8. POGLAVJE

Zakaj sem tako hudo bolan?

»Ko si mlad, misliš, da si nepremagljiv. Nato pa ti huda bolezen to izbije iz glave. Počutiš se, kakor da si čez noč ostarel.« (Jason)

JASON je bil star 18 let, ko je izvedel, da ima Crohnovo bolezen, motnjo prebavnega trakta, ki človeka izčrpava in mu povzroča bolečine. Mogoče tudi ti trpiš za kako kronično boleznijo ali telesno okvaro. Dejavnosti, kot je oblačenje, uživanje hrane ali obiskovanje šole, se mnogim zdijo same po sebi umevne, zate pa so lahko zelo naporne.

Zaradi kronične zdravstvene težave je tvoja svoboda omejena, zato se utegneš počutiti, kakor da si v zaporu. Morda te preganja občutek osamljenosti. Mogoče se začneš celo spraševati, ali si naredil kaj, s čimer si užalil Boga, oziroma ali Bog s to zdravstveno težavo na neki poseben način  preizkuša tvojo značajnost. Toda v Svetem pismu piše: »Boga namreč z zlom ni mogoče preizkušati, pa tudi on sam ne preizkuša nikogar.« (Jakob 1:13) Bolezen je pač neločljivo povezana s tem, v kakšnem stanju je danes človeštvo. Poleg tega vsakega od nas lahko doletijo »nepredvideni dogodki ob nepričakovanem času«. (Pridigar 9:11)

Na srečo pa Bog Jehova obljublja novi svet, v katerem »noben prebivalec ne bo rekel: ‚Bolan sem.‘« (Izaija 33:24) Celo tisti, ki so umrli, bodo obujeni in se bodo lahko veselili življenja v tem novem svetu. (Janez 5:28, 29) Kako pa lahko do takrat svoje okoliščine kar najbolj obrneš sebi v prid?

Trudi se biti optimističen. V Svetem pismu piše: »Veselo srce učinkuje dobro kakor zdravilo.« (Pregovori 17:22) Nekateri utegnejo meniti, da ob resni bolezni ni primerno biti vesel in se smejati, toda zdrav humor in prijetna družba ti lahko osvežita um in krepita željo po življenju. Zato razmisli, kaj lahko storiš, da bi bilo tvoje življenje bolj veselo. Ne pozabi, da je veselje del sadu Božjega duha. (Galačanom 5:22) Ta duh ti lahko pomaga, da kljub bolezni ohranjaš nekaj veselja. (Psalm 41:3)

Postavi si dosegljive cilje. V Svetem pismu piše: »Modrost je pri skromnih.« (Pregovori 11:2) Če boš skromen, ti bo to pomagalo, da do sebe ne boš niti brezbrižen niti preveč zaščitniški. Do  boljšega počutja ti lahko denimo pomaga primerna telesna aktivnost, če ti zdravstveno stanje seveda to dovoljuje. Zato imajo v zdravstvenih ustanovah pogosto pripravljene programe fizioterapije za mlade paciente. Velikokrat je tako, da s primernimi vajami ne dosežeš le boljšega telesnega okrevanja, ampak tudi ohranjaš dobro voljo. Pomembno je, da pošteno oceniš svoje okoliščine in si postaviš dosegljive cilje.

Nauči se, kako ravnati z drugimi. Kaj pa, če nekateri dajejo nepremišljene pripombe glede tvojega stanja? V Svetem pismu piše: »Ne jemlji si k srcu vsega, kar ljudje govorijo.« (Pridigar 7:21) Včasih se je na takšno govorjenje najboljše odzvati tako, da ga preslišiš. Morda pa ga lahko celo preprečiš. Na primer: Če se ti zdi, da se drugi ob tebi nelagodno počutijo, ker te vidijo na invalidskem vozičku, jih poizkusi malo sprostiti. Lahko bi rekel: »Verjetno se sprašujete, zakaj sem na vozičku. Ali bi radi izvedeli?«

