Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Osvobojen okovov sovraštva

Osvobojen okovov sovraštva

Osvobojen okovov sovraštva

PRIPOVEDUJE JOSE GOMEZ

RODIL sem se 8. septembra 1964 v Rognacu, majhnem mestu na jugu Francije. Moji starši in stari starši so bili andaluzijski Romi, rojeni v Alžiriji in Maroku v severni Afriki. Kot je običajno za romsko kulturo, smo bili velika in razširjena družina.

Moj oče je bil nasilen človek in v nekaj mojih najzgodnejših spominih so prizori, kako pretepa mojo mamo. Sčasoma se je mama odločila za razvezo – nekaj, kar je neobičajno med Romi. Mojega brata, sestro in mene je odpeljala v Belgijo, kjer smo mirno živeli naslednjih osem let.

Vendar so se razmere spremenile. Otroci smo želeli videti očeta, zato nas je mama odpeljala v Francijo in se spravila z očetom. Življenje z njim mi je bil zopet izziv. V Belgiji smo šli povsod z mamo. A v družini mojega očeta naj bi se moški družili z moškimi. Njihovo mačistično razmišljanje je bilo, da imajo moški vse pravice, ženske pa vse dolžnosti. Nekega dne denimo, ko sem želel teti pomagati pospraviti po večerji, me je stric obtožil, da sem homoseksualec. V njegovi družini je bilo pomivanje posode izključno žensko opravilo. To neuravnovešeno razmišljanje je sčasoma pustilo vpliv tudi na mojem razmišljanju.

Ni minilo veliko časa, ko je mama zopet postala žrtev očetovega nasilnega temperamenta. Ko sva z bratom večkrat poskušala poseči vmes, sva morala pobegniti skozi okno, da bi se ognila očetovim udarcem. Tudi sestri ni bilo prizanešeno. Zato sem bil od doma, kolikor sem le mogel. Pri 15 letih nisem imel v življenju nobenega vodila.

Sčasoma sem postal znan po svoji nasilnosti. Užival sem v strahovanju drugih. Včasih sem namerno dražil druge mlade fante, a le redki so si upali izzivati mene – še posebej ker sem pri sebi pogosto imel nož ali verigo. Kmalu sem pričel krasti avtomobile in jih prodajati. Včasih sem avtomobile le zažgal in užival, ko sem opazoval, kako jih gasilci gasijo. Kasneje sem pričel tudi vlamljati v trgovine in skladišča. Večkrat sem bil aretiran. Vsakič sem molil k Bogu za pomoč!

Da, verjel sem v Boga. Ko smo bili v Belgiji, sem hodil v versko šolo. Zato sem vedel, da je to, kar delam, napačno. Kljub temu moje verovanje v Boga ni vplivalo na moja dejanja. Mislil sem, da je vse, kar moram narediti, le to, da molim k Bogu in grehi mi bodo odpuščeni.

Leta 1984 sem bil zaradi kraje obsojen na 11 mesecev zapora. Poslali so me v zapor Baumettes v Marseillu. Tam sem si po telesu dal narediti tetovaže. Na eni je pisalo »sovraštvo in maščevanje«. Namesto da bi se poboljšal, sem dovolil, da se mi je v zaporu poglobilo sovraštvo do oblasti in družbe na splošno. Po tem, ko sem bil v zaporu le tri mesece, so me izpustili in v meni je bilo več sovraštva kot kdaj prej. Nato pa mi je tragedija spremenila tok življenja.

Maščevanje postane moj cilj

Moja družina je bila v sporu z drugo romsko družino. Skupaj s strici smo se odločili, da se soočimo z njimi in rešimo zadevo. Obe družini sta bili oboroženi. V sporu, ki je nastal, sta bila ustreljena moj stric Pierre in očetov bratranec. Bil sem tako zmeden, da sem stal na ulici s pištolo v roki in kričal v izbruhu jeze. Eden od stricev mi je končno na silo vzel pištolo.

Izguba strica Pierra, ki mi je bil kot oče, me je prežela z žalostjo. Žaloval sem, kot je zahteval romski običaj. Več dni se nisem bril in jedel mesa. Nisem želel gledati televizije ali poslušati glasbe. Zaprisegel sem, da bom maščeval stričevo smrt, a sorodniki so mi preprečili, da bi si priskrbel pištolo.

Avgusta leta 1984 sem bil vpoklican k vojakom. Pri 20 letih sem se prijavil v mirovne sile Združenih narodov v Libanonu. Ubijati ali biti ubit je bilo tveganje, ki sem ga sprejel. Takrat sem kadil ogromno hašiša. Droga mi je poleg tega, da sem se dobro počutil, dajala tudi občutek, da mi nič ne more škodovati.

V Libanonu sem brez težav dobil orožje, zato sem se odločil, da ga z ladjo pošljem v Francijo za uresničitev načrta o maščevanju strica. Od domačinov sem kupil dve pištoli in strelivo. Pištoli sem razstavil, ju skril v radia in poslal domov.

Le dva tedna pred koncem vojaške službe sem bil s tremi prijatelji odsoten brez dovoljenja. Ob vrnitvi v vojašnico so nas zaprli. Ko sem bil v zaporu, sem pobesnel in napadel paznika. Nisem si mogel predstavljati, da bi me payo – nekdo, ki ni Rom – podcenjeval. Naslednji dan sem se še enkrat hudo stepel, tokrat s častnikom. Za preostanek vojaške službe sem bil poslan v lyonski zapor Montluc.

