TE BESEDE so del ene skrajno nenavadnih uradnih deklaracij. Ta razglas, ki je v španščini poznan kot Requerimiento (Zahteva), so morali španski konkvistadorji v 16. stoletju na glas prebrati, ko so se izkrcali v Ameriki, da bi začeli osvajati deželo.

K čemu so konkvistadorji pravzaprav pozivali domačine in zakaj?

Kmalu za tem, ko je Kolumb leta 1492 stopil na ameriška tla, sta si Španija in Portugalska pričeli lastiti suvereno oblast nad novim ozemljem. Ker sta oba naroda gledala na papeža kot na Kristusovega predstavnika na zemlji, sta se za razrešitev spora obrnila nanj. Cerkev je pod papeževim vodstvom razdelila novoodkrito deželo med Španijo in Portugalsko, v zameno pa sta morali kraljevini poslati tja misijonarje, da bi spreobrnili avtohtono prebivalstvo.

Medtem ko so osvajalski pohodi napredovali, je španska monarhija razmišljala, kako bi z zakonom upravičila izkoriščevalsko ravnanje konkvistadorjev. Trdila je, da je papež takrat, ko jim je dodelil ozemlje, ravnal v prid Božjim interesom, zato imajo njihovi konkvistadorji vso pravico, da prosto razpolagajo z domačini in njihovim imetjem ter jim omejujejo svobodo.

 Španija je pripravila dokument, s katerim je domačine seznanila s papeževo odločitvijo. Od njih so zahtevali, da sprejmejo krščanstvo in se podložijo španski kraljevini. Zagrozili so jim, da se bo Španija v primeru njihovega upora čutila upravičeno, da proti njim začne »pravično« vojno v Božjem imenu.

Namen branja Requerimienta je bil olajšati vest španske krone in upravičiti kolonialna osvajanja. Konkvistadorji so razglas pogosto brali na krovu svoje ladje, preden so se spustili v napad, ali pa na kopnem pred prebivalci, ki niso razumeli evropskih jezikov. Včasih so dokument prebrali praznim kočam, iz katerih so prestrašeni domačini predtem pobegnili.

Zaradi tega poskusa prisilnega spreobračanja je prišlo do množičnih pokolov. Na primer, leta 1550 je bilo v neki bitki v Čilu pomorjenih 2000 Aravkanov. Glede preživelih pa je konkvistador Pedro de Valdivia povedal kralju: »Dvestotim sem moral zaradi njihovega uporništva odrezati roke in nos, saj sem k njim večkrat poslal sle z zapovedmi [Requerimiento], kot je to odredilo Vaše veličanstvo.« *

Branje Requerimienta je napadalcem morda res pomirilo vest, vendar je kaj malo pripomoglo k temu, da bi ljudje z naklonjenostjo sprejeli vero španske monarhije. Bartolomé de las Casas, misijonar in redovnik iz 16. stoletja, ki je na lastne oči videl, kolikšno zlo je povzročil ta dokument, je zapisal: »Kako zelo nepravična, bogokletna, škandalozna, nerazumna in absurdna je bila ta odredba! Da ne omenim, kakšno sramoto je nakopala krščanski veri.« Kronist Gonzalo Fernández de Oviedo je potarnal, da so si ameriška domorodna ljudstva zaradi grozodejstev, ki so jih doživela, ustvarila zelo slab prvi vtis o krščanstvu.

Ali naj bi krivili Boga za grozodejstva, storjena s strani političnih in cerkvenih oblasti, ki so trdile, da to počnejo v njegovem imenu? V Svetem pismu piše: »Nemogoče je, da bi pravi Bog ravnal hudobno, da bi Vsemogočni ravnal krivično!« (Job 34:10)