen do Jehova in gorečo željo, da bi pomagali ljudem.

ODBORA ZA STIKE Z BOLNIŠNICAMI

Leta 1994 so ustanovili dva odbora za stike z bolnišnicami (OSB), v Betelu pa bolnišničnoinformativni oddelek. Nekateri bratje, ki so bili člani teh odborov, so se sestali z ministrom za zdravje in ta je organiziral sestanek z direktorji vseh bolnišnic v državi. Bratje so  pojasnili, kako delujeta odbora za stike z bolnišnicami in zakaj Jehovove priče zavračamo transfuzijo krvi. To je vodilo do dobrega sodelovanja med zdravniki in pacienti, ki zavračajo transfuzijo krvi, v zdravstvenih revijah pa so izšli članki o brezkrvnem zdravljenju.

Leta 1995 so v Sloveniji izvedli prvo operacijo na odprtem srcu brez transfuzije krvi. Javna občila so poročala o tej uspešni operaciji, kirurg in anestezist pa sta o njej napisala strokovni članek. Tako so se odprla vrata brezkrvnemu zdravljenju in danes je več zdravnikov pripravljenih spoštovati odločitev Jehovovih prič glede zdravljenja.

ZADOSTITI POTREBAM, KI SO NASTALE S PORASTOM

Po spremembi političnih razmer leta 1991 je Vodstveni organ odločil, da se v Sloveniji ustanovi urad, ki bo lahko bolje skrbel za dejavnosti, povezane s Kraljestvom. V središču Ljubljane so kupili pritlično zgradbo.  Prostore so obnovili in julija 1993 je bilo vse nared za vselitev. Betelsko družino je sprva sestavljalo 10 članov, toda v enem desetletju je njihovo število naraslo na 35. Zato so v bližini najeli še eno stavbo in vanjo preselili kuhinjo, jedilnico in pralnico. Betelčani pa so se preselili v bližnja stanovanja, da je bilo na voljo več prostora za pisarne. Leta 1997 je slovenski Betel postal podružnica.

Ko je Vodstveni organ odobril gradnjo novega podružničnega urada v Sloveniji, so bratje pričeli iskati primeren prostor. Izbirali so med kakimi 40 lokacijami in se odločili za košček zemlje ob vznožju čudovitih alpskih vrhov blizu Kamnika, kakih 20 kilometrov stran od glavnega mesta. Potem pa so hitro zadostili urbanističnim pogojem, pridobili dovoljenje za gradnjo, kupili zemljišče, sklenili pogodbo z gradbenim podjetjem in povabili k delu na projektu mednarodne služabnike. Zdelo se je, da je vse nared za začetek gradnje.

Toda ko je za to izvedela javnost, so sosedje nemudoma pričeli nasprotovati. Na dan, ko naj bi pričeli graditi stavbo, so protestniki z barikadami preprečili dostop do gradbišča. Kmalu so postavili transparente, s katerimi so izrazili svoje nasprotovanje. Šest dni pozneje, približno opoldan, je prispelo kakih 30 policistov, da bi zaščitili delavce mestne komunale, ki so dobili nalogo odstraniti barikade, in protestniki so te policiste besedno napadali. Na srečo takrat na gradbišču ni bilo niti bratov niti delavcev, saj je bila gradnja preložena. To je protestnike pomirilo, nasprotovanje je počasi pojemalo, naši bratje pa so si prizadevali problem mirno rešiti.

Čeprav so protestniki trikrat podrli ograjo okoli gradbišča, je gradnja po enem mesecu končno stekla in nasprotniki  je niso več ovirali. Na koncu se je napad na Jehovovo ljudstvo izkazal za blagoslov, saj je dogajanje pritegnilo precej pozornosti novinarjev. O gradnji so po televiziji, radiu in časopisih poročali več kot 150-krat. Stavba je bila končana približno 11 mesecev pozneje in avgusta 2005 so se člani betelske družine že lahko vselili v nove prostore.

Odnos sosedov do prišlekov se je zatem povsem spremenil. Mnogi sosedje so si prišli ogledat podružnične prostore. Eden izmed njih se je pričel zanimati za projekt že med samo gradnjo. Hotel je izvedeti, kdo so Jehovove priče in kaj bodo delali v tej stavbi. Ko si jo je pozneje ogledal, sta nanj naredili močan vtis prijaznost Prič in čistoča objekta. »Sosedje me sprašujejo, ali sem sedaj na vaši strani,« je rekel bratom, »jaz pa jim odgovorim  ‚Tako kot sem bil prej proti Jehovovim pričam, jih sedaj zagovarjam, ker so dobri ljudje‘.«

Dvanajstega avgusta 2006 je bil vesel dan, saj je Theodore Jaracz iz Vodstvenega organa imel posvetitveni govor pred 144 navzočimi iz 20 držav. Na posebnem shodu v Ljubljani pa je imel govor pred 3097 poslušalci iz cele Slovenije kot tudi iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine.

SVETLA PRIHODNOST

Jehovove priče v Sloveniji gledajo v prihodnost s popolnim prepričanjem, da jih bo njihov nebeški Oče še naprej vodil in blagoslavljal. Leta 2004 so na območnem zborovanju z velikim veseljem prejeli Krščanske grške spise – prevod novi svet v svojem jeziku. S podporo dobro opremljenega podružničnega urada in mnogih  marljivih pionirjev so odločeni še naprej izpolnjevati svojo nalogo, da oznanjujejo in pridobivajo učence. (Mat. 28:19, 20)

V Sloveniji, ki je predvsem rimskokatoliška dežela, je postalo v obdobju komunizma veliko ljudi ateistov. Poleg tega mnoge težijo življenjske skrbi ali pa jih je zapeljalo pridobitništvo. Druge bolj zanima šport oziroma razvedrilo. Vendar se še vedno najdejo tudi takšni, ki so poštenega srca in jih pritegnejo v Bibliji napisane Božje obljube.

