Winston, povej nam nekaj o tem, kako si iskal Boga.

Odraščal sem na osamljeni kmetiji v avstralski zvezni državi Queensland. Moja družina ni bila verna. Ker smo živeli na oddaljenem področju, nisem imel veliko stika z drugimi ljudmi. Ko sem bil star približno 12 let, sem začel iskati Boga. Molil sem k njemu in ga prosil, naj mi pomaga, da bi našel resnico o njem. Kasneje sem zapustil kmetijo in našel delo v Adelajdi v Južni Avstraliji. Pri 21 letih sem spoznal Pam, ko sem bil na dopustu v Sydneyju. Povedala mi je za britansko-izraelsko gibanje, ki trdi, da so Britanci potomci tako imenovanih izgubljenih izraelskih rodov. To gibanje trdi, da so ti rodovi pravzaprav deseti rodovi severnega kraljestva, ki so odšli v ujetništvo v osmem stoletju pr. n. št. Ko sem se vrnil v Adelajdo, sem se o tem pogovarjal s sodelavcem, ki je preučeval Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Po samo nekaj urah pogovora z njim – večinoma o verovanju Jehovovih prič – sem ugotovil, da sem dobil odgovor na svojo molitev iz otroštva. Spoznal sem resnico o svojem Stvarniku in njegovem Kraljestvu. Našel sem »dragocen biser«. (Mat. 13:45, 46)

Pam, tudi ti si že v mladosti začela iskati ta biser. Kako si ga našla?

Odraščala sem v verni družini v mestu Coffs Harbour v Novem Južnem Walesu. Moji starši in stari starši so verjeli naukom britansko-izraelskega gibanja. Moj mlajši brat, starejša sestra, jaz ter številni bratranci in sestrične smo bili vzgojeni v verovanju, da je Bog bolj naklonjen ljudem, katerih predniki so bili Britanci. Vendar se s  tem verovanjem nisem strinjala in Bog mi ni bil blizu. Ko sem bila stara 14 let, sem obiskala več krajevnih cerkva, med drugim anglikansko in baptistično cerkev ter cerkev adventistov sedmega dne. Toda še vedno sem bila duhovno lačna.

Z družino smo se kasneje preselili v Sydney, kjer sem srečala Winstona, ki je bil tam na dopustu. Kot je že povedal Winston, je zaradi najinih pogovorov o veri kasneje začel preučevati z Jehovovimi pričami. Od takrat naprej so bila njegova pisma, ki mi jih je pisal, polna svetopisemskih stavkov. Moram priznati, da sem bila na začetku zaskrbljena zaradi tega, celo jezna. Toda sčasoma sem spoznala, da je to resnica.

Leta 1962 sem se preselila v Adelajdo, da bi bila bližje Winstonu. Poskrbel je, da sem stanovala pri zakoncih Thomasu in Janice Sloman, ki sta bila Priči in sta bila prej misijonarja v Papui Novi Gvineji. Bila sta izjemno prijazna do mene. Stara sem bila samo 18 let in pomagala sta mi, da sem še več izvedela o Jehovu. Tako sem tudi jaz začela preučevati Božjo Besedo in kmalu sem bila prepričana, da sem našla resnico. Z Winstonom sva se poročila in takoj začela polnočasno službo. To nama je pomagalo, da sva kljub preizkušnjam še bolj cenila ta dragoceni biser, ki sva ga našla.

Winston, povej nam nekaj o svojih prvih letih služenja Jehovu.

Ne dolgo za tem, ko sva se s Pam poročila, nama je Jehova odprl prva od številnih »velikih vrat« za povečano delovanje. (1. Kor. 16:9) Na prva vrata naju je opozoril brat Jack Porter, ki je kot okrajni nadzornik obiskal našo malo občino. (Sedaj je tudi on član odbora avstralazijske podružnice.) Jack in njegova žena Roslyn sta naju spodbudila k rednemu pioniranju. Po petih letih pioniranja, ko sem bil star 29 let, sva bila dodeljena v okrajno delo na otoke v južnem Tihem oceanu, za katere je takrat skrbela podružnica na Fidžiju. Ti otoki so bili Ameriška Samoa in Samoa, Kiribati, Nauru, Niue, Tokelau, Tonga, Tuvalu in Vanuatu.

V tistih dneh so bili ljudje na nekaterih bolj oddaljenih otokih sumničavi do Jehovovih prič, zato sva morala biti previdna in preudarna. (Mat. 10:16) Občine so bile majhne in ponekod nama niso mogli priskrbeti prenočišča. Zato sva si poiskala prenočišča v vaseh pri domačinih, ki so bili vedno zelo prijazni do naju.

