Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Belize

Belize

Belize

BELIZE je tropski dragulj, ki leži na polotoku Jukatan. Obdajajo ga državi Mehika in Gvatemala ter Karibsko morje. Ta majhna dežela, ki se je prej imenovala Britanski Honduras, je talilni lonec različnih kultur, jezikov, običajev, jedi in verovanj.

Belize je v primerjavi z ostalo Srednjo Ameriko redko poseljena dežela, saj ima samo približno 300.000 prebivalcev. Njegove bujne tropske džungle so dom čudovitim pticam in drugim zanimivim živalim, tudi izmikajočemu se jaguarju. Tu boste prav tako našli veliko starodavnih ostankov majevske kulture, pa tudi veličastne gore, okrašene z zelo visokimi palmami in stopničastimi slapovi. Naslednja značilnost, ki človeka kar prevzame, je velika mreža jam, od katerih je nekaj povezanih s čistimi, vijugastimi rekami. Vzdolž celotne obale se razteza Belizejski koralni greben, ki ima osupljivo zbirko koral in je posejan z majhnimi otoki, prekritimi z belimi peščenimi plažami in kokosovimi palmami. Tem otočkom pravijo »cays«.

ZGODNJA ZGODOVINA

Prvi naseljenci Belizeja so bili Aravaki in Karibi, ki so se priselili iz Južne Amerike. Stoletja preden so Evropejci prišli na ameriško celino, ki so ji takrat rekli Novi svet, je Belize s cvetočimi obrednimi središči in veličastnimi templji veljal za osrčje majevske civilizacije.

O zgodnjih prizadevanjih Evropejcev, da bi kolonizirali Belize, ne vemo veliko. Vendar kar vemo, je to, da so si Španci skušali podjarmiti Maje, a jim to ni uspelo. Leta 1638 so belizejsko obalo naselili britanski pirati. Sredi 17. stoletja pa so nastale naselbine za delavce, ki so izsekavali kampeško pražiljko, drevo, iz katerega so pridobivali dragoceno barvilo.

Angleži so v današnji Belize pripeljali sužnje s trgov po Jamajki in Združenih državah Amerike, pa tudi iz Afrike, da bi sekali kampeško pražiljko in mahagonijevec. Resda priganjači, ki bi nad sužnji vihteli bič, v tamkajšnji lesni industriji niso bili tako običajni kot drugod na ameriški celini, toda sužnji so vseeno živeli v bednih razmerah in z njimi se je ponavadi grdo ravnalo. Zato so se mnogi od njih uprli, naredili samomor ali pa pobegnili in v Belizeju ustanovili neodvisne skupnosti. Leta 1862 so Belize razglasili za britansko kolonijo, leta 1981 pa si je pridobil neodvisnost. *

SEME RESNICE POŽENE KORENINE

Eden prvih Pričevalcev (takrat so se ti imenovali Mednarodni preučevalci Biblije), ki je prišel v Belize, je bil James Gordon. James se je krstil leta 1918 na Jamajki. Ta drobni mladenič s tihim glasom je leta 1923 zapustil Jamajko in prišel živet v Belize. Naselil se je v odročni majevski vasi Bomba, se poročil in si ustvaril družino. Čeprav je bil daleč stran od krščanskih bratov, je o dobri novici govoril svojim prijateljem in sosedom.

Kako pa se je dobra novica o Kraljestvu razširila še v druge kraje te britanske kolonije? Leta 1931 je iz Združenih držav Amerike prišla Freida Johnson, drobna ženska v svojih poznih 50-ih, in začela oznanjevati v nekaterih delih Srednje Amerike. Oznanjevala je po mestih, vaseh in raztresenih plantažah bananovcev na karibski obali in pri tem potovala sama, včasih tudi na konju.

Freida je leta 1933 prišla v Belize City in tam najela majhno sobo pri gospe Beeksovi. Gospa je vsako jutro slišala Freido, da je pred svojim odhodom iz hiše brala Biblijo in pela pesmi. Mnogi so hočeš nočeš morali opaziti njeno vztrajno gorečnost. Freida si na primer ni privoščila običajnega popoldanskega počitka, kakor je to počela večina drugih v tropskih krajih. Med svojim šestmesečnim bivanjem v deželi je zanimanje za resnico vzbudila pri jamajškem peku Thaddiusu Hodgesonu. Svojo oznanjevalsko dejavnost je sicer usmerila predvsem na Belize City, vendar pa je obiskala tudi nekaj podeželskih krajev in tako v Bombi prišla v stik z Jamesom Gordonom. Zaradi Freidine marljivosti so se lahko tisti, ki so bili enakega verskega prepričanja, med seboj spoznali in se začeli zbirati.

ŠE VEČ LJUDI SPOZNA RESNICO

V tistem času so bile komunikacijske povezave zelo otežene, toda James in Thaddius sta ostala v stiku in še naprej oznanjevala vsak v svojem kraju. Že 1934. leta je Thaddius pisal na svetovni sedež v Brooklynu in zaprosil za gramofon in posnete biblijske govore.

Thaddius je ob sobotah zvečer predvajal posnete govore pred poslopjem vrhovnega sodišča, in sicer v nekem manjšem parku, kjer so vojaške enote imele vaje. Park je bil znan kot »Bojišče«, in to je tudi res postal. Na eni strani parka je Thaddius predvajal posnetke govorov brata Rutherforda, na drugi strani pa je igrala godba Vojaške odrešitve, ki jo je spremljalo bobnenje velikega bobna, na katerega je udarjal Beaumont Boman. Toda Beaumont se je kmalu odzval na sporočilo o Kraljestvu in se pridružil Thaddiusu na drugi strani bojišča. »Zahvaljujem se svojemu Bogu Jehovu,« je rekel Beaumont, »da mi je pomagal odložiti ta boben!«

Drug primeren kraj za javno oznanjevanje je bil majhen prostor pred odprto tržnico, ki so mu rekli Mulja postaja. Tam je bil priveznik za muljo vprego, s katero so prevažali blago v mesto in njegovo okolico. Thaddius, ki je bil visok, postaven moški rjave polti in znan kot zelo živahen govornik, je tam večkrat imel govore. Cerkve tako imenovanega krščanstva so strogo nadzirale Belizejčane, ki so imeli radi Biblijo, toda veliko duhovno naravnanih posameznikov se je odzvalo na dobro novico, kot na primer Jamajčana James Hyatt in Arthur Randall.

Na severu Belize Cityja je Thaddius začel voditi shode v svoji pekarni. Zato je postrezni pult porinil vstran, na stole namestil deske in tako naredil neke vrste klopi. V južnem delu mesta so imeli shode na domu Core Brown. Nora Fayad pa se je spominjala, da se je, ko je bila še dekle, nekaj Prič iz njene soseske sestajalo na dvorišču Arthurja Randalla, blizu njenega doma.

PRIZADEVNO OZNANJEVANJE OBRODI SADOVE

Mnogi od teh zgodnjih Pričevalcev so bili znani po svojem neutrudnem oznanjevanju. Pomislimo na primer na Jamesa (Jimsija) Jenkinsa, ki je, čeprav slep, prepešačil ves Belize City, tako da je s palico tipal pot pred seboj. Molly Tillet pravi, da ga je včasih že dve ulici stran slišala oznanjevati na tržnici! Jamesa so se spominjali tudi po tem, kako pozorno je poslušal na shodih. Sedel je nagnjen rahlo naprej in se opiral na svojo palico, tako da bi lahko ulovil vsako besedo. Na pamet se je naučil veliko biblijskih vrstic, ki jih je nato citiral na oznanjevanju.

James Gordon pa je bil v vaseh okoli Bombe poznan po tem, da je oznanjeval vsakomur, ki ga je srečal. V eni roki je nosil mahagonijev kovček z literaturo, v drugi pa gramofon. Vsako nedeljo še pred zoro je v svojem drevaku – izdolbenem deblu – odveslal po reki navzgor, nato pa čez dan prehodil veliko kilometrov po področju. Ob koncu dneva so ga lahko videli, kako se v somraku po isti poti počasi vrača nazaj k reki. Po večerji je imel biblijski pouk s svojimi šestimi otroki, dokler ni bil tako utrujen, da knjige ni mogel več držati v roki.

Žena brata Jamesa Gordona takrat še ni bila Priča. Nekega dne, ko je bil James zdoma, mu je zažgala veliko biblijske literature. Ko se je vrnil domov in videl, kaj je storila, je ostal miren. Z odločnim glasom je preprosto dejal: »Tega mi nikoli več ne stori!« Očetovo samoobvladanje je otroke prevzelo, saj so vedeli, da mu je žena prizadejala bolečo izgubo.

PRITEGNIL JIH JE JEHOVOV DUH

Nekega nedeljskega jutra je James oznanjeval predani anglikanki, Derrine Lightburn. Ponudil ji je knjigo Harfa Božja in ona jo je vzela. Vsega, kar je povedal ta mož s tihim glasom, ni mogla slišati, toda vseeno jo je zanimalo, o čem govori. Ko je bila kasneje pri svoji teti Alphonseni Robateau v Belize Cityju, se je nekega dne pri ograji ustavil moški in vprašal, ali sme stopiti na dvorišče.

Derrine je svoji teti rekla: »Zelo je podoben moškemu, ki mi je dal tisto čudovito knjigo, o kateri sem ti govorila.«

Izkazalo se je, da moški ni James Gordon, ampak James Hyatt. Predvajal jima je gramofonski posnetek in Alphonseni dal knjigo Harfa Božja. Alphonsena in njena sestra Octabelle Flowers sta bili sicer zelo vpleteni v politiko, toda vseeno sta iskali resnico. To, kar je Alphonsena tistega dne slišala, jo je navedlo, da je Octabelli vsa navdušena povedala: »Veš, neki moški je prišel govorit o Božjem kraljestvu. Mislim, da je to tisto, kar iščeva!« Octabelle se je potrudila, da je bila zraven, ko se je brat vrnil. Vse tri, Alphonsena, Octabelle in Derrine, so sprejele resnico in se leta 1941 krstile.

Malo pred tem je Alphonsenina in Octabellina mama umrla. Njuna mlajša sestra Amybelle Allen je zato Boga prosila, da bi tudi sama umrla ter šla v nebesa in bila tako skupaj s svojo mamo. Octabelle je Amybelle povabila na govor »Kje so mrtvi?«. Amybelle je povabilo sprejela in od takrat naprej je shode redno obiskovala.

Derrinina hči, Olga Knight, pravi: »Te ljudi je Jehovov duh pritegnil že samo s tem, da so brali literaturo in obiskovali shode. Za resnico so bili tako zelo vneti, da so o tem, kar so se naučili, hitro začeli govoriti drugim.«

Olgin oče, Herman Lightburn, je na primer sprejel resnico, potem ko je med bivanjem v bolnišnici prebral knjigo Children (Otroci). Nad tem, kar se je naučil, je bil zelo navdušen. Zato je vsak petek najel tovornjak in z njim vozil majhno skupino oznanjevalcev v okoliške vasi, da bi tam oznanjevali. Tudi sam je oznanjeval daleč naokoli po podeželskem področju Black Creeka, kjer je imel kmetijo.