Delo še nadalje napreduje. Avgusta 2008 je bilo doseženo najvišje število oznanjevalcev, 1935, od katerih je približno četrtina sodelovala v kaki obliki pionirske službe. Medtem so v Sloveniji nastala tujejezična področja. Bratje in sestre oznanjujejo tudi v albanščini, angleščini, hrvaščini, kitajščini, srbščini in slovenskem znakovnem jeziku. Čeprav so bili začetki delovanja Prič v Sloveniji skromni (dobro novico sta oznanjevala le dva brivca), pa danes išče vredne, ki si želijo služiti pravemu Bogu Jehovu, velika mednarodna skupina gorečih oznanjevalcev. (Mat. 10:11)

Prebivalci balkanskih držav, ki so nekdaj sestavljale državo Jugoslavijo, so prestali veliko vojnih spopadov, mnogo gorja in bolečin. Toda v tem ozračju verske nestrpnosti in narodnostnega sovraštva je Jehovovo ljudstvo povezovala ljubezen, ki je razpoznavni znak pravih Kristusovih učencev in povzdiguje Jehovovo pravo čaščenje nad vse, kar ponuja ta svet. Ta ljubezen, ki je odsev Božje ljubezni, privablja vse več ljudi k čistemu čaščenju, bratom in sestram pa pomaga, da ostajajo neomajno odločeni enotno služiti Jehovu vso večnost. (Iza. 2:2–4; Jan. 13:35)

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 165]

Medtem ko so se po Jugoslaviji razplamteli nacionalni in verski predsodki, so bili naši bratje in sestre enotni.

[Poudarjeno besedilo na strani 173]

»Ali sem tukaj zato, da ugodim človeku? Ne! Ali je moje življenje odvisno od tega, kaj drugi rečejo, mislijo ali storijo? Ne!«

 [Okvir na strani 144]

Razlike znotraj nekdanje Jugoslavije

Če bi povprašali skupino ljudi o razlikah med narodi nekdanje Jugoslavije, bi verjetno dobili različne odgovore. Vsi pa bi se strinjali, da na tem področju živi sedem etničnih skupin, ki niso iste religije, niti ne govorijo istega jezika ter nimajo iste pisave. Etnične skupine se med seboj razlikujejo predvsem po religiji. Pred več kot 1000 leti je bilo krščanstvo razdeljeno na Rimskokatoliško cerkev in Pravoslavno cerkev. Ločevalna meja med njima poteka prav skozi osrčje nekdanje Jugoslavije. Ljudje, ki živijo na Hrvaškem in v Sloveniji, so predvsem katoličani, medtem ko so tisti, ki živijo v Srbiji in Makedoniji, povečini pravoslavci. V Bosni pa živi mešanica ljudi, ki so bodisi muslimanske, katoliške ali pravoslavne vere.

Ljudi poleg religije deli tudi jezik. Večina ljudi nekdanje Jugoslavije, razen tisti na Kosovu, govorijo južnoslovanske jezike. Sicer ima vsaka država svoj jezik, vendar se lahko ljudje iz Srbije, Hrvaške, Bosne in Črne gore zaradi mnogih skupnih besed brez težav sporazumevajo. Manj pa to velja za Kosovo, Makedonijo in Slovenijo. Čeprav so si mnogi ob koncu 19. stoletja začeli prizadevati, da bi združili podobne jezike, se je to prizadevanje končalo leta 1991 z razpadom Jugoslavije. Zadnjih deset let se vse te države trudijo ustvariti lastno identiteto, tako da uporabljajo svoje besede, ki jih drugi narodi nekdanje Jugoslavije ne uporabljajo, in da se ogibajo skupnih besed, zaradi katerih bi si bili jeziki podobni.

 [Okvir/slika na strani 148]

Urar širi resnico po Slavoniji

V 1930-ih je Antun Abramović potoval po hrvaških vaseh ter popravljal ročne in stenske ure. V nekem gostišču je našel eno od naših brošuric. Ko jo je prebral, je takoj vedel, da je to resnica, in prebrano se je dotaknilo njegovega srca. To ga je navedlo, da je napisal pismo podružnici in prosil za še več literature. Nedolgo zatem se je krstil in tako postal Jehovov služabnik. Kasneje, ko je potoval iz ene vasi v drugo, ljudem ni le popravljal ur, temveč jim je tudi oznanjeval. Zelo pomembno je bilo, da je lahko oznanjeval pod takšno krinko, saj je bilo to delo prepovedano. V vasi Privlaka je srečal nekaj ljudi, ki so z vsem srcem sprejeli resnico. Čez čas je tukaj nastala manjša občina. Od tod se je resnica razširila v Vinkovce in okolico.

Med drugo svetovno vojno je brat Abramović pomagal ilegalno tiskati literaturo, ki se je dostavljala po vsej Jugoslaviji. Zaradi gorečega oznanjevanja je bil med 14 brati, ki so bili leta 1947 obsojeni na dolge zaporne kazni. Zatem ko je bil izpuščen iz zapora, je služil kot potujoči nadzornik. Vse do konca svojega življenja je ostal goreč v Jehovovi službi.