Ne vdaj se. Jezus je, ko je hudo trpel, molil k Bogu, se mu zaupal in se osredotočil na veselje, ki ga je čakalo v prihodnosti, ne pa na bolečine. (Hebrejcem 12:2) Iz svojih hudih preizkušenj se je nekaj naučil. (Hebrejcem 4:15, 16; 5:7–9) Sprejel je pomoč in spodbudo. (Luka 22:43) Raje se je osredinil na dobro drugih kakor pa na svoje težave. (Luka 23:39–43; Janez 19:26, 27)

Jehovu je mar zate

Naj so tvoje težave takšne ali drugačne, nikar ne misli, da imaš zaradi njih v Božjih očeh manjšo vrednost. Nasprotno, Jehovu so tisti, ki si mu prizadevajo ugajati, dragoceni in mu  veliko pomenijo. (Luka 12:7) Jehovu je mar zate; zate skrbi na zelo oseben način in te rad uporablja v svoji službi – kljub tvoji bolezni ali telesni okvari. (1. Petrovo 5:7)

Zato ne dovoli, da bi ti strah ali negotovost preprečila, da bi delal tisto, kar želiš, oziroma tisto, kar moraš delati. Vedno išči podporo pri Bogu Jehovu. On razume tvoje potrebe in občutke. Poleg tega ti lahko, da bi lažje vztrajal, podeli »moč, ki presega običajno«. (2. Korinčanom 4:7) Morda si boš sčasoma pridobil optimističen pogled, kakršnega ima Timothy, ki so mu pri 17-ih diagnosticirali sindrom kronične utrujenosti. Pravi namreč: »Glede na 1. Korinčanom 10:13 Jehova ne bo dovolil, da bi prestajali kaj, česar ne bi mogli  prenesti. Takole razmišljam: Če mi moj Stvarnik zaupa, da se lahko spoprimem s to preizkušnjo, kdo sem potem jaz, da bi temu oporekal?«

Kadar je bolan kdo, ki ga poznaš

Kaj pa, če si sam zdrav, vendar poznaš koga, ki je bolan ali ki ima kakšno telesno okvaro? Kako mu lahko pomagaš? Najpomembnejše je, da z njim čutiš in mu izkažeš »najglobljo sočutnost«. (1. Petrovo 3:8) Skušaj razumeti, kaj prestaja. Na izzive, ki jih ima, ne glej skozi svoje oči, temveč skozi njegove. Nina, ki se je rodila s spino bifido (hrbtenično režo), pravi: »Ker sem majhna in na invalidskem vozičku, se nekateri z menoj pogovarjajo kakor z otrokom, kar me včasih potre. Drugi pa se potrudijo in se, ko se pogovarjajo z menoj, usedejo, tako da smo z očmi na isti višini. To mi je res všeč!«

Če boš pri tistih, ki imajo kakšne zdravstvene težave, odmislil njihove omejitve, boš ugotovil, da niti niso tako zelo drugačni od tebe. In pomisli: s svojimi besedami boš lahko takšnim »podelil kak duhovni dar«! Če boš to storil, se boste »medsebojno spodbujali«, in tako boš tudi sam blagoslovljen. (Rimljanom 1:11, 12)

VEČ O TEJ TEMI LAHKO PREBEREŠ V 1. ZVEZKU, V 13. POGLAVJU.

 KLJUČNI SVETOPISEMSKI STAVEK

»Takrat [...] noben prebivalec ne bo rekel: ‚Bolan sem.‘« (Izaija 33:23, 24)

NAMIG

Znanje zmanjšuje strah pred neznanim. Zato skušaj o svojem zdravstvenem stanju izvedeti čim več. Če ti kaj ni jasno, o tem določno vprašaj svojega zdravnika.

ALI SI VEDEL ...?