Olga se spominja: »Moja starša sta oznanjevala vzdolž reke Belize in ljudje so ju ob večerih z laternami prihajali poslušat. Ko smo bili čez počitnice na kmetiji, smo moja starša, teta Amybelle, njena hči Molly Tillet in jaz – vsi na očetovih konjih in v vrsti drug za drugim – vsako jutro odjezdili po stezi do Crooked Treeja. Tam so se konji pasli, mi pa smo z zainteresiranimi ljudmi preučevali Biblijo. Tako je nekaj teh družin sprejelo resnico.«

Prva skupina novih oznanjevalcev se je krstila leta 1941 v Karibskem morju v Belize Cityju. Med njimi je bil tudi George Longsworth, ki je istega leta začel pionirati. Pioniral je vse do svoje smrti leta 1967, ko je bil star 87 let. Veliko je oznanjeval v notranjosti dežele. Na konju je prejezdil mnogo kilometrov med mesti in vasmi ter odpiral nova oznanjevalska področja. George je bil zaradi svoje vztrajne gorečnosti za oznanjevanje in rednega obiskovanja shodov še zlasti v spodbudo novim. Jehova je te goreče in zveste služabnike čudovito uporabil, in tako duhovno naravnane pritegnil v svojo organizacijo.

PRIHOD PRVIH MISIJONARJEV

Petega oktobra leta 1945 sta v Belize prišla Elmer Ihrig in Charles Heyen, diplomanta prvega razreda šole Gilead. Toda le dan pred tem je 160 kilometrov južno od Belize Cityja pustošil orkan. Šestnajst kilometrov dolg cestni odsek od letališča do mesta je bil poplavljen, zato so misijonarja pripeljali v velikih vojaških tovornjakih. Thaddius Hodgeson je pred svojim domom v vodo postavil cementne opeke in lesene zaboje, tako da sta lahko misijonarja prišla v hišo, ne da bi si zmočila noge.

Bratje v Belizeju so željno pričakovali prihod teh prvih misijonarjev. Da bi se srečali z njima, so bili James Gordon, León Requeña in Rafael Medina pripravljeni prepotovati vso pot s severa dežele do Belize Cityja, kar je bilo v tistem času pravi izziv! Rafaelov vnuk, Ismael Medina, pojasnjuje: »Takrat ni bilo cest, ki bi sever dežele povezovale z Belize Cityjem. Tu so bili le picados, kolovozi za muljo vprego. Ob poti ni bilo hiš, tako so morali ti bratje spati tam, kjer jih je noč pač ulovila, in to kljub kačam. Potem ko so se srečali z misijonarjema in od njiju dobili navodila in literaturo, so morali spet prepešačiti vso pot nazaj. Za to so potrebovali kar nekaj dni!«

Misijonarja sta bila na Mulji postaji predstavljena javnosti na zelo nenavaden način. James Hyatt je najprej ostro napadel duhovščino zaradi njenih krivih naukov, tako da so nekateri poslušalci začeli preklinjati. Na koncu govora pa je naenkrat pokazal s prstom na misijonarja in rekel: »Izročam vam ta dva človeka!« S temi skopimi besedami je James predstavil misijonarja.

Nobenega dvoma ni bilo, da so ti bratje močno ljubili Jehova in biblijsko resnico ter nepopustljivo sovražili krive verske nauke. Prav tako pa je bilo tudi jasno, da imata misijonarja dragocene izkušnje, ki jih lahko delita z gorečimi oznanjevalci, in jim tako pomagata, da postanejo v oznanjevanju še učinkovitejši.

Misijonarja sta začela oznanjevati v Belize Cityju, ki je imel takrat približno 26.700 prebivalcev. Mesto je bilo zgrajeno na umetno nasuti vzpetini, ki pa ga je dvignila na samo 30 centimetrov nadmorske višine. Imelo je tudi slab kanalizacijski sistem. Poleg tega je bilo podnebje toplo in vlažno. Hiše v mestu niso imele vodne oskrbe, toda skoraj na vsakem dvorišču je bila velika lesena kad, v kateri so v deževnem obdobju zbirali deževnico. Včasih pa je deževalo z vso silo, kot na primer leta 1931, ko je orkan razdejal mesto in je zaradi njega umrlo več kot 2000 ljudi.

NAPREDEK KLJUB OMEJITVAM

Delovanje Jehovovih prič v Belizeju sicer ni bilo nikoli prepovedano, toda vlada je za nekaj časa med drugo svetovno vojno prepovedala našo literaturo. Malo pred prihodom misijonarjev pa je te omejitve preklicala.

Kljub temu je v angleškem Stražnem stolpu, 15. julij 1946, v poročilu o delovanju teh dveh misijonarjev pisalo: »Neki rimskokatoliški duhovnik v notranjosti države še vedno skuša ponovno uveljaviti prepoved naše literature, ki jo dobimo po pošti. Rimskokatoliško duhovščino moti navzočnost teh dveh misijonarjev Jehovovih prič, neki irsko-ameriški duhovnik [. . .] pa je jezen, ker jima je vlada britanske kolonije dovolila vstop v državo. [. . .] [Misijonarja] sta duhovnika spomnila na to, da je trdil, da je Američan, in mu iz statistike ameriških zaporov pokazala, da rimskokatoliški sistem ni prav nič izboljšal morale prebivalcev Združenih držav Amerike. Tako je osramočeni duhovnik hitro odšel.«

Prvo natančno poročilo o številu oznanjevalcev v Belizeju je iz leta 1944, ko je poročalo sedem oznanjevalcev. Da bi bili še učinkovitejši, so Pričevalci pri oznanjevanju od vrat do vrat začeli uporabljati pričevalske kartice. Tistega leta, ko sta prišla misijonarja, je število oznanjevalcev naraslo na 16.

Nathan H. Knorr in Frederick W. Franz, ki sta služila na svetovnem sedežu, sta leta 1946 obiskala Belize in tu ustanovila podružnični urad. Brat Knorr je imel govor o organizaciji in pojasnil, da je treba oznanjevanje poročati na za to pripravljene natisnjene obrazce. Brat Franz pa je brate in sestre v občini spodbudil, naj bodo do drugih usmiljeni, tako da jim še naprej oznanjujejo sporočilo o Kraljestvu. V istem tednu je brat Knorr občinstvu, ki je štelo 102 navzoča, med katerimi je bilo veliko zainteresiranih, še pojasnil, zakaj bi morali biti ti posamezniki veseli, da so lahko z Jehovovim ljudstvom. Povabil jih je, naj s Pričami redno preučujejo Biblijo.

Istega leta so prišli Charles in Annie Ruth Parrish ter Cordis in Mildred Sorrell. Leta 1948 so jim sledili še Truman Brubaker ter Charles in Florence Homolka. Bili so zelo dobrodošli, saj je bilo dela veliko.

DELA JE VELIKO

»Takrat je bila tu samo ena majhna občina,« je napisal Elmer Ihrig, »v drugih okrožjih pa ni bilo nobene. Zato sem se v tista okrožja večkrat odpravil in tam ostal po nekaj tednov. Razdeljeval sem knjige, pridobival naročnike ter imel govore, in tako sejal seme.« V tem prvem letu je Charles Heyen s tovornjakom odpotoval v mesto Orange Walk. Tam je oznanjeval ter brate in sestre spodbujal k rednemu obiskovanju shodov.

Do mest na jugu se je lahko prišlo samo z ladjo. Zato sta se Elmer in Charles vkrcala na ladjo Heron H in odplula proti obalnima mestoma Stann Creek (danes Dangriga) in Punta Gorda, naselbinama plemena Garifuna, da bi tam zaorala ledino v oznanjevanju. Takrat se je do Punte Gorde dalo priti samo z ladjo iz Belize Cityja, potovanje pa je trajalo 30 ur. Na to potovanje se je odpravil Elmer. V recepciji hotela, v katerem se je nastanil, je pred približno 20 navzočimi imel javni govor.

Olga Knight se spominja, da je Elmer skupaj z njeno družino hodil na shode v oddaljeno vas Crooked Tree. Shode so imeli ob reki, ob kateri so rasla drevesa, vodil pa jih je njen oče. Krajevni bratje so cenili trdo delo in ponižnost teh misijonarjev.

Leta 1948 je bilo povprečno 38 oznanjevalcev in zunaj Belize Cityja so bile ustanovljene štiri nove občine. Te majhne občine so bile na podeželju in v njih je bila le peščica oznanjevalcev, na primer Lightburnovi v Black Creeku, Gordonovi v Bombi, Humesovi in Aldanovi v Santani ter brata Requeña in Medina v Orange Walku. Misijonarji in posebni pionirji so bili spodbujeni, naj se osredotočijo na Belize City, in to so tudi storili. Jehova je njihovo marljivo prizadevanje blagoslovil. Na resnico se je odzivalo vse več iskrenih ljudi, ki so nato postali Jehovovi služabniki.

Brat Knorr je Belize spet obiskal decembra 1949. Njegov obisk se je izkazal za času primernega in spodbudnega. V misijonarskem domu je en večer namenil pogovoru o izzivih misijonarjenja. Mnogi novi oznanjevalci so želeli služiti Jehovu, vendar niso razumeli, da mu morajo posvetiti življenje in to simbolizirati s krstom. Brat Knorr je misijonarje spomnil, kako pomembno je, da so potrpežljivi, zdržljivi in da imajo radi ljudi. Poleg tega jih je tudi spomnil na lepe rezultate, ki so jih že dosegli.

PREPOVEJO VSTOP NOVIM MISIJONARJEM

Leta 1957 so bratje zaslutili, da vlada strogo opazuje delovanje Jehovovih prič v Belizeju. Ko so na primer v Orange Walku predvajali enega od filmov Skupnosti, je policist vprašal brate iz podružnice, kdaj so v vas prišli in kdaj bodo odšli. Povedal je, da mora to vedeti za poročilo, ki ga bo oddal načelniku policije. Poudaril je še, da so bili zaradi podobnega poročila tudi na nedavnem zboru navzoči policisti v civilu.

Med letoma 1951 in 1957 so dovolili vstop v državo še desetim misijonarjem. Nato pa so bratje, junija 1957, dobili pismo s policije in urada za priseljevanje. V pismu je pisalo: »Vlada Britanskega Hondurasa [zdaj Belizeja] je odločila, da odslej nobenemu duhovniku vaše Skupnosti iz tujine ni več dovoljen vstop v Britanski Honduras.« Da bi ugotovili, zakaj se je vlada tako odločila, so bratje zaprosili za sestanek z guvernerjem, toda prošnjo so jim zavrnili.

Tudi nekaterim drugim verskim skupinam niso dovolili, da bi dobile nove misijonarje, vseeno pa so smele nadomestiti tiste, ki so državo zapustili. Toda to ni veljalo za Jehovove priče, ki bi takrat morali nadomestiti dva misijonarja. Leta 1960 so bratje pisali oblastem v Belizeju in Londonu ter poudarili, da niso zaprosili za nove misijonarje, ampak za njihovo nadomestitev.

Prejeli so kratek odgovor: »Predsednik vlade je zatrdno sklenil, da nobenemu novemu misijonarju Watch Tower Bible and Tract Society ne dovoli vstopa v Britanski Honduras.«

Ko so bratje zaprosili za pogovor, jim je bilo rečeno: »Predsednik vlade je leta 1957 zatrdno sklenil, da nobenemu novemu misijonarju vaše Skupnosti ne dovoli vstopa v Britanski Honduras. Zato se Njegovemu veličanstvu zdi povsem nepotrebno, da bi se glede te zadeve sestalo z vami.« Videti je bilo, kot da so bratje obstali pred ogromnim zidom.

Navsezadnje pa je oktobra 1961, po skoraj petih letih nenehnih prošenj, podružnica prejela pismo s sekretariata v Belizeju, v katerem je pisalo: »Obveščamo vas, da je vlada Britanskega Hondurasa obravnavala vaše nedavne prošnje in odločila, da bo v to državo za nekaj časa dovolila vstop novim misijonarjem iz tujine kot nadomestilo za tiste tuje misijonarje, ki so že v državi.« Tako so leta 1962 dovolili vstop v državo misijonarjema Martinu in Alice Thompson z Jamajke.

DELO JE NEOVIRANO TEKLO NAPREJ

Bilo je očitno, da so verski nasprotniki skušali naše delo upočasniti, toda ali jim je uspelo? V službenem letu 1957 je v Belizeju poročalo kar 176 oznanjevalcev iz sedmih občin. V tej državi je bilo takrat 75.000 prebivalcev, kar pomeni, da je na vsakega oznanjevalca prišlo okoli 400 ljudi. V službenem letu 1961 je poročalo 236 oznanjevalcev, kar je bil 34-odstotni porast, in tako je zdaj na vsakega oznanjevalca prišlo 383 ljudi! Za resnično se je izkazalo to, kar je Jehova obljubil svojemu ljudstvu: »Nobeno orožje, ki bo narejeno zoper tebe, ne bo uspešno, in vsak jezik, ki se bo v sodbi vzdignil proti tebi, boš obsodila.« (Iza. 54:17) Oznanjevanje je neovirano teklo naprej.

Mnogi pari, ki so preučevali Biblijo, so živeli skupaj, ne da bi bili zakonito poročeni, in nekateri so partnerje kar menjavali. Toda veliko je bilo takšnih, ki so se, takoj ko so spoznali Jehovova visoka merila, zelo potrudili in porabili precej denarja, da so se poročili. Nekateri od njih so bili stari že več kot 80 let!

POTREBUJEJO KRALJESTVENO DVORANO

Decembra 1949 so bratje vnaprej plačali najem dvorane Liberty Hall v Belize Cityju za štiri posebne govore, ki naj bi jih imeli januarja 1950. Dan pred zadnjim govorom je bilo po radiu objavljeno, da bo naslednjega dne v tej dvorani pogrebna slovesnost v čast neki pomembni osebi. Naši bratje so se lastnikom dvorane večkrat pritožili, toda vseeno je posebni govor prekinila skupina ljudi, ki je vstopila v dvorano in začela glasno pripravljati vse potrebno za pogreb. Nazadnje so morali bratje prositi policijo, da je posegla vmes. Bilo je povsem jasno, da potrebujejo lastno kraljestveno dvorano. Prostori, ki so jim bili na razpolago, so bili razni klubi in plesne dvorane, pa še najemnina je bila visoka.

Donald Snider, ki je takrat služil kot podružnični nadzornik, je poročal: »Prejšnjo nedeljo zvečer je bilo na preučevanju Stražnega stolpa 174 navzočih. Dvorana še zdaleč ne more sprejeti toliko ljudi, zato jih je kar nekaj moralo stati. Ker je bila zelo natrpana, je bilo v njej vroče kot še nikoli.« Podružnični urad in misijonarski dom so večkrat selili v različne najete prostore.

Septembra 1958 so začeli graditi enonadstropno zgradbo. V pritličju sta bila majhna podružnična pisarna in misijonarski dom, v celotnem prvem nadstropju pa je bila dvorana. Zgradbo so dokončali leta 1959, in občina v Belize Cityju je končno dobila lastno kraljestveno dvorano!

RAST NA ŠPANSKEM PODROČJU

Do izredne duhovne rasti med Jehovovim ljudstvom v Belizeju je prišlo tudi med špansko govorečimi ljudmi. Leta 1949 so ponekod govorili špansko, toda nobeden od misijonarjev ni znal tega jezika. Kasneje pa so tja poslali nekatere, ki so govorili špansko. Eden od teh je bil Leslie Pitcher, ki je prišel leta 1955. Dodeljen je bil v Benque Viejo, mesto s špansko govorečimi prebivalci, ki leži na zahodu Belizeja, blizu meje z Gvatemalo. Ko je prišel, so ga nekateri domačini že čakali. Kako to?

Približno leto pred tem je v mestu San Benito, ki leži daleč na zahodu, v Gvatemali, spoznala resnico in se nato krstila Natalia Contreras. Šla je v Belize, da bi pričevala sorodnikom v Benque Vieju. Eden od teh, Serviliano Contreras, je bil še posebej pozoren na to, kar je Natalia iz Svetega pisma pojasnila glede čaščenja podob, in je sprejel resnico. Ostal je zvest Pričevalec vse do svoje smrti leta 1998, ko je bil star 101 leto. Mnogi od njegovih otrok in vnukov so Priče. V tistih zgodnjih dneh je področje te male skupine oznanjevalcev v Benque Vieju segalo čez gvatemalsko mejo, do mesta Melchor de Mencos, kjer so imeli shode. Nazadnje je v mestu Melchor de Mencos nastala občina. Občina v Benque Vieju pa je še danes znana po svoji gorečnosti.

Že leta 1956 so bili nekateri deli programa na območnem zborovanju in okrajnem zboru predstavljeni v španščini. Toda šele februarja 1968 je ves okrajni zbor, ki so ga imeli v kraljestveni dvorani v Orange Walku, potekal v španščini. Na tem zboru je bilo 85 navzočih in štirje so se krstili.

Nekateri špansko govoreči Priče, na primer Marcelo Dominguez in Rafael Medina ter Dionisio in Catalina Tek, so zvesto obiskovali shode in zbore v angleščini, pa čeprav jezika niso najbolje razumeli. Šele oktobra 1964 je bila v Orange Walku ustanovljena španska občina z 20 oznanjevalci, ki so dotlej hodili v angleško občino.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je zaradi državljanskih vojn v bližnjem Salvadorju in Gvatemali veliko ljudi prebežalo v Belize. Med njimi je bilo kar nekaj špansko govorečih družin Prič, med temi pa so bili tudi starešine, strežni služabniki in pionirji. Ti so skupaj z nekaterimi dvojezičnimi misijonarji iz drugih špansko govorečih držav pospešili oznanjevanje na španskem področju.

»PRAVI KRISTJANI OZNANJUJEJO OD VRAT DO VRAT«

Nekega dne sta na vrata doma Margarite Salazar v Orange Walku potrkali dve neznanki in jo vprašali: »Ali poznate neko Jehovovo pričo, ki ji je ime Margarita Salazar?« Obiskovalki, 23-letna Teófila Mai in njena mama, sta bili iz vasi August Pine Ridge, ki leži 34 kilometrov jugozahodno od Orange Walka. Zakaj pa sta iskali Margarito?

Teófila pojasnjuje: »Približno leto pred tem je moj takrat devetmesečni sinček hudo zbolel. Zato sem ga odnesla v vas Botes, da bi ga priporočila sveti devici, znani kot sveta Klara. Potovala sem na prednjem sedežu tovornjaka in voznik, ki je živel v naši soseski, mi je začel pričevati. Najprej me je vprašal, zakaj grem z dojenčkom v Botes, nato pa mi je rekel, da Biblija ne odobrava čaščenja podob. To mi je vzbudilo precejšnje zanimanje. Sčasoma me je ta moški seznanil z mnogimi svetopisemskimi resnicami, ki jih je zvedel od Jehovovih prič.«

Teófila še nadaljuje: »Na eni od voženj mi je voznik povedal, da pravi kristjani oznanjujejo od vrat do vrat. Pojasnil mi je, da to delajo Jehovove priče in da ljudem preberejo svetopisemske vrstice, kot so Zefanija 1:14 in 2:2, 3. Tako sem se, držeč za roko svojega malega sina in z dojenčkom v naročju, odpravila od vrat do vrat po August Pine Ridgeu in sosedom brala te vrstice. Kasneje mi je voznik predlagal, naj preučujem Biblijo z Jehovovimi pričami, če res želim spoznati resnico. Povedal mi je za Salazarjeva, pa tudi to, kje v Orange Walku bi ju lahko našla. Do takrat še nisem bila v Orange Walku, zato sem se tja odpravila poiskat Salazarjeva skupaj z mamo.«

Margarita se spominja dopoldneva, ko sta jo Teófila in njena mama prvič obiskali. Takole pravi: »Imeli sta veliko biblijskih vprašanj in dolgo smo se pogovarjale. Zanimalo ju je, ali je res, da Jehovove priče pomagamo ljudem razumeti Biblijo, ne glede na to, kako daleč moramo za pouk potovati. Zagotovila sem jima, da je to res, in obljubila, da bomo vsak drugi teden prišli v njuno vas in z njima preučevali Biblijo.«

Ko sta Margarita in njen mož Ramón prišla v August Pine Ridge, je Teófila za biblijski pouk sklicala šest odraslih članov svoje družine. Kasneje so se Salazarjevima pridružili še pionirji iz Orange Walka. Po ozki netlakovani cesti, polni jam, so redno potovali v to 34 kilometrov oddaljeno vas. Tam so oznanjevali, Teófila in njeni domači pa so preučevali Biblijo. V vasi je pogosto prenočila Amybelle Allen, da bi tam vodila biblijske pouke. Teófila se je krstila leta 1972, pet mesecev po svojem prvem biblijskem pouku. Leta 1980 je bila v August Pine Ridgeu ustanovljena občina, in sčasoma je resnico sprejelo 37 članov Teófiline družine.

OZNANJEVALSKE ODPRAVE V GOŠČAVO OBRODIJO DOBRE SADOVE

Naši bratje so temeljito oznanjevali v Belize Cityju in drugih večjih belizejskih mestih, toda področja na podeželju niso tako redno obdelovali. Nekateri od prvih misijonarjev so do mest na jugu najprej potovali z ladjo. Kasneje pa je bila zgrajena cesta, ki je povezala južni okrožji Stann Creek in Toledo z drugimi predeli države. Na začetku leta 1971 je podružnica organizirala letne oznanjevalske izlete, ki so jim rekli odprave v goščavo, da bi v oddaljene dele belizejskega deževnega gozda ponesli kraljestveno sporočilo dvema skupinama Majev, Mopanom in Kekčijem.

Bratje in sestre so z najetimi vozili in drevaki lahko prišli do vasi in mest vse od Dangrige do Punte Gorde, pa tudi tako zelo južno, kot je Barranco, ki leži blizu meje z Gvatemalo. Na nekatera od takšnih potovanj se je odpravila skupina v kombiju skupaj z dvema do štirimi motoristi. Oznanjevalci so se vsak večer ustavili v drugi vasi. Čez dan je večja skupina delala v vasi, motoristi pa so v parih odšli do oddaljenih kmetij.

Na območju Punte Gorde so bratje z nahrbtnikom na ramenih pešačili od vasi do vasi. Preden so lahko oznanjevali vaščanom, so pogosto morali govoriti z alcaldom (poglavarjem) v cabildu, prostoru, kjer imajo starejši moški iz vasi sestanke.

Misijonar Reiner Thompson se spominja: »Bratje so v neko vas prišli ravno takrat, ko so se moški, zbrani v cabildu, pogovarjali o tem, kako se bodo lotili spravljanja koruze. Po sestanku so ti moški brate zaprosili, da jim zapojejo kakšno kraljestveno pesem. Bratje so bili utrujeni in lačni, poleg tega pa niso imeli pesmarice.« Brat Thompson dodaja: »Zapeli so z vsem srcem, in to je moške zelo razveselilo.« Čez čas je bila ustanovljena občina v Mango Creeku, kasneje pa tudi v San Antoniu, ki je ena največjih majevskih vasi.

Santiago Sosa pojasnjuje: »Včasih smo od ene vasi do druge pešačili ponoči, da bi se tako držali urnika. Naučili smo se, da je dobro hoditi v vrsti po sredini ceste, ne pa po njenem robu, saj so se v grmovju vzdolž ceste gotovo skrivale kače. Naučili smo se tudi piti iz tako imenovane vodne trte, ko nam je zmanjkalo vode.«

Včasih so iz ene skupine naredili več manjših, tako da sta bila v vsaki po dva oznanjevalca ali pa po štirje. Ti so se odpravili oznanjevat v različne dele vasi, nato pa so se zvečer vsi skupaj spet zbrali. Ponavadi dva nista šla na oznanjevanje, zato da sta kuhala. »To je bila lahko prava katastrofa,« se Santiago spominja z nasmeškom na obrazu, »saj nekateri res niso znali kuhati. Spomnim se, da sem si ogledoval neko jed in vprašal: ‚Kaj je to?‘ Kuhar je odgovoril: ‚Ne vem, ampak je hrana.‘ Pomislili smo, da je hrano, ki je niti kuhar ne zna določiti, najbolje preizkusiti na mršavem klateškem psu. Toda celo sestradani pes je ni hotel jesti!«

KEKČIJI SPREJMEJO RESNICO

Rodolfo Cocom in njegova žena Ofelia sta se iz Corozala preselila v Crique Sarco, oddaljeno kekčijevsko vas na jugu Belizeja. Ofelia je odraščala ravno v tej vasi, ki so jo Priče na svojih odpravah v goščavo obiskovali samo enkrat na leto. Ko je bila Ofelia stara okoli 14 let, je pod pomarančevcem našla knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja in jo začela brati. Želela je izvedeti več, toda to se je zgodilo šele takrat, ko je bila že poročena in je živela v Corozalu. Tam sta posebna pionirja, Marcial in Manuela Kay, z njo in njenim možem Rodolfom začela preučevati Biblijo.

Ko sta se Cocomova leta 1981 preselila v Crique Sarco, sta želela obnoviti stike s Pričami. Zato jih je Rodolfo šel poiskat v Punto Gordo. Takšno potovanje je zahtevalo najmanj šest ur pešačenja in vožnje z ladjo po reki in po morju. V Punti Gordi je srečal pionirja Donalda Niebruggeja in ta je bil pripravljen, da z njim in njegovo ženo preučuje po pismih. Toda naleteli so na problem: v Crique Sarcu ni bilo pošte.

Donald pojasnjuje: »Na pošti v Punti Gordi sem vprašal, kako bi lahko poslal pismo v Crique Sarco. Povedali so mi, da tja vsak teden hodi duhovnik.« Tako je duhovnik približno šest mesecev prenašal pisma, po katerih so preučevali Biblijo, ne da bi vedel, da je v bistvu kurir Jehovovih prič.

»Toda ko je duhovnik odkril, kaj prenaša, je bil zelo jezen in naših pisem ni hotel več dostavljati,« pravi Donald.

V tistih mesecih je Donald večkrat odpotoval v Crique Sarco, da bi preučeval s Cocomovima. Na naslednji odpravi v goščavo je Rodolfo začel oznanjevati. Donald še pove: »Vzeli smo ga s seboj na naše štiridnevno oznanjevanje po vaseh. Druženje z brati na tem potovanju mu je resnično pomagalo, da je napredoval.«

Rodolfo pojasnjuje: »Z Ofelio sva oznanjevala v naši vasi. Od vseh vaščanov sva se samo midva odzvala na to, kar sva se učila. Ljudje, s katerimi sem preučeval, so se spoprijemali z večjim nasprotovanjem kakor midva. Nekaterim so odrekli zdravstveno oskrbo ter hrano in oblačila, ki jih je vas dobivala v dar. Tudi moja tašča nama je zelo nasprotovala. Z Ofelio sva spoznala, da v Crique Sarcu ne bova mogla duhovno napredovati. Morala bi obiskovati shode. Tako sva se preselila v Punto Gordo, da bi naprej preučevala. Tu sva duhovno napredovala in se leta 1985 krstila.« Danes sta Cocomova v občini v Ladyvillu, kjer Rodolfo služi kot strežni služabnik.

POMORSKE ODPRAVE PRISPEVAJO K DUHOVNEMU ULOVU

Vsako leto so bile organizirane pomorske odprave, da bi oznanjevali na otočkih in v priobalnih vaseh. Takrat se do vasi, kot so Hopkins, Seine Bight, Placencia in Punta Negra, ter do mesta Monkey River ni moglo priti po kopnem. Tako je Polito Bevens zunaj sezone dal na razpolago svojo ladjo, s katero je običajno lovil jastoge. S seboj na ladjo je vzel še dva pionirja in dva misijonarja in skupaj so se odpravili na dvotedensko potovanje od severa do juga države. Pri tem so se ustavili v vsakem kraju ob poti.

Donald Niebrugge je pogosto sodeloval pri letnih odpravah v goščavo in po morju. Rad se spominja, kako so si od Ambroncia Hernandeza sposodili jadrnico in šli na pomorsko odpravo. Tako je Ambroncio, ki so ga prijatelji klicali Bocho, začel preučevati Biblijo.

Donald se spominja: »Naslednje leto smo štirje načrtovali dvotedensko pomorsko odpravo ob vsej obali. Toda tokrat Bocho ni imel več svoje ladje, ker jo je prodal. Priporočal nam je drugega ribiča. Ta nas je bil pripravljen vzeti s seboj, skupaj s svojim družabnikom in Bochem. Tako smo se na pot podali dva para posebnih pionirjev in trije ribiči. Na tem potovanju je Bocho začel oznanjevati. V placencijskem pristanišču je bilo privezanih veliko ladij in odpravili smo se oznanjevat po njih. Ribiča, ki nista bila naša sovernika, sta nas v teh dveh tednih zelo podpirala. Nekega dne, ko smo se vrnili s celodnevnega oznanjevanja po vasi, nas je čakala jed iz piščanca, ki sta ga ribiča kupila in pripravila za nas na majhnem petrolejskem gorilniku.« Naslednje leto, ko so spet imeli pomorsko odpravo, je bil Bocho že krščen. Zadnjih 18 let služi kot starešina v Belize Cityju.

NEDODELJENO PODROČJE OBRODI DOBRE SADOVE

Okrožje Toledo, ki leži v južnem Belizeju, je področje z valovitimi hribi in bujnim deževnim gozdom. Tu je več mopanskih in kekčijevskih vasi. Njihove hiše so krite s slamo in imajo prstena tla. Življenje vaščanov je povečini težko, saj zemljo obdelujejo s preprostimi motikami. V sušnem obdobju morajo na polja prinašati vodo, da bi koruza, fižol in kakavovec uspevali. Veliko žensk izdeluje tradicionalne kekčijevske vezenine in plete košare, ki jih potem po vsej državi prodajajo v trgovinah s spominki. Vedno več mladih zapušča vasi, da bi se šolali ali delali v bolj naseljenih središčih po državi.

Frank in Alice Cardoza sta bila leta 1995 povabljena, da bi aprila in maja služila kot začasna posebna pionirja v okrožju Toledo. Pomagala naj bi razdeljevati Kraljestveno vest št. 34 z naslovom »Zakaj imamo v življenju toliko problemov«. Frank se spominja: »Pridružil sem se eni od letnih odprav v goščavo. Videl sem, da bi se lahko Majem bolje pomagalo spoznati dobro novico, če bi se kdo na to področje priselil. Podružnica mi je predlagala, da najamem stanovanje, ustanovim skupino za preučevanje Biblije in imam posebni govor v San Antoniu. Tu, pa še v osmih vaseh, naj bi razdeljevala Kraljestveno vest

Zakonca Cardoza sta v najeti kletni sobi vsak teden vodila skupino za preučevanje. Čez nekaj tednov so jo začele obiskovati tri do štiri družine. Ti zainteresirani so se Cardozovima tudi pridružili na enourni vožnji do Punte Gorde, da bi bili navzoči na Teokratični strežbeni šoli in službenem shodu. Potovali so po kolovozni poti v zdelanem, majhnem dostavnem tovornjaku. Prvi mesec je imel Frank posebni govor v San Antoniu. Jesús Ich, eden od tistih, ki so bili prvič na shodu, je pozorno poslušal. Pripadal je nazarenski cerkvi, zato je nanj naredilo poseben vtis spoznanje, da ima nauk o peklu korenine v poganstvu in da je svetopisemski pekel splošni grob. Po shodu je Franka potegnil na stran in mu glede tega postavil več vprašanj. Začel je preučevati Biblijo in se naslednje leto krstil.

Cardozova sta po dveh mesecih služenja kot začasna posebna pionirja morala sprejeti pomembno odločitev. Frank se spominja: »Začela sva veliko poukov, več kot sva jih lahko vodila. Srce in vest nama enostavno nista dovoljevala, da bi se vrnila v najino udobno hišo v Ladyvillu. Če bi se odločila, da ostaneva v San Antoniu, bi bilo za naju vsekakor boljše, da v hiši, v kateri sva živela, namesto kletne sobe najameva stanovanje v zgornjem nadstropju. Lahko bi namestila majhen lijak, žleb, po katerem bi zbirala deževnico, sčasoma pa bi morda postavila tudi stranišče na izplakovanje in nato napeljala elektriko. Glede tega sva molila k Jehovu, prepričana, da bo lahko z njegovim blagoslovom na tem področju ustanovljena občina. Nato sva pisala podružnici in jo obvestila, da sva pripravljena ostati v San Antoniu kot redna pionirja.«

Jehova je odločitev Cardozovih blagoslovil, in to je bilo kmalu vidno. Novembra, samo čez šest mesecev, sta v svojem najetem stanovanju imela prvi javni shod. Od aprila naslednjega leta pa so v San Antoniu imeli Teokratično strežbeno šolo in službeni shod. To je bilo pravo olajšanje za to malo skupino! Zdaj jim za shode ni bilo treba več vsak teden prevoziti 65 kilometrov do Punte Gorde in nazaj.

Z GROŽNJAMI JE NI MOGEL USTAVITI

Skupina iskrenih preučevalcev Biblije v San Antoniu je kmalu začela napredovati, in njihova ljubezen do resnice je bila res ganljiva. Frank pojasnjuje: »V tamkajšnjih vaseh so še zlasti ženske zelo plašne. Njihova kultura zahteva, da so pokorne svojemu očetu in možu. Ni v navadi, da bi se pogovarjale z neznanci. Zato jim je bilo zelo težko sodelovati v oznanjevanju od vrat do vrat.«

Priscilian Sho, ki je bila takrat stara 20 let, je bila nekrščena oznanjevalka in si je zelo želela oznanjevati ljudem v svoji soseski. Ko je nekega dne skupaj s svojo svakinjo, Amalio Sho, opravljala ponovne obiske, sta se obe nenadoma znašli v težavah.

Priscilian se spominja: »Svojemu očetu nisem povedala, da javno oznanjujem, saj mi je to prepovedal, in sama sem se ga bala. Tistega nedeljskega dopoldneva, ko sva bili na oznanjevanju, pa sva ga naenkrat zagledali. Stal je pred baptistično cerkvijo, ki jo je obiskoval. Najprej sva počepnili v travo, saj nisva hoteli, da bi naju videl. Toda potem sem rekla: ‚Amalia, Jehova naju opazuje. Ni prav, da se bojiva mojega očeta. Jehova je tisti, ki se ga morava bati.‘«

Priscilianin oče je bil besen. Toda Priscilian je čakala še večja preizkušnja, saj ji je oče močno nasprotoval, da bi postala Jehovova priča. Glede tega je molila vse do dneva pred zborom, na katerem naj bi se krstila. Nato je zbrala pogum in povedala očetu.

»Jutri grem v Belize City,« je Priscilian rekla očetu.

»In kaj boš tam delala?« je vprašal.

»Krstila se bom,« je odgovorila. »Naredila bom to, kar Jehova želi, da naredim. Rada te imam, toda tudi Jehova moram imeti rada.«

»Ali boš to res naredila?« je jezno vprašal.

»Da,« je rekla Priscilian. »V Apostolskih delih 5:29 piše, da moram biti pokorna Bogu, ne pa človeku.«

Priscilianin oče je razjarjen odšel. Priscilian se spominja: »Varno sem se počutila šele takrat, ko sem bila v tovornjaku, pripravljena, da grem na zbor. Nisem vedela, kaj bo naredil, ko se bom vrnila z zbora. Toda vedela sem, da bom tedaj že krščena, in tako bi, četudi bi me ubil, do takrat že storila to, kar je prav.«

Ko se je Priscilian vrnila domov, ji oče sicer ni naredil nič hudega, vendar ji je kasneje grozil, da jo bo ubil. Sama pove: »Toda videl je, da me z grožnjami ne more ustaviti, zato se je omehčal.«

NASPROTNIK SE POSTAVI NA JEHOVOVO STRAN

Medtem ko je novoustanovljena skupina gorečih oznanjevalcev v San Antoniu duhovno napredovala, sta zakonca Cardoza od krajevnega vaškega sveta nepričakovano dobila pismo. V njem je pisalo, da morata zapustiti San Antonio. Frank je že prej, ko je plačal prijavno pristojbino, od sveta dobil dovoljenje, da lahko ostane v vasi. Zdaj pa je neki ugleden vaščan hotel, da se Cardozova izžene. Na enem od sestankov sveta so se trije od Frankovih biblijskih učencev potegnili za Franka. Nato je spregovoril njegov stanodajalec in opozoril svet, da mu bodo morali plačati najemnino, ki mu jo zdaj plačujeta Cardozova, če ju bodo nasilno pregnali. Potem pa je še Frank predložil pismo s katastrskega urada, v katerem je pisalo, da se od človeka, ki ima v najemu privatno lastnino, ne more zahtevati, da odide. Na koncu je svet Cardozovima dovolil, da ostaneta.

Moški, ki je želel, da bi Cardozova nasilno pregnali, je bil Basilio Ah, nekdanji alcalde (poglavar), ki pa je bil v politiki še vedno pomembna osebnost. Basilio je izkoristil svoj vpliv in je Jehovovim pričam v San Antoniu nasprotoval na vse mogoče načine. Ko je ta mala skupina želela dobiti zemljišče, kjer bi zgradila kraljestveno dvorano, ji je zagrozil: »V tej vasi ne boste nikoli zgradili kraljestvene dvorane!« Vseeno pa so bratje dobili zemljišče ter zgradili skromno in privlačno kraljestveno dvorano. Kakšno presenečenje – na posvetitvi kraljestvene dvorane decembra 1998 je bil navzoč tudi Basilio! Kako to?

Dva od Basilijevih poročenih sinov sta imela družinske probleme. Basilio je svojo cerkev dvakrat prosil, naj njegovima sinovoma pomaga, toda cerkev se ni odzvala. Nato pa sta sinova začela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami. Basilijeva žena María je opazila, da se sinova spreminjata na boljše in da se njuno družinsko življenje izboljšuje. Zato je Priče zaprosila, da bi tudi z njo preučevali Biblijo.

María pripoveduje: »Boga Jehova sem res želela spoznati. Svojemu možu sem rekla, da morava iti v kraljestveno dvorano, kjer se bova o Bogu lahko več naučila.« Basilio zlahka ni mogel odpraviti močno ukoreninjenih negativnih čustev, ki jih je gojil do Jehovovih prič in do Franka Cardoza, »tistega tujca«, kot mu je pravil. Toda pozitivne spremembe, ki sta jih naredila njegova sinova, ker sta v svojem življenju udejanjala biblijske resnice, so nanj naredile velik vtis. Odločil se je, da bo verovanje Jehovovih prič sam preiskal. Po nekaj pogovorih je pristal, da bo preučeval Biblijo. S kom pa? Ravno s »tistim tujcem«, Frankom Cardozom!

Basilio pojasnjuje: »To, kar sem prebral v Bibliji, mi je pomagalo, da sem na stvari začel gledati drugače. Šestdeset let sem bil katoličan in malikom v cerkvi prižigal kadilo. To, kar sem zdaj spoznaval o Jehovu, je bilo zapisano v njegovi knjigi, Bibliji. Sram me je tega, kako sem se vedel do Franka Cardoza, ki je zdaj moj brat. Ne bojim se priznati, da sem bil v zmoti. Bil sem vnet za stvari, za katere sem bil prepričan, da so prave za mojo vas in vero. Toda opustil sem majevske običaje, ki so povezani s spiritističnim zdravljenjem, značilnim za naše vasi. Poleg tega sem tudi nehal sodelovati v majevskih političnih gibanjih.« Basilio in María Ah danes srečna služita Jehovu kot krščena oznanjevalca.

Jehovovi služabniki so poznani po svoji ljubezni, radosti in gorečnosti. Tako mnogi oznanjevalci v odmaknjenih področjih Belizeja tri ure ali več pešačijo gor in dol po strmih hribih, da bi prišli do stanovalcev. Prav tako neradi izpuščajo shode. Andrei Ich je bila na primer pri neki nalogi v Teokratični strežbeni šoli določena vloga stanovalke. Na dan shoda se je odpravila tri do pet kilometrov daleč skozi džunglo, da bi s svojimi sinovi obirala avokade. Tega dne so jo kar 23-krat pičile ose. Kljub temu se je vrnila domov, družini pripravila obrok, odšla na shod in sodelovala pri programski točki. Zaradi pikov žuželk je bil njen obraz ves otečen, toda vseeno vesel. Vedno je spodbudno videti, kako so ti dragi majevski bratje in sestre – čeprav morda cel dan potujejo v tovornjaku ali z avtobusom, da bi bili navzoči na zborih in zborovanjih – zelo veseli, da lahko združeno častijo pravega Boga, Jehova.

PO BELIZEJU PUSTOŠIJO ORKANI

V zadnjih 115 letih je bilo v Belizeju 51 orkanov in tropskih viharjev. Od leta 1930 je 12 orkanov bodisi pustošilo po Belizeju bodisi se mu toliko približalo, da so prizadejali resno škodo in terjali življenja. Eden od najhujših, orkan Hattie, je začel besneti zgodaj zjutraj 31. oktobra 1961. Sunki vetra so dosegli 300 kilometrov na uro in zaradi velikega plimskega vala je več sto ljudi umrlo. Belize City, ki leži samo 30 centimetrov nad morsko gladino, je bil 30 centimetrov globoko v blatu. V poročilu podružnice je pisalo: »Domovi večine bratov [v Belize Cityju] so zelo poškodovani ali povsem uničeni, toda bratje sami niso hudo ranjeni. Izgubili so svoja oblačila ali pa jim jih je uničila voda.

Buldožerji čistijo ulice in visoki ognjeni zublji požirajo, kar je ostalo od uničenih hiš. Tukaj v [misijonarskem] domu smo imeli okoli 60 centimetrov vode, ki je povzročila veliko škode. Zunaj je bilo vode tudi do tri metre visoko, [. . .] toda še dobro, da je misijonarski dom zgrajen nad nivojem ulice. [. . .] Kupimo lahko zelo malo hrane [. . .], še vedno izkopavajo trupla.«

Čez deset dni je podružnica poročala: »Razmere [v Dangrigi] so slabše kakor tukaj [v Belize Cityju]. Ljudje morajo po osem ur na dan pomagati, če želijo dobiti bone, da bi lahko kaj kupili. Vse je pod nadzorom vojske, in ničesar se ne da kupiti z denarjem.« Dva fanta sta umrla, njun oče pa si je zlomil nogi, ko se jim je zrušila hiša. Oba fanta sta bila dejavna oznanjevalca. Dvanajstletni je bil znan po tem, da je v šoli oznanjeval svojim učiteljem.

Orkansko oko se je pomikalo od Belize Cityja proti Dangrigi, in tu je večina bratov izgubila del svojega doma in posesti ali pa kar vse svoje imetje. V dnevih po orkanu je guverner razglasil izredno stanje, uvedel policijsko uro in zbral britansko vojsko, da bi poskrbela za izvršitev teh ukrepov in streljala na plenilce. Moške, ženske in otroke, ki so jih zalotili, da kršijo policijsko uro, so za čez noč strpali v zapor.

Kljub takšnim kaotičnim razmeram so se bratje, takoj ko je bilo to mogoče, spet začeli redno shajati po občinah in oznanjevati. To je bilo težko, saj je zelo veliko ljudi živelo v zavetiščih in dvorišča so bila preplavljena z vodo in blatom. Toda ljudje so potrebovali tolažilno sporočilo dobre novice o Kraljestvu, in Jehovove priče so se bili pripravljeni žrtvovati, da bi jih s tem sporočilom seznanili.

Življenjske razmere so bile zelo težke, toda Jehovove priče iz drugih držav so s svojo ljubeznijo in radodarnostjo zelo spodbudili brate v Belizeju. Ti so iz raznih podružnic dobili 25 škatel z oblačili in drugimi potrebščinami ter jih razdelili Pričam, pa tudi mnogim sosedom, ki niso Priče. Med nekaj zgradbami, ki so vzdržale silovito divjanje orkana, sta bili tudi glavni urad in kraljestvena dvorana. Zato so se bratje takoj pozitivno odzvali na prošnjo vlade, ali bi lahko ljudje na tistem področju uporabljali kraljestveno dvorano kot javno zatočišče. *

»GOSPA PRATT, ALI BI MOLILI ZA NAS?«

Oktobra 2000 je v San Pedru, ki leži na otoku Ambergris, tri dni divjal orkan Keith. Prinesel je hud naliv in vetrovi so pihali 205 kilometrov na uro. V Ladyvillu, ki leži 16 kilometrov severno od Belize Cityja, je v treh dneh padlo toliko dežja, da je voda segala do približno 80 centimetrov visoko. Tu si je v zborski dvorani poiskalo zatočišče 42 bratov. Skoraj vsi domovi na otoku Caulker so bili uničeni. Na otokih Ambergris in Caulker je 57 oznanjevalcev izgubilo večino imetja ali pa kar vse. Oba otoka sta bila več tednov brez elektrike, vode in telefonskih povezav. Predsednik vlade je okrožja Belize, Orange Walk in Corozal ter otoka Ambergris in Caulker razglasil za prizadeta območja. Po vsem tem območju so uvedli obvezno policijsko uro, ker so želeli zaustaviti plenjenje.

Cecilia Pratt, posebna pionirka na otoku Caulker, je slišala opozorila glede orkana in si pripravila torbo, če bi si med pustošenjem orkana morala poiskati zavetje. Tistega dne je od dvanajstih sester ravno zbrala poročila o službi oznanjevanja. S popoldansko ladjo je nameravala odpluti na celino, da bi ta poročila izročila podružnici. Skrbno jih je torej zavila v plastično folijo in jih dala v svojo torbo za izredne razmere. Prav kakor se je pričakovalo, je morala Cecilia skupaj z nekaj sestrami ponoči poiskati zatočišče v betonski šolski zgradbi, medtem ko so se druge sestre zatekle v družabni center.

Cecilia pripoveduje: »Veter je odkril cinkasto streho s prve učilnice, v kateri smo bili. Vsi smo morali pograbiti svoje stvari in hitro steči v drugo učilnico. Videti je bilo, kot da se vsa stavba maje v vetru, čeprav je bila narejena iz betona. Ko smo pokukali ven, se nam je zdelo, da je vsepovsod okrog nas morje – nič kopnega nismo videli. Me sestre smo ostale skupaj in močno molile. V učilnici je bilo 40 prestrašenih ljudi, različnih veroizpovedi. Nekateri so govorili: ‚To je Božje delo.‘ Neki katoliški laični pridigar je prišel k meni in me vprašal: ‚Gospa Pratt, ali bi molili za nas?‘ Odgovorila sem: ‚Ne morem. Sem ženska, pa še klobuka nimam.‘ Moški je odgovoril: ‚Jaz imam kapo.‘ Nisem bila prepričana, ali lahko molim za vse, toda želela sem, da bi ti ljudje vedeli, da za orkan ni kriv Jehova. Tako sem z našo malo skupino molila dovolj na glas, da je lahko vsakdo slišal. Ko sem ravno nehala moliti in so vsi v učilnici rekli ‚amen‘, se je veter polegel! V tistem trenutku smo se znašli v samem orkanskem očesu. Katoliški pridigar je rekel: ‚To je bila dobra molitev. Vaš Bog je pravi Bog.‘ Po tem, kar se je zgodilo, niso hoteli, da bi me – pet Prič – zapustile zatočišče, tako so nas naslednje tri dni oskrbovali s hrano in kavo.

Toda bila sem zaskrbljena za druge sestre. Naslednje jutro, ko se je veter pomiril, sem zapustila zatočišče, da bi jih poiskala. Povsod so ležala drevesa in vse je bilo opustošeno. Nekatere hiše je veter prestavil za 10 do 15 metrov. Najprej sem šla v družabni center in tam našla dve sestri in njune otroke. Hiše neke druge sestre ni bilo več, toda sestra je bila živa.«

V opustošenju, ki ga je za seboj pustil orkan, je podružnica od prizadetih občin le s težavo zbrala poročila o službi oznanjevanja. Toda poročila z otoka Caulker so prispela prva. Cecilia jih je namreč shranila na varnem v svoji torbi za izredne razmere in jih nato izročila bratom iz podružnice, ki so prišli preverit, ali so sestre dobro.

V naslednjih tednih so bratje in sestre na opustošenih otokih prejeli humanitarno pomoč. Poleg tega so jim prostovoljci še praktično pomagali – pomagali so jim očistiti in popraviti domove, pa tudi kraljestveno dvorano na otoku Ambergris.

Merle Richert, ki je delal s skupino na otoku Caulker, poroča: »Najprej smo poskrbeli za nastanitev in se dogovorili glede razdeljevanja potrebščin. Naslednji dan smo začeli popravljati hiše oznanjevalcev. V nedeljo dopoldne pa smo vsi šli na oznanjevanje. Potem smo na dvorišču neke sestre pripravili prostor za shode. Naredili smo klopi za poslušalce in oder iz starega kokosovega štora. Urnik shodov smo prilagodili, tako da bi lahko upoštevali policijsko uro, ki se je začela ob osmih zvečer. Na javnem govoru in preučevanju Stražnega stolpa smo imeli 43 navzočih.«

ZBRANI, DA BI JIH POUČEVAL JEHOVA

V poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bratje imeli zbore v šotorih v različnih krajih po državi. Toda postavitev velikega šotora je od njih terjala več dni trdega dela. Santiago Sosa pojasnjuje: »Delati smo začeli na začetku tedna. Postavili smo šotor, prinesli klopi iz kraljestvene dvorane in si sposodili stole. Takrat smo na zborovanjih skrbeli tudi za prehrano, zato smo si morali sposoditi kuhinjsko posodo. Pogosto smo ostali pokonci vso noč, da bi kuhali in dokončali delo. Včasih se je zgodilo, da je kakšna huda nevihta ponoči pometala na tla vse, kar smo pripravili. Naslednji dan smo enostavno morali vse spet na novo postaviti. Toda nobeden se ni pritoževal.«

Jeanne Thompson se spominja nekega zborovanja v podeželskem kraju med Belize Cityjem in Orange Walkom. Bratje so najprej morali posekati grmovje ob kraljestveni dvorani. Šele nato so lahko postavili šotor in namestili klopi. Jeanne pripoveduje: »Deževalo je ves čas zborovanja in poplavilo tla pod šotorom. Zato smo sedeli tako, da smo noge oprli na klop pred seboj. Nismo pa niti pomislili, da na tem kraju kar mrgoli koralnih kač. Zaradi dežja smo bili primorani ostati v šotoru in blizu kraljestvene dvorane. Bilo bi nevarno, če bi se kdo podal v goščavo.«

V sedemdesetih letih so prostor za zbore našli na majhnem tropskem otoku Bird’s Isle, ki leži kakih 120 metrov stran od jugovzhodne konice Belize Cityja. Tamkajšnji lastnik je zgradil s slamo krito dvorano, vanjo napeljal elektriko in vodo in postavil stranišča, saj je dvorano nameraval uporabljati za zabave. Bratje so naredili lesen most, ki je otok povezoval s celino in omogočal neposreden dostop do njega. Tako so na tem mirnem in tihem kraju Priče imeli več zborov.

Marca 1983 so bratje v Ladyvillu od vlade najeli zemljišče za zborsko dvorano. Najprej so zgradili začasno stavbo za okrajne zbore, posebne dogodke in območna zborovanja. Potem pa so leta 1988 v Gvatemali kupili zgradbo z jeklenim ogrodjem in jo na zemljišču v Ladyvillu začeli uporabljati kot stalno zborsko dvorano.

NAPREDEK NA KITAJSKEM PODROČJU

Od dvajsetih let prejšnjega stoletja se v Belizeju naseljujejo kitajski priseljenci. Mnogi od njih radi berejo naše publikacije v svojem jeziku. Roberta Gonzalez na primer pripoveduje: »Želela sem oznanjevati neki prijazni Tajvanki, ki je imela pekarno, toda vedela sem, da ni verna in da je vedno zelo zaposlena. Vedela sem tudi, da ima dva najstniška otroka. Zato sem ji nekega dne, ko sem bila pri njej v pekarni, dala knjigo Vprašanja mladih v kitajščini in ji rekla, da bi rada zvedela njeno mnenje o tej knjigi. Ko sem se čez nekaj dni peljala mimo njene pekarne, sem jo videla, kako mi vsa iz sebe maha. Ustavila sem se, in ona mi je navdušeno povedala, da me že vse od takrat, ko sem ji pustila knjigo, nestrpno pričakuje. Povedala je, da ima večina najstnikov iz tajvanskih družin probleme, ko se priselijo v Belize. Menila je, da bi morali vsi prebrati knjigo Vprašanja mladih. Sinu je naročila, naj ugotovi, koliko je v mestu tajvanskih družin, ki imajo najstnike. Nato je zaprosila za 16 knjig, saj je želela vsaki družini podariti en izvod.«

Oktobra 2000 je podružnica organizirala trimesečni jezikovni tečaj mandarinščine za pionirje in oznanjevalce, ki so bili pripravljeni oznanjevati v kitajskih skupnostih na svojem področju. Kakšni so bili rezultati? Ustanovljena je bila kitajska skupina z več pionirji, ki je pozneje zrasla v občino. Kljub hudemu nasprotovanju so se nekateri odzvali na dobro novico in na ljubezen, ki so je bili deležni v občini.

Mondže Čen, denimo, je leta 2006 sprejel biblijski pouk. Na začetku so ga njegovi domači pri tem podpirali, toda kmalu so se mu začeli posmehovati in mu nasprotovati. Nenadoma so prodali celotno posest, tudi trgovino, ki jo je vodil Mondže. Mondžu so dali eno uro časa, da se odreče svoji novi veri in se skupaj z njimi preseli v drugo državo. Toda svojemu novemu verovanju se ni hotel odpovedati, zato se je njegova družina odselila in ga pustila brez vsega. Mondže se je priselil k nekemu bratu ter še naprej preučeval Biblijo in redno hodil na shode. Takole pravi: »Z Jehovom sem spletel tesen odnos, in on je poskrbel zame. Pomagalo mi je preučevanje Biblije, premišljevanje o biblijskih vrsticah, pa tudi spodbude bratov.«

Novembra 2008 se je Mondže krstil. Ko so njegovi domači videli preobrazbo v njegovem vedenju in govorjenju, so nanj začeli gledati drugače. Sam še pove: »To, da sem ubogal Jehova, me ni osiromašilo, nasprotno, osrečilo me je. Jehova me ni zapustil, ampak mi dovoli, da živim med enotno, ljubečo bratovščino.«

DELOVANJE V BELIZEJU NADZORUJE MEHIŠKA PODRUŽNICA

Vodstveni organ je skupaj s podružničnima odboroma v Belizeju in Mehiki pretehtal, kako je s kraljestvenim delovanjem v Belizeju, in odločil, da naj delovanje v tej državi nadzoruje mehiška podružnica. To je začelo veljati 1. januarja 2001. Izkazalo se je, da je sprejeta odločitev bratom v tem delu sveta v korist in jih osrečuje.

Od takrat naprej je mehiška podružnica pomagala nadzirati gradnjo že več kraljestvenih dvoran v Belizeju. Šestnajstega marca 2002 je bila v Belize Cityju posvečena preprosta stavba z dvema kraljestvenima dvoranama. Naslednji dan pa so imeli v Ladyvillu posvetitveni program za čudovit nov misijonarski dom in prenovljeno zborsko dvorano. Na posvetitvenem govoru, ki ga je imel Gerrit Lösch iz Vodstvenega organa, so bili navzoči mnogi, ki Jehovu služijo že pet ali šest desetletij. Precejšen napredek je prinesla ustanovitev skupine za gradnjo kraljestvenih dvoran, ki je v državi pomagala zgraditi 20 kraljestvenih dvoran.

Leta 2007 je v Belize prišlo 325 pionirjev iz Mehike, da bi pomagali oznanjevati na redko obdelanih področjih. Njihov obisk je podžgal oznanjevalskega duha v Belizeju. Tako je število pionirjev v tej državi izjemno naraslo.

Medtem ko cerkveni voditelji vsako leto molijo, da bi bil Belize zaščiten pred orkani, so bili Jehovove priče praktično poučeni, kako ravnati v nesreči, in to še pred sezono orkanov leta 2007. Kako hvaležni so bili za ta pouk, ko jih je avgusta prizadel orkan Dean, ki je dosegel peto stopnjo. Vse brate, ki so bili v nevarnosti, so evakuirali in nastanili pri bratih na varnejših območjih. Po orkanu so Priče iz cele države pomagali popravljati domove in kraljestvene dvorane. Zaradi tega je neka krajevna radijska postaja Jehovove priče pohvalila in rekla, da so zgled, vreden posnemanja.

ZEDINJENO LJUDSTVO IZ VSEH NARODOV

Zaradi Jehovovega blagoslova je zdaj v Belizeju več kot 1800 oznanjevalcev – tako je razmerje 1 oznanjevalec na vsakih 149 prebivalcev. Leta 2009 je bil na spominski slovesnosti navzoč vsak 39. Belizejčan, kar kaže, da je v tej državi še veliko možnosti za rast!

V preteklih 80 letih je delo pridobivanja učencev obrodilo pisano množico čudovitih, duhovno naravnanih ljudi, katere združuje »čist jezik«, to je resnica o Bogu in njegovih namenih. Jehovove priče v Belizeju skupaj s svojimi duhovnimi brati in sestrami po vsem svetu »z ramo ob rami« govorijo čist jezik, s tem da javno pričujejo, in to prinaša čast Jehovu, našemu ljubečemu Bogu. (Zef. 3:9)

[Podčrtni opombi]

^ odst. 7 Belize se je vse do leta 1973 imenoval Britanski Honduras, vseeno pa bomo za to državo uporabljali ime Belize, razen če ne bo besedilo zahtevalo drugače.

^ odst. 123 Po tem orkanu glavno mesto države ni bilo več Belize City, temveč je to postalo Belmopan, ki leži v notranjosti države.

[Poudarjeno besedilo na strani 224]

»Voznik [mi je] povedal, da pravi kristjani oznanjujejo od vrat do vrat.«

[Poudarjeno besedilo na strani 234]

»Ni prav, da se bojiva mojega očeta. Jehova je tisti, ki se ga morava bati.«

[Okvir na strani 208]

Splošni podatki o Belizeju

Zemljepisni podatki:

Nizka obalna ravnina se na jugu dviguje v gorovje Maya Mountains. V gozdovih domujejo jaguarji, pume, črni vriskači, divje svinje, zeleni leguani, krokodili ter do 60 vrst kač, kot je na primer zelo strupena navadna suličarka. Tu je skoraj 600 vrst ptic, med njimi tudi ogroženi svetlordeči ara in čudoviti črno-rumeni tukan. Raznovrstnost morskega življa sega od koral, spužev in papagajevk pa do karibskih lamantinov, barakud in orjaških kitovcev.

Prebivalstvo:

Prebivalstvo sestavljajo Maji (Kekčiji, Mopani in Jukateki), kreoli (mešanci med Afričani in Evropejci), mestici (mešanci med Španci in Maji), Garifuni (mešanci med Afričani in karibskimi Indijanci), Indijci, Libanonci, Kitajci in Evropejci, med njimi tudi Nemci in nizozemski menoniti.

Jezik:

Uradni jezik je angleščina, vendar govorijo tudi belizejsko kreolščino, španščino, jezik garifuna, jezik kekči, majevščino, nemščino in mandarinščino.

Gospodarstvo:

Veliko prebivalcev se ukvarja s pridelovanjem in izvažanjem trstnega sladkorja in tropskega sadja. Mnogi pa si denar služijo z ribištvom in turizmom.

Prehrana:

Pestrost kultur v deželi prispeva k raznovrstni in okusni kuhinji. Domačini imajo radi riž in fižol, ki ju skuhajo v kokosovem mleku. Zraven ponavadi jedo ocvrtega ali dušenega piščanca, govedino ali ribo ter zrele močnate banane, ki jih ocvrejo. Zelo priljubljena je tudi množica slastnih morskih sadežev.

Podnebje:

Belize leži na karibski obali Srednje Amerike, zato ima vroče in vlažno subtropsko podnebje. V deželi pogosto divjajo orkani.

[Okvir/slika na strani 215]

Garifuni se pozitivno odzivajo na resnico

BEVERLY ANN FLORES

ROJENA: 1961

KRŠČENA: 1993

KRATKA BIOGRAFIJA: Pripadnica ljudstva Garifuna, ki je sprejela resnico in zdaj svojemu ljudstvu pomaga spoznavati Jehova.

▪ GARIFUNI izvirajo iz začetka 17. stoletja, ko so se sužnji poročali z domorodnimi Karibi. Jezik garifuna je aravaški jezik z elementi francoščine in svahilija.

Garifunska religija je mešanica afriških in indijanskih običajev z močnim katoliškim vplivom. Dugu je na primer slovesen obred, s katerim želijo pomiriti mrtve prednike, tako da jim darujejo hrano in pijačo. »Moja mama ni verjela v obred dugu,« pravi Beverly. »Ni mogla razumeti, kako bi lahko Bog odobraval, da vso tisto hrano sežgejo. Ponavadi je rekla: ‚Hrana je za to, da jo ljudje jejo! In če so ti mrtvi naši ljubljeni, zakaj bi prihajali nazaj in nam škodovali?‘«

Beverly še pojasni, kaj je naredila, ko je spoznala resnico: »Ker sem pripadnica Garifunov, sem se odločila, da se odpravim v Dangrigo oznanjevat svojemu ljudstvu. Vedela sem, da se bo večina Garifunov bolje odzvala na koga izmed svojega ljudstva. Ko govorim v garifunskem jeziku, se mnogi ustavijo in mi prisluhnejo. Nekaj se jih je že začelo družiti z občino. Vidijo, da nesvetopisemske običaje lahko zapustijo in da jih zaradi tega hudobni duhovi ne ubijejo.«

[Okvir/slika na strani 218]

»Jehova je vedno poskrbel za nas«

LILLY MILLER

ROJENA: 1928

KRŠČENA: 1960

KRATKA BIOGRAFIJA: Sama je vzgojila šest otrok in je že 47 let v polnočasni službi.

▪ TIHA Lilly se spominja: »Leta 1959 mi je Amybelle Allen govorila o Bibliji. V cerkvi so nas že pred tem opozarjali pred ‚lažnimi preroki‘, ki hodijo od vrat do vrat. Privolila sem v pouk, pri katerem sem uporabljala samo Biblijo. Sprejela sem resnico in se naslednje leto krstila.

Sprva mi je bilo težko oznanjevati. Roke so se mi tako tresle, da sem Biblijo komaj držala. Toda želja, da še drugim povem to, kar sem se učila, je bila ‚kakor plamteč ogenj, zaprt v mojih kosteh,‘ kot je rekel Jeremija, in morala sem govoriti, ne glede na to, ali so ljudje poslušali ali ne.« (Jer. 20:9)

Kako je Lilly uspelo, da je sama vzgojila šest otrok in zraven še pionirala? »Molila sem k Jehovu,« pravi Lilly, »in on mi je to omogočil. Trikrat na teden sem vstala ob 3.30 in spekla piškote. S hčerkami sem jih pekla v štedilniku na drva in ljudje so v vrsti čakali, da bi jih kupili še vroče iz pečice. Ko smo vse piškote prodale, so otroci odšli v šolo, jaz pa na oznanjevanje. Jehova je vedno poskrbel za nas.«

Od leta 1969 Lilly pionira v Corozalu. Tudi njen najstarejši sin in dve od njenih hčera služijo polnočasno. Sama je pomagala 69 ljudem, da so se krstili.

[Okvir/slika na straneh 227, 228]

Odprave v goščavo – oznanjevanje v deževnem gozdu

Martha Simons pripoveduje: »Marca 1991 se nas je v Punti Gordi zbralo 23 bratov in sester iz vse države, da bi odšli na desetdnevno oznanjevalsko pustolovščino, daleč v deževni gozd. S seboj smo vzeli oblačila, odeje in viseče mreže ter literaturo v angleščini, španščini in v jeziku kekči. Na pot smo vzeli tudi hrano, med drugim 200 kosov peciva.

Naslednje jutro smo se z drevakom, čolnom, izdolbenim iz velikega kapokovca (bombažnega drevesa), odpravili na razburkano morje. V vasi Crique Sarco smo čoln raztovorili in postavili tabor. Medtem ko so bratje obešali viseče mreže, smo sestre skuhale eno naših priljubljenih jedi – kuhan svinjski rep – to je enolončnica iz kasave, jama, zelenih močnatih banan, kokosovega oreha, kuhanih jajc, in seveda iz svinjskega repa. Novica o našem prihodu se je hitro razširila, in cel večer so se pri nas ustavljali kekčijevski vaščani, da bi nas pozdravili. Tako smo lahko v dveh urah pričevali celi vasi. Tisto noč so bratje spali v visečih mrežah pod policijsko postajo, ki je bila dvignjena na stebrih, sestre pa smo spale v cabildu, pokritem s slamo, prostoru, kjer imajo starejši moški iz vasi sestanke.

Naslednji dan smo čoln spet natovorili in se odpravili naprej po manjši reki, ki je na nekaterih krajih prepredena s koreninami mangrov, ki ustvarjajo temačno in grozljivo ozračje. Po približno pol ure smo se izkrcali in še eno uro in pol pešačili skozi goščavo do vasi Sundaywood. Ljudje v tej vasi so bili majhne postave, temnoolivne polti in so imeli ravne črne lase. Večina jih je bila bosonogih, ženske pa so bile oblečene v tradicionalna krila in so nosile koraldni nakit. Hiše so bile krite s slamo, imele so prsten pod in samo en prostor, v katerem so imeli viseče mreže in nobenega pohištva. Blizu hiš je bilo skupno ognjišče za kuhanje.

Ljudje so bili zelo prijazni in mnogi so se zanimali za resnico. Poseben vtis je nanje naredilo to, da smo v njihovem jeziku kekči imeli literaturo, pa tudi biblije, iz katerih smo jim brali.

Naslednje jutro so nas prebudili petelini, gozdne ptice in vriskači. Po obilnem zajtrku smo ponovno obiskali vse, ki so prejšnji dan pokazali zanimanje. Z nekaterimi smo začeli preučevati Biblijo in jih spodbudili, naj do drugega leta, ko se bomo ponovno oglasili, preučujejo kar sami. Podobno smo preživeli tudi druge dni, ko smo se prebijali še globlje v deževni gozd, da bi prišli do oddaljenih vasi.

Po desetih lepih dneh v gozdu smo razmišljali o velikih razdaljah, ki smo jih prepotovali, o mnogih vaseh, ki smo jih obiskali, in o vseh ljudeh, s katerimi smo se pogovarjali. Jehova smo prosili, da bi do našega ponovnega obiska naslednje leto varoval semena resnice, ki smo jih posejali. Noge so nas bolele in bili smo utrujeni, toda naša srca so prekipevala od hvaležnosti Jehovu za radost, da smo lahko to leto sodelovali pri odpravi v goščavo.«

[Okvir/sliki na straneh 235236]

Maji, ki imajo radi Jehova

JORGE IN NICOLAS SHO (S SESTRO PRISCILIAN)

ROJENA: 1969 in 1971

KRŠČENA: 1997

OKOLJE, IZ KATEREGA PRIHAJATA: V majevski kulturi se od otrok pričakuje, da starše spoštujejo in so jim povsem poslušni. To se pričakuje tudi od otrok, ki so že odrasli in poročeni.

▪ KO STA Nicolas in Jorge spoznala in vzljubila Jehova, jima je oče pri krščanskih dejavnostih nepopustljivo nasprotoval.

Nicolas pripoveduje: »Očetu sem razložil, da se učim same koristne stvari. Toda oče je pripadal baptistični cerkvi in nad mojim početjem ni bil navdušen. Večkrat sem nehal preučevati Biblijo, ker nisem želel raniti njegovih čustev. Vendar sem se tudi zavedal, da s tem, ko skupaj z očetom popivam, ne dajem dobrega zgleda svojim otrokom. Moja žena in otroci so bili tako nesrečni, da se niso nikoli smejali.

Ko sem začel redno preučevati Biblijo in obiskovati krščanske shode, mi je resnica pomagala, da sem se osvobodil slabega vedenja. Za svojo družino sem pridno delal in od mojega dohodka je končno imela polno korist. Zdaj smo kot družina zelo dejavni v Jehovovi službi in naš dom napolnjujeta sreča in smeh.«

Pri Jorgeju je bilo precej podobno. S svojim pijančevanjem in grdim govorjenjem je svoji družini povzročal težave. Konec tedna ga ni bilo nikoli doma. Toda preučevanje Biblije mu je pomagalo, da je svoje vedenje vidno zboljšal.

Jorge pripoveduje: »Sčasoma sem napredoval, moj oče pa je postajal vse bolj nasproten. Imenoval nas je lažni preroki. Več kot enkrat nam je grozil z mačeto. Brat Cardoza, ki je z menoj preučeval Biblijo, nas je na to skušal pripraviti že veliko prej. ‚Kaj bi naredili, če bi vam oče rekel, da morate zapustiti družinsko posest?‘ nas je vprašal. Odvrnil sem mu: ‚Moj oče me ima rad in tega ne bo naredil.‘ Na žalost pa je storil ravno to.«

Jorge nadaljuje: »Vendar sem imel rad to, kar sem se učil, in življenje se mi je zboljšalo. Moja družina je imela koristi od moje nove krščanske osebnosti. Drug drugega smo spoštovali in skupaj smo bili srečni. Danes mi oznanjevanje prinaša veliko veselja in zahvaljujoč Jehovu sem redni pionir.«

[Slika]

Frank Cardoza je oznanjeval Jorgeju.

[Okvir/slike na straneh 238, 239]

Veselo služijo tam, kjer potrebujejo več oznanjevalcev

Preselitev v deželo, kjer potrebujejo več kraljestvenih oznanjevalcev, je velik korak. Toda na tujem področju ostati, in to leto za letom, pogosto zahteva veliko truda in požrtvovalnosti. Mnogo naših bratov in sester se je s temi izzivi spoprijelo z veseljem in zelo pogumno.

Arthur in Roberta Gonzalez, na primer, sta se skupaj s svojim triletnim sinčkom Daltonom preselila iz Združenih držav Amerike v Belize leta 1989. Roberta priznava: »Največji izziv je bil zapustiti zagotovljeno, dobro plačano zaposlitev in priti v državo, kjer tako veliko ljudi nima službe.«

Arthur se strinja: »Res je, moraš zaupati v Jehova. Ko v Bibliji berem o Abrahamu, me prevzame to, kako je ta očak zapustil svoj dom, družino in vse, ki jih je poznal. Toda Jehova je zanj dobro poskrbel. Eden od naših izzivov je bil naravnati ušesa na belizejsko kreolščino. Toda zanesli smo se na Jehova, in on je poskrbel za nas.«

Frank in Alice Cardoza sta prišla iz Kalifornije pionirat v Belize leta 1991. Frank pravi: »Branje knjige Apostolska dela je v meni vzbudilo željo postati misijonar. Toda vedel sem, da nikoli ne bova primerna za šolo Gilead, saj imava štiri otroke. Nato je najina najmlajša hči končala šolanje, in začela sva resno razmišljati o možnosti selitve v drugo državo. Ko sva v Stražnem stolpu prebrala članek o Belizeju, sva se odločila.«

»Strinjala sem se, da poskusiva za tri leta,« pravi Alice. »Zdaj sva tukaj že 18 let, in neznansko mi je všeč!«

Frank dodaja: »Rada imava ljudi in rada sva nenehno zaposlena, zato nama ni težko zbližati se s tistimi, ki imajo radi Jehova. To so najboljša leta najinega življenja, saj imava toliko poukov, da nama jih komaj uspe vse voditi, in lahko opazujeva, kako pozitivno se ljudje odzivajo na resnico. Te prednosti ne bi zamenjala za ves denar na svetu.«

Carl in Martha Simons sta se iz Teksasa preselila v Belize leta 1988. Martha pripoveduje: »Ko smo se preselili, sta bila najina otroka stara deset in osem let. V Belizeju smo z občino cele dneve oznanjevali po vaseh v goščavi. Skupaj smo tudi gradili zborsko dvorano. Ko smo imeli zbore, je bila naša hiša vedno polna bratov in sester. Vesela sva, da sva imela možnost tukaj vzgojiti najina otroka, saj sta se lahko tako družila s posebnimi pionirji in misijonarji. Seveda so bili tudi trenutki, ko bi se najraje odpravili na letalo in kar odšli – ko smo na primer ostali brez elektrike, tekoče vode, akumulatorja in telefona. Toda če bi to morali ponoviti, z vsemi vzponi in padci, bi to tudi storili. Ker služimo tam, kjer potrebujejo več oznanjevalcev, je naše življenje bogatejše.«

[Slike]

Z leve proti desni: Dalton, Roberta, Arthur in njegova mama Martha Gonzalez

Alice in Frank Cardoza

Carl in Martha Simons

[Okvir na strani 250]

»Res je nekomu mar za nas!«

ALEJANDRO IN REBECCA (BECKY) LACAYO

ROJENA: 1950 in 1949

KRŠČENA: 1966 in 1959

KRATKA BIOGRAFIJA: Po šolanju na Gileadu leta 1972 sta kot misijonarja služila v Salvadorju, Belizeju, Nikaragvi, Mehiki in Hondurasu. Zdaj sta v okrajni službi v Združenih državah Amerike, vendar ne bosta nikoli pozabila časa, ko sta v Belizeju pomagala ob naravni nesreči.

▪ »SMO sredi orkana Keith!« je Becky napisala v ponedeljek, 2. oktobra 2000. »Že kakšna dva dni in pol dežuje brez prestanka.«

Naslednji dan, ko sta veter in dež ponehala, sta Alejandro in posebni pionir Donald Niebrugge lahko pripeljala nekaj hrane na otok Ambergris. Alejandro, Donald in še dva krajevna starešina so obiskali vse oznanjevalce v dveh občinah, da bi preverili, ali so dobro.

Becky se spominja: »V sredo so bratje iz različnih delov države za brate na otokih prinesli v podružnico hrano, vodo in oblačila. Recepcija in knjižnica sta bili kmalu polni teh nujno potrebnih stvari.«

Medtem so Alejandro in še trije bratje pripeljali hrano na otok Caulker ter tamkajšnjo skupino Prič ravno ob pravem času spodbudili in z njo molili. Priče in Nepriče je ljubezen in skrb bratov močno ganila. Neka ženska je potarnala: »Že leta prispevam svoji cerkvi, toda nobeden od njih me ni prišel pogledat, kako sem.«

Neka sestra je zajokala od veselja in rekla: »Poglejte druge ljudi, in poglejte nas! Res je nekomu mar za nas!«

[Shema/graf na straneh 244, 245]

POMEMBNI DOGODKI – Belize

1923 James Gordon oznanjuje v Bombi.

1930

1933 Freida Johnson oznanjuje v Belize Cityju.

1934 Thaddius Hodgeson vodi shode v svoji pekarni.

1940

1941 V Belize Cityju krščeni prvi oznanjevalci.

1945 Prispejo prvi misijonarji.

1946 Ustanovljen podružnični urad.

1950

1957 Prepovejo vstop novim misijonarjem.

1959 Zgradijo zgradbo, v kateri so podružnična pisarna, misijonarski dom in kraljestvena dvorana.

1960

1961 Misijonarji spet smejo v državo.

1961 Belize opustoši orkan Hattie.

1971 Na otoku Bird’s Isle imajo prvič zbor.

1980

1988 V Ladyvillu zgradijo zborsko dvorano.

1990

2000

2000 Po Belizeju pustoši orkan Keith.

2001 Mehiška podružnica je določena, da nadzoruje delovanje v Belizeju.

2002 Posvetitev stavbe z dvema kraljestvenima dvoranama (levo), misijonarskega doma in prenovljene zborske dvorane.

2010

[Graf]

(Glej publikacijo)

Število oznanjevalcev

Število pionirjev

1800

1200

400

1930 1940 1950 1960 1980 1990 2000 2010

[Slika]

Ladja, polna bratov, ki grejo na zbor.

[Zemljevid na strani 209]

(Lega besedila – glej publikacijo)

MEHIKA

GVATEMALA

Melchor de Mencos

KARIBSKO MORJE

BELIZE

otok Ambergris

San Pedro

otok Caulker

OKROŽJE COROZAL

Corozal

OKROŽJE ORANGE WALK

Orange Walk

August Pine Ridge

OKROŽJE BELIZE

Bomba

Santana

Crooked Tree

Black Creek

Ladyville

Belize City

OKROŽJE CAYO

BELMOPAN

Benque Viejo

OKROŽJE STANN CREEK

dolina Stann Creek

Dangriga

Hopkins

Seine Bight

OKROŽJE TOLEDO

Mango Creek

Placencia

Monkey River

Punta Negra

San Antonio

Punta Gorda

Sundaywood

Barranco

Crique Sarco

Belize

MAYA MOUNTAINS

[Slika čez celo 200. stran]

[Slika na strani 206]

Alphonsena Robateau in Amybelle Allen s tremi posebnimi pionirji

[Slika na strani 207]

Herman in Derrine Lightburn s sinom Stephenom

[Slika na strani 210]

Skupina Prič z vozom, ki je opremljen z ozvočenjem, 1940-a leta, Belize City; 1. Thaddius Hodgeson, 2. George Longsworth.

[Slika na strani 213]

Elmer Ihrig je oznanjeval še v drugih okrožjih.

[Slika na strani 214]

Charles Heyen je brate in sestre spodbujal k rednemu obiskovanju shodov.

[Slika na strani 221]

Podružnični urad, misijonarski dom in kraljestvena dvorana v Belize Cityju

[Slika na strani 223]

Prvi okrajni zbor, ki je v celoti potekal v španščini (kraljestvena dvorana v Orange Walku, leta 1968).

[Slika na strani 229]

Posebna pionirja Marcial in Manuela Kay

[Slika na strani 230]

Tipična majevska vas v okrožju Toledo

[Slika na strani 240]

María in Basilio Ah

[Slika na strani 246]

Cecilia Pratt

[Slika na strani 249]

Pod šotorom na okrajnem zboru v Punti Gordi, 1960-a leta

[Slika na strani 251]

Becky in Alejandro Lacayo

[Sliki na straneh 252, 253]

Zgradba z jeklenim ogrodjem na spodnji sliki je zdaj zborska dvorana (desno).

[Slika na strani 253]

Prenovljena zborska dvorana

[Slika na strani 254]

Bratje in sestre na gradbišču stavbe z dvema kraljestvenima dvoranama, Belize City