 [Okvir/slika na strani 151]

Dirigent postane pionir

Pred mnogimi leti je na področju, ki je danes znano kot Bosna in Hercegovina, Alfred Tuček, dirigent orkestra kraljeve garde, dobil biblijsko literaturo od svojega kolega Fritza Grögerja. Alfred je verjetno nekje proti koncu 1920-ih poslal pismo družbi Svetilnik v Mariboru, v katerem je napisal, da bi rad redno pioniral. Čez čas je postal eden prvih pionirjev v Jugoslaviji. Čeprav je imel kot dirigent vojaškega orkestra dobro plačo, se je zaradi ljubezni do Jehova tej službi odpovedal in se ni »ozira[l] nazaj«. (Luk. 9:62) Na začetku 1930-ih je potoval skupaj s pionirji iz Nemčije in prikazoval »Fotodramo stvarjenja«. Pomagal je tudi pripraviti karte področja, zato da se je lahko po Jugoslaviji organiziralo oznanjevalsko delo. Leta 1934 se je poročil s Frido, pionirko iz Nemčije. Njuna prva dodelitev je bilo Sarajevo. Kasneje ju je oznanjevanje dobre novice popeljalo še v Makedonijo, Črno goro, na Hrvaško in v Srbijo. Na začetku sta potovala večinoma s kolesom, kasneje pa z motorjem. Čeprav takrat dobra novica ni bila najbolje sprejeta, oznanjevanje pa je bilo prepovedano, sta se zavedala, kako pomembno je, da z dobro novico seznanita čim več ljudi.

 [Okvir/sliki na straneh 155, 156]

Zvesto je služil zdrav in bolan

Martin Pötzinger je služil v nekaterih državah srednje Evrope, potem pa je dobil nalogo, da nadzira skupino pionirjev v Jugoslaviji. Takrat je spoznal Gertrud Mende, gorečo pionirko iz Nemčije, s katero se je kasneje poročil. Kot pionirja sta se morala, kar se tiče zdravja, povsem zanašati na Jehova. Čeprav ni bilo zdravstvenega zavarovanja, sta vedno dobila potrebno pomoč. Včasih je Jehova v kritičnih razmerah pomagal po tistih, ki so bili pripravljeni priskočiti na pomoč. Ko je brat Pötzinger v Zagrebu hudo zbolel, mu je pomagala sestra Mende.

Gertrud se spominja: »Sredi 1930-ih naj bi z Martinom odšla na najino novo dodelitev v Sarajevo. Toda stvari se niso izšle tako, kot sva pričakovala. Nekega večera se je Martin slabo počutil in čez noč je dobil vročino skoraj 40 °C. Naslednje jutro sem šla k njemu domov, da bi videla, kako je. Lastnica stanovanja je bila zelo zaskrbljena. Skupaj sva ga skušali pozdraviti z domačim zdravilom – pripravili sva kuhano vino z veliko sladkorja. Vendar se njegovo zdravje ni izboljšalo. Poklicala sem nekaj zdravnikov, katerih številke sem našla v telefonskem imeniku, vendar nobeden ni bil pripravljen takoj priti. Vsi so imeli kakšno opravičilo.

  Lastnica stanovanja je predlagala, naj pokličem v bolnišnico. Tako sem poklicala predstojnika bolnišnice in mu povedala, da Martin leži v postelji z vročino 40 °C. Moški je bil zelo prijazen in je poslal rešilni avtomobil. Ko so Martina odnesli v avto, mi je lastnica stanovanja rekla: ‚Ne boste ga več videli.‘

Kot da vse to še ni bilo dovolj, sva imela težave tudi z denarjem. Edini denar, ki smo ga pionirji imeli, je bil tisti od prispevkov za literaturo. In to je bilo komaj za preživetje. Nisva vedela, kaj storiti, niti koliko bo stalo zdravljenje. Doktor Thaler je pregledal Martina in postavil diagnozo: ‚Martin ima vnetje poprsnice in ga je treba operirati. Kar nekaj časa bo trajalo, preden bo okreval.‘

Doktor Thaler je verjetno dojel, kakšno je najino finančno stanje, saj je rekel: ‚Za ljudi, ki so tako verni kot vidva, bi rad nekaj storil.‘ Martinu ni bilo treba plačati operacije. Z Jehovovo pomočjo sva se lahko spoprijela s temi težkimi razmerami. Zaradi Martinove bolezni nisva mogla iti v Sarajevo, temveč sva se morala vrniti v Nemčijo.«

[Slika]

Martin Pötzinger v Nemčiji leta 1931

 [Okvir/slika na straneh 161, 162]

Podnevi v službi, ponoči tiskala

LINA BABIĆ

ROJENA: 1925

KRŠČENA: 1946

KRATKA BIOGRAFIJA: V Betelu služi vse od leta 1953, ko je bilo delo Prič pravno priznano. Pomagala je pri tiskanju in razpošiljanju revij in druge literature. Danes zvesto služi v Betelu v Zagrebu.

ZATEM ko so bili bratje izpuščeni iz zapora, so hitro stekle priprave za tiskanje revij. Toda na voljo je bilo malo bratov, dela pa veliko. Zato sem se odločila, da se dam na razpolago, čeprav sem imela posvetno zaposlitev. Vseeno sem hotela pomagati. Tako sem ves dan delala v službi, nato pa pozno v noč tiskala literaturo.

Takrat podružnica v mestu še ni imela svojih prostorov. Zato sta starejša zakonca, Petar in Jelena Jelić, dala na razpolago svoje enosobno stanovanje za razmnoževanje literature. Soba je bila velika le okoli 4,5  krat 4,5 metra. Na posteljo smo dali lesen okvir, v katerega je bilo vpeto platno, nanj pa smo nalagali natisnjene strani. Zraven postelje je stala miza, na kateri je bil ročni šapirograf. V eni uri smo natisnili kakih 800 strani. To ni veliko v primerjavi s sodobnimi tiskarskimi stroji, vendar smo bili zadovoljni, da nam je uspelo s potrpežljivostjo in veliko truda natisniti vso potrebno literaturo.