Tvoja bolezen oziroma telesna okvara ni Božja kazen, ampak je posledica nepopolnosti, ki smo jo vsi podedovali od Adama. (Rimljanom 5:12)

MOJ NAČRT

Da bom kljub bolezni oziroma telesni okvari ohranil optimističen pogled, bom: ․․․․․

En dosegljiv cilj, ki si ga lahko postavim, je: ․․․․․

Če mi bo kdo rekel kaj neprijaznega glede mojega stanja, se bom na to odzval tako, da bom: ․․․․․

V zvezi s to temo bi svojega očeta in/ali mamo rad vprašal: ․․․․․

KAJ MENIŠ?

● Kako lahko z informacijami iz tega poglavja pomagaš komu, ki ima kakšno telesno okvaro ali kronično bolezen?

● Če si kronično bolan, o čem pozitivnem lahko razmišljaš, da bi svoje okoliščine kar najbolj obrnil sebi v prid?

● Kako veš, da zdravstvene težave niso znak Božjega neodobravanja?

 [Okvir/slika na strani 75]

DUSTIN, 22 let

»Spomnim se, kako sem jokal v maminem objemu, ko sem izvedel, da bom priklenjen na invalidski voziček. Star sem bil komaj osem let.

Imam mišično distrofijo. Pri oblačenju, umivanju in hranjenju potrebujem pomoč. Rok sploh ne morem dvigniti. Kljub temu je moje življenje zapolnjeno z delom in sem srečen. Lahko sem hvaležen za marsikaj. Redno grem na oznanjevanje in v občini služim kot strežni služabnik. Svojega življenja nisem še nikoli jemal kot ‚boj‘. V Jehovovi službi je vedno kaj za postoriti in kaj, kar lahko z veseljem pričakuješ. Predvsem se veselim tega, da bom ‚skakal kakor jelen‘, ko bo nastopil Božji novi svet.« (Izaija 35:6)

[Okvir/slika na strani 75]

TOMOKO, 21 let

»Ko sem imela komaj štiri leta, mi je zdravnik rekel: ‚Do konca življenja boš morala dobivati injekcije inzulina.‘

Stalno nadzorovati raven sladkorja v krvi je za diabetika izziv. Pogosto se zgodi, da takrat, ko bi želela jesti, ne smem, ko bi morala, pa mi ni do tega. Doslej sem dobila že 25.000 injekcij, tako da imam na rokah in stegnih zatrdline. Toda starši mi pomagajo, da svoje okoliščine kar najbolje izkoristim. Vedno so bili vedri in pozitivni ter so me vzgojili tako, da cenim duhovne stvari. Jehova je dober z menoj. Ko mi je zdravje to dovoljevalo, sem se odločila, da bom začela večino svojega časa posvečati oznanjevanju, in mu s tem izrazila svojo hvaležnost.«

[Okvir/slika na strani 76]

JAMES, 18 let

»Ljudje ne vedo, kako naj se vedejo do nekoga, ki je videti drugačen, in to jaz vsekakor sem.

Imam redko obliko pritlikavosti. Ljudje zelo poudarjajo videz, zato si vedno prizadevam dokazati, da nisem majhen otrok z globokim glasom. Ne jočem za tem, kar nisem, ampak se raje skušam osredotočati na to, kar sem. Življenje uživam. Preučujem Sveto pismo in v molitvi prosim Jehova za podporo. Moji domači so mi vedno ob strani in me spodbujajo. Željno pričakujem čas, ko bo Bog odstranil vse zdravstvene težave. Medtem pa živim s svojo telesno okvaro, vendar ne dovolim, da bi ta postala moje življenje.«

[Okvir/slika na strani 76]

DANITRIA, 16 let

»Ko sem že ob dvigu kozarca vode čutila hude bolečine, sem vedela, da je z menoj nekaj narobe.