Winston, tebe zelo zanima prevajanje. Kaj je pri tebi vzbudilo to zanimanje?

Takrat so bratje in sestre v otoški državi Tonga imeli le nekaj zloženk in brošuric v tonganščini – enem od polinezijskih jezikov. Na oznanjevanju so za vodenje tečajev uporabljali knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja, in to v angleščini. Zato so se med štiritedensko šolo za starešine trije krajevni starešine dogovorili, da prevedejo to knjigo v tonganščino, čeprav niso znali dobro angleško. Pam je natipkala besedilo in poslali smo ga v ameriško podružnico v tiskanje. Celoten projekt je trajal približno osem tednov. Čeprav to ni bil ravno najboljši prevod, je publikacija pomagala mnogim posameznikom, ki so govorili tonganščino, da so spoznali resnico. S Pam nisva prevajalca, vendar nama je ta izkušnja vzbudila zanimanje za to delo.

Pam, kako se življenje na otokih razlikuje od življenja v Avstraliji?

Zelo je drugačno. Ponekod sva se morala spoprijemati z roji komarjev, hudo vročino in vlago, podganami, boleznimi in včasih celo s pomanjkanjem hrane. Po drugi strani pa je bilo zelo sproščujoče, ko sva ob koncu dneva gledala ocean iz najine hiše. To je bila tipična polinezijska hiša s slamnato streho in brez sten, ki se v samoanščini imenuje fale. V nočeh, ko je bila luna zelo svetla, sva lahko videla obrise kokosovih palm in odsev  lune v oceanu. Takšni dragoceni trenutki so naju spodbudili, da sva poglobljeno premišljevala in molila, kar nama je pomagalo, da sva razmišljala pozitivno, in ne negativno.

Vzljubila sva otroke, ki so bili zelo zabavni in radovedni, ko so videli naju, belca. Ko sva obiskala otok Niue, je neki deček podrgnil Winstonovo poraščeno roko in rekel: »Všeč mi je tvoje perje.« Očitno ni še nikoli videl tako poraščenih rok in ni vedel, kako naj jih opiše.

Zelo sva bila žalostna, ko sva videla, kako revni so bili ljudje in v kako težkih razmerah so živeli. Imeli so čudovito okolje, toda niso imeli ustrezne zdravstvene oskrbe in imeli so malo pitne vode. Vendar naši bratje in sestre niso bili preveč zaskrbljeni. Za njih je bilo takšno življenje normalno. Bili so srečni, ker so imeli svojo družino, prostor za čaščenje in ker so lahko častili Jehova. Njihov zgled nama je pomagal, da sva v življenju ostala osredotočena na pomembnejše stvari in da sva življenje ohranila preprosto.

Pam, kasneje si si morala v povsem novih okoliščinah sama priskrbeti vodo in pripraviti hrano. Kako ti je to uspelo?

Zahvaliti se moram svojemu očetu. Naučil me je veliko koristnega, kot je zakuriti ogenj in na njem kuhati ter preživeti z malo gmotnimi stvarmi. Nekoč, ko sva z Winstonom obiskala Kiribate, sva bila nastanjena v majhni hiši s slamnato streho, bambusovimi stenami in tlemi, ki so bila posuta s koralnim peskom. Da bi skuhala preprost obrok, sem morala v tleh skopati luknjo in v njej zakuriti ogenj, za kurjavo pa sem uporabila lupine kokosovega oreha. Za vodo sem čakala v vrsti pri vodnjaku skupaj z domačinkami. Pri zajemanju vode so v tistem kraju uporabljali palico, ki je bila dolga približno dva metra in je na koncu imela pritrjeno tanko vrv, podobno kot pri ribiški palici. Toda na koncu vrvi niso pritrdili trnka, ampak posodo. Vsaka ženska je, ko je bila na vrsti, spustila svojo palico in nato ob ravno pravem času na hitro zasukala zapestje. Posoda se je obrnila in napolnila z vodo. Mislila sem, da je to zelo enostavno, dokler nisem bila jaz na vrsti. Večkrat sem poskusila, vendar je posoda le zadela ob gladino in zgolj plavala na vodi. Ko so se vsi nehali smejati, mi je ena od žensk pomagala. Domačini so bili vedno prijazni in pripravljeni pomagati.

Oba sta vzljubila svojo dodelitev na otokih. Ali bi lahko z nami delila kakšne posebne spomine?