Bilo je zelo ganljivo videti zakonca Jelić, ki sta potrpežljivo čakala, da bomo nehali delati in umaknili natisnjene strani, da bosta lahko šla spat. Nikoli se nista pritoževala. Ravno nasprotno, bila sta srečna in njune oči so sijale od veselja, ker sta lahko tako podpirala kraljestveno delo. Kadar je Jelena zmogla, je skupaj z drugimi starejšimi sestrami zlagala, spenjala in zgibala natisnjene strani. Takšna pomoč je bila neprecenljiva.

Leta 1958 smo dobili električni šapirograf, zato je tiskanje postalo lažje. Leta 1931 smo začeli z zgolj 20 revijami, na začetku 1960-ih pa smo že natisnili 2400 revij v treh jezikih – hrvaškem, srbskem (cirilica) in slovenskem. Čeprav nismo mogli tiskati knjig, smo natisnili veliko brošuric. Leta 1966 jih je izšlo toliko, kot še nikoli poprej. Knjigo »Reči, v katerih je nemogoče, da bi Bog lagal« je v kompletu 12 brošuric natisnila neka tiskarna. Vsak komplet je sestavljal eno celotno knjigo. To je pomenilo, da je bilo treba za 50.000 kompletov knjige v treh jezikih natisniti 600.000 brošuric.

Sedaj služim v zagrebškem Betelu. Z veseljem se oziram po vseh teh letih svojega služenja Jehovu, saj vidim, kako je blagoslovil delo v vseh deželah nekdanje Jugoslavije.

 [Okvir/slika na straneh 176, 177]

»Jutri je lahko že vse drugače«

IVICA ZEMLJAN

ROJEN: 1948

KRŠČEN: 1961

KRATKA BIOGRAFIJA: Petkrat je bil zaprt zaradi nevtralnosti. Kasneje je ob koncih tedna služil kot okrajni nadzornik, danes pa je starešina v eni od zagrebških občin.

MOJI starši so bili Jehovove priče in doma smo se veliko pogovarjali o resnici. Ko sem bil vpoklican k vojakom, sem se javil in rekel, da želim dati izjavo. Pojasnil sem svoje nevtralno stališče, nakar so zoper mene sprožili sodni postopek in me obsodili na devet mesecev zapora. Ko sem bil izpuščen, me je že čakal drugi vpoklic. Ponovno so me sodno obravnavali in obsodili, tokrat na eno leto zapora. Ko sem bil izpuščen, so me še tretjič vpoklicali in spet obsodili. Tokrat so me zaprli za 15 mesecev. Četrtič sem bil obsojen na 20 mesecev, petič pa na dve leti – skupaj sem v zaporu preživel več kot šest let. Vse to se je dogajalo med letoma 1966 in 1980.

Dvakrat sem bil poslan na Goli otok v Jadranskem morju. Cel otok je bil zapor za politične zapornike. Z  mano so ravnali enako kakor z njimi. Naša naloga je bila »napolniti morje«. V lesenem zaboju smo prenašali kamne z ene strani otoka na drugo in jih odmetavali v morje. Vsak zaboj je bil težek več kot 100 kilogramov. Nato smo odšli nazaj po naslednji zaboj kamenja in tako ves dan znova in znova opravljali isto nesmiselno delo.

Ko sem bil drugič poslan na Goli otok, je bila navada, da so vsakega novega prišleka za en mesec zaprli v samico. Strašno je bilo biti tako zaklenjen in povsem sam. V tistem času sem molil bolj kot kdaj prej. Nisem imel ne Biblije ne biblijske literature. To, da sem bil popolnoma ločen od drugih, je bilo zame izredno težko. Edina spodbuda, ki sem jo dobil, je bilo pismo od staršev. Vendar pa sem prav v tistem času čutil moč besed, ki jih je izrekel apostol Pavel: »Kadar sem namreč šibek, tedaj sem močan.« (2. Kor. 12:10) Kako srečen in okrepljen sem bil, ko so me izpustili iz zapora in sem si našel službo.

V nekem drugem zaporu sem moral iti k psihologu, ki je bil zelo strog in me je besedno žalil. Vpil je name in mi med drugim rekel, da nisem normalen. Sebi v bran nisem smel reči niti besede. Naslednji dan me je ta isti psiholog spet poklical in s popolnoma drugačnim tonom glasu rekel: »Premišljeval sem o tebi in mislim, da ta zapor ni pravi kraj zate. Poiskal ti bom delo zunaj zapora.« In na moje presenečenje ga je res poiskal. Ne vem, zakaj je spremenil svoje mišljenje, toda to mi je dalo vedeti, da nas nikoli ne bi smelo biti strah oziroma si ne bi smeli misliti, da ni izhoda. Jutri je lahko že vse drugače. Hvaležen sem Jehovu za vse izkušnje, ki so me z njim še bolj zbližale.

 [Okvir/slika na strani 179]

»Ali se ljudje smejo pogovarjati o nogometu?«

HENRIK KOVAČIĆ

ROJEN: 1944

KRŠČEN: 1962

KRATKA BIOGRAFIJA: Leta 1973 je ob koncih tedna služil kot potujoči nadzornik, od leta 1974 do 1976 pa je bil polnočasni potujoči nadzornik. Zdaj je član podružničnega odbora na Hrvaškem.

NIKOLI nismo vedeli, ali se bomo vrnili domov z oznanjevanja ali ne. Policija nas je pogosto aretirala in zasliševala. O nas so bile razširjene napačne predstave.

Nekoč so mi na policijski postaji rekli, da o Bogu smemo govoriti samo v prostorih, ki so prijavljeni za ta namen, ne pa na ulicah ali od hiše do hiše. Podobno kot Nehemija sem izrekel kratko molitev in prosil Jehova za pomoč, da najdem prave besede. Nato sem preiskovalca vprašal: »Ali se ljudje smejo pogovarjati o nogometu samo na stadionu ali tudi drugje?« Odvrnil je, da lahko ljudje govorijo o nogometu kjer koli. Rekel sem: »Potem lahko človek v prostem času zagotovo govori tudi o Bogu kjer koli, ne samo v cerkvi ali prostoru za čaščenje.« Čeprav so mene in brata, s katerim sem oznanjeval, zasliševali pet ur, so naju na koncu izpustili.

