Ljudje v iskanju varnosti

»Ob koncu 20. stoletja se ni končalo prelivanje krvi in preganjanje, zaradi česar so ljudje prisiljeni bežati, da bi si rešili življenje. Na desetine milijonov ljudi je novo tisočletje začelo v begunskih taboriščih in drugih začasnih zavetiščih, v strahu, da jih bodo ubili, če si bodo drznili vrniti se domov.« (Bill Frelick, ameriški odbor za begunce)

JACOB je sanjal. Sanjal je o kraju, kjer lahko ljudje živijo v miru, kjer bombe ne pobijajo njihovih koz in kjer lahko hodi v šolo.

Ljudje v domačem mestu so mu dejali, da takšen kraj res obstaja, a je daleč stran. Oče mu je rekel, da je potovanje tja prenevarno, saj nekateri na poti umirajo od žeje in lakote. Toda ko se je soseda, kateri so ubili moža, odpravila tja s svojima otrokoma, se je Jacob odločil, da bo odšel tudi sam.

S seboj ni vzel ne hrane ne obleke. Prvi dan je samo tekel in tekel. Pot na varno je bila pokrita s trupli. Naslednjega dne je srečal žensko iz svojega kraja. Rekla mu je, da se lahko pridruži njej in njenim sopotnikom. Hodili so dneve in dneve, pot jih je vodila tudi skozi zapuščene vasi. Enkrat so morali preko minskega polja. Tam je enega iz njihove skupine ubilo. Hranili so se z listi.

Deset dni kasneje so ljudje začeli umirati od lakote in izčrpanosti. Kmalu zatem so jih napadla letala. Nazadnje pa je Jacob le prečkal mejo in prispel v begunsko taborišče. Sedaj hodi v šolo in ob zvoku letala ga ni več strah. Vsa letala, ki jih sedaj vidi, vozijo hrano in ne bomb. Toda pogreša družino in bi se rad vrnil domov.

Po svetu je na milijone »Jacobov«. Mnogi med njimi doživljajo travmo zaradi vojne ter trpijo lakoto in žejo. Le malokdo med njimi okusi normalno družinsko življenje in mnogi se ne bodo nikoli vrnili domov. So najbolj revni med revnimi ljudmi tega sveta.

 Visoki komisariat Združenih narodov za begunce deli te osiromašene popotnike v dve skupini. Za begunca je označen človek, ki zbeži iz svoje države zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem ali nasiljem. Tako imenovana notranje razseljena oseba je bila tudi prisiljena zapustiti dom zaradi vojne oziroma podobnih hudih nevarnosti, a še vedno živi v svoji državi. *

Nihče ne ve točno, koliko beguncev in razseljenih ljudi se s težavo prebija v začasnih taboriščih oziroma koliko jih v iskanju varnosti nemočno potuje iz kraja v kraj. Po nekaterih virih jih je morda po vsem svetu približno 40 milijonov, polovica od teh je otrok. Od kod so vsi ti?

Problem naših dni

Problem beguncev je dobil nove razsežnosti po koncu prve svetovne vojne. Po tej vojni so razpadli imperiji, etnične manjšine pa so preganjali. Zato je milijone Evropejcev iskalo zatočišče v drugih državah in ne v svoji. Še več milijonov ljudi pa je od doma zbežalo zaradi druge svetovne vojne, ki je bila veliko hujša od prve. Od leta 1945 so vojne bolj omejene na en kraj, a so za civilne prebivalce enako strašne, saj so ujeti v navzkrižnem ognju.

»Čeprav je zaradi vojn vedno nekaj ljudi postalo beguncev, pa je samo za 20. stoletje značilno, da mednarodni spori prizadenejo cele populacije,« pojasnjuje Gil Loescher v svoji knjigi Beyond Charity​—International Cooperation and the Global Refugee Crisis. »Ker se ne dela več razlike med vojaki in civilisti, je izredno veliko ljudi postalo beguncev, ki so si obupno prizadevali ubežati divjanju nasilja brez razlik.«

Poleg tega je veliko današnjih sporov pravzaprav državljanskih vojn, v katerih ne umre le strašno veliko moških, primerne starosti za vojaško službo, temveč tudi žensk in otrok. Nekateri od teh sporov, ki jih podžigajo globoko ukoreninjeni etnični in verski razdori, se zdijo brez konca. V neki afriški državi, kjer se trenutna faza državljanske vojne vleče že 18 let, je štiri milijone notranje razseljenih ljudi, stotisoče pa jih je zbežalo v druge države.