Najdem svobodo – v zaporu

Prvi dan v zaporu Montluc me je prisrčno pozdravil prijeten mladenič. Izvedel sem, da je Jehovova priča ter da so on in drugi iz te vere v zaporu samo zato, ker niso hoteli prijeti za orožje. To me je zmedlo. Želel sem izvedeti več.

Ugotovil sem, da Jehovove priče resnično ljubijo Boga in njihova visoka moralna merila so me prevzela. Kljub temu sem imel veliko vprašanj. Še posebej sem želel vedeti, ali se mrtvi lahko po sanjah pogovarjajo z živimi – nekaj, o čemer so mnogi Romi prepričani. Pričevalec Jean-Paul je predlagal, da bi z mano preučeval Biblijo in pri tem uporabljal knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na Zemlji. *

Knjigo sem v eni noči željno prebral in prebrano me je močno prevzelo. Tukaj v zaporu sem našel pravo svobodo! Ko so me končno izpustili, sem se z vlakom odpravil domov, s sabo pa sem imel torbo, polno biblijske literature.

Da bi na domačem področju prišel v stik s Pričami, sem šel v kraljestveno dvorano v Martiguesu. Še naprej sem preučeval Biblijo, tokrat ob pomoči mladega polnočasnega strežnika Erica. V nekaj dneh sem nehal kaditi, poleg tega pa se tudi nisem več družil z nekdanjimi tovariši v kaznivih dejanjih. Odločen sem bil ravnati v skladu s Pregovori 27:11, kjer piše: »Bodi moder, sin moj, in razveseljuj srce moje, da lahko odgovorim njemu, ki bi mi kaj očital.« V Jehovu sem našel ljubečega očeta, kateremu sem hotel ugajati.

Izziv spreminjanja

Udejanjati krščanska načela mi ni bilo enostavno. Ponovno sem imel na primer težave z drogo, kar je trajalo kar nekaj tednov. Najteže pa sem se osvobodil želje po maščevanju. Eric ni vedel, da sem vselej imel pri sebi pištolo in še vedno dejavno načrtoval maščevanje proti tistim, ki so ubili strica. Cele noči sem si prizadeval, da bi jih našel.

Ko sem Ericu povedal o tem, mi je jasno razložil, da ne morem imeti dobrega odnosa z Bogom, dokler sem oborožen in se želim maščevati. Moral sem izbrati. Globoko sem premišljeval o opominu apostola Pavla v Listu Rimljanom 12:19: »Ne maščujte se sami, ljubljeni, temuč dajte mesta jezi Božji.« Premišljevanje in goreča molitev sta mi pomagala nadzorovati čustva. (Psalm 55:22) Končno sem se znebil orožja. Potem ko sem eno leto preučeval Biblijo, sem 26. decembra 1986 svojo predanost Bogu Jehovu simboliziral s krstom v vodi.

Odzivi družine

Spremembe v mojem vedenju so spodbudile starše k preučevanju Biblije. Ponovno sta se poročila in mama se je julija 1989 krstila. Sčasoma se je kar nekaj članov moje družine odzvalo na biblijsko sporočilo in postali so Jehovove priče.

Avgusta 1988 sem se odločil, da postanem polnočasni strežnik. Takrat sem se zaljubil v mlado sestro Katio iz moje občine. Poročila sva se 10. junija 1989. Najino prvo leto zakona ni bilo lahko, saj sem še moral narediti nekaj sprememb v stališču do žensk. Težko sem udejanjal besede iz Prvega Petrovega lista 3:7, ki može spodbujajo, naj svojim ženam dajejo čast. Znova in znova sem moral moliti za moč, da pogoltnem ponos in spremenim razmišljanje. Stanje se je počasi izboljšalo.

Stričeva smrt me še vedno zelo boli in včasih ne morem zadrževati solz, ko razmišljam o njem. Upiram se močnim čustvom, ki jih vzbudijo spomini na strica. Več let, celo po krstu, sem se bal srečanja s člani družine, s katerimi smo bili v krvnem maščevanju. Kaj bi naredil, če bi me napadli? Kako bi se odzval? Ali bi prišla na površje moja stara osebnost?

Nekega dne sem imel javni govor v bližnji občini. Tam sem videl Pepo, sorodnico moških, ki so ubili strica. Moram priznati, da je to, da sem jo videl, preizkusilo pravo naravo moje krščanske osebnosti. Vendar nisem razmišljal o svojih občutkih. Kasneje, na dan, ko se je Pepa krstila, sem jo objel in ji čestital za odločitev, da služi Jehovu. Kljub vsemu, kar se je zgodilo, sem jo sprejel za svojo duhovno sestro.

Vsak dan se zahvalim Jehovu, da mi je pomagal osvoboditi se okovov sovraštva. Kje bi bil danes brez Jehovovega usmiljenja? Zaradi Jehova živim srečno družinsko življenje. Imam tudi upanje za prihodnost – tisto o novem svetu, brez sovraštva in nasilja. Da, popolnoma zaupam, da se bo izpolnila Božja obljuba: »A sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, in nihče jih ne bo strašil; kajti usta GOSPODA nad vojskami so govorila.« (Miha 4:4)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 18 Izdali Jehovove priče.

[Slika na strani 19]

V mirovnih silah ZN v Libanonu, 1985

[Slika na strani 20]

S Katio in sinovoma, Timeom in Pierrom