ČE BI lahko nekomu olajšali trpljenje, ali bi to storili? Tisti, ki želijo pomagati, pogosto odhitijo na področje, ki ga je prizadela naravna katastrofa, zato da bi popolnim tujcem olajšali trpljenje in jim rešili življenje. Zaradi tega bi se kdo morda spraševal: »Zakaj Bog ne pohiti in odstrani Hudiča, ki je odgovoren za nepopisno trpljenje človeštva?«

Da bi lažje odgovorili na to vprašanje, si v mislih naslikajte pomemben sodni proces. Morilec, ki si obupno želi ustaviti obravnavo, trdi, da sodnik nepošteno vodi stvari v svoji sodni dvorani, in celo, da je podkupil porotnike. Mnogim pričam je omogočeno, da podajo izjavo.

Sodnik se zaveda, da bo zaradi obsežne obravnave prišlo do precej nevšečnosti in želi, da bi se ta primer končal brez nepotrebnega odlašanja. Kljub temu se zaveda, da morata za to, da bi prišlo do razsodbe, ki bo v nadaljnjih primerih veljala za precedens, obe strani imeti dovolj časa, da predstavita svojo plat zgodbe.

Kako je ta ponazoritev povezana s tem, da je Hudič – imenovan tudi »zmaj«, »prakača« in »Satan« – izzval Jehova, ki je »Najvišji nad vso zemljo«? (Razodetje 12:9; Psalm 83:18) Kdo je v resnici Hudič? In česa je obtožil Boga Jehova? Pa tudi, kdaj ga bo Bog odstranil?

Sprva je bil tisti, ki je postal Hudič, popolno duhovno bitje, eden od Božjih angelov. (Job 1:6, 7) Samega sebe je naredil za Hudiča takrat, ko je postal obseden s sebično željo, da bi ga ljudje častili. Zato je oporekal Božji pravici do vladanja in celo namigoval na to, da si Bog ne zasluži, da bi ga ubogali. Trdil je, da ljudje služijo Bogu le, ko jih ta podkupi z blagoslovi. Rekel je tudi, da bo vsak, ki bo doživljal stiske, »preklel« svojega Stvarnika. (Job 1:8–11; 2:4, 5)

Na takšne Satanove obtožbe ni bilo mogoče odgovoriti le z razkazovanjem moči. Pravzaprav bi izvršitev obsodbe nad Satanom v edenskem vrtu nekaterim verjetno nakazovala, da ima Hudič prav. Zato je Bog, ki ima absolutno oblast, pričel s pravnimi postopki, s katerimi bi vsem opazovalcem razjasnil te obtožbe.

Bog Jehova je v skladu s svojimi načeli in popolno pravico nakazal, da bosta imeli obe strani priče, ki bodo zagovarjale svojo stran. Adamovi potomci imajo v času, ki so ga dobili na voljo, priložnost, da živijo in pričajo v prid Boga, tako da se odločijo, da mu bodo še naprej iz ljubezni zvestovdani kljub kakršnim koli težavam.

Bog Jehova se dobro zaveda, da med tem, ko potekajo ti pravni postopki, ljudje še vedno trpijo. Vendar je odločen kar najhitreje končati ta primer. Sveto pismo ga opisuje kot »Očeta najgloblje usmiljenosti in Boga vse tolažbe«. (2. Korinčanom 1:3) Jasno je, da »Bog vse tolažbe« ne bo dovolil Hudiču, da bi živel dlje, kot je to potrebno, niti ne bo dovolil, da bi ostali učinki njegovega vpliva. Po drugi strani Bog ne bo Hudiča odstranil prezgodaj, ampak šele takrat, ko bo vesoljni sodni primer povsem končan.

Ko bodo vsa ta vprašanja končno razrešena, bo povsem dokazano, da ima Jehova pravico do vladanja. Ta pravni primer proti Satanu bo veljal kot merilo za vso večnost. Če bi se kdaj v prihodnosti pojavil podoben izziv, bi lahko Satanov primer veljal kot precedens, tako da se kaj takega ne bi več ponovilo.

Bog Jehova bo ob svojem času izdal ukaz, da naj njegov obujeni Sin odstrani Hudiča in njegova dela. Sveto pismo govori o času, ko bo Kristus »potem ko bo uničil vse vladavine in vso oblast in moč, kraljestvo izročil svojemu Bogu in Očetu. On namreč mora kraljevati, dokler Bog ne bo vseh sovražnikov položil pod njegove noge. Zadnji sovražnik, ki bo uničen, pa bo smrt.« (1. Korinčanom 15:24–26)

Na srečo Sveto pismo obljublja, da bodo po vsej zemlji vladale rajske razmere. Ljudje bodo živeli v miroljubnem raju, kar je bil tudi Božji prvotni namen! »Krotki pa bodo podedovali zemljo in uživali obilje miru.« Da, »pravični bodo podedovali zemljo in večno prebivali na njej«. (Psalm 37:11, 29)

Razmislite o veličastnem obetu za Božje služabnike, ki je opisan v Bibliji: »Glej! Božji šotor je med ljudmi in Bog bo prebival z njimi, oni pa bodo njegova ljudstva. In Bog sam bo z njimi. Obrisal jim bo vse solze z oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. To, kar je bilo, je minilo.« (Razodetje 21:3, 4)