Ko se z ženo Ano ozreva na najinih 40 let služenja, lahko rečeva, da jih ne bi menjala za nič na svetu. Skupaj sva imela prednost pomagati skoraj 70 ljudem, da so spoznali resnico. Vsaka naloga, ki jo ima Jehova pripravljeno za naju, nama lahko le obogati življenje.

 [Okvir/slika na straneh 195, 196]

Zagotovo se bomo vrnili

HALIM CURI

ROJEN: 1968

KRŠČEN: 1988

KRATKA BIOGRAFIJA: V Sarajevu je pomagal pri organiziranju in dostavi humanitarne pomoči. Sedaj služi kot starešina, član odbora za stike z bolnišnicami in pravni predstavnik Jehovovih prič v Bosni in Hercegovini.

LETA 1992 se je pričelo obleganje Sarajeva. V ­obdobjih, ko tja ni prispela nobena pošiljka literature, smo preučevali starejše revije. Bratje so s starim pisalnim strojem razmnoževali preučevalne članke, ki so bili na voljo. Čeprav nas je bilo le 52 oznanjevalcev, je bilo na naših shodih več kot 200 navzočih, vodili pa smo približno 240 biblijskih poukov.

Moja žena je novembra 1993 med najhujšim obdobjem vojne rodila hčerko Arijano. Za rojstvo otroka je bil takrat res neugoden čas. Več tednov nismo imeli niti tekoče vode niti elektrike. Kot kurivo smo uporabljali pohištvo, na poti na shode pa smo morali prečkati nevarna področja. Ostrostrelci so streljali na vsakogar, zato smo čez nekatere ulice in barikade morali teči.

Nekega tihega dne, ko sem se z ženo, hčerjo in bratom Draženom Radišićem vračal domov s shoda, se je nenadoma zaslišal rafal iz strojnice. Vrgli smo se na tla, toda krogla me je že zadela v trebuh. Bolečina je bila nepopisna. Mnogi ljudje so skozi okna svojih stanovanj videli, kaj se je zgodilo, in nekaj pogumnih mladih moških je priteklo ter nas potegnilo na varno. Hitro sem bil prepeljan v bolnišnico, tam pa so mi takoj želeli dati  transfuzijo krvi. Zdravniku sem pojasnil, da mi vest tega ne dovoljuje. Pritiskali so name, naj si premislim, toda ostal sem neomajen in bil pripravljen sprejeti kakršne koli posledice. Kljub temu so se odločili za operacijo, ki je trajala dve uri in pol. Okreval sem, ne da bi dobil transfuzijo krvi.

Po operaciji bi moral počivati, vendar to zaradi vojne ni bilo mogoče. Z ženo sva se odločila, da bomo obiskali sorodnike v Avstriji. Toda iz Sarajeva si lahko odšel le skozi tunel pod letališčem. Ta podzemni prehod je bil dolg 900 metrov in visok 120 centimetrov. Žena je nesla otroka, jaz pa sem skušal nositi prtljago. Vendar zaradi operacije tega nisem zmogel in mi je morala pomagati.

Z besedami težko opišemo, koliko veselja nam je prineslo bivanje v Avstriji. Ob odhodu iz Sarajeva smo bratom in sestram ter našemu Stvarniku obljubili, da se bomo vrnili. Ni nam bilo lahko zapustiti sorodnikov v Avstriji, še posebej moje mame. Pojasnili smo jim, da smo Bogu obljubili, da se bomo vrnili v Sarajevo, če nam bo pomagal oditi iz mesta in se malo odpočiti. Kako bi mu lahko zdaj rekli: »Hvala, da si nam pomagal priti sem. Tukaj res uživamo in bi radi ostali.« Poleg tega so nas bratje in sestre v Sarajevu potrebovali. Pri vsem tem mi je žena Amra trdno stala ob strani.

Decembra 1994 smo torej prispeli do tunela, ki je vodil v Sarajevo. Tokrat smo skozenj hodili v nasprotno smer. Ljudje, ki so nas videli, so spraševali: »Kaj pa počnete? Vsi hočejo ven iz obleganega mesta, a vi rinete nazaj?« Ne najdem besed, s katerimi bi opisal, kako čudovito je bilo ponovno snidenje z brati in sestrami v kraljestveni dvorani v Sarajevu. Nikoli nam ni bilo žal, da smo se vrnili.

 [Okvir na strani 210]

Hrvaški otoki

Hrvaška ima 1778 kilometrov dolgo obalo. Njeno morje je posejano z več kot 1000 otoki, od katerih je okoli 50 naseljenih. Veliki so od približno enega do 400 kvadratnih kilometrov.

Otočani večinoma ribarijo, gojijo oljke, skrbijo za vinograde in obdelujejo svoje vrtove. Narodni park Kornati, arhipelag s 140 otoki in grebeni, je izvrstno okolje za potapljanje. Na Krapanju in Zlarinu se domačini spuščajo do morskega dna ter nabirajo korale in spužve. Za Hvar je značilno gojenje sivke ter pridelava medu in rožmarinovega olja. Prebivalci redko poraslega otoka Paga gojijo trdožive ovce, ki se prehranjujejo z vsakršnim redkim rastlinjem in slankasto travo. Iz njihovega mleka izdelujejo cenjen sir.