Winston: Potrebovala sva nekaj časa, preden sva razumela določene navade. Ko so nama bratje in sestre na primer pripravili obrok, so običajno na mizo dali vso hrano, ki so jo imeli. Na začetku se nisva zavedala, da bi morala nekaj hrane pustiti tudi za njih. Zato sva pojedla vse, kar so nama ponudili. Ko sva ugotovila, kakšna je navada, sva seveda pustila hrano tudi njim. Kljub najinim napakam so bili bratje in sestre razumevajoči. Bili so veseli, da sva jih približno vsakih šest mesecev obiskala, ko sva služila v okrajnem delu. Poleg krajevnih bratov in sester sva bila edini Priči, ki so ju takrat srečali.

Najini obiski so bili dobro pričevanje tudi za ostale otočane. Številni so menili, da so si bratje in sestre kar sami izmislili svojo religijo. Toda ko so videli, da sta brate in sestre obiskala okrajni nadzornik in njegova žena iz tujine, so ugotovili, da ta religija res obstaja, in to je nanje naredilo velik vtis.

Pam: Eden mojih najdragocenejših spominov je s Kiribatov, kjer je bila občina z le nekaj brati in sestrami. Edini starešina je bil Itinikai Matera, ki je zelo dobro skrbel za naju. Nekega dne je prišel s košaro, v kateri je bilo samo eno jajce. »To je za vaju,« je rekel. Kokošje jajce je bilo takrat za naju redka poslastica. To preprosto, vendar radodarno dejanje nama je seglo do srca.

 Pam, nekaj let kasneje si imela spontani splav. Kaj ti je pomagalo zdržati to preizkušnjo?

Zanosila sem leta 1973, ko sva služila v južnem Tihem oceanu. Odločila sva se, da se vrneva v Avstralijo, kjer sem štiri mesece kasneje imela spontani splav. Ta dogodek je prav tako prizadel Winstona, saj je bil to tudi njegov otrok. Bolečina v mojem srcu je počasi bledela, vendar ni povsem izginila, dokler nisem prebrala revije Stražni stolp, 15. april 2009. V rubriki »Vprašanja bralcev« je bilo postavljeno vprašanje »Ali je za otroka, ki je umrl v maternici, kakršno koli upanje, da bo obujen od mrtvih?«. Članek je zagotovil, da je ta zadeva v Jehovovih rokah, ki vedno naredi to, kar je prav. Jehova nam bo zacelil rane, ki smo jih dobili v tem pokvarjenem svetu, saj svojega Sina ljubeče vodi tako, da bo »razdrl Hudičeva dela«. (1. Jan. 3:8) Ta članek nama je tudi pomagal, da sva še bolj cenila dragoceni »biser«, ki ga imava, ker sva del Jehovovega ljudstva. Kje bi bili, če ne bi imeli upanja na Kraljestvo?

Po izgubi otroka sva ponovno začela polnočasno službo. Nekaj mesecev sva služila v avstralskem Betelu in nato ponovno začela okrajno delo. Po štirih letih okrajnega dela na podeželskem delu Novega Južnega Walesa in Sydneyja so naju leta 1981 povabili, da bi delala v Betelu v Avstraliji, in tam služiva vse od takrat.

Winston, ali ti izkušnje, ki si si jih pridobil na otokih v južnem Tihem oceanu, pomagajo pri tem, ko služiš kot član podružničnega odbora v avstralazijski podružnici?

Da, velikokrat. Avstralijo se je na primer prosilo, da skrbi za Ameriško Samoo in Samoo. Kasneje sta se novozelandska in avstralska podružnica združili. Sedaj k avstralazijski podružnici spadajo Ameriška Samoa in Samoa, Avstralija, Cookovo otočje, Niue, Nova Zelandija, Tokelau, Tonga in Vzhodni Timor. Večino teh držav sem imel možnost obiskati kot predstavnik podružničnega urada. Izkušnje, ki sem si jih pridobil, ko sem na otokih služil skupaj s temi zvestimi brati in sestrami, so mi v veliko pomoč sedaj, ko služim v podružnici.

Na koncu bi rad povedal, da sva s Pam iz lastnih izkušenj spoznala, da Boga ne iščejo samo odrasli ljudje. Tudi mladi si želijo »dragocen biser«, čeprav se morda ostali družinski člani ne zanimajo za resnico. (2. kra. 5:2, 3; 2. krn. 34:1–3) Lahko smo prepričani, da je Jehova ljubeč Bog, ki želi, da tako mlajši kot starejši dobijo večno življenje.

Ko sva s Pam pred več kot 50 leti začela iskati Boga, nisva vedela, kam naju bo to pripeljalo. Resnica o Kraljestvu je brez dvoma najdragocenejši biser. Odločena sva, da se z vso močjo oklepava tega dragocenega bisera!