Civilisti, utrujeni od vojne, tako nikoli ne morejo ubežati nasilju drugače, kakor da zapustijo dom. »Begunci zapustijo svojo domovino in skušajo dobiti dovoljenje za vstop v drugo državo, vendar ne po lastni izbiri oziroma zaradi osebnih ugodnosti, temveč zaradi brezpogojne nuje,« pojasnjuje knjiga The State of the World’s Refugees 1997–98. Toda dandanes se utegne zgoditi, da dovoljenja za vstop v drugo državo ni tako lahko dobiti.

V 1990-ih letih se je število beguncev po svetu zmanjšalo z okrog 17 milijonov na 14 milijonov. Vendar pa to očitno izboljšanje zavaja. Ocenili so namreč, da se je v istem  desetletju število notranje razseljenih ljudi povečalo na 25 do 30 milijonov. Kaj se dogaja?

Biti uradno priznan kot begunec je postalo težje iz različnih razlogov. Države morda nerade sprejemajo begunce, najsibo zato, ker ne morejo več obvladovati masovnega pritoka ljudi, ali pa zato, ker so zelo zaskrbljeni, da bi velika populacija beguncev povzročila gospodarsko in politično nestabilnost. Včasih pa prestrašeni civilisti nimajo niti moči, hrane, ne denarja, da bi lahko šli na dolgo potovanje do meje. Njihova edina možnost je, da gredo na varnejše področje znotraj lastne države.

Vse večji pritok gospodarskih beguncev

Poleg milijonov pravih beguncev je še milijone drugih revnih ljudi, ki si skušajo izboljšati življenje na edini način, ki ga poznajo, namreč s preselitvijo v državo z veliko boljšimi življenjskimi razmerami.

Na francoski obali je 17. februarja 2001 nasedla zarjavela stara tovorna ladja. Prevažala je kakih tisoč moških, žensk in otrok, ki so bili na morju skoraj en teden brez hrane. Vsakega je to tvegano potovanje stalo 2000 USD, ne da bi sploh vedel, kam pluje. Kapitan in drugi člani posadke so izginili kmalu potem, ko je ladja nasedla. Toda k sreči so prestrašene potnike rešili in francoska vlada je obljubila, da bo obravnavala njihove prošnje za zatočišče. Vsako leto se na podobna potovanja odpravi na milijone ljudi.

Večina teh gospodarskih migrantov se voljno spoprijema s hudimi nadlogami in negotovostjo. Nekako jim uspe zbrati denar za potovanje, ker se jim doma zdi življenje brezupno bodisi zaradi revščine, nasilja, diskriminacije ali zatiralskega režima ali pa kar vsega tega skupaj.

Mnogi pri iskanju boljšega življenja umrejo. V zadnjem desetletju je kakih 3500 migrantov utonilo ali izginilo, ko so skušali prečkati Gibraltarski preliv, da bi iz Afrike prišli v Španijo. Leta 2000 se je zadušilo 58 kitajskih migrantov, ko so se skrivali v tovornjaku, v katerem so se peljali iz Belgije v Anglijo. Mnogi drugi migranti umrejo od žeje v Sahari, ko se njihovi preobteženi, razmajani tovornjaki pokvarijo sredi puščave.

Kljub nevarnostim število gospodarskih beguncev po svetu nezadržno narašča. Vsako leto se okrog pol milijona ljudi pretihotapi v Evropo; nadaljnjih 300.000 pa v Združene države. Leta 1993 je Sklad Združenih narodov za dejavnosti o prebivalstvu ocenil, da je po svetu 100 milijonov migrantov in da se je več kot tretjina teh naselila v Evropo in Združene države. Od takrat se je to število nedvomno precej povečalo.

Mnogi od teh migrantov nikoli ne najdejo varnosti, ki jo iščejo. In le malo beguncev dobi varno in trajno zatočišče. Vse prepogosto ti popotniki le preidejo iz enih problemov v druge. Naslednji članek bo nekoliko podrobneje obravnaval nekatere od teh problemov in vzroke zanje.

[Podčrtna opomba]