Občine Jehovovih prič si še posebej prizadevajo, da bi oznanjevali vsem otočanom. Da bi prišli na nekatere otoke, morajo zgolj prečkati most, na druge pa lahko pridejo samo s trajektom. Skupine Prič rade organizirajo posebne akcije. Za nekaj dni se odpravijo na otok in tam oznanjujejo. Toda s tamkajšnjimi domačini se ni tako preprosto pogovarjati, saj imajo svoje narečje, ki je lahko oznanjevalcem s celine težko razumljivo.

Na srečo so prebivalci otokov sprejemljivi za dobro novico. Na Korčuli je tako občina z 52 oznanjevalci. Bratje iz drugih občin, ki imajo tam javne govore, morajo potovati čez morje, kar je zanje izziv. Toda ker si marljivo prizadevajo, je lahko ta oddaljena občina še naprej povezana s svetovno krščansko bratovščino. (1. Pet. 5:9)

 [Okvir/slika na strani 224]

V zaporu se je zglasila 11 dni prej

PAVLINA BOGOEVSKA

ROJENA: 1938

KRŠČENA: 1972

KRATKA BIOGRAFIJA: Pionirati je pričela leta 1975. Leta 1977 je postala prva posebna pionirka v Makedoniji in je pomagala 80 ljudem spoznati resnico.

NA OZNANJEVANJU so me ljudje velikokrat prijavili policiji. Policisti so me odpeljali na policijsko postajo in me zasliševali, včasih tudi po več ur. Velikokrat so me kaznovali z globo. Na sodišču so me po krivem obtožili, da sem protidržavni element in da razširjam zahodnjaško propagando. Enkrat so me obsodili na 20 dni zapora, drugič pa na 30 dni.

Ravno za takrat, ko bi morala v zaporu odslužiti 20-dnevno zaporno kazen, je bilo načrtovano območno zborovanje. Sodišče sem prosila, da bi mi zaporno kazen odložili, vendar so zavrnili mojo prošnjo, zato sem se odločila, da se bom v zaporu zglasila 11 dni prej. Uslužbenci zapora so bili presenečeni, ko so me zagledali. Niso mogli verjeti, da bi kdo hotel priti v zapor čimprej. Zaradi tega sem jim lahko pričevala in obljubili so mi, da bodo po svojih najboljših močeh skrbeli zame. Čez 11 dni je v zapor prišel policist, da bi preveril, ali sem se že zglasila tam. Samo zamislite si, kako presenečen je bil, ko so mu uslužbenci zapora povedali, da sem tam že 11 dni! Tako sem lahko kljub vsemu odšla na zborovanje.

 [Okvir/slika na strani 232]

»Razdajali so se po svojih najboljših močeh«

ŠANDOR PALFI

ROJEN: 1933

KRŠČEN: 1964

KRATKA BIOGRAFIJA: Člani njegove družine so spoznali resnico v koncentracijskem taborišču med drugo svetovno vojno. Služil je kot potujoči nadzornik ob koncu tedna, sedaj pa je v srbskem deželnem odboru.

MOJA družina je madžarskega porekla, zato smo bili kratek čas v koncentracijskem taborišču. Vendar se je to navsezadnje izkazalo za blagoslov, saj so nekateri iz moje družine tam spoznali resnico. V najstniških letih me resnica ni kdove kaj zanimala. Prelomnica pa je bila, ko je našo družino obiskal Franz Brand. Ko me je prosil, da bi prevedel neko publikacijo iz madžarščine v srbščino, sem mislil, da mu bom s tem pomagal. Pozneje sem izvedel, da te publikacije sploh ne bi bilo treba prevesti, temveč me je le želel pripraviti do tega, da bi jo prebral. Njegova metoda je bila učinkovita in nekoliko zatem, leta 1964, sem se krstil.

Ena najbolj prijetnih reči, ki sem jih v življenju počel, je bilo okrajno delo. Vendar ni bilo vedno lahko, saj so se bratje in sestre že sami težko preživljali. Velikokrat sem skupaj s celo družino spal v isti sobi. Toda bilo je vredno vseh žrtev. Prav čudovito je bilo videti radost bratov in sester, ki so komaj čakali na prihod okrajnega nadzornika! Razdajali so se po svojih najboljših močeh. Le kako jim ne bi bil hvaležen?

 [Okvir/slika na straneh 236, 237]

»Kje bi lahko našel te ljudi?«

AGRON BASHOTA

ROJEN: 1973

KRŠČEN: 2002

KRATKA BIOGRAFIJA: Bil je vojak v osvobodilni vojski Kosova, sedaj pa služi kot redni pionir in strežni služabnik.

KO SEM videl strašne reči, ki so se dogajale med vojno, med drugim tudi to, da so morili majhne otroke, sem sklenil, da Boga zagotovo ni. »Če je,« sem razmišljal, »zakaj potem nekaj ne ukrene in prepreči vse to trpljenje?« Mojo vero je omajalo tudi to, da so muslimanski verski voditelji podpirali vojno proti Srbom. Čeprav sem bil pred vojno musliman, sem na koncu vojne postal ateist in se pridružil osvobodilni vojski Kosova. Čeprav nisem bil dolgo vojak, sem si pridobil veliko spoštovanje in številne prednosti. Ker so me vsi ubogali, sem postal agresiven in ponosen.

Na žalost sem bil takšen tudi do svoje žene. Menil sem, da mora delati to, kar ji rečem, in vedno ravnati tako, kot ji ukažem. Moja žena Merita je med vojno prišla v stik s Pričami in dobila nekaj njihove literature. Nekega večera mi je pred odhodom v posteljo ponudila publikacije in rekla: »Vzemi jih in preberi. Govorijo o Bogu.« Vzrojil sem, ker si je drznila pomisliti, da me lahko poučuje o Bogu. Merita se ni želela prepirati, zato je odšla v posteljo.

Ostal sem sam z literaturo in se odločil, da preberem brošuro Kaj Bog zahteva od nas. Zatem sem prebral  knjižico Vrijeme za istinsku podložnost Bogu. Kot nekdanjega muslimana me je presenetilo, da so v knjižici navedki iz Korana. Nato sem prebral nekaj Stražnih stolpov in revij Prebudite se!. Pozneje sem odšel v spalnico in zbudil ženo. »Kdo ti je dal vse to?« sem jo vprašal. »Kje bi lahko našel te ljudi?«

To, kar sem prebral, mi je resnično seglo v srce, toda žena je bila nezaupljiva in jo je bilo strah, ker ni vedela, kaj nameravam storiti. Vseeno sva tiste noči telefonirala neki Priči in povedala nama je, kdaj in kje imajo shode. Naslednjega dopoldneva sva obiskala shod. Bil sem nadvse prevzet nad tem, kako prijazno in z veseljem so naju bratje in sestre sprejeli. Nisem si mislil, da so še takšni ljudje na zemlji. Bilo je očitno, da so drugačni. Med shodom se mi je porajalo vprašanje in sem komaj čakal, da dobim odgovor nanj, zato sem celo dvignil roko. Starešine so bili nekoliko na trnih, ker niso vedeli, zakaj si tako zelo želim govoriti z njimi. Najbrž so si prav pošteno oddahnili, ko so ugotovili, da želim le izvedeti, kaj moram storiti, da bi lahko postal Jehovova priča!

Še istega dne sem pričel preučevati Biblijo. Glede svoje osebnosti sem želel marsikaj spremeniti, vendar je bilo to lažje reči kakor storiti. Hotel sem nehati kaditi in zavedal sem se, da bom moral pretrgati stike s prijatelji. S pomočjo molitve in rednega obiskovanja shodov sem se pokesal za svoje preteklo ravnanje in si nadel novo osebnost. Kako zelo je resnica spremenila moje življenje in življenje moje družine! Danes sva z ženo redna pionirja, leta 2006 pa sem bil postavljen za strežnega služabnika. Sedaj lahko pomagam drugim spoznati, zakaj ljudje trpijo in kako bo Jehova kmalu rešil vse naše probleme.

 [Okvir/slika na straneh 249, 250]

»Videti je bilo, kakor da jih je Jehova oslepil«

JANEZ NOVAK

ROJEN: 1964

KRŠČEN: 1983

KRATKA BIOGRAFIJA: Zaradi svojega verovanja je bil tri leta v zaporu, sedaj pa je član slovenskega podružničnega odbora.

DECEMBRA 1984 sem od vojaških oblasti večkrat prejel poziv, naj se zglasim na služenje vojaškega roka. Ko so mi na vrata nalepili obvestilo, da bo pome prišla vojaška policija, če se ne zglasim v vojašnici, sem se odločil oditi tja in pojasniti svoje stališče. Vendar nisem dosegel želenih rezultatov, saj so se odločili storiti vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi iz mene naredili vojaka. Ostrigli so me, mi odvzeli civilna oblačila in mi dali vojaško uniformo. Ko sem jo zavrnil, so me na silo oblekli, nato pa mi v roko potisnili pisalo in me skušali prisiliti, da bi podpisal dokument, s katerim bi potrdil, da sprejemam uniformo, in s tem postal vojak. Tega nisem hotel storiti.

Nisem hotel sodelovati niti v drugih dejavnostih, kot sta jutranja telovadba in pozdravljanje zastave. Ko so me štirje vojaki odnesli na dvorišče in mi ukazali, naj telovadim, nisem hotel dvigniti rok. Na silo so mi jih dvigovali, dokler niso spoznali, kako smešno je vse skupaj. Kasneje so vame uperili puško in mi zagrozili, da me bodo ubili. Občasno pa so me hoteli  omehčati s tem, da so me skušali podkupiti s pecivom in kavo.

Nekateri so me skušali zlomiti s solzami. Druge je popadla jeza, ker nisem hotel pljuniti na sliko maršala Tita. Nekaj dni pozneje so mi ponudili orožje, vendar sem ga zavrnil in s tem storil kaznivo dejanje, zato so me za en mesec vtaknili v pripor v vojašnici. Zatem pa sem bil nekaj tednov zaprt v zagrebškem vojaškem zaporu, kjer sem čakal na razsodbo sodišča. V celici je vso noč svetila rdeča luč, na stranišče pa sem lahko odšel le, če je bil stražar dobre volje.

Navsezadnje so me poslali na Goli otok, kjer so bili zaprti najhujši prestopniki, da bi odslužil triletno zaporno kazen. V ta zapor, ki je slovel po nasilju med zaporniki, so me odpeljali z verigami na rokah, in vse to samo zato, ker se nisem hotel učiti bojevati. Tam sem srečal štiri brate, ki so jih prav tako zaprli zaradi nevtralnosti.

S seboj nam ni bilo dovoljeno prinesti ne Biblije ne katere druge literature. Toda ena Biblija je že bila tam. Sorodniki so mi enkrat poslali Stražni stolp tako, da so ga skrili v škatlo z dvojnim dnom. Pazniki niso nikoli odkrili naše literature niti niso nikoli izvedeli, da imamo krščanske shode. Zgodilo se je tudi, da je literatura ležala prav pred njihovimi očmi, toda videti je bilo, kakor da jih je Jehova oslepil, saj je sploh niso opazili.

Po letu dni so me premestili v Slovenijo, da bi tam odslužil kazen. Še med prestajanjem zaporne kazni sem se poročil z Rahelo. Ko so me končno izpustili, sva pričela pionirati in od leta 1993 sva v slovenskem Betelu.

