Dona in Margaret * je obiskala njuna hčerka z družino. Margaret, upokojena kuharica, je za poslovilno kosilo skuhala makarone s sirom, najljubšo jed njenih dveh vnukov.

Ko so bili vsi za mizo, je Margaret prinesla glavno jed in jo postavila na sredo mize. Dvignila je pokrovko in bila šokirana, ko je videla, da je v posodi samo vroča sirova omaka! Margaret je pozabila na glavno sestavino, na makarone!

Napake delamo vsi, ne glede na starost in izkušnje. Lahko gre za nepremišljeno besedo, dejanje ob neprimernem času ali pa morda zgolj za to, da kaj spregledamo ali da nam kaj uide iz spomina. Zakaj pride do napak? Kako se lahko z njimi spoprimemo? Ali lahko preprečimo, da bi prišlo do njih? Na ta vprašanja bomo lažje odgovorili, če bomo imeli na napake pravilen pogled.

Kadar kaj dobro naredimo, smo veseli pohvale in priznanja, ki si ju po našem mnenju zaslužimo. Podobno bi bilo prav, da tudi takrat, kadar nevede ali neopazno naredimo napako, sprejmemo odgovornost zanjo. Za to pa je potrebna ponižnost.

Če imamo o sebi predobro mnenje, bomo najverjetneje skušali svojo napako omiliti, zvaliti krivdo na drugega ali celo zanikati, da smo jo naredili. Takšno ravnanje pa ima ponavadi negativne posledice. Problem bi morda ostal nerešen ali pa bi se druge po krivem obsojalo. Poleg tega bi si morali zapomniti naslednje: četudi se nam trenutno uspe izogniti posledicam napake, bo na koncu »vsak od nas [. . .] zase dajal odgovor Bogu«. (Rimljanom 14:12)

Bog ima na napake stvaren pogled. V knjigi Psalmi je opisan kot »usmiljen in milostljiv«; »napak nam ne očita venomer in ni užaljen na veke«. Ve, da smo ljudje nepopolni, in razume naše prirojene slabosti, »spominja se, da smo prah«. (Psalm 103:8, 9, 14)

Bog kot usmiljen oče želi, da mi, njegovi otroci, gledamo na napake tako kot on. (Psalm 130:3) Ker nas ima rad, je v svojo Besedo dal zapisati obilje nasvetov in smernic, da bi se lažje spoprijemali s svojimi napakami pa tudi z napakami drugih.

Človek takrat, ko naredi napako, pogosto porabi veliko časa in čustvene energije za iskanje krivcev ali za opravičevanje tega, kar je rekel ali storil. Vendar zakaj se ne bi, kadar s svojimi besedami koga užalite, raje preprosto opravičili ter s tem napako popravili in ohranili prijateljstvo? Ali ste naredili kaj narobe in s tem sebi ali pa komu drugemu povzročili nevšečnosti ali še kaj hujšega? Zakaj ne bi raje enostavno naredili vse, da stvari popravite, kot pa da krivite sebe ali druge? Če bi vztrajali pri tem, da je krivda nekje drugje, bi skoraj gotovo po nepotrebnem podaljšali napetost  in dovolili, da bi težava postala še večja. Raje se iz tega kaj naučite, skušajte stvari popraviti in pojdite naprej.

Kadar pa naredi