Fibromialgija je bolezen, ki prinaša velike bolečine, tako telesne kot duševne. Kot najstnica bi bila rada takšna kakor moji prijatelji, toda zdaj mi je vse veliko težje kot prej. Že za to, da zaspim, potrebujem celo večnost! Vendar sem se naučila, da lahko z Jehovovo pomočjo kljub svojim težavam živim normalno. Uspelo mi je celo, da sem bila pomožna pionirka in tako oznanjevala več časa. Ni bilo enostavno, vendar sem zmogla. Trudim se narediti, kar največ lahko. ‚Prisluhniti‘ moram svojemu telesu in upoštevati svoje omejitve. Če kdaj pozabim, me na to vedno spomni moja mama!«

 [Okvir/slika na strani 77]

ELYSIA, 20 let

»V šoli sem imela najboljše ocene. Zdaj pa je zame izziv že prebrati navaden stavek in to me včasih potre.

Zaradi sindroma kronične utrujenosti tudi preprosta opravila postanejo zahtevna. Pogosto je celo vstati iz postelje nemogoče. Vendar nisem nikoli dovolila, da bi moja bolezen določala mojo osebnost. Sveto pismo berem vsak dan, četudi to pomeni, da lahko preberem samo nekaj vrstic oziroma mi ga mora brati kdo od domačih. Svoji družini sem zelo hvaležna. Oče se je celo odrekel odgovorni nalogi na zborovanju, zato da meni pomaga, da sem lahko navzoča. Nikoli se ni pritoževal. Rekel je, da je zanj najpomembnejša naloga to, da lahko skrbi za svojo družino.«

[Okvir/slika na strani 77]

KACUTOŠI, 20 let

»Nenadoma začnem panično kričati in se krčevito tresti, celo metati stvari naokoli in jih lomiti.

Že pri petih letih sem dobil epilepsijo. Imam tudi do sedem napadov na mesec. Vsak dan moram jemati zdravila, zaradi katerih se hitro utrudim. Toda prizadevam si, da bi mislil na druge, ne le nase. V naši občini sta dva polnočasna oznanjevalca mojih let in sta mi v veliko oporo. Po končani šoli sem začel več oznanjevati. Z epilepsijo se je treba bojevati vsak dan. Toda kadar sem psihično na tleh, poskrbim za to, da se spočijem. In naslednji dan sem že boljše volje.«

 [Okvir/slika na strani 78]

MATTHEW, 19 let

»Težko si je pridobiti spoštovanje svojih vrstnikov, če ne ustrezaš njihovi zamisli o tem, kdo je ‚normalen‘.

Rad bi se ukvarjal s kakšnim športom, pa ne morem. Imam cerebralno paralizo, zato že hodim težko. Vendar ne tuhtam o tem, česar ne morem delati. Zaposlim se z dejavnostmi, ki sem jih zmožen opravljati, na primer z branjem. Kraljestvena dvorana je kraj, kjer sem lahko to, kar sem, ne da bi mi bilo treba skrbeti, kaj si bodo drugi mislili o meni. Tolažilno je tudi vedeti, da me Jehova ljubi takšnega, kakršen sem v svoji notranjosti. Pravzaprav sebe ne vidim kot posameznika s posebnimi potrebami. Vidim se kot človeka, ki mora premagovati poseben in edinstven izziv.«

[Okvir/slika na strani 78]

MIKI, 25 let

»Včasih sem se lahko ukvarjala s športom. Nato pa je bilo, in to še v najstniških letih, kakor da sem se nenadoma postarala.

Rodila sem se z atrijskim septalnim defektom – z luknjo v srcu. Simptomi so postali vidni, ko sem prišla v najstniška leta. Imela sem operacijo, vendar se še zdaj po šestih letih hitro utrudim in imam kronične glavobole. Zato si postavljam dosegljive, kratkoročne cilje. Lahko sem na primer polnočasna oznanjevalka, vendar večinoma oznanjujem po pismih in telefonu. Bolezen je tudi pripomogla k temu, da sem si pridobila lastnosti, ki jih prej nisem imela, denimo potrpežljivost in skromnost.«

[Slika na strani 74]

Zaradi kronične zdravstvene težave se morda počutiš, kakor da si v zaporu – toda Sveto pismo ponuja upanje na rešitev.