Jonathan je v neki bolnišnici na Filipinih v čakalnici čakal na razgovor z zdravnikom. Ženska na bolnišnični recepciji je opazila, kako lepo je urejen, in ga vprašala, ali je zavarovalni agent. Jonathan ji je pojasnil, da je Jehovova priča in da je tukaj zato, da bi pomagal nekemu pacientu, ki je potreboval zdravstveno pomoč in je prav tako Priča. Receptorka Laila, na katero je  Jonathanov odgovor naredil vtis, je povedala, da je njen oče, ki je pred kratkim umrl, redno bral Stražni stolp. Jonathan ji je prebral besede iz Janeza 5:28, 29 in ji dal zloženko Je kakšno upanje za naše umrle?.

Ko je kasneje še večkrat obiskal bolnišnico, je Laili prinesel še več publikacij in jo napotil k neki naši sestri, ki je z njo začela preučevati Sveto pismo. Kmalu so se ji pri tem pridružili vsi, ki so živeli z njo – njen mož, njena sestra in mama.

 Nekega dne je Lailo njena soseda Rose vprašala, zakaj jo obiskuje tako veliko ljudi. Laila ji je pojasnila, da z Jehovovimi pričami preučuje Sveto pismo. Zato je tudi Rose začela preučevati. Ko je ta odpotovala v rodno provinco na obisk k svoji sestri, ji je navdušeno govorila o naučenem. Njeno sestro Abigail je to, kar je slišala, zelo zanimalo, zato je zaprosila za svetopisemski tečaj. Sveto pismo je začela preučevati tudi Rosina mama.

Laila se je krstila na enem od zadnjih regionalnih zborovanj. Kmalu zatem se je krstila njena mama. Lani pa sta se krstili tudi Rose in njena sestra Abigail. Rosina mama zdaj redno obiskuje shode. Nekateri Lailini družinski člani še naprej preučujejo Sveto pismo. Vse to se je zgodilo zaradi pogovora z eno osebo v bolnišnici!

Trenutno so v Šrilanki bratje in sestre, ki oznanjujejo na področju znakovnega jezika, priča porastu. Leta 2015 so Priče imele manj kot 80 naslovov gluhih. Naslovi so bili napisani na koščkih papirja. Vendar je bila kasneje ustanovljena občina za znakovni jezik. Ustvarjena je bila tudi podatkovna baza na računalniku, kjer je bilo shranjenih okoli 420 imen pa tudi naslovi z GPS-koordinatami. Bratje so osebno, prek video klepeta ali s pošiljanjem tekstovnih sporočil stopili v stik z 80 odstotki ljudi, katerih naslovi so shranjeni v bazi. Neki misijonarski par je poročal: »Zdaj lahko damo oznanjevalsko področje tudi gluhim oznanjevalcem. Prej so lahko oznanjevali samo tistim gluhim posameznikom, ki so jih osebno poznali.«

Bratje in sestre v Mongoliji celo takrat, ko je temperatura minus 30 stopinj Celzija, aktivno sodelujejo pri posebnem programu oznanjevanja na javnih krajih v večjih mestih. Neki vladni uradnik je z vozička vzel publikacije in kasneje poslal zahvalno pismo. V njem je pisalo: »Sem budist. Vendar sem raziskal še druge vere, saj se držim načela, da naj ne uberemo le ene poti, ampak naj raziskujemo tudi druge. Ko sem prebral nekaj vaših publikacij, ki ste jih priskrbeli ljudem, sem se odločil, da vam bom napisal pismo, v katerem bom izrazil svoje občutke. Jasno mi je, da ste porabili veliko časa in truda, da bi priskrbeli informacije, ki so praktične in koristne. Iz vaših publikacij sem se naučil, da je Sveto pismo knjiga, ki bi jo moral brati vsak. V tej knjigi je zapisana resnica. V Svetem pismu najdemo pravo vodstvo za naše življenje. Rad bi se zahvalil vsem, ki se zelo trudijo pri prevajanju te literature v mongolščino. Prav tako se želim zahvaliti vsem, ki za to, da bi pomagali drugim, ponujajo literaturo, pa naj je zunaj neznosno vroče ali pa mrzlo.«

Brett, ki je pionir, je v Hongkongu pristopil k nekemu mladeniču, staremu malo manj kot 30 let, in mu ponudil zloženko Kaj je ključ do srečne družine?. Ko je mladenič videl zloženko, ga je to ganilo do solz. Brettu je pojasnil, da je bil vzgojen v resnici, vendar je pri 16 letih zbežal od doma. Naslednjih pet let je živel na ulici in postal zasvojen z drogami, potem pa ga je našla neka dobrodelna organizacija in mu pomagala.

 Mladenič je Brettu še povedal, da je tistega jutra, preden ga je srečal, molil k Bogu: »Če je religija, v kateri sem bil vzgojen, prava, mi danes daj kakšno znamenje.« Bil je prepričan, da je bila njegova molitev uslišana. Odšla sta v bližnjo kavarno, kjer sta se pogovarjala o gradivu iz brošure Vrni se k Jehovu. Ker se je moral mladenič tistega večera vrniti v Francijo, sta si z Brettom izmenjala kontaktne informacije. Čez nekaj časa je ta mladenič pisal Brettu: »Moj dragi brat, Jehova je uslišal moje molitve. V nedeljo bom šel v najbližjo dvorano.« Poiskal je Priče v Franciji ter začel preučevati Sveto pismo in obiskovati shode.