 [Tabela/graf na straneh 244, 245]

POMEMBNI DOGODKI Dežele nekdanje Jugoslavije

V 1920-ih: Majhna skupina se prične sestajati v Mariboru in razpravljati o Bibliji.

V 1930-ih: V Jugoslavijo so poslani nemško govoreči pionirji.

1935: V Beogradu odprejo podružnični urad.

1940

1941: Vdor nemške vojske in zatem močno preganjanje.

1950

1953: Jehovove priče zakonsko priznani, vendar je oznanjevanje po hišah omejeno.

1960

1969: Mednarodno zborovanje na tem stadionu v Nürnbergu, Nemčija.

1970

 1990

1991: Prvo mednarodno zborovanje v Zagrebu. Prispejo prvi misijonarji iz šole Gilead. V Sloveniji odprejo urad pod nadzorstvom avstrijske podružnice. Izbruhne vojna.

1993: Jehovove priče zakonsko priznani v Makedoniji.

1994: V Sloveniji ustanovijo odbora za stike z bolnišnicami.

2000

2003: Jehovove priče zakonsko priznani na Hrvaškem. Posvetitev novega Betela v Makedoniji.

2004: V slovenščini izidejo Krščanski grški spisi – prevod novi svet.

2006: Posvetitev nove podružnice v Sloveniji. V hrvaščini, makedonščini in srbščini izide celotno Sveto pismo – prevod novi svet. V Beogradu ustanovljena kitajska skupina.

2007: V Makedoniji prvič posebni govor v romskem jeziku. Izid prve publikacije v romščini.

2010

[Graf]

(Glej publikacijo.)

Število oznanjevalcev

Število pionirjev

14.000

10.500

7000

3500

1940 1950 1960 1970 1990 2000 2010

 [Slika na strani 147]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ČEŠKA

AVSTRIJA

DUNAJ

SLOVAŠKA

BRATISLAVA

MADŽARSKA

BUDIMPEŠTA

ROMUNIJA

BOLGARIJA

GRČIJA

ALBANIJA

TIRANA

JONSKO MORJE

ITALIJA

JADRANSKO MORJE

NEKDANJA JUGOSLAVIJA

SLOVENIJA

LJUBLJANA

Maribor

Kamnik

HRVAŠKA

ZAGREB

SLAVONIJA

Osijek

Vukovar

Vinkovci

Privlaka

Jasenovac

Šibenik

Split

DALMACIJA

Goli otok

Pag

Kornati

Zlarin

Krapanj

Hvar

Korčula

BOSNA IN HERCEGOVINA

SARAJEVO

Bihać

Banja Luka

Tuzla

Travnik

Zenica

Vareš

Mostar

SRBIJA

BEOGRAD

VOJVODINA

Bor

ČRNA GORA

PODGORICA

Nikšić

Herceg Novi

Tara

Skadrsko jezero

KOSOVO

Peć

Priština

MAKEDONIJA

SKOPJE

Tetovo

Kočani

Štip

Kičevo

Strumica

Resen

Opomba: Združeni narodi poročajo, da je »Kosovo razglasilo svojo neodvisnost od Srbije februarja [2008]«. Generalna skupščina ZN se trudi rešiti spor glede političnega statusa Kosova, zato skuša »od Meddržavnega sodišča [dobiti] svetovalno mnenje«.

 [Slika čez celo 142. stran]

[Slika na strani 145]

Franz Brand

[Slika na strani 146]

Rudolf Kalle in eden njegovih pisalnih strojev

[Slika na strani 149]

V Sloveniji so za oznanjevanje najeli tovornjak.

[Slika na strani 154]

Prvi pionirji so se spoprijemali z mnogimi izzivi.

[Slika na strani 157]

Alfred in Frida Tuček s svojima kolesoma

[Slika na strani 158]

Rudolf Kalle pred Betelom v Beogradu

[Slika na strani 168]

Franc Drozg in kopija njegovega pisma

[Slika na strani 180]

Desno: Kraljestvena dvorana v Ljubljani, ki je bila nekdaj staja za konje.

[Slika na strani 180]

Spodaj: Ena od prvih kraljestvenih dvoran v Zagrebu

[Slika na strani 182]

Stojan Bogatinov

[Slike na straneh 184, 185]

Ozadje: Mednarodno zborovanje Mir na zemlji v Nürnbergu leta 1969; levo: vlak, s katerim so se delegati iz Jugoslavije peljali na zborovanje; desno: Nathan Knorr

[Slika na strani 188]

Ðuro Landić

[Slika na strani 192]

Milton Henschel med govorom in krst na mednarodnem zborovanju Ljubitelji božanske svobode v Zagrebu leta 1991

[Slika na strani 197]

Ljiljana s svojima hčerama

[Slika na strani 199]

Humanitarno pomoč so iz Avstrije pripeljali s tovornjakom.

[Slika na strani 200]

Družina Ðorem leta 1991

[Slika na strani 204]

Krst v kadi, ki je smrdela po ribah, v Zenici leta 1994.

[Sliki na strani 209]

Humanitarna pomoč je bila uskladiščena v Zagrebu.

[Slika na strani 215]

Elke in Heinz Polach

[Slika na strani 216]

Hrvaški podružnični odbor in podružnični prostori

[Slika na strani 228]

Dostava humanitarne pomoči v Bosni

[Slika na strani 233]

Srbski deželni odbor in betelske zgradbe v Beogradu

[Slika na strani 235]

Sali Abazi

[Slika na strani 243]

Oznanjevanje v Podgorici; kraljestvena dvorana v Podgorici

[Slika na strani 247]

Staro mesto Piran

[Slika na strani 251]

Nekdanji podružnični urad v Ljubljani leta 2002

[Slika na strani 253]

Podružnični urad v Kamniku leta 2006

[Slika na strani 254]

Slovenski podružnični odbor