Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Albanija

Albanija

Albanija

ALBANIJA je majhna država z bogato in zapleteno zgodovino. Prečkala so jo plemena in narodi, zanjo so se teple svetovne sile in več desetletij je bila podvržena popolni osamitvi. Tamkajšnji Jehovove priče so se spoprijemali z mnogimi izzivi in težavami, toda Bog Jehova jih je podpiral in blagoslavljal z razveseljivo duhovno blaginjo. Na naslednjih straneh je na kratko predstavljena njihova razburljiva zgodovina. Videli bomo, kako je Jehova v tej deželi podpiral svoje ponižne služabnike. (Apd. 11:21)

Tuje sile so se stoletja bojevale za oblast nad Albanijo, in tako s seboj prinesle tudi verske spore. Na začetku 16. stoletja je bilo to ozemlje versko razdeljeno. Nekateri tukaj živeči ljudje so bili muslimani, drugi pravoslavci, spet drugi pa katoličani.

Proti koncu 19. stoletja se je med Albanci začel širiti nacionalizem. Ustanovljenih je bilo veliko domoljubnih združenj. Večina Albancev je bila revnih kmetov, in mnogi so za svojo revščino krivili leta vmešavanja tujih sil. Na začetku 20. stoletja je ideja o avtonomiji in neodvisnosti postala pereče vprašanje, ki je nato zanetilo vojne z Grčijo, Srbijo in Turčijo. Končno pa je leta 1912 Albanija razglasila neodvisnost.

Pozneje je vladna policija dobesedno iztrebila organizirano religijo. Po drugi svetovni vojni so komunistične oblasti prepovedale vse religije in Albanijo razglasile za prvo ateistično državo na svetu.

Z VESELJEM SE OKLENEJO RESNICE

Apostol Pavel je poročal, da je že pred letom 56 n. št. skupaj s svojimi tovariši temeljito oznanil dobro novico »tja do Ilírika«, rimske province, ki je obsegala tudi del ozemlja današnje Albanije. (Rim. 15:19) Zelo verjetno je, da so nekateri tamkajšnji prebivalci ravno takrat postali pravi kristjani, saj svetna zgodovina poroča, da je krščanstvo v Albaniji pognalo korenine v prvem stoletju.

Prvo novejše poročilo o pravem čaščenju iz bližnje okolice tega področja je iz leta 1921, ko je John Bosdogiannis s Krete pisal v brooklynski Betel o tem, da je obiskal skupino za preučevanje Biblije v Janini, ki leži v severni Grčiji. Približno v istem času se je precej Albancev naselilo v Novi Angliji v Združenih državah Amerike. Med njimi sta bila tudi Thanas (Nasho) Idrizi in Costa Mitchell. Takoj ko sta spoznala resnico, sta se krstila. Brat Idrizi se je leta 1922 vrnil v Gjirokastro v Albaniji in bil tako prvi Albanec, ki je v rodno deželo prinesel biblijsko resnico. Jehova je njegovega požrtvovalnega duha blagoslovil in ljudje so se na resnico začeli odzivati. Kmalu so mu domov v Albanijo sledili še drugi verni Albanci, ki so živeli v Ameriki. Costa Mitchell pa je medtem še naprej oznanjeval na albanskem področju v Bostonu v ameriški zvezni državi Massachusetts.

Sokrat in Thanas Duli (Athan Doulis) sta se rodila v Albaniji, vendar so ju še kot dečka odpeljali v Turčijo. Sokrat se je v Albanijo vrnil leta 1922. Naslednje leto se je tja vrnil tudi 14-letni Thanas, da bi poiskal svojega brata. Napisal je: »Ko sem prišel na naš stari dom, brata nisem takoj našel, saj je bil na delu približno 200 kilometrov stran. Toda našel sem Stražni stolp, Biblijo in sedem zvezkov Studies in the Scriptures, pa tudi letake z biblijskimi temami. Očitno so bili tudi v tej oddaljeni gorski pokrajini dejavni Preučevalci Biblije, ki so bili nekaj časa v Ameriki, si tam pridobili spoznanje o Bibliji in jo vzljubili ter se nato vrnili domov.« Ko sta se brata končno srečala, je Sokrat, ki je bil takrat že krščen Preučevalec Biblije, svojega brata Thanasa nemudoma začel poučevati o resnici.

Leta 1924 je romunska pisarna dobila nalogo, da nadzoruje delovanje na novoodprtem področju v Albaniji. Čeprav je bilo oznanjevanje še v povojih, pa je v angleškem Stražnem stolpu, 1. december 1925, pisalo: »V domač jezik je bila prevedena in natisnjena knjiga Harfa Božja, pa tudi brošurici A Desirable Government [Zaželena vladavina] in The World Distress [Svet v stiski]. [. . .] Med ljudi so razdelili lepo število teh publikacij, in Albanci se z velikim veseljem oklepajo resnice.«

V tem času so Albanijo pretresali politični nemiri. Kako pa je bilo z Jehovovimi služabniki? Thanas je napisal: »Leta 1925 so bile v Albaniji tri organizirane občine, pa tudi posamezni Preučevalci Biblije, ki so bili razkropljeni po državi.« Poleg tega je omenil, da je njihova medsebojna ljubezen v ostrem nasprotju s spori, samoljubnostjo in tekmovalnostjo ljudi, ki jih obkrožajo. Medtem ko so mnogi Albanci državo zapuščali, so se tisti, ki so spoznali resnico, vanjo vračali, saj so želeli svoje sorodnike seznaniti s Kristusovim novoustanovljenim Kraljestvom.

V Bostonu pa so v tem obdobju ob nedeljah zjutraj imeli javne govore v albanščini. Obiskovalo jih je približno 60 ljudi. Ti navzoči so bili resni učenci in so se radi poglabljali v gradivo iz zvezkov Studies in the Scriptures. Prav tako so temeljito preučevali knjigo Harfa Božja, čeprav je bilo v njej nekaj prevajalskih napak. (Na primer, naslov knjige so sprva prevedli s Kitara Božja.) Vseeno pa je ta knjiga mnogim Albancem pomagala, da so spoznali biblijsko resnico in si pridobili močno vero.

»NE NADLEGUJTE JIH!«

Leta 1926 so v angleškem Stražnem stolpu poročali, da je bilo v Albaniji na slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt navzočih 13 posameznikov. V angleškem Letopisu 1927 pa je pisalo: »V Albaniji je samo okoli 15 posvečenih bratov in sester. Ti se po svojih najboljših močeh trudijo razširiti sporočilo o kraljestvu.« Pisalo je še: »V Ameriki je okoli 30 posvečenih albanskih bratov in sester. Ti želijo svojim rojakom pomagati, da bi spoznali Resnico.« Teh 15 bratov in sester v Albaniji se je leta 1927 veselilo 27 navzočih na spominski slovesnosti, kar je bilo več kot dvakrat toliko kakor leto prej.

Proti koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja je bilo v Albaniji še vedno veliko političnih nemirov. Za kratek čas je zavladal pravoslavni škof Fan Noli, ki ga je nato z oblasti vrgel predsednik Ahmed beg Zogu. Ta je Albanijo razglasil za kraljevino, v kateri je imel zadnjo besedo on sam, kralj Zogu I.

Leta 1928 so Lazar Nasson, Petro Stavro in še dva brata odpotovali iz Združenih držav Amerike v Albanijo, da bi predvajali »Fotodramo stvarjenja«. Ravno takrat sta bila v Albaniji tudi katoliški in pravoslavni duhovnik iz Amerike, in sicer na obisku pri kralju Zoguju I.

»Pazite!« je katoliški duhovnik posvaril Zoguja. »Iz Amerike so prišli neki moški, ki vam hočejo nakopati težave.«

Toda pravoslavni duhovnik se z njim ni strinjal. Te brate je poznal, saj so nedolgo tega zapustili ravno njegovo cerkev v Bostonu. Zoguju je rekel: »Če bi bili v Albaniji vsi takšni, kakor so ti moški, vam ne bi bilo treba zaklepati vrat palače.«

»Potem pa jih pustite pri miru,« je odvrnil Zogu, »ne nadlegujte jih!«

V Bostonu so tega leta v albanščini natisnili pesmarico Songs of Praise to Jehovah (Hvalnice Jehovu), tako da so se bratje v Albaniji lahko sčasoma naučili melodij in besedil pesmi iz te pesmarice. Dve od priljubljenih sta bili »Ne boj se, o mala čreda« in »Na delo!« – pesmi, ki sta bratom vlivali moč v težkih letih, ki so zatem nastopila.

Albanci na splošno stvari povejo naravnost, brez ovinkarjenja, in cenijo odkritost. Ko se drugim morda zdi, da se prepirajo, je to zanje običajno povsem normalen, živahen pogovor. Albanci, ki so o čem močno prepričani, o tem vneto pripovedujejo drugim, in pogosto v skladu s svojim mnenjem zelo prepričano tudi govorijo in ravnajo. Nedvomno te njihove značilnosti vplivajo na to, kako se odzovejo na dobro novico.

TEŽAVE OBRODIJO DOBRE SADOVE

Veliko Albancev je zaradi naraščajočih političnih in gospodarskih problemov zapustilo državo. Nekateri od njih so v Novi Angliji in New Yorku spoznali resnico. Vsepovsod, kjer je bilo veliko Albancev, se je resnica hitro širila. Bratje so želeli še več literature, zato so se razveselili, ko so v svojem jeziku dobili brošurici Kingdom (Kraljestvo) in The Crisis (Kriza).

Ravno takrat so oblasti v Albaniji zaplenile nekaj naše literature. Toda leta 1934 je v Biltenu (zdaj Naša kraljestvena strežba) glede Albanije pisalo: »Z velikim veseljem vam sporočamo, da je pravosodni minister pravkar izdal odlok, ki velja za vse pokrajine, da se naša literatura lahko zdaj prosto razdeljuje. [. . .] Bratom so vrnili vse knjige in brošurice, ki so jim jih zasegli načelniki [. . .] Sedem bratov je najelo avtomobil, in zdaj s knjigami obiskujejo oddaljena mesta. Drugi bratje pa delujejo v bližnjih krajih.« Tako so v letih 1935 in 1936 oddali več kot 6500 izvodov literature!

»RADIJSKA ODDAJA, KI NAJ BI IMELA NAJVEČJO PREDVAJANOST V ZGODOVINI«

Na začetku leta 1936 je bilo v britanskem časopisu Leeds Mercury objavljeno: »Pripravlja se radijska oddaja, ki naj bi imela največjo predvajanost v zgodovini. To bo govor, ki ga bo v Los Angelesu imel sodnik in pridigar Rutherford.« Načrtovano je bilo, da bo Joseph F. Rutherford, ki je takrat vodil delovanje Jehovovih prič, imel predavanje, ki bi ga po radiotelefonskih zvezah predvajali po vseh Združenih državah Amerike in v Veliki Britaniji, prenašali pa naj bi ga tudi v več evropskih državah. Na koncu članka je še pisalo: »Toda v eni evropski državi govora gotovo ne bodo slišali. Ta država je Albanija, ki nima telefonskih povezav.«

Vendar je nekaj tednov po tem predavanju Nicholas Christo iz albanske občine v Bostonu pisal na svetovni sedež: »Želimo vas obvestiti, da so – glede na poročila, ki smo jih pred nedavnim prejeli iz Albanije – govor sodnika Rutherforda, ‚Ločevanje narodov‘, slišali tudi v tej državi, tako da lahko že dolgemu seznamu držav, v katerih so ta govor poslušali, dodamo še eno. Govor so ujeli na dveh mestih [. . .], očitno na kratkih valovih. [. . .] Ne da se povedati, kako zelo so bili bratje navdušeni, ko so slišali glas sodnika Rutherforda.«

Kako so potekali shodi v Albaniji, preden so oznanjevalci imeli Stražni stolp v svojem jeziku? Večina Albancev, ki je sprejela resnico, je prej obiskovala grške šole v južni Albaniji. Zato jim ni bilo težko preučevati Stražnega stolpa v grščini. Drugi pa so preučevali italijansko ali francosko izdajo te revije. Vendar so shode imeli v albanščini, tako da so bratje iz publikacije sproti prevajali.

Ob ponedeljkih zvečer so tudi v Bostonu imeli preučevanje Stražnega stolpa v albanščini z grško izdajo te revije. Vseeno pa so mnogi bratje svoje otroke pridno poučevali, in tako so čez nekaj let njihovi sinovi in hčere, nečakinje in nečaki, vnuki in pravnuki postali polnočasni služabniki. Pravzaprav so albanski bratje in sestre postali po svojem gorečem oznanjevanju tako znani, da so jim ljudje začeli govoriti ungjillorë, kar pomeni »evangelizatorji«.

PRIČEVANJE LJUDEM NA VISOKIH POLOŽAJIH

Sestri kralja Zoguja sta leta 1938, leto pred tem, ko so strmoglavili Zogujevo kraljevino, odpotovali v Boston. Decembra je v reviji Tolažba (zdaj Prebudite se!) pisalo: »Ko sta albanski princesi prišli v Boston, sva se dva iz naše albanske enote bostonske skupine Jehovovih prič oglasila v hotelu, kjer sta bili nastanjeni, in jima predstavila sporočilo o Božjem kraljestvu. Sprejeli sta naju zelo prijazno.«

Ti dve Priči sta bila Nicholas Christo in njegova sestra Lina. Nista se sestala samo s princesama, ampak še s petimi drugimi dostojanstveniki, med katerimi je bil tudi takratni albanski veleposlanik v Združenih državah Amerike, Faik Konitza [Konica]. Pred tem srečanjem je bila skupini prebrana pričevalska kartica v albanščini, na kateri je bilo pojasnjeno, kako obširno se dobra novica oznanjuje med Albanci. Na njej je med drugim pisalo: »Z veseljem vas obveščamo, da se to sporočilo že veliko let objavlja tudi v Albaniji in da se je med albanske uradnike in ljudstvo razdelilo na desettisoče knjig, da bi se jih prosvetlilo in potolažilo.«

Veleposlanik Konitza je princesama rekel: »Želita vaju prositi, da bi uporabili svoj vpliv, tako da bi se njihovo oznanjevanje v Albaniji še naprej nemoteno nadaljevalo. Njihova vera je neka ‚nova‘ vera. Verjamejo, da bo kmalu konec sveta [sedanje svetovne organizacije], da bo potem zavladal Kristus in da bodo tedaj celo mrtvi obujeni.«

Kako pa je gospod Konitza vedel toliko o kraljestvenem sporočilu? V reviji Tolažba je pisalo, da je to bilo »zato, ker je dobro poznal nekega Pričevalca, ki je, preden je pred leti sprejel resnico, [. . .] z njim ob več priložnostih razpravljal o resnici«.

Z DRUGO SVETOVNO VOJNO NASTOPIJO PREIZKUŠNJE

V tridesetih letih prejšnjega stoletja je Albanijo zasedla Italija, in tako je leta 1939 kralj Zogu s svojo družino pobegnil iz države. Italijanska fašistična vojska je prepovedala našo literaturo, kakor tudi tamkajšnjim 50 oznanjevalcem pričevati. Poleti leta 1940 so zasegli približno 15.000 izvodov literature. Šestega avgusta so v Këlcyri fašisti aretirali devet bratov in jih zaprli v celico, veliko dva krat štiri metre. Kasneje so jih premestili v zapor v Tirani. Osem mesecev so bili priprti, in to brez sojenja, nato pa so dobili kazni od deset mesecev do dveh let in pol zapora.

V takšnih okoliščinah so zapornikom morale hrano priskrbeti njihove družine. Toda v primeru teh bratov so bili v ječi ravno tisti, ki so običajno preživljali družino. Kako so poskrbeli zase?

Nasho Dori se spominja: »Vsakih 15 dni smo dobili 800 gramov posušenega kruha, 3 kilograme premoga in kos mila. Skupaj z Janijem Kominom sva imela dovolj denarja za kilogram fižola. Fižol sva na premogu skuhala, drugi zaporniki pa so naju prosili, da jim ga kakšno žlico prodava. Tako sva sčasoma prišla že do petih velikih loncev fižola, ki sva jih nato lahko prodala. Nazadnje sva imela dovolj denarja, da sva kupila celo nekaj mesa.«

V zimi 1940/41 so grške čete vdrle v južno Albanijo in tamkajšnje moške prisilile, da so se jim pridružili. Ko je v neki vasi naš brat to zavrnil in rekel, da je nevtralen, so ga vojaki vlekli za lase in ga pretepali, dokler ni omedlel.

Ko je brat prišel k zavesti, je poveljnik nanj zarohnel: »Še vedno ne boš ubogal?«

Brat je odgovoril: »Še vedno sem nevtralen!«

Jezni in razočarani vojaki so mu pustili oditi.

Čez nekaj dni je poveljnik prišel domov k bratu, katerega je bil mučil, in ga pohvalil za njegov pogum. Rekel mu je tudi: »Pred nekoliko dnevi sem ubil 12 Italijanov in za to dobil medaljo. Toda sram me je, da bi jo nosil, ker me peče vest. Imam jo v žepu, saj se zavedam, da je to simbol zločina.«

DRUGA OBLAST – ENAKE PREIZKUŠNJE

Čeprav so si fašisti prizadevali obdržati oblast, pa se je sredi bojev in vojnih nemirov neopazno začela uveljavljati Komunistična partija Albanije. Leta 1943 so vojaki, ki so se bojevali proti komunistom, ujeli nekega brata, ga porinili v tovornjak, odpeljali do bojišča in mu podali puško. Toda zavrnil jo je.

»Ti si komunist!« je zavpil poveljnik. »Če bi bil kristjan, bi se bojeval, tako kot se duhovniki!«

Poveljnik je vojakom naročil, naj brata ubijejo. Toda ravno ko je strelski vod že hotel streljati, je mimo prišel drug poveljnik in vprašal, kaj se dogaja. Ko je izvedel za bratovo nevtralno stališče, je ukazal, naj ne streljajo, in brata so izpustili.

Septembra 1943 so se fašisti umaknili in vdrle so nemške čete. Te so v eni sami noči v Tirani ubile 84 ljudi. Na stotine so jih poslali v koncentracijska taborišča. Medtem pa so bratje na pisalne stroje tipkali sporočila o upanju in spodbudah iz Biblije. Ko je posameznik natipkano sporočilo prebral, so ga bratje prosili, naj jim ga vrne, da bi ga lahko ponudili še drugim. Ob drugih priložnostih so pričevali z nekaj brošuricami, ki jim jih je uspelo skriti. Oznanjevali so samo z nekaj deli Biblije. Celotna Biblija je bila namreč prevedena šele sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Leta 1945 so zaprli 15 bratov. Dva od njih so poslali v koncentracijsko taborišče in enega so tam mučili do smrti. Ironično je, da so brate v Albaniji preganjali zato, ker se niso hoteli pridružiti silam osi, nekatere albanske brate v Združenih državah Amerike pa so zaprli zato, ker se niso hoteli bojevati proti silam osi.

Ko je v Albaniji divjala vojna, je bila zaplenjena literatura spravljena v neki carinarnici. Nekoč se je v bližini vnel hud spopad. Zgradba se je zrušila in veliko naše literature je zletelo na ulico. Radovedni mimoidoči so knjige in brošurice pobirali in jih začeli brati! Tudi bratje niso zapravljali časa in so hitro pobrali preostalo literaturo.

Leta 1944 so se nemške čete umaknile iz Albanije in komunistična vojska je ustanovila začasno vlado. Bratje so takoj zaprosili za dovoljenje, da bi ponovno natisnili brošurice, toda njihovo prošnjo so zavrnili. Odgovorili so jim: »Stražni stolp napada duhovnike, v Albaniji pa jih še vedno priznavamo.«

VOJNE JE KONEC, PREGANJANJE PA SE ŠE KAR NADALJUJE

Nova komunistična uprava je ljudem naložila visoke davke in prevzela nadzor nad lastnino, tovarnami, podjetji, trgovinami in kinodvoranami. Ljudje niso smeli kupovati, prodajati ali najemati zemljišč, in pridelek so morali izročiti državi. Albanija se je 11. januarja 1946 razglasila za Ljudsko republiko Albanijo. Na volitvah je zmagala Komunistična partija, ki je nato imenovala vlado z Enverjem Hoxhem kot predsednikom države.

Odprli so več šol in otroke učili brati. Toda vlada ni želela, da bi kdor koli bral kakršno koli literaturo, ki ne bi podpirala komunizma. Naše publikacije so zaplenili, vlada pa je bratom zasegla še tisto majhno zalogo papirja in nekaj pisalnih strojev, ki so jih imeli.

Vsakič, ko so bratje skušali dobiti dovoljenje za tiskanje literature, so njihovo prošnjo zavrnili in jim grozili. Toda bratje so bili neomajni. Oblastem so rekli: »Jehova nam je naložil odgovornost, da z njegovim čudovitim namenom seznanimo Albance, vi pa nam to prepovedujete. Za to boste odgovarjali.«

Vlada je s svojim odzivom tako rekoč dajala vedeti: »Tukaj v Albaniji smo mi gospodarji! Ne dovoljujemo teokracije! Ne vi ne vaš Bog, ki ga ne priznavamo, nas ne morete nadlegovati!« Toda bratje so še naprej pogumno oznanjali dobro novico, kjer koli in komur koli so le lahko.

Leta 1946 so volitve postale obvezne, in vsakega, ki ni hotel voliti, so šteli za sovražnika države. Sprejeli so zakone, ki so prepovedovali shode, in oznanjevati je bilo zločin. Kako so se bratje na to odzvali?

Bratje v Tirani (bilo jih je približno 15) so leta 1947 organizirali oznanjevalsko akcijo. Nemudoma so jih aretirali. Raztrgali so jim biblije, njih pa mučili. Ko so jih izpustili, so jim naročili, da ne smejo nikamor potovati brez policijskega dovoljenja. Po časopisih so se norčevali iz Jezusa in Jehova.

Ko so za to zvedeli albanski bratje v Bostonu, so 22. marca 1947 v korist Jehovovih prič v Albaniji napisali dve strani dolgo spoštljivo pismo Enverju Hoxhu. Pojasnili so, da Jehovove priče ne predstavljamo nobene nevarnosti za vlado, in opozorili, da so verski nasprotniki proti nam širili krive obtožbe zato, ker so naše publikacije upravičeno razkrivale njihovo nekrščansko ravnanje. Na koncu pisma je pisalo: »Ko je albanska delegacija pri Združenih narodih, ki jo je vodil gospod Kapo, obiskala Boston, smo se oglasili pri njem v hotelu. Gospod Kapo nas je prijazno in prisrčno sprejel in brez predsodkov prisluhnil našemu sporočilu.« Hysni Kapo je bil več let eden od najvišjih voditeljev v Albaniji. Kljub temu pismu pa so se problemi v Albaniji samo še stopnjevali.

Leta 1947 se je Albanija povezala s Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, z Grčijo pa je bila v sporu. Že naslednje leto je z Jugoslavijo pretrgala stike in se še bolj zbližala s Sovjetsko zvezo. Vsak, ki vladne ideologije ni podpiral, je bil izločen iz družbe. Bratje so zaradi svoje nevtralnosti občutili še večje nasprotovanje in sovraštvo.

Leta 1948 se je na primer šest bratov in sester zbralo v majhni vasi na spominski slovesnosti. Nenadoma je na shod vdrla policija in oznanjevalce več ur pretepala, nato pa jim pustila oditi. Čez nekaj tednov je policija aretirala brata, ki je imel na spominski slovesnosti govor, in ga prisilila, da je stal 12 ur. Ob polnoči je policijski načelnik nanj zavpil: »Zakaj kršiš zakon?«

Brat je odgovoril: »Državnega zakona ne moremo postaviti nad Gospodovega!«

Načelnik je bratu ves razjarjen dal klofuto. Tedaj je brat glavo nagnil vstran in načelnik ga je vprašal: »Kaj pa delaš?«

Odvrnil mu je: »Že prej sem vam povedal, da smo kristjani. Jezus nas uči, da naj tistemu, ki nas udari po enem licu, nastavimo še drugo.«

Razkačeni načelnik je zarenčal: »Ker tako zapoveduje vaš Gospod, ga jaz ne bom ubogal in te ne bom več udaril! Izgini od tod!«

»JAZ BOM ŠE NAPREJ OZNANJEVAL«

Sotir Ceqi je bil goreč pravoslavec in je živel v Tirani. Ker je v otroštvu prebolel kostno tuberkulozo, je moral prenašati izčrpavajoče bolečine v nogah. Pri 17-ih letih je postal tako obupan, da se je hotel vreči pod vlak in umreti. Malo pred tem, ko je to nameraval storiti, pa ga je obiskal sorodnik Leonidha Pope. Leonidha je Sotirju, ne da bi vedel za njegove načrte, povedal, da je Jezus ozdravljal bolne in da bo zemlja postala raj. Dal mu je tudi izvod Grških spisov in Sotir jih je takoj začel brati.

»To, kar sem prebral, je bilo tako osvežujoče kakor voda,« je rekel Sotir. »Našel sem resnico!«

Čez nekaj dni je Sotir, ne da bi se z Leonidhom še kaj srečala, sam pri sebi razmišljal: »V Bibliji piše, da je Jezus oznanjeval. Tudi vsi apostoli in učenci so oznanjevali. Jasno, to je tisto, kar moram delati!«

Tako se je Sotir odpravil oznanjevat. Z Grškimi spisi v eni roki in berglo v drugi je pogumno hodil od vrat do vrat.

V tistih letih je bila za zaščito varnosti naroda odgovorna Uprava državne varnosti, ki se je imenovala Sigurimi. Ker je bila vedno pozorna na vsako navidezno grožnjo komunizmu, je bilo skoraj nemogoče, da bi spregledala Sotirjevo pogumno oznanjevanje. Sotirja so aretirali, ga za nekaj ur pridržali in ga pretepli, nato pa mu prepovedali oznanjevati.

Sotir je potem, ko so ga izpustili, poiskal Leonidha. Ta ga je odpeljal k zdravniku Spiru Karajaniju, ki je resnico spoznal nekaj let pred tem. Spiro pa Sotirju ni nudil le zdravniške pomoči, ampak mu je tudi pomagal bolje razumeti resnico.

Spiro je Sotirju še svetoval: »Če bi te spet aretirali, glej, da boš, preden kar koli podpišeš, preštel vse besede in vse vrstice. Za besedami, ki jih bodo napisali, potegni črto. Ne puščaj praznega prostora. Vse natančno preberi. Prepričaj se, da bo tisto, kar boš podpisal, res tisto, kar si rekel.«

Že čez dva dni je policija Sotirja spet ujela pri oznanjevanju. Na policijski postaji so mu ukazali, naj podpiše izjavo. Ko je že hotel podpisati, se je spomnil Spirovega nasveta. Vzel si je čas in prebral vsako besedo, čeprav so policisti nanj pritiskali, da naj hitro podpiše.

Nato jim je rekel: »Žal mi je, toda tega ne morem podpisati. Teh besed nisem izrekel. Če bi ta dokument podpisal, bi bila to laž, jaz pa ne morem lagati.«

Policisti so nato iz vrvi spletli bič in z njim Sotirja več ur pretepali. Ko še vedno ni hotel sodelovati, so ga prisilili, da je držal dve žici, po katerih je prejel več električnih šokov, kar mu je prizadejalo neznosne bolečine.

Sotir se je kasneje spominjal: »Ko sem bolečine komaj še prenašal, sem s solzami v očeh molil. Naenkrat so se vrata sunkovito odprla. Bil je načelnik. Preletel nas je z očmi, nato pa glavo hitro obrnil stran. ‚Nehajte!‘ je ukazal. ‚Tega ne bi smeli početi!‘« Vsi so se še predobro zavedali, da je mučenje protizakonito. Policisti so Sotirja resda nehali mučiti, toda niso nehali nanj pritiskati, da naj podpiše dokument. On pa še vedno ni hotel.

»Zmagal si!« so nazadnje rekli. Nejevoljno so napisali izjavo, ki jo je Sotir res izrekel in v kateri je dobro pričeval. Nato so mu izročili dokument. Sotir je, kljub temu da so ga več ur pretepali in je moral prenašati električne šoke, skrbno prebral vsako besedo. Če se je stavek končal nekje na sredini strani, je na koncu stavka potegnil črto.

»Le kje si se tega naučil?« so ga vprašali presenečeni policisti.

»Jehova me je poučil, naj ne podpisujem nečesa, česar nisem rekel,« je odgovoril Sotir.

Policist je Sotirju dal kos kruha in sira in ga vprašal: »Prav, kdo pa ti je dal tole?« Takrat je bila že 21. ura in Sotir je bil sestradan, saj ves dan ni nič jedel. »Jehova? Ne. Mi smo ti dali.«

Sotir je odgovoril: »Jehova za nas poskrbi na različne načine. Pravkar je omehčal vaše srce.«

Jezni policisti so rekli: »Zdaj te bomo izpustili. Toda če boš spet oznanjeval, veš, kaj te čaka.«

»Potem pa me raje ne izpustite. Jaz bom še naprej oznanjeval.«

Policist mu je zapretil: »Boljše, da nikomur ne poveš, kaj se je tu zgodilo!«

Sotir pa je odvrnil: »Če me bo kdo vprašal, ne bom lagal.«

»Samo izgini od tod!« je revsknil policist.

Sotir je bil le eden od mnogih, ki so jih tako mučili. In šele po tem dogodku, ki je preizkusil njegovo vero, se je krstil.

Pošta je bila leta pod cenzuro in iz Albanije so prihajala le nepopolna poročila. Potovati in biti na shodu je postajalo vse bolj tvegano, zato so bratje po državi začeli drug z drugim izgubljati stik. Ker ni bilo nobenega organizacijskega jedra, je bilo težko dobiti jasno sliko o tem, kaj se dogaja. Vseeno se je število tistih, ki so sprejeli resnico, še naprej večalo. Tako je bilo leta 1940 v Albaniji 50 bratov in sester, leta 1949 pa že 71.

TEOKRATIČNA RAST MED POLITIČNIMI NAPETOSTMI

V petdesetih letih prejšnjega stoletja so na vseh področjih življenja uveljavili še strožji nadzor. Politične napetosti med Albanijo in Grčijo so naraščale. Z Veliko Britanijo in Združenimi državami Amerike ni imela Albanija nobenih diplomatskih stikov. Celo odnosi s Sovjetsko zvezo so bili napeti. Albanija se je umikala v svojo izolacionistično lupino. Zaprla se je za zunanji svet in strogo nadzorovala vsa telekomunikacijska sredstva.

Kljub temu je dvema bratoma nekako uspelo pošiljati pisma in razglednice bratom v Švici. Ti so jima odgovarjali v francoščini ali italijanščini, in sicer v šifrah. Po teh razglednicah so albanski bratje izvedeli za zborovanje v Nürnbergu leta 1955. Novice o svobodi, ki so jo po koncu Hitlerjevega režima uživali bratje v Nemčiji, so albanske brate spodbudile, da so v veri ostali neomajni.

Leta 1957 so v Albaniji poročali 75 oznanjevalcev. Ni sicer točno znano, koliko jih je bilo navzočih na spominski slovesnosti, vendar je v angleškem Letopisu 1958 pisalo, da jo je obhajalo »kar lepo število« ljudi in da »albanski bratje še naprej oznanjujejo«.

V angleškem Letopisu 1959 pa je pisalo: »Ti zvesti priče za Jehova še naprej delajo to, kar lahko. Drugim odkrito govorijo o resnici in nekatere stvari skušajo celo natisniti. Hvaležni so za hrano ob pravem času, ki jim jo občasno uspe dobiti. Toda komunistične oblasti so očitno zaprle vse komunikacijske povezave z zunanjim svetom.« V poročilu je na koncu še pisalo: »Vladarji v Albaniji sicer lahko tamkajšnje brate ločijo od drugih iz Družbe novega sveta, toda tega, da bi nanje deloval Božji sveti duh, ne morejo preprečiti.«

BOJ SE NADALJUJE

V tistem času se je od vsakogar pričakovalo, da ima pri sebi vojaško izkaznico (dokument, s katerim je dokazoval, da podpira vojsko). Kdor jo je zavrnil, je izgubil službo ali pa so ga zaprli. Tako sta tudi Nasho Dori in Jani Komino spet za nekaj mesecev pristala v zaporu. Res je, da se je nekaj bratov ustrašilo, da bi izgubili službo, in so zato popustili v značajnosti, vendar je leta 1959 spominsko slovesnost obhajalo trdno jedro zvestih bratov in sester in mnogi so še naprej pogumno oznanjevali.

Leta 1959 so pravosodno ministrstvo razpustili in odvetniki niso več smeli opravljati svoje službe. Zakonodajno in izvršilno oblast je imela samo Komunistična partija. Tiste, ki niso volili, so imeli za sovražnike. Med ljudmi sta vladala strah in sumničenje.

Albanski bratje so pošiljali sporočila o tem, da so razmere sicer težavne, vendar da so trdno odločeni ostati zvesti. Medtem je z brati v Albaniji skušal priti v stik svetovni sedež v Brooklynu. Tako so prosili Johna Marksa, ki se je rodil v južni Albaniji in je živel v Združenih državah Amerike, da si pridobi vizum za Albanijo.

Johnu je čez leto in pol vizum za vstop v Albanijo uspelo dobiti, njegovi ženi Helen pa ne. Februarja 1961 je prišel v Drač, od koder je nato odpotoval v Tirano. Tam se je srečal s svojo sestro Melpo, ki se je zanimala za resnico. Ta mu je pomagala, da je že naslednji dan prišel v stik z brati.

John se je z brati veliko pogovarjal in jim dal nekaj literature, ki jo je imel spravljeno v skrivnem žepu svojega kovčka. Bratje so bili navdušeni. Že več kot 24 let jih ni obiskal nobeden od bratov zunaj Albanije.

John je izračunal, da je v petih mestih 60 bratov in sester in še nekaj v manjših vaseh. V Tirani so si prizadevali na skrivaj imeti shode vsak teden ob nedeljah. Pregledovali so publikacije, ki so jih hranili na skrivnem že od leta 1938.

Ker so albanski bratje tako dolgo imeli zelo malo stikov z organizacijo, jih je bilo treba seznaniti z najnovejšimi organizacijskimi zadevami in resnicami. Shode so na primer vodili tako bratje kot sestre. Sestre so druge celo zastopale v molitvi. John je kasneje napisal: »Bratje so bili precej v dvomih in zaskrbljeni glede tega, kako bodo sestre spremembe sprejele, zato so me prosili, naj jih pojasnim sestram osebno, kar sem tudi storil. Bil sem vesel, ko sem videl, da so jih sprejele.«

Ti zvesti služabniki so kljub svoji revščini goreče podpirali delo za Kraljestvo. Johnovo pozornost sta na primer pritegnila starejša brata iz Gjirokastre, ki sta »od tisto malo denarja, ki sta ga imela, nekaj privarčevala, da bi to prispevala Skupnosti«. Vsak od njiju je v zlatnikih prihranil več kot 100 dolarjev.

Bratje v Tirani so bili hvaležni, da so v svojem jeziku dobili brošurico Oznanjujmo in poučujmo v miru in enotnosti. V njej so bila navodila, kako naj bi občine delovale, celo med prepovedjo. Marca je John v Tirani, v hiši Leonidha Popa, imel govor na spominski slovesnosti, na kateri je bilo 37 navzočih. Takoj po govoru se je John vkrcal na ladjo in odplul nazaj v Grčijo.

Bratje na svetovnem sedežu so pretehtali Johnovo poročilo o obisku v Albaniji in določili Leonidha Popa, Sotirja Papa in Luçija Xheka, da skrbijo za občino v Tirani in delo v Albaniji. Za okrajnega nadzornika so postavili Spira Vruha. Ta naj bi obiskoval občine in ob večerih, ko bi se srečal z brati in sestrami, imel govore in razpravljal na temelju publikacij. Organizacija se je zelo trudila bratom v Albaniji pomagati, da bi se duhovno krepili in bili seznanjeni s spremembami.

Glede na to, da je bila vsa pošta strogo cenzurirana, ni treba posebej omenjati, da organizacija ni mogla poslati uradnega pisma, v katerem bi vse to napisala. Zato je John bratom v Albaniji pošiljal informacije postopoma, pri čemer je uporabljal šifre, ki so se nanašale na strani v publikacijah. Kmalu je prejel odgovor, ki je potrjeval, da so bratje sporočila razumeli. Prej omenjeni trije bratje v Tirani so sestavljali deželni odbor, Spiro pa je redno obiskoval občine.

Albanski bratje so si morali izmisliti izvirne načine, kako na svetovni sedež poročati o službi oznanjevanja. Eden od načinov je bil ta, da so določenim bratom v tujini pošiljali razglednice, na katere so pod znamko s tankokoničastim pisalom v šifrah napisali poročilo. Tako so na primer napisali številko strani iz brošurice Oznanjujmo in poučujmo, na kateri je bila obravnavana tema »oznanjevalci«. Zraven te številke pa so napisali število oznanjevalcev, ki so poročali tisti mesec. Bratje v tujini so za komuniciranje z brati v Albaniji podobne metode uporabljali veliko let.

DOBER ZAČETEK, NATO PA UDAREC

Deželni odbor se je sicer zelo trudil, da bi se čisto čaščenje širilo, vendar pa so kmalu nastopile težave. Leta 1963 je Melpo Marks pisala svojemu bratu Johnu, da, kot je bilo njej znano, nimajo shodov in da sta Leonidha Pope in Luçi Xheka, dva od treh bratov, ki so sestavljali deželni odbor, »stran od svojih družin«. Kasneje je prišla novica, da je Spiro Vruho v bolnišnici in da sta Leonidha Pope in Luçi Xheka bolna. Ob tem je bil omenjen odlomek iz Apostolskih del 8:1, 3, kjer piše, da je Savel iz Tarza pošiljal kristjane v ječo. Kaj se je dogajalo?

Leonidha Pope, Luçi Xheka in Sotir Ceqi so bili zaposleni v neki tovarni, kjer so člani Komunistične partije imeli za vse delavce govore, v katerih so širili komunistične ideale. Nekega dne sta med govorom o evoluciji Leonidha in Luçi vstala in rekla: »Ne! Človek ni prišel iz opice!« Naslednji dan so oba odpeljali stran od družin in ju kot izgnanca poslali na delo v oddaljeni mesti (to je bila kazen, ki so ji Albanci rekli internim, kar pomeni internacija). Luçija so poslali v gorsko mesto Gramshi. Leonidha, ki so ga imeli za »glavnega«, pa so poslali v mesto Burreli, ki leži v hladnem, težko dostopnem gorovju. Domov v Tirano se je vrnil šele po sedmih letih.

Od avgusta 1964 naprej bratje tako rekoč niso imeli več shodov. Iz Albanije je prihajalo malo informacij, kar je kazalo, da so bratje pod strogim nadzorom Sigurimija. V nekem sporočilu, napisanem pod znamko, je pisalo: »Molite h Gospodu za nas. Po hišah zaplenjena literatura. Ne dovolijo nam preučevati. Trije v internimu.« Na začetku so menili, da so brata Popa in Xheka izpustili, saj sta le onadva vedela za pisanje pod znamkami. Vendar se je kasneje izkazalo, da je to sporočilo poslala Luçijeva žena Frosina.

Vodilne brate so poslali stran. Drugi pa so bili pod budnim očesom Sigurimija, tako da med seboj niso mogli komunicirati. Kljub temu so bratje v internimu odlično pričevali vsakemu, ki so ga srečali. Prebivalci Gramshija so imeli navado reči: »Tukaj so ungjillorë [evangelizatorji]. Ne grejo v vojsko, gradijo pa nam mostove in popravljajo generatorje.« Ti zvesti bratje so si pridobili izjemen sloves, ki se jih je držal še desetletja.

RODI SE ATEISTIČNA DRŽAVA

Albanija je pretrgala politične stike s Sovjetsko zvezo in se tesneje povezala s Kitajsko. Komunistična ideologija je bila v tolikšnem zagonu, da so se nekateri Albanci celo oblačili v podobna oblačila, kot jih je nosil predsednik Komunistične partije Kitajske, Mao Cetung. Leta 1966 je Enver Hoxha odpravil vse čine znotraj vojske. V državi je vladalo nezaupanje in prepovedano je bilo vsako drugačno mnenje.

Državni časopisi so začeli objavljati članke s protiversko vsebino in religijo poimenovali »nevaren element«. V Draču je skupina študentov z buldožerjem podrla cerkev. V kratkem obdobju so v mestu za mestom porušili še druge verske zgradbe. Vlada je podžigala protiverska čustva, in Albanija je leta 1967 postala prva popolnoma ateistična država. Medtem ko so druge komunistične države religijo imele pod nadzorom, pa je Albanija ni niti dopuščala.

Nekatere muslimanske, pravoslavne in katoliške duhovnike so zaprli zaradi njihovega verskega in hkrati političnega udejstvovanja. Številni duhovniki so se temu ognili, ker so popustili in se enostavno odrekli veri. Nekaj starih znamenitih verskih zgradb so preuredili v muzeje. Prepovedali so vse verske simbole, na primer križe in ikone, pa tudi mošeje in minarete. Besedo »Bog« so uporabljali le v poniževalnem smislu. Zaradi teh dogodkov so se bratje znašli v težkih okoliščinah.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je nekaj bratov pozaspalo v smrt. Ostali oznanjevalci, ki so bili razkropljeni po državi, so po svojih najboljših močeh še naprej odločno zagovarjali resnico. Toda celo tiste ljudi, ki jih je resnica zanimala, je bilo preveč strah, da bi prisluhnili.

LJUBEZEN DO RESNICE NIKOLI NE ZBLEDI

Leta 1968 je Gole Flloko pisal Johnu in Helen Marks, da mu zdravje vse bolj peša. Oznanjevati je bilo nezakonito in shodi so bili prepovedani. Toda Gole, ki je bil takrat v svojih 80-ih, je napisal, da se redno pogovarja s prijatelji in ljudmi, ki jih srečuje na tržnici, v parku ali kavarnah. Gole je nedolgo zatem umrl in vse do konca je bil zvest. Nič ni moglo pogasiti njegove močne ljubezni do Jehova in resnice, podobno kot je to veljalo za toliko drugih bratov in sester v Albaniji.

Spiro Vruho se je postaral in kot okrajni nadzornik ni mogel več toliko potovati. Potem pa so ga, na začetku leta 1969, našli mrtvega na dnu vodnjaka. Sigurimi je poročal, da je naredil samomor. Toda ali je bilo to res?

Spiro naj bi pustil poslovilno sporočilo, v katerem je pisalo, da je obupan, toda pisava ni bila njegova. Poleg tega so drugi potrdili, da je bil pred smrtjo vedrega duha. Na njegovem vratu so bila tudi črna znamenja, ki so odkrivala, da so ga napadli. Pri vodnjaku niso našli nobenih vrvi, s katerimi bi se lahko obesil, in v njegovih pljučih ni bilo vode.

Čez leta pa je prišlo na dan, da je bilo Spiru rečeno, da ga bodo, če ne bo volil, skupaj z njegovo družino poslali v zapor in jim ne bodo več dajali hrane. Bratje v Tirani so ugotovili, da so Spira umorili dan pred volitvami in ga potem vrgli v vodnjak. To pa ni bilo zadnjič, da so proti Jehovovim pričam uporabili lažna poročila o samomorih.

DESETLETJE VSILJENE OSAME

Jehovove priče po vsem svetu so se leta 1971 razveselili, ko se je Vodstvenemu organu v Brooklynu (New York) pridružilo še nekaj članov. Bili so v velikem pričakovanju, ko je bila objavljena priprava o imenovanju starešin in strežnih služabnikov. Toda minilo je kar nekaj let, preden so za te organizacijske spremembe slišali bratje v Albaniji. Zanje so slišali šele, ko so se bratje, ki so kot turisti prišli iz Združenih držav Amerike, na kratko srečali s sestro Llopi Bllani iz Tirane. Ta jim je povedala, da nimajo shodov in da so v mestu samo trije dejavni Priče, čeprav jih je bilo v resnici veliko več.

Kosta Dabe je že leta 1966 prišel v Grčijo in tam skušal dobiti vizum, da bi se lahko vrnil v rodno Albanijo. Star je bil 76 let in je želel z resnico seznaniti svoje otroke. Ker pa vizuma ni mogel dobiti, je na albanski meji izročil svoj ameriški potni list in vstopil v državo, čeprav je vedel, da iz nje morda ne bo mogel nikoli več oditi.

Leta 1975 sta albanska zakonca iz Združenih držav Amerike kot turista obiskala Albanijo. Napisala sta, da je nadzor »poostren kot še nikoli« in da skrbno opazujejo Jehovove priče. Tujce povsod spremljajo uradni vodniki, od katerih so mnogi člani Sigurimija. Ko tujci odidejo, Sigurimi svojo pozornost usmeri na tiste, s katerimi so bili v stiku. Turiste sumničavo opazujejo in so nezaželeni. Ljudje se tujcev bojijo.

Novembra 1976 je Kosta Dabe v pismu napisal, da je bilo na spominski slovesnosti v Vlori navzočih pet ljudi. Kosta je tudi izvedel, da je spominsko slovesnost v Përmetiju in Fieriju obhajala samo po ena oseba. V Tirani sta se na enem mestu zbrali dve osebi, na drugem pa štiri. Tako je leta 1976 – glede na to, kar je Kosta vedel – spominsko slovesnost obhajalo vsaj 13 oseb.

Leta kasneje se je Kulla Gjidhari spominjala, kako je obhajala spominsko slovesnost: »Zjutraj sem spekla kruh in pripravila vino. Zvečer sem z zavesami zagrnila okna in izvlekla Biblijo, ki sem jo skrivala za straniščno školjko. Iz 26. poglavja Matejevega evangelija sem prebrala odlomek o tem, kako je Jezus vpeljal spominsko slovesnost. Nato sem se pomolila, dvignila kruh in ga položila nazaj na mizo. Prebrala sem še nekaj vrstic iz Matejevega evangelija, se spet pomolila, dvignila vino in ga nato položila nazaj na mizo. Potem sem zapela pesem. Resda sem bila sama, toda vedela sem, da sem povezana s svojimi brati in sestrami po vsem svetu.«

Kulla ni imela velike družine. Pred leti, ko je bila še majhna, jo je posvojil Spiro Karajani, in tako je skupaj z njim in njegovo hčerko Penellopi živela v Tirani. Spiro je umrl okoli leta 1950.

ALBANIJA SE ŠE BOLJ OSAMI

Leta 1978 je Albanija pretrgala zveze s Kitajsko, in začelo se je novo obdobje osamitve. Uvedla je novo ustavo, s katero je želela doseči, da bi postala povsem samozadostna država. Ustava je natančno urejala vsa področja življenja, tudi gledališče, balet, književnost in umetnost. Klasična glasba, ki so jo imeli za uporniško, je bila prepovedana. Lastne pisalne stroje so smeli imeti samo tisti pisatelji, ki so za pisanje imeli dovoljenje. Sigurimi je zaslišal vsakogar, ki so ga zalotili, da po televiziji gleda tuje programe.

V tem obdobju hudega zatiranja so v Albanijo kot turisti prihajali bratje iz Avstrije, Nemčije, Švedske, Švice in Združenih držav Amerike, da bi prišli v stik s tamkajšnjimi brati. Peščica, s katero so se srečali, je zares cenila njihov trud. Toda bratje in sestre na splošno so bili ločeni drug od drugega, tako da jih je le malo vedelo, ko je prišel kakšen obiskovalec.

Leta 1985 so Albanci žalovali za svojim dolgoletnim diktatorjem Enverjem Hoxhem, ki je takrat umrl. Kmalu je moralo priti do vladnih in družbenih sprememb. Naslednje leto je umrl John Marks, in njegova ovdovela žena Helen, ki je bila tedaj sredi svojih 60-ih, se je odločila obiskati Albanijo. Ko je šla po vizum, so ji oblasti rekle: »Če se vam tam kar koli zgodi, ne pričakujte pomoči od zunaj.«

Dvotedenski obisk sestre Helen je bil za peščico oznanjevalcev v Albaniji pravi mejnik. Helen se je končno srečala z Johnovo sestro Melpo, ki je za resnico slišala od svojega brata pred 25 leti. Čeprav še vedno ni bila krščena, je bila že veliko let za organizacijo ključna kontaktna oseba.

Helen se je srečala tudi z Leonidhom Popom in Vasilom Gjokom, ki se je krstil leta 1960. Izvedela je za približno sedem Prič, ki so bili še živi in so živeli v različnih delih države. Brate v Albaniji je seznanila z najnovejšimi podatki o organizaciji in o tem, kako delo napreduje v drugih komunističnih državah. Ljudem, ki jih je srečala, je previdno neformalno pričevala. Opazila pa je tudi, da je v Albaniji zelo veliko gospodarskih problemov.

Povedala je: »Povsem običajno je bilo, da so ljudje za malo mleka čakali v vrsti od treh zjutraj. Mnoge trgovine so imele prazne police.«

Leta 1987 sta avstrijska in grška podružnica združili moči, da bi v Albanijo poslali še druge obiskovalce. Leta 1988 sta tja kot turista odpotovala zakonca iz Avstrije, Peter Malobabic in njegova žena. Malobabiceva sta Melpo podarila bluzo in ona se je je zelo razveselila. Mnogo bolj pa je bila vesela, ko je v njej našla skrito knjigo »Reči, v katerih je nemogoče, da bi Bog lagal«.

Kasneje istega leta sta se z Melpo srečala druga zakonca in ji prinesla še več literature. Toda morala sta biti zelo pazljiva, ker ju je Sigurimi budno opazoval. Njuni tako imenovani uradni vodniki ju samo nekaj minut niso spremljali, in takrat sta imela malo časa za kratek pogovor z Melpo. Izvedela sta, da je Leonidha bolan ter da so se mnogi drugi bratje v Albaniji postarali in da se ne morejo svobodno gibati, ker so pod stalnim nadzorom.

RAZMERE SE ZAČNEJO SPREMINJATI

Leta 1989 so se politične razmere začele spreminjati. Odpravljena je bila smrtna kazen za poskus pobega iz Albanije. Tisto poletje je spet prišla na obisk Helen. Potrebovala je kar nekaj ur, da je bratom posredovala vse informacije in navodila, ki so ji bila zaupana. Vasil Gjoka pa je, kolikor je pač lahko, na kratko obiskoval brate.

Sigurimi je izvedel, da je Helen v Albaniji, in jo je obiskal. Vendar ji niso povzročali težav. Rekli so ji le, da želijo kakšno darilo iz Amerike. Kako hitro se ljudje spremenijo!

Devetega novembra 1989 je padel berlinski zid, in to spremembo so zelo kmalu občutili tudi v Albaniji. Marca 1990 so v Kavaji izbruhnili neredi, s katerimi so ljudje nasprotovali komunizmu. Na tisoče ljudi se je nagnetlo pred tujimi veleposlaništvi v Tirani, ker so hoteli zapustiti državo. Študenti so zahtevali reforme in začeli gladovno stavkati.

Februarja 1991 je ogromna množica vrgla na tla deset metrov visok kip Enverja Hoxha, ki se je leta dvigoval nad Skenderbegovim trgom v Tirani. Za narod je bil diktator le še preteklost. Marca je približno 30.000 Albancev ugrabilo ladji iz Drača in Vlore, nato pa so kot begunci odpluli v Italijo. Ta mesec so po mnogih letih spet potekale večstrankarske volitve. Čeprav je zmagala Komunistična partija, je bilo očitno, da vlada izgublja svojo moč.

Avgusta 1991 je Helen Marks še zadnjič obiskala Albanijo in videla, da so se razmere spremenile. Vlada je ravno mesec dni prej odprla urad za verske zadeve, in s tem po 24 letih spet uzakonila verske dejavnosti. Bratje niso zgubljali časa. Takoj so začeli povečano oznanjevati in organizirati občinske shode.

Vasil Gjoka je odpotoval v Grčijo in se v tamkajšnji podružnici nekaj časa učil, kako organizirati oznanjevanje. Ker ni znal dobro grško, so ga bratje, ki so nekoliko govorili albansko, poučevali po svojih najboljših močeh. Po vrnitvi v Tirano je naučeno vestno udejanjal. Tako si je prizadeval bolje organizirati shoda, ki so ju imeli vsak teden. Eden od teh je bil preučevanje revije Stražni stolp, ki je malo pred tem začela izhajati v albanščini.

Neki brat se spominja: »Prej smo shode začenjali s pesmijo in molitvijo. Peli smo pesmi, ki smo se jih naučili od starejših bratov. Preučevanje smo sklenili s pesmijo – z dvema, tremi ali pa celo več pesmimi! In nazadnje smo shod končali z molitvijo.«

Oktobra 1991 in februarja naslednje leto sta Tomas Zafiras in Silas Tomaidis iz Grčije pripeljala literaturo. Srečala sta se z brati v Tirani in nekrščenimi oznanjevalci v Beratiju ter sestavila seznam mnogih zainteresiranih ljudi, ki jim je bilo treba pomagati. Po desetletjih duhovne osame so bili ljudje duhovno sestradani. V Beratiju so na primer zainteresirani imeli shode, čeprav tam ni bilo krščenih bratov in sester. Kaj je bilo storjeno za potešitev te duhovne potrebe?

NEPRIČAKOVANA DODELITEV

Michael in Linda DiGregorio sta bila misijonarja v Dominikanski republiki. Michaelova stara starša sta bila dva od tistih Albancev, ki so se v dvajsetih letih prejšnjega stoletja krstili v Bostonu, in zaradi tega je Michael nekoliko znal albansko. Leta 1992 sta se DiGregorijeva odločila obiskati sorodnike v Albaniji, zato sta Vodstveni organ vprašala, ali bi bilo priporočljivo, da se med svojim tridnevnim obiskom srečata tudi z brati. Na njuno presenečenje pa ju je Vodstveni organ prosil, da v Albaniji ostaneta tri mesece in pomagata organizirati oznanjevanje.

V rimski podružnici so bratje iz Grčije in Italije DiGregorijeva na kratko seznanili z razmerami v Albaniji in jima pokazali fotografije nekaterih albanskih bratov, tudi fotografijo Vasila Gjoka. DiGregorijeva sta v Tirano odletela aprila 1992. Takrat so bili Albanci iz tujine spet dobrodošli v državi. Vendar pa je v Albaniji še vedno vladalo veliko nezadovoljstvo in ljudje so bili zaskrbljeni glede prihodnosti.

Ko sta Michael in Linda zapuščala letališče, so jima naproti prihiteli Michaelovi sorodniki, da bi ju pozdravili. Ravno takrat pa je Michael zagledal Vasila Gjoka. Tudi Vasila so namreč obvestili, da tisti dan prideta DiGregorijeva.

Michael je Lindi rekel: »Ti kar pojdi s sorodniki. Jaz bom takoj nazaj.«

Nato je pohitel k Vasilu. Medtem so sorodniki objeli Lindo, potem pa pograbili njuno prtljago in odhiteli do avtomobilov.

Michael je Vasilu na kratko rekel: »V nedeljo se vrnem v Tirano in takrat te bom poiskal.«

Koço, eden od Michaelovih sorodnikov v Albaniji, ni vedel, da sta Michael in Linda Jehovovi priči, zato je takoj stekel k Michaelu in mu rekel: »Kaj delaš? Mi se ne pogovarjamo z neznanci!«

Ko sta DiGregorijeva po ovinkasti poti potovala v Korço, sta videla, kako drugačna je ta dežela od karibskih otokov. »Vse je bilo staro, rjavo ali sivo in prašno,« se spominja Michael. »Vsepovsod je bila bodeča žica. Ljudje so bili videti potrti. Skoraj nikjer ni bilo nobenega avtomobila. Okna so bila razbita. Kmetje so zemljo obdelovali ročno. Vse je bilo skoraj tako kakor v dneh mojih starih staršev! Bilo je, kakor da smo se vrnili nazaj v preteklost!«

»NJUNO POTOVANJE JE GOTOVO VODIL BOG!«

Koço je želel Michaelu pokazati nekaj, kar je skrival že veliko let. Ko je Michaelu umrla stara mama, so njegovi domači iz Bostona napisali dolgo pismo sorodnikom v Albaniji. Na prvih desetih straneh so pisali večinoma o družinskih zadevah, proti koncu pisma pa so jim pojasnili vstajenjsko upanje.

Koço je Michaelu povedal: »Policisti so pismo pregledali in prebrali prvih nekaj strani. Nato pa jim ni bilo več zanimivo in so rekli: ‚Tu imate! Same družinske zadeve!‘ Ko sem prebral zadnji del, sem bil presrečen, da sem prebral nekaj o Bogu!«

Takrat je Michael Koçu odkril, da sta z Lindo Jehovovi priči, in mu temeljito pričeval.

Podobno kot ljudje v biblijskih časih se tudi Albanci čutijo dolžne, da poskrbijo za svoje goste in jih zaščitijo. Zato je Koço vztrajal, da Michaela in Lindo spremlja v Tirano.

Michael se spominja: »V Tirani nismo mogli najti Vasilovega doma, saj ni bilo nobenih uličnih napisov. Zato je Koço predlagal, da vprašamo na pošti.«

Linda nadaljuje: »Ko se je Koço vrnil s pošte, je bil videti osupel. Odpeljali smo se naravnost do Vasilovega stanovanja.«

Koço je pozneje pojasnil: »Ko sem prišel na pošto in vprašal za Vasila, so rekli: ‚Ta človek je svetnik! Ali sploh veste, kaj vse je prestal? V Tirani ni plemenitejšega človeka!‘ Ko sem to slišal, sem pomislil: ‚Njuno potovanje je gotovo vodil Bog! Ne smem ju ovirati!‘«

ORGANIZIRANJE DELA V TIRANI

Vasil se je DiGregorijevih razveselil in pogovarjali so se več ur. Šele na koncu večera pa je Vasil razkril, da je ravno tisto jutro umrl Jani Komino, ki je bil zaprt skupaj z Nashem Dorijem. Zakaj je ostal doma in ni šel na pogreb tega dragega brata in tesnega prijatelja? Takole je pojasnil: »Ker sem pričakoval nekoga, ki ga je poslal Vodstveni organ.«

Michael in Linda bi se morala nastaniti v Tirani, vendar vlada, ki je bila takrat na oblasti, tujcem ni dovolila živeti v mestu. Kaj sta storila?

Michael pripoveduje: »Stvar sva izročila v Jehovove roke. Na koncu sva našla majhno stanovanje in se vanj vselila.«

Linda se spominja: »Lastniki so ključ obdržali in prihajali v stanovanje, kadar se jim je to zahotelo. Poleg tega sva v svoje stanovanje lahko prišla le skozi sosednje. Po drugi strani pa je bilo to, da je bilo najino stanovanje odmaknjeno, dobro, saj nisva hotela biti drugim na očeh.«

V Tirani sta DiGregorijeva ure in ure poslušala starejše brate, ki so pripovedovali, kakšne preizkušnje so prestajali. Žal pa so bili nekateri od njih do drugih bratov sumničavi.

Michael se spominja: »Kot posamezniki so bili zvesti, toda dvomili so o zvestobi drugih. Čeprav so se nekateri ogibali drugih bratov, pa se naju vendarle niso. Potem ko smo se o tem mirno pogovorili, so se strinjali, da je najpomembnejše to, da se razglasi Jehovovo ime. Povezovala jih je ljubezen do Jehova in v prihodnost so gledali z navdušenjem.«

Očitno pa je bilo, da bratje nimajo občine, ki bi bila pravilno organizirana. Ko sta denimo Kulla Gjidhari in Stavri Ceqi prvič videla brošurico Dnevno pregledovanje Svetega pisma in jo prelistala, nista vedela, kaj je to.

Nenadoma pa je Stavri vzkliknil »To je Mana!« in imel pri tem v mislih brošurico Dnevna nebeška mana za vse verne, ki so jo uporabljali takrat, ko je sam spoznal resnico.

Kulla pa je vprašala: »Mimogrede, kako pa je kaj predsednik, brat Knorr? Je njegov prijatelj Fred Franz dobro?« Vse to je odkrivalo, koliko let so živeli v osami!

TO JE BILA RES IZJEMNA SPOMINSKA SLOVESNOST!

Bratje so shode navadno imeli na domu Vasila Gjoka, in sicer v sobi, veliki tri krat štiri metre, ki pa je bila za spominsko slovesnost premajhna. Zato se je 105 navzočih zbralo v prostoru, v katerem je bil nekdaj sedež časopisa Komunistične partije. To je bila prva spominska slovesnost v Tirani, ki je niso obhajali pri kom doma. Leta 1992 je bilo v vsej Albaniji samo 30 oznanjevalcev, vendar so se ti na spominski slovesnosti razveselili 325 navzočih.

Skupina zainteresiranih v Tirani se je vztrajno večala, tako da je bilo na shodih v Vasilovem stanovanju tudi do 40 navzočih. Nekateri novi so želeli postati nekrščeni oznanjevalci, drugi pa so se želeli krstiti. Bratje so tistim, ki so se želeli krstiti, posvetili mnogo ur. Ker knjige Organizirani za opravljanje naše strežbe v albanščini še niso imeli, so morali za krstne kandidate vsa vprašanja ustno prevajati. Z nekaterimi novimi so intenzivno preučevali, da bi se prepričali, ali resnico res razumejo. Čeprav se z nikomer od njih še ni vodil pravi biblijski pouk, pa so imeli presenetljivo veliko biblijskega znanja.

KONČNO PRAVNO PRIZNANI!

Bratje so se v tednih, ki so sledili, veliko ur pogovarjali z odvetniki in uradniki. Prizadevali so si namreč, da bi bilo oznanjevanje Kraljestva zakonsko registrirano. Skupina bratov in zainteresiranih oseb v Tirani je že vložila uradno prošnjo, vendar ker je na oblast prišla nova vlada, je bila potrebna vztrajnost.

Eden od bratov se spominja: »Vse smo opravili kar med potjo. Ko smo hodili po mestu, smo po naključju srečali ministra za človekove pravice, ministra za notranje zadeve, pravosodnega ministra, načelnika policije, člane ustavnega sodišča in druge vplivne ljudi. Bili so prijazni, pa tudi veseli, da napeto ozračje popušča. Večina od njih je že vedela za ungjillorë. Bilo je očitno, da so Jehovove priče v Albaniji živi in dejavni.«

Uradniki so več tednov obljubljali, da bo vlada pravno priznala Jehovove priče, toda iz tega ni bilo nič. Do prelomnice pa je prišlo, ko je Angelo Felio, brat iz Združenih držav Amerike z albanskim poreklom, obiskal sorodnike v Tirani. Med svojim bivanjem v Albaniji je skupaj z brati obiskal pravno svetovalko vladnega ministra, ki je bil pooblaščen za izdajo pravnega priznanja. Svetovalka se je razveselila, ko je zvedela, da Angelova družina prihaja iz iste pokrajine v Albaniji kakor sama.

»In iz katere vasi je vaša družina?« je vprašala Angela. Za čuda, bila je tudi iz iste vasi kakor ona.

»Kako se pišete?« jo je še zanimalo.

Na presenečenje vseh se je izkazalo, da je Angelo njen sorodnik, vendar sta njuni družini izgubili stike že pred mnogimi leti.

Nato je svetovalka rekla: »Že tako sem bila prevzeta nad vašo ustanovno listino in sem nameravala pomagati. Zdaj pa sem to tudi dolžna storiti, saj ste moj sorodnik!«

Nekaj dni pozneje je pravna svetovalka bratom izročila Odredbo št. 100, s katero so bili Jehovove priče v Albaniji pravno priznani. Čaščenje pravega Boga Jehova, ki je bilo vse od leta 1939 prepovedano, je bilo zdaj končno pravno priznano in neovirano! »Ni besed, s katerimi bi lahko opisali občutke, ki so tistega dne prevevali naša srca,« sta povedala DiGregorijeva.

Nekaj tednov pozneje je grška podružnica, ki je nadzorovala delo v Albaniji, v Tirano poslala Roberta Kerna, da bi obiskal tamkajšnje brate. Robert jih je seznanil s tem, da je naše delovanje registrirano in da je v Tirani ustanovljena občina. Povedal jim je tudi, da področje njihove občine obsega »celotno Albanijo«. Z vso resnostjo se je bilo treba lotiti organiziranega oznanjevanja po hišah. V Tirani so najeli trisobno hišo za misijonarski dom in glavni urad. V hiši je bila še prostorna soba, ki so jo lahko uporabljali kot prvo kraljestveno dvorano.

NAJDEJO OSAMLJENO OVCO

Ko so se bratje pogovarjali o tem, kako napreduje oznanjevanje v Albaniji, so se spraševali, ali je v Vlori kakšna Priča. Nekateri so vedeli samo za starejšo žensko, ki naj bi bila baje nekoliko zmedena. Tedaj pa je na glavni urad prišla ženska, ki je povedala, da so ona in njena družina ungjillorë in da jih je v Vlori o resnici poučevala neka Areti. Tako so se bratje iz Tirane odpravili v Vloro, da bi Areti poiskali.

Areti Pina je bila majhna starejša gospa. Brate, ki so jo obiskali, je sicer povabila, naj vstopijo, toda bila je videti nekoliko zadržana. Tudi ko so ji povedali, da so njeni duhovni bratje, je to sploh ni ganilo.

Po nekaj minutah pa jim je Areti rekla: »Ali vas lahko nekaj vprašam?« Nato jih je zasula z vprašanji: »Ali verjamete v Trojico? Kako je Bogu ime? Ali verjamete v pekel? Kaj se zgodi, ko umremo? Kaj pa bo z zemljo? Koliko jih gre v nebesa?«

Bratje so ji odgovorili na vsako vprašanje.

Nato jih je Areti še vprašala: »Ali oznanjujete?«

»Ja, oznanjujemo,« je odvrnil eden od bratov.

»Toda kako oznanjujete?« je še zanimalo Areti.

Brat je odgovoril: »Oznanjujemo po hišah.«

Tedaj je Areti bruhnila v jok, skočila na noge in brata objela.

»Zdaj vem, da ste moji bratje!« je vzkliknila. »Samo Jehovovo ljudstvo oznanjuje po hišah!«

Protestantske skupine v Vlori so slišale, da je Areti verna, pa so jo povabile, da se jim pridruži. »Toda jaz nisem hotela imeti nič skupnega z Babilonom Velikim!« je pojasnila bratom. »Zato sem se morala prepričati, ali ste res moja prava duhovna družina!«

Areti se je krstila davnega leta 1928, ko je bila stara 18 let. Peš je hodila gor in dol po gorah in oznanjevala z Biblijo v roki. Čeprav že leta ni imela stikov z brati, pa je zvesto oznanjevala kar sama.

»Jehova je čudovit,« je v solzah rekla Areti. »Nikoli me ni pozabil!«

Ljudje so mislili, da Areti ni pri zdravi pameti, ker je tudi pod železno totalitarno oblastjo ohranila vero v Boga. Toda Areti še zdaleč ni bila zmedena. Njen um je bil bister kot še nikoli!

ŠE VELIKO JE TREBA POSTORITI!

Zdaj ko je bilo naše delovanje zakonsko registrirano, je bilo treba še veliko postoriti, da bi se delo v prid Kraljestva v Albaniji širilo. Brate je bilo treba seznaniti z najnovejšimi informacijami in jih duhovno okrepiti. Za brate in ljudi na področju je bilo treba priskrbeti publikacije v albanščini. Poleg tega so nujno potrebovali več oznanjevalcev. Kdo bi lahko pomagal?

Leta 1992 so prišli posebni pionirji iz Italije in Grčije in imeli tečaj albanskega jezika. Sočasno je majhna skupina Prič začela prevajati našo literaturo. Včasih ni bilo električnega toka tudi do 21 dni zapored, vseeno pa so bratje ohranili smisel za humor in se zaposlili z delom, ki so ga takrat lahko opravili.

Opraviti je bilo treba tudi veliko fizičnega dela. Ko se je ohladilo, je bilo treba misijonarski dom ogrevati. Toda v Albaniji ni bilo mogoče kupiti lesa. Kako se je bratom uspelo ogreti? Na pomoč so jim priskočili bratje iz Grčije. Poslali so velike kose lesa in električno žago. Ampak težav s tem še ni bilo konec. Ker je bila odprtina na peči majhna, je bilo treba te velike kose razžagati, vendar ni bilo električnega toka. Na srečo je prijatelj enega od bratov imel sekiro. Toda ker je ta živel na drugem koncu Tirane in ker takrat ni bilo avtobusov, je brat potreboval dve uri, da je sekiro prinesel v misijonarski dom. Vrniti pa jo je moral še pred temo. Eden od misijonarjev se spominja: »Ko smo imeli sekiro, smo pri sekanju vsi prišli na vrsto, ampak tako smo se vsaj ogreli!«

In ravno sredi vsega tega, sekanja drv in jezikovnih tečajev, se je albanski prevajalski oddelek razveselil prvega od mnogih obiskov Nicka in Amy Ahladis z oddelka za pomoč prevajalcem, ki je zdaj v Pattersonu (New York). Ahladisova sta bila s svojim prijaznim in uravnovešenim pristopom v neizmerno pomoč novim prevajalcem, ki so se hitro učili in pridno delali. Literaturo pa je tiskala podružnica v Italiji in jo pošiljala v Albanijo.

Vse to pridno delo je bilo še kako vredno truda, saj so bili oznanjevalci na področju priča izrednemu odzivu ljudi. Tudi novi oznanjevalci so prekipevali od gorečnosti. Lola na primer, ki je komaj začela oznanjevati, je na oznanjevanju vsak mesec preživela 150, 200 ali celo več ur! Ko so ji svetovali, naj bolj pazi nase in naj tempo v oznanjevanju prilagodi svojim zmožnostim, je odvrnila: »Do zdaj sem svoje življenje zapravljala! Ali se sploh splača porabljati čas še za kaj drugega?«

DELO NAPREDUJE

Marec leta 1993 je bil za Albanijo zgodovinskega pomena. Posebni pionirji so šli na svoje nove dodelitve v Berati, Drač, Gjirokastro, Skader, Tirano in Vloro; izšla je prva številka Stražnega stolpa (1. marec), ki jo je prevedel albanski prevajalski oddelek; bratje so prvič imeli Teokratično strežbeno šolo in s tem tudi vseh pet shodov; izšla je prva številka Naše kraljestvene strežbe v albanščini ter v baletnem in opernem gledališču na Skenderbegovem trgu v Tirani so imeli dan posebnega zbora, kar je bil njihov prvi zbor.

Na tem zgodovinsko pomembnem dnevu posebnega zbora so bili navzoči tudi delegati iz Grčije in Italije. Zbor je z uvodno molitvijo začel Nasho Dori. V njej se je Jehovu zahvalil za vse blagoslove, ki jih uživajo. Navzočih je bilo kar 585 ljudi, krščenih pa 41! Med njimi so bili otroci in vnuki albanskih bratov, ki so zvesto služili Jehovu.

Leta 1993 je prav tako vladalo veliko navdušenje, ko je bilo v Albaniji prvo območno zborovanje. Navzočih je bilo več kot 600 ljudi, med katerimi so bili tudi delegati iz Avstrije, Francije, Grčije, Italije in Švice. Albanski bratje so bili neizmerno navdušeni, da so se lahko po več desetletjih osame svobodno družili s toliko brati iz toliko dežel!

Da bi bilo vse bolje organizirano, je Vodstveni organ postavil deželni odbor, ki je deloval pod nadzorstvom italijanske podružnice. V odboru so bili Nasho Dori, Vito Mastrorosa in Michael DiGregorio. Ena od njihovih poglavitnih nalog je bila, da najdejo zemljišče za zgradbo, v kateri bi bil urad in vse večji prevajalski oddelek.

V naslednji skupini posebnih pionirjev, ki so se začeli učiti albansko, je bil Stefano Anatrelli iz Italije. Po petih tednih jezikovnega tečaja so ga poklicali na urad in mu rekli: »Radi bi, da bi kot okrajni nadzornik obiskal posebne pionirje in skupine.«

Stefanov prvi odziv je bil: »Ampak jaz sploh še ne znam govoriti albansko!« Vseeno pa je na to nalogo gledal kot na čudovito prednost. Potem ko je s pomočjo drugih pripravil nekaj govorov, se je odpravil v oddaljene kraje po vsej Albaniji. Preteklo je že kakih 30 let, odkar je Spiro Vruho kot okrajni nadzornik še pod prepovedjo obiskoval brate. Leta 1995 je bil Stefano postavljen za člana deželnega odbora.

Leta 1994 je v Albanijo prišla tretja skupina pionirjev iz Italije. Vsi ti pionirji so s svojo gorečnostjo navdušili nove albanske oznanjevalce. Tako je na koncu službenega leta 1994 pri oznanjevanju sodelovalo 354 oznanjevalcev.

Vendar pa je veliko oznanjevalcev imelo čustvene izzive. Sprememba iz skrajno zatiralskega sistema na popolnoma svobodno družbo ni bila enostavna. Da so lahko pod totalitarnim režimom preživeli, so morali paziti, da niso nikoli drugim, še zlasti tujcem, odkrito izražali svojih občutkov. Bratje in sestre iz tujine so to razumeli in se potrpežljivo trudili, da bi si pridobili njihovo zaupanje.

Istega leta so bili tako starejši bratje in sestre kot tudi novi oznanjevalci zelo veseli, ko je Albanijo prvič obiskal član Vodstvenega organa, Theodore Jaracz. Njegovemu govoru v Tirani je prisluhnilo več kot 600 ljudi.

Medtem so v Tirani za glavni urad kupili parcelo s staro vilo. Skupina marljivih bratov iz tujine je v manj kot šestih mesecih vilo preuredila v sodobne pisarne in zgradila stanovanjsko hišo za 24 ljudi. Posvetitev je bila 12. maja 1996, in takrat je Albanijo obiskal Milton Henschel iz Vodstvenega organa.

OZNANJEVALA STA KAR SAMA

Arben, mlad moški iz Korçe, je prebral biblijsko literaturo, ki mu jo je poslala njegova sestra, in prepoznal zven resnice. Pisal je na albanski glavni urad in bratje so ga nekaj časa o resnici poučevali po pismih. Da pa bi mu še bolj duhovno pomagali, sta se dva brata odpravila posebej k njemu. Med pogovorom sta ugotovila, da Arben izpolnjuje pogoje za oznanjevalca. Brata sta ga nato odpeljala v center Korçe, in on ju je opazoval, ko sta oznanjevala mimoidočim.

Arben pripoveduje: »Zatem sta mi dala revije in rekla: ‚Zdaj si ti na vrsti.‘ Spodbudila sta me, naj sam nadaljujem, in to sem tudi storil.«

Minilo je več mesecev, preden so mu prišli pomagat posebni pionirji. Medtem pa so se ljudje pozitivno odzivali na njegovo oznanjevanje. Tako je bila že kmalu po prihodu posebnih pionirjev ustanovljena skupina.

Proti koncu leta so pionirji iz Vlore poklicali na urad in povedali, da je Areti Pina bolna in da bi rada govorila z enim od odgovornih bratov. Ko je brat prišel, je Areti vse prosila, naj zapustijo sobo, da bi se lahko z njim pogovorila na samem.

»Ne bom več dolgo živela,« je sopeč rekla. »O nečem razmišljam in moram te to vprašati. Težko si zapomnim vse podrobnosti, toda nekaj moram vedeti: Ali se je knjiga Razodetje že izpolnila?«

»Ja, Areti, večina se je je že,« ji je brat odgovoril, nato pa omenil nekaj stvari, ki se še morajo izpolniti. Areti je pazljivo prisluhnila vsaki besedi.

Nato je rekla: »Zdaj lahko v miru umrem. Morala sem izvedeti, kako blizu smo.«

Areti je bila dolga leta goreča oznanjevalka, pa naj je oznanjevala sama po gorah ali bolna v postelji. Nedolgo po tem pogovoru je Areti zvesta končala svojo zemeljsko pot.

NJEGOVA VERA JE BILA MOČNA DO KONCA

Nasho Dori je bil že v svojih 80-ih letih. Bil je bolan in moči so mu pešale. Toda ena skupina bratov je še posebej potrebovala njegovo spodbudo. To so bili mladi bratje, ki so jih vpoklicali v vojsko. Pravoslavna duhovščina v Beratiju je Jehovovim pričam zavidala njihovo hitro rast, zato je pritiskala na oblasti, da bi te mlade brate preganjale.

Šesterici mladih bratov, ki so zavrnili služenje vojaškega roka, je grozila večmesečna zaporna kazen. Nasho se je zavedal, da potrebujejo spodbudo. V postelji, v kateri je ležal, se je usedel in zanje na videokaseto posnel sporočilo.

Nasho je te mlade brate spodbudil: »Nič se ne bojte! Mi smo že vse to prestali. Jehova bo z vami. Če boste morali v zapor, nič ne skrbite. Na koncu se bo vse obrnilo v prid Jehovovemu imenu.«

Nasho je, ko se mu je zdravje vse bolj slabšalo, k postelji poklical brate in jim povedal: »Moral sem moliti za odpuščanje. Prejšnji teden sem imel tako hude bolečine, da sem molil, da bi umrl. Potem pa sem pomislil: ‚Jehova, ti si stvarnik življenja. Vse, kar delaš, je v prid življenja. Jaz pa sem prosil za nekaj, kar je proti tvoji volji. Prosim, odpusti mi!‘«

Ko je Nasho zvedel, da je število oznanjevalcev v Albaniji naraslo na 942, je rekel: »Končno imamo v Albaniji veliko množico!« Nekaj dni zatem je umrl in tako končal svojo zemeljsko pot.

TRAZIRA – OBDOBJE ANARHIJE

Leto 1997 je bilo zaznamovano z izkoriščanjem, podkupovanjem in pokvarjenostjo. Mnogi Albanci so prodali vse, kar so imeli, in ves svoj denar vložili v piramidne sisteme za hitro obogatitev. Ko so tem ljudem naložbe propadle, so jezni začeli protestirati na ulicah.

Ravno v tistem času so Priče imeli dan posebnega zbora. In takrat je sestra, ki je delala pri nekem visokem uradniku, bratom povedala, da bo predsednik vlade odstopil. Izvedela je, da bo izbruhnilo nasilje, kakršnega še ni bilo. Zato so program dneva posebnega zbora predčasno končali, da so lahko bratje in sestre čim prej prišli domov. Dve uri po koncu programa je v državi že zavladalo izredno stanje in uvedli so policijsko uro.

Nihče ni točno vedel, kaj se dogaja. Po državi so se hitro širile govorice. Ali gre za tuje vmešavanje ali za domačo politiko? Piramidni sistemi so propadli in večina ljudi je zgubila vse, kar je vložila. V Vlori so izbruhnili nemiri. Ljudje so vdrli v državna skladišča orožja in pokradli vse orožje in strelivo. Medtem ko so pri poročilih poročali, kaj se dogaja, so se ljudje v mestu za mestom zatekali k nasilju. Po državi je vrelo in policija je izgubila nadzor. Albanija se je sesula, v njej sta vladala oborožen upor in anarhija.

Večina od 125 polnočasnih služabnikov iz tujine se je zaradi varnosti zatekla v Tirano. Ker pa so mnogi Albanci za nastale razmere krivili tujce, je bilo razumno, da pionirji iz tujine zapustijo državo. Vendar je bilo letališče zaprto, zato so nekatere pionirje iz Italije odpeljali v Drač, kjer je bilo pristanišče v rokah krajevnih oboroženih mož. Po napetem 12-urnem čakanju so se pionirji vkrcali na ladjo, ki je bila namenjena v njihovo domačo državo.

Deželni odbor je bil po telefonu vsak dan v stiku z brati po raznih krajih dežele. V dopoldanskem času je bilo na ulicah srhljivo mirno. Popoldne pa se je začelo streljanje, ki se je nadaljevalo še vso noč, prav do zore. Nekateri so imeli celo protiletalske topove. Ta boj je postal znan kot trazira ali upor.

»V PRID JEHOVOVEMU IMENU«

Arben Merko, eden od šesterice bratov iz Beratija, ki so jih zaprli zaradi nevtralnosti, se spominja: »Moja celica je imela v steni špranjo. V sosednji celici je bil moški, in ta me je vprašal, kdo sem.« Tako mu je Arben več tednov pričeval. Nekega dne pa glasu ni bilo več.

Arben je nekoč po tistem, ko so ga izpustili iz zapora, pred svojimi vrati zagledal mladega moškega. Po obrazu ga sicer ni prepoznal, toda njegov glas mu je zvenel domače. Pred njim je stal moški, ki je bil v zaporu v sosednji celici.

»Prišel sem, da ti dam tole,« je rekel Arbenu in mu izročil ojačevalec.

Povedal mu je še: »Med traziro sem tale ojačevalec ukradel iz vaše kraljestvene dvorane. Toda to, kar si mi povedal v zaporu, se je dotaknilo mojega srca. Ojačevalec sem ti prinesel nazaj zato, ker želim imeti pred Bogom čisto vest.«

Arben si ni mogel kaj, da se ne bi spomnil sklepne misli, ki jo je skupini značajnih mladeničev namenil Nasho Dori: »Na koncu se bo vse obrnilo v prid Jehovovemu imenu.«

SKRB ZA JEHOVOVE OVCE

Po odhodu starešin iz tujine je skrb za veliko občin in večjih skupin prešla na 19- in 20-letne strežne služabnike. Nekega dne so se trije od teh mladih bratov kljub nevarnosti odpravili iz Vlore v Tirano. Deželni odbor v Tirani je zaskrbelo, da jim morda primanjkuje hrane, zato so brate vprašali, ali kaj še posebej potrebujejo.

Mladi bratje so odgovorili: »Ravnokar nam je zmanjkalo obrazcev za poročila o oznanjevanju.« Bili so bolj zaskrbljeni za duhovne potrebe kakor pa za telesne, podobno kakor starejši zvesti bratje že leta pred njimi. Nato so povedali, da se zaradi strahu in negotovosti mnogo ljudi pozitivno odziva na dobro novico.

Urad je kmalu po spominski slovesnosti dobil telefonski klic. Klicala je neka sestra in povedala: »Sem ena od vaših sester iz Kukësija. Vse odkar so pionirji odšli, sestre same vodimo shode.«

Zaradi nemirov so bratje v Tirani zgubili stike z oznanjevalci v Kukësiju. Vseeno pa je skupina sedmih nekrščenih oznanjevalcev na dveh mestih obhajala spominsko slovesnost. Bili so sicer zaskrbljeni, da spominske slovesnosti morda niso vodili povsem pravilno, vendar so z veseljem poročali, da je bilo na dveh mestih skupaj navzočih 19 ljudi. Presenetljivo je, da je bilo leta 1997 kljub policijski uri in težavnim razmeram na spominski slovesnosti po vsej Albaniji navzočih 3154 ljudi. Oznanjevalci so kljub anarhiji, ki je vladala v državi, naprej oznanjevali in tako tolažili ljudi, vendar so bili ob tem tudi pazljivi.

Ko so v deželnem odboru ugotovili, da bratje v Gjirokastri potrebujejo hrano in literaturo, so se pogovarjali o tem, ali bi bilo varno tja poslati poln tovornjak hrane. Toda njihov pogovor je prekinila sestra s sporočilom, da jih želi videti novinarka, ki bi morda imela zanje koristne informacije.

Novinarka ni vedela, o čem se je deželni odbor ravnokar pogovarjal, vendar je svetovala: »Naredite, kar koli želite, samo ne odpravljajte se jutri na jug. Obvestili so nas, da se v Tepeleni pripravlja nekaj nevarnega.« Tovornjak, ki so ga bratje nameravali poslati v Gjirokastro, bi moral iti ravno skozi Tepeleno, zato so potovanje odpovedali.

Naslednji dan, nekaj po 11. uri, je bila objavljena posebna novica, da je v Tepeleni prišlo do zelo nasilnega in krvavega spopada ter da so v mestu razstrelili most. Kako hvaležni so bili bratje Jehovu za svarilo, naj tisti dan ne grejo tja!

Betelska družina je več tednov cele noči poslušala strele. Jutranje čaščenje so pogosto spremljali rafali strojnic in eksplozije bomb. Ljudje so na slepo streljali v zrak in človek je bil stalno v nevarnosti, da ga zadene krogla. Člani betelske družine zaradi varnosti niso hodili iz hiše. Prevajalci so sedeli na tleh, stran od oken, in nadaljevali svoje delo.

Aprila 1997 je v državo prišlo 7000 pripadnikov sil Združenih narodov, da bi v njej obnovili red. Do avgusta pa so sile Združenih narodov že zapustile Albanijo, in bratje so lahko organizirali območno zborovanje. Oznanjevalci so se tega zelo razveselili, saj so se več mesecev lahko zbirali samo v manjših skupinah.

Bratje so za potovanje na zborovanje najeli nekaj avtobusov. Te so ustavili oboroženi roparji, toda ko so izvedeli, da so na njih Jehovove priče, so rekli: »Vi ste drugačni! Nič hudega vam ne bomo naredili.«

Kako je trazira vplivala na oznanjevanje v Albaniji? Nevarnost in strah nista ovirala napredka. Nasprotno, videti je bilo, da se zaradi tega veliko ljudi še bolj zaveda svojih duhovnih potreb. Tako je v samo 15 mesecih začelo v terenski službi sodelovati 500 novih oznanjevalcev, in število vseh oznanjevalcev je preseglo 1500.

V SREDIŠČU – KOSOVO

Po traziri je bilo videti, kakor da je orožje izginilo, in občine so začele rasti. Vendar pa so težave izbruhnile na sosednjem Kosovu. Tamkajšnjo vojno so čutili tudi v Albaniji, saj so mejo preplavili begunci. Albanski oznanjevalci niso zgubljali časa. Begunce so seznanjali s sporočilom o upanju in jih oskrbovali s tolažilno literaturo. Prav tako so skrbeli za 22-člansko skupino Jehovovih prič in njihovih majhnih otrok.

Avgusta se je vojna končala in kosovski bratje so se vrnili na svoje domove, vendar ne sami. Spremljali so jih albanski in italijanski bratje, med njimi tudi deset posebnih pionirjev, da bi jim duhovno pomagali. Ob koncu službenega leta 1999 je bilo v Albaniji 1805 oznanjevalcev, na Kosovu pa 40.

VEČJA DUHOVNA STABILNOST

Nasho Dori je pred svojo smrtjo rekel: »Vesel sem, da prevajamo toliko stvari, toda tisto, kar zares potrebujemo, je Prevod novi svet – kvalitetna Biblija, na kateri bomo gradili svojo vero!« Samo tri leta po njegovi smrti, leta 1999, je Vodstveni organ odobril prevajanje Krščanskih grških spisov – prevod novi svet v albanščino.

V Albaniji je leta 2000 na zborovanju vse navzoče čakalo čudovito presenečenje: izid Krščanskih grških spisov – prevod novi svet v albanščini! Marljivi prevajalski tim se je z dušo in srcem lotil projekta, in ga končal v samo enem letu. Redni pionir, ki je bil nekdaj komunist in član parlamenta, je napisal: »Kako čudovito! Šele zdaj, ko sem preučil ta prevod, sem dojel, kako sijajna knjiga je Biblija, njena proza, poezija in lepe pripovedi. Ko sem bral o tem, kako je Jezus delal čudeže in kako so ga obsojali in se mu posmehovali, so se v meni porajala močna čustva, kakršnih nisem občutil še nikoli prej. Vsak ganljiv prizor si lahko živo predstavljam!«

Takrat je bilo v Albaniji 2200 oznanjevalcev in betelska družina je narasla na 40 članov. Najeli so stanovanja, toda potrebovali so še več sob. Zato je Vodstveni organ odobril nakup treh hektarjev zemljišča v Mëzezu na obrobju Tirane. Leta 2000 je deželni odbor začel delovati kot podružnični odbor, da bi tako pomagal nadzorovati vedno večje področje v Albaniji in na Kosovu.

Septembra 2003, ko se je začela gradnja novih podružničnih prostorov, je Albanija poročala 3122 oznanjevalcev. V istem času je bilo v polnem zamahu tudi prevajanje Hebrejskih spisov v albanščino. Oznanjevanje se je hitro širilo, pa tudi oznanjevalci so lepo duhovno napredovali. Avgusta 2004 je 20 mladih bratov obiskalo prvi razred Strežnospopolnjevalne šole v Albaniji. Mnogi od njih so pred nekaj leti med traziro, ko so bili še najstniki, skrbeli za občine. Kako veseli so bili zdaj, da so bili deležni nadaljnjega teokratičnega spopolnjevanja!

HUDIČ JE BIL JEZEN

»Jehova ljudi uči, naj si vzamejo življenje!« so se februarja 2005 glasili časopisni naslovi. Po televiziji in časopisih so širili lažne govorice, da je bila neka najstnica, ki je naredila samomor, Jehovova priča. V resnici pa to dekle ni niti preučevalo niti obiskovalo shodov. Toda nasprotniki so ta neljubi dogodek izkoristili in začeli vsesplošen napad na Priče.

Učitelji so se posmehovali otrokom Prič. Bratje so izgubljali službe. Ljudje so glasno zahtevali, da se naše delovanje prepove. Čeprav so se bratje skušali pogovoriti s predstavniki javnih občil, so ta poročala samo še slabše.

Jasno je bilo, da Jehovovi služabniki potrebujejo vodstvo in podporo, da bi se lahko spoprijeli s tem novim napadom. Zato je podružnica pripravila posebni govor, v katerem je bilo pojasnjeno, kako pomembno je še naprej oznanjati resnico, da bi tako razkrinkali zlobne laži. Bratje so bili spodbujeni, naj se z ljudmi pogovarjajo in naj ne popustijo strahu pred človekom. Ljudi poštenega srca so lahko opozorili na dejstvo, da je število Jehovovih prič v preteklih nekaj letih izredno poraslo, kar pa se ne bi zgodilo, če bi Priče res ubijali sami sebe. Ta vrsta napada ni bila nič novega. Brate so spomnili na lažna poročila o samomoru Spira Vruha iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Povedali so jim, da bodo tudi poročila, ki jih trenutno slišijo, doživela klavrn konec. In res je bilo tako!

Le nekaj mesecev pozneje, avgusta, so v Albaniji imeli območno zborovanje. Navzočih je bilo 4675 delegatov iz Albanije in Kosova, in pridružil se jim je tudi član Vodstvenega organa, David Splane. Navzoči so komaj obvladovali svoje veselje, ko je brat Splane objavil izid celotnega Svetega pisma – prevod novi svet v albanščini!

Eden od veteranov v resnici je rekel: »Ni čudno, da nas je Satan skušal ovirati! Bil je jezen, ker se je Jehovovemu ljudstvu dogajalo toliko dobrega.«

Božji služabniki v Albaniji so kljub negativnim poročilom v javnih občilih postajali vse močnejši. Mnogi neverujoči možje in sorodniki, ki so uvideli, kaj stoji za neresničnimi poročili, so začeli preučevati Biblijo in postali oznanjevalci. Kljub Satanovim najbolj zlobnim napadom se je izpolnjevala Jehovova volja. Betelska družina se je preselila v novo podružnico, začel pa se je tudi drugi razred Strežnospopolnjevalne šole.

POSVETITEV PODRUŽNICE

Junija 2006 so imeli v Albaniji posvetitev novih podružničnih prostorov. Med 350 delegati iz 32 dežel sta bila še Theodore Jaracz in Gerrit Lösch iz Vodstvenega organa. Na posvetitvi je bil tudi Sotir Ceqi, ki so ga v štiridesetih letih prejšnjega stoletja mučili z električnimi šoki. Danes, ko je že v poznih 70-ih letih, še vedno z veseljem služi Jehovu.

»O tem dnevu sem samo sanjala,« je rekla Frosina Xheka, ki je kljub desetletjem hudih tegob še vedno zvesto služila Bogu. Navzoča je bila tudi Polikseni Komino, žena pokojnega Janija Komina. Pripovedovala je o svojih hčerkah in vnukinji, ki služijo kot redne pionirke. Prav tako ni manjkal Vasil Gjoka, ki je zdaj po vseh letih trpljenja že sključen. V oči so mu stopile solze, ko se je spominjal obiskov pri Leonidhu Popu in svojega skrivnega krsta leta 1960.

Nekdanje podružnične prostore v Tirani so preuredili v sklop kraljestvenih dvoran in misijonarski dom za 14 misijonarjev. Strežnospopolnjevalna šola je v šestih razredih vzgojila zveste in požrtvovalne posebne pionirje, ki so zelo velika pridobitev za albansko področje. Podobnega gorečega evangelizatorskega duha ima tudi več kot 950 domačih rednih in posebnih pionirjev.

PRIHODNOST JEHOVOVEGA LJUDSTVA V ALBANIJI

Naši bratje in sestre v Albaniji zelo cenijo Biblijo in literaturo, ki je prevedena v njihov materni jezik. Delo za Jehova na tem delu svetovnega polja vztrajno napreduje. Poleg vnetih in sposobnih moških, ki se šolajo za teokratične odgovornosti, je tudi »žensk, ki objavljajo dobro novico, [. . .] velika vojska«. (Ps. 68:11)

Jehovove priče v Albaniji so živ dokaz, da so naslednje navdihnjene besede resnične: »Nobeno orožje, ki bo narejeno zoper tebe, ne bo uspešno, in vsak jezik, ki se bo v sodbi vzdignil proti tebi, boš obsodila. To je dediščina Jehovovih služabnikov.« (Iza. 54:17) Zaradi Jehovove nezaslužene dobrotljivosti in moči Prič v Albaniji niso mogli zlomiti ne totalitarna oblast, ne mučenje, ne osamitev, ne zlobno poročanje javnih občil, ne osebne težave.

Jehovovo ljudstvo v Albaniji zre v prihodnost popolnoma prepričano, da jih bo Bog še naprej zvestovdano ljubil in blagoslavljal. Kljub težavam se veselijo prednosti, da lahko razveseljujejo srce svojega nebeškega Očeta, in izpolnitve upanja, ki jih čaka. (Preg. 27:11; Heb. 12:1, 2) Skozi vso teokratično zgodovino Albanije odzvanja naslednja resnica: Jehova nikoli ne pozabi ne majhnih ne velikih žrtev, ki jih naredijo njegovi zvestovdani služabniki, bodisi mlajši bodisi starejši. (Heb. 6:10; 13:16)

[Poudarjeno besedilo na strani 130]

Naslov knjige so sprva prevedli s Kitara Božja.

[Poudarjeno besedilo na strani 140]

»Če bi bil kristjan, bi se bojeval, tako kot se duhovniki!«

[Poudarjeno besedilo na strani 189]

»Ravnokar nam je zmanjkalo obrazcev za poročila o oznanjevanju.«

[Okvir/slika na strani 132]

Splošni podatki o Albaniji

Zemljepisni podatki:

Albanija leži v jugovzhodni Evropi, severno od Grčije in vzhodno od pete italijanskega škornja. Razprostira se na 28.750 kvadratnih kilometrih, njena 362 kilometrov dolga obala pa se razteza vzdolž Jadranskega in Jonskega morja. Albansko riviero, ki sega od Vlore do Sarande, krasijo bele peščene plaže in turkizne vode z visokimi gorami v ozadju. Sever in notranjost dežele prekrivajo slemenaste gorske verige, na jugozahodu pa je rodoviten nižinski svet, ki je primeren za kmetijstvo.

Prebivalstvo:

V Albaniji naj bi živelo približno 3,600.000 ljudi. Po večini so to Albanci, nekaj odstotkov pa je tudi Romov, Grkov in Srbov.

Podnebje:

Vzdolž ravninskega obalnega sveta na jugu se temperature poleti v povprečju gibljejo okrog 26 stopinj Celzija. Toda na severu, v gorskem kraju Dibra, se temperature pozimi spustijo tudi do minus 25 stopinj Celzija.

Prehrana:

Pita s hrustljavo skorjo in nadevom iz špinače, sira, paradižnika, čebule ali razne druge zelenjave ali pa z mesnim nadevom se imenuje burek. Tavë kosi pa je jed, pripravljena iz pečenega piščanca ali jagnjetine z jogurtovo omako, ki je začinjena s šatrajem in koprom. Albanci radi jedo hrano, ki se je z žlico; običajno so to juhe in enolončnice. Ob posebnih priložnostih, ko je na jedilniku jagnjetina, častnemu gostu pogosto postrežejo z jagnječjo glavo. Med albanskimi številnimi sladicami sta baklava (slika desno) in kadaif. Narejeni sta iz pečenega vlečenega testa, ki ga prelijejo s sladkornim sirupom ali medom in potresejo z orehi. Za Albance je kruh bistven del prehrane. Če želite komu povedati, da ste jedli, enostavno rečete »Hëngra bukë«, kar pomeni »Jedel sem kruh«.

[Okvir/sliki na strani 134]

Prva zborovanja

Albanci v Novi Angliji (ZDA) so ob nedeljah imeli javne shode v albanščini, vendar so bili na splošno povezani z angleško ali grško govorečimi občinami. V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja so obiskovali zborovanja v grškem jeziku. Vseeno pa so bili veseli, da imajo v svojem jeziku našitek, na katerem je pisalo »Tridnevno zborovanje albanskih Preučevalcev Biblije«.

[Sliki]

Našitek (desno), ki so ga v poznih 1920-ih letih nosili albanski bratje (spodaj) na zborovanju v Bostonu.

[Okvir/slike na straneh 151, 152]

»Jehova nas ni nikoli zapustil«

FROSINA XHEKA

ROJENA: 1926

KRŠČENA: 1946

KRATKA BIOGRAFIJA: Resnico je spoznala, ko je bila še najstnica. Starši so ji nasprotovali, oblasti so jo osamile, toda ona je vedno čutila, da je blizu Jehovu in njegovi organizaciji. Umrla je zvesta Bogu leta 2007.

▪ FROSINA je resnico spoznala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja od svojih bratov. Njeni starši, ki niso bili Priče, so jo vrgli iz hiše, ker se ni hotela poročiti z moškim, ki so ji ga izbrali. V svojo družino jo je sprejel brat Gole Flloko in z njo ravnal kakor s hčerko.

»Nekoč so me aretirali, ker nisem hotela voliti,« je povedala Frosina. »Bila sem sama v sobi, ko me je obkrožilo kakih 30 policistov. Eden od njih je zavpil: ‚Ali si sploh predstavljaš, kaj ti lahko naredimo?‘ Čutila sem, da je z menoj Jehova, in odvrnila: ‚Storite mi lahko le tisto, kar vam Vrhovni gospod Jehova dovoli!‘ Mislili so, da sem nora, zato so rekli: ‚Odvedite jo od tod!‘ Vidite, imela sem prav. Jehova je res bil z menoj!«

Leta 1957 se je Frosina poročila z Luçijem Xhekom, in sčasoma so se jima rodili trije otroci. Luçi je na začetku šestdesetih let postal član novoustanovljenega deželnega odbora, ki je nato nadzoroval delo v Albaniji. Kmalu so ga obsodili na pet let internima (internacije) v Gramshiju, daleč stran od Frosine in otrok. Tu je Luçi še naprej oznanjeval in drugim govoril o organizaciji. Tamkajšnji ljudje se ga še danes spominjajo.

Ker je bil Luçi v internimu, je Komunistična partija na črno listo dala tudi Frosino, tako da ta uradno ni mogla kupovati hrane. Frosina je povedala: »To nas ni prizadelo. Tistih malo bratov, kolikor jih je bilo, je z nami delilo, kar so pač imeli. Jehova nas ni nikoli zapustil, in tako smo nekako preživeli.«

Po Luçijevi smrti so bila srečanja bratov vse redkejša. Toda Frosina je še naprej oznanjevala. Kasneje se je spominjala: »V šestdesetih letih nas je obiskal John Marks. Ko sem leta 1986 končno srečala njegovo ženo Helen, sva imeli občutek, da se poznava že dolga leta! Z Luçijem sva namreč Marksovima pošiljala skrivna sporočila, onadva pa sta jih dajala naprej bratom v Brooklynu.«

Ko je bila leta 1992 prepoved preklicana, je bila Frosina ena od devetih krščenih Prič, ki so še ostali v Albaniji. Na shodih je bila redna in na oznanjevanju je bila še tisti dan, ko je umrla. Malo pred svojo smrtjo leta 2007 je rekla: »Z vsem srcem ljubim Jehova! Nikoli nisem pomislila na to, da bi se odrekla svoji veri. Vedela sem, da imam po vsem svetu veliko družino, toda zdaj sem prevzeta nad tem, kako velika je naša teokratična družina v Albaniji. Jehova je bil vedno z nami in še danes nas drži v svojem ljubečem naročju!«

[Slika]

Frosina Xheka leta 2007

[Okvir/slike na straneh 159, 160]

Nekdaj malo literature, zdaj pa obilica

VASIL GJOKA

ROJEN: 1930

KRŠČEN: 1960

KRATKA BIOGRAFIJA: Med totalitarnim režimom se je odločno zavzel za resnico. Danes služi kot starešina v Tirani.

▪ SPOMINJAM se, da sem v tridesetih letih prejšnjega stoletja v naši vasi Barmash videl Stražni stolp v grščini. Moj oče je pokazal na to revijo in rekel: »Ti ljudje imajo prav!« Njegove besede sem razumel šele čez leta. Čeprav je postalo nevarno imeti Biblijo, sem jo vseeno rad bral. Na pogrebu svakinjinega očeta sem srečal nekega brata iz Tirane. Spraševal sem ga o znamenju »zadnjih dni« iz 24. poglavja Matejevega evangelija. Brat mi je to pojasnil, jaz pa sem o naučenem takoj govoril vsakomur, komur sem lahko.

Leta 1959 sem bil na nekem zasebnem srečanju bratov, ki so ga imeli pri Leonidhu Popu doma. Že prej sem bral knjigo Razodetje, zato sem vprašal, koga predstavljata divja zver in Babilon Veliki. Ko so mi bratje razložili, sem vedel, da je to resnica! Naslednje leto sem se krstil.

Z vso vnemo sem oznanjeval, zato so me odpustili iz službe. Priskrbel sem si star lesen voz, ki je bil že ves majav, in z njim po Tirani razvažal blago. Z brati nisem imel veliko stikov in tudi literature nisem imel, vseeno pa sem še naprej oznanjeval.

Leonidhu Popu je na začetku šestdesetih let, še preden so ga poslali v internim, uspelo dobiti nekaj publikacij v grščini, ki so jih pretihotapili v Albanijo. Na glas jih je prevajal, jaz pa sem to zapisoval v zvezek. Potem mi je naročil, naj naredim prepise, ki sem jih nato poslal nekaj bratom v Beratiju, Fieriju in Vlori.

Kakšnim spremembam smo priča od devetdesetih let naprej! Navdušen sem, ko vidim obilico literature, ki nam jo daje Jehova. Od leta 1992 do danes smo oddali več kot 17 milijonov revij v albanščini! Prav tako imamo v svojem jeziku prevedene tudi nove publikacije in celotno Sveto pismo Prevod novi svet! Ko pomislim na leta, ko nismo imeli nobene literature, od veselja ne morem zadržati solz. Ker smo tako dolgo imeli tako malo literature, jo zdaj zelo cenimo!

[Okvir/sliki na straneh 163, 164]

Doma sem našel pravo delo

ARDIAN TUTRA

ROJEN: 1969

KRŠČEN: 1992

KRATKA BIOGRAFIJA: Resnico je spoznal v Italiji in se potem vrnil v Albanijo. Je član albanskega podružničnega odbora.

▪ LETA 1991, ko sem bil star 21 let, sem skupaj s tisočimi drugimi begunci zapustil Albanijo. Ugrabili smo neko ladjo, ki je bila namenjena v Italijo. Albanija je bila povsem obubožana, zato sem bil vesel, da lahko pobegnem. Mislil sem, da se mi uresničujejo sanje.

Po dveh dneh bivanja v Brindisiju (Italija) sem se izmuznil iz begunskega taborišča, da bi si poiskal delo. Neki moški mi je dal pomanjšano fotokopijo biblijske literature v albanščini in me povabil na shod, ki je bil tisto popoldne. Takoj sem pomislil: »Ej, zakaj pa ne? Morda mi bo kdo priskrbel delo!«

Nikoli ne bi pričakoval takšnega prijateljskega sprejema. Po shodu v kraljestveni dvorani so vsi prišli do mene. Bili so prisrčni in ljubeznivi. Neka družina me je povabila na večerjo. Z menoj – zanemarjenim, ilegalnim albanskim beguncem – so ravnali zelo prijazno in dostojanstveno.

Na naslednjem shodu mi je Vito Mastrorosa ponudil biblijski pouk. Privolil sem in kmalu ugotovil, da je to resnica. Avgusta 1992 sem se v Italiji krstil.

Moji dokumenti za bivanje so bili končno urejeni. Dobil sem dobro službo in svoji družini v Albaniji pošiljal denar. Vendar sem začel razmišljati: »Zdaj je v Albaniji delo Jehovovih prič svobodno, zato je tam velika potreba po oznanjevalcih. Ali naj se vrnem, naj grem tja služit? Toda kaj bodo rekli moji domači? Denar, ki jim ga pošiljam, res potrebujejo. In kaj bodo rekli ljudje?«

Potem so me poklicali iz Betela v Tirani in me vprašali, ali sem pripravljen priti v Albanijo in poučevati albanščino skupino italijanskih posebnih pionirjev, ki so se tistega novembra nameravali tja preseliti. Njihov zgled me je navedel k resnemu razmisleku. Namenjeni so bili v državo, ki sem jo jaz zapustil. Niso znali jezika, vendar so bili navdušeni nad tem, da gredo tja. Moj jezik in kultura pa sta albanska. Pomislil sem: Le kaj delam v Italiji?

Odločil sem se in se skupaj s temi posebnimi pio­nirji vkrcal na ladjo. Kar takoj sem začel delati v tamkajšnjem majhnem Betelu. Dopoldne sem poučeval albanščino, popoldne pa prevajal. Moji domači sprva tega niso bili veseli. Toda ko so razumeli, zakaj sem se vrnil v Albanijo, so dobri novici prisluhnili. Kmalu so se moji starši, sestri in eden od bratov krstili.

Ali mi je kaj žal, da sem se v Italiji odrekel službi in denarju? Niti malo! V Albaniji sem našel pravo delo. Menim, da je to, da služimo Jehovu z vsem, kar imamo, tisto delo, ki zares šteje in ki prinaša trajno srečo!

[Slika]

Ardian s svojo ženo Noadio

[Okvir/sliki na straneh 173, 174]

Nič več skrivnih shodov

ADRIANA MAHMUTAJ

ROJENA: 1971

KRŠČENA: 1993

KRATKA BIOGRAFIJA: Povabljena je bila na skrivni shod, in življenje se ji je dramatično spremenilo. Zdaj služi kot posebna pionirka.

▪ KO MI je leta 1991 umrl bratranec, sem po naključju slišala žensko z imenom Barie, kako z biblijskimi mislimi hrabri mojo teto. Barie sem takoj postavila več vprašanj in povabila me je, naj obiščem njeno prijateljico Rajmondo na delovnem mestu. Rajmondina družina je hodila v »razred« – na shode. Rajmonda mi je rekla, da novi ne smejo kar takoj v razred in da bom morala zato najprej nekaj časa imeti biblijske pogovore. Naučeno sem vzljubila in kmalu sem bila lahko navzoča.

V tem razredu so bili sami nekrščeni posamezniki, ki so se začeli shajati že s Sotirjem Papom in Sulom Hasanijem. Pred leti se je v razrede vtihotapil Sigurimi in brate ovajal policiji. Zato so bili vsi previdni in so pazili, koga povabijo na shode.

Ko sem bila prvič na shodu, sem se naučila, da se od nas pričakuje, da naredimo seznam prijateljev in jim povemo, o čem se učimo. Takoj sem o tem začela govoriti Ilmi Tani in kmalu je smela priti v razred. Naš mali 15-članski razred je hitro rasel.

Aprila 1992 sta Berati obiskala Michael in Linda DiGregorio, ker je Michael imel govor. Predlagano nam je bilo, naj ljudi javno vabimo na njegov govor. Tako je prišlo 54 ljudi. Nihče od nas ni bil krščen. Po tem shodu smo DiGregorijeva več ur zasipavali z vprašanji. Končno smo dojeli, kako naj bi naša skupina delovala.

Kmalu potem so bili Jehovove priče uradno priznani. Ilma, dva brata in jaz smo odšli v Tirano, da bi nas bratje naučili oznanjevati od vrat do vrat. Prosili so nas, naj še drugim v Beratiju pokažemo, kar smo se naučili. Potrudili smo se po svojih najboljših močeh. Marca 1993 so bili v Berati dodeljeni štirje posebni pionirji iz Italije. Takrat je občina res začela napredovati in imeli smo dva shoda na teden, ki sta bila odprta za javnost.

Tistega marca, ko je bil v Tirani prvič dan posebnega zbora, sva se z Ilmo krstili. Navzočih je bilo 585 ljudi. Začeli sva redno pionirati in kmalu sva bili povabljeni, da služiva kot prvi domači posebni pionirki. Nič ni bilo več tajno. Dodeljeni sva bili v Korço.

Ilma se je pozneje poročila z Arbenom Lubonjem, ki je le nekaj mesecev prej sam oznanjeval v Korçi. Bila sta v okrajni službi, zdaj pa služita v Betelu. Kako vesela sem, da sem Ilmo povabila v tisti razred!

Na nekem nedavnem območnem zborovanju, ko nas je bilo navzočih več kot 5500, sem se spomnila našega skrivnega razreda. Kakšne spremembe je naredil Jehova! Shodi in zbori so zdaj široko odprti za javnost. Čeprav je zaradi ekonomskih razlogov Berati zapustilo več sto bratov, pa je iz našega malega razreda nastalo pet živahnih občin!

[Slika]

Ilma (Tani) in Arben Lubonja

[Okvir/slika na strani 183]

»Prav, pa pojdiva!«

ALTIN HOXHA IN ADRIAN SHKËMBI

ROJENA: Oba leta 1973

KRŠČENA: Oba leta 1993

KRATKA BIOGRAFIJA: Pustila sta univerzitetni študij, zato da bi pionirala. Zdaj služita kot občinska starešina.

▪ NA ZAČETKU leta 1993, ko sta študirala na univerzi v Tirani, jima je neki prijatelj več ur pripovedoval, kaj se je naučil od Jehovovih prič. Vse je bilo podprto z Biblijo. Pozneje sta izvedela še več, udejanjala naučeno in se istega leta krstila. Tisto poletje sta šla oznanjevat v Kuçovo, kjer ni bilo nobenega oznanjevalca.

Po vrnitvi v Tirano je Adrian rekel Altinu: »Kaj še delava na faksu? Pojdiva oznanjevat v Kuçovo!«

Altin je odvrnil: »Prav, pa pojdiva!« Sedem mesecev po krstu sta bila spet v Kuçovi.

Jehova je bogato blagoslovil njun trud. Danes je v Kuçovi dejavnih več kot 90 oznanjevalcev. Poleg tega je od tam odšlo kakih 25 Prič, da bi služili kot pionirji ali pa kot betelski prostovoljci. Z mnogimi od teh sta preučevala Adrian in Altin.

Altin se ob pomisli na univerzo nasmehne in reče: »Apostol Pavel se je odločil, da se ne bo gnal za posvetno kariero in jaz sem se leta 1993 odločil podobno. Nikoli nisem obžaloval, da sem rekel: ‚Prav, pa pojdiva!‘«

[Okvir/sliki na straneh 191, 192]

Učitelj ateizma zdaj poučuje resnico

ANASTAS RUVINA

ROJEN: 1942

KRŠČEN: 1997

KRATKA BIOGRAFIJA: Preden je od svojih otrok spoznal resnico, je podrejene v vojski poučeval ateizem. Danes služi kot starešina in posebni pionir.

▪ LETA 1971 sem diplomiral na vojaški akademiji in postal politični komisar brigade. Ta naziv so uporabljali zato, ker je vlada leta 1966 odpravila vojaške čine. Ena od mojih dolžnosti je bila, da sem tistim, ki so bili pod mojim poveljstvom, vcepljal nazor, da Boga ni. Razlagal sem filozofijo, da je religija opij za ljudstvo.

Imam ženo in tri otroke. Leta 1992 je moj sin Artan začel obiskovati verske shode Jehovovih prič v Tirani. Kmalu se mu je pridružila tudi mlajša sestra Anila. Meni se je to zdelo zapravljanje časa in zelo neumno. Zato smo se doma velikokrat prepirali.

Nekega dne pa sem iz gole radovednosti vzel v roke Stražni stolp. Za čuda se mi je to, kar sem prebral, zdelo razumno. Vendar nisem hotel preučevati Biblije, čeprav sta me Artan in Anila k temu spodbujala. Sklepal sem, da Biblije ne moreš preučevati, če ne verjameš v Boga. Leta 1995 pa je v albanščini izšla knjiga Življenje – kako je nastalo: z razvojem ali ustvarjanjem?. Artan in Anila sta mi jo priskrbela. Ravno to sem potreboval! Prepričal sem se, da Bog res obstaja. Nič več se nisem mogel izgovarjati, moral sem preučevati. Kmalu se mi je pridružila še žena Lirie in prepričala sva se o tem, kaj je resnica.

Toda iskreno povedano, napredoval sem počasi. Star sem bil 53 let. Ni mi bilo enostavno opustiti političnega in vojaškega načina razmišljanja. Reči moram, da mi je napredovati pomagal Stvarnik, Jehova.

Nisem želel postati oznanjevalec, ker me je skrbelo, kako bom oznanjeval ljudem, ki sem jih prej učil ateizem. Kaj si bodo mislili? Nekega dne pa mi je Vito Mastrorosa med poukom prebral odlomek o Savlu iz Tarza. To me je prepričalo! Savel je preganjal kristjane, spoznal resnico in nato oznanjeval. Vedel sem, da bom z Jehovovo pomočjo to zmogel tudi jaz.

Še vedno se včasih nasmejim sam sebi, ko vidim, kako mi Jehova pomaga postajati manj strog, bolj razumen in manj podoben vojaškemu poveljniku. Počasi mi to uspeva.

Z otroki se o resnici nič več ne prerekam. Nasprotno, nanje sem ponosen. Artan služi kot posebni pionir in starešina. Hčerki, Anila in Eliona, pa služita v Betelu v Tirani.

Z Lirie služiva kot posebna pionirja. V čast si štejeva, da lahko ljudi poučujeva resnico o našem Velikem stvarniku in opazujeva, kakšne spremembe delajo v svojem življenju. Seznanjati druge z resničnim upanjem, ki temelji na obljubah edinega živega in pravega Boga Jehova, je zares veliko veselje!

[Slika]

Od leve proti desni: Artan, Anila, Lirie, Anastas, Eliona z možem Rinaldom Gallijem

[Shema/graf na straneh 176, 177]

POMEMBNI DOGODKI – Albanija

1920–1922 Albanci v Združenih državah Amerike spoznajo resnico.

1922 Thanas Idrizi se vrne v Gjirokastro z resnico.

1925 V Albaniji delujejo trije majhni razredi za preučevanje Biblije.

1928 V mnogih mestih predvajajo »Fotodramo stvarjenja«.

1930

1935–1936 Obsežna oznanjevalska akcija.

1939 Prepovejo delovanje Jehovovih prič.

1940

1940 Zaradi nevtralnosti zaprejo devet bratov.

1946 Na oblast pridejo komunisti.

1950

1960

1960 Delovanje v Albaniji začne nadzorovati deželni odbor.

1962 Člane odbora pošljejo v delovna taborišča.

1967 Albanija uradno postane ateistična država.

1980

1990

1992 Jehovove priče pravno priznani.

1996 Na posvetitvi prvih betelskih prostorov navzoč Milton Henschel.

1997 Začne se trazira.

2000

2005 V albanščini izide celotno Sveto pismo Prevod novi svet.

2006 Posvetitev podružničnih prostorov v Mëzezu v Tirani.

2010

[Graf]

(Glej publikacijo)

Število oznanjevalcev

Število pionirjev

4000

3000

2000

1000

1930 1940 1950 1960 1980 1990 2000 2010

[Zemljevid na strani 133]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ČRNA GORA

KOSOVO

MAKEDONIJA

GRČIJA

Janina

Skadrsko jezero

Ohridsko jezero

Prespansko jezero

JADRANSKO MORJE

ALBANIJA

Tirana

Skader

Kukësi

Burreli

Mëzez

Drač

Kavaja

Gramshi

Kuçova

Fieri

Berati

Korça

Vlora

Tepelena

Këlcyra

Barmash

Përmeti

Gjirokastra

Saranda

[Slika čez celo 126. stran]

[Slika na strani 128]

Thanas Idrizi je resnico spoznal v Novi Angliji (ZDA) in nato to dobro novico prinesel v Gjirokastro v Albaniji.

[Slika na strani 129]

Sokrat Duli je o resnici poučil svojega brata.

[Slika na strani 137]

Nicholas Christo je o dobri novici govoril z albanskimi dostojanstveniki.

[Slika na strani 142]

Dve strani dolgo pismo, ki so ga albanski bratje iz Bostona poslali Enverju Hoxhu.

[Slika na strani 145]

Leonidha Pope

[Slika na strani 147]

»Jehova me je poučil, naj ne podpisujem nečesa, česar nisem rekel.« (Sotir Ceqi)

[Slika na strani 149]

Helen in John Marks pred Johnovim odhodom v Albanijo

[Slika na strani 154]

Spiro Vruho je služil kot potujoči nadzornik.

[Slika na strani 157]

Llopi Bllani

[Slika na strani 158]

Kulla Gjidhari je, čeprav sama, obhajala spominsko slovesnost.

[Slika na strani 167]

Michael in Linda DiGregorio

[Slika na strani 172]

Odredba št. 100, s katero so bili Jehovove priče pravno priznani.

[Slika na strani 175]

Občinski shod v prvi kraljestveni dvorani v Tirani leta 1992

[Slika na strani 178]

Areti Pina je sama zvesto oznanjevala.

[Sliki na strani 184]

Stara vila, ki so jo preuredili v sodobne pisarne.

[Slika na strani 186]

»Če boste morali v zapor, nič ne skrbite.« (Nasho Dori)

[Sliki na strani 194]

David Splane objavi izid celotnega Svetega pisma Prevod novi svet v albanščini.

[Slika na strani 197]

Misijonarji, ki trenutno služijo v Albaniji.

[Sliki na strani 199]

Albanska podružnica

Podružnični odbor: Artan Duka, Ardian Tutra, Michael DiGregorio, Davide Appignanesi, Stefano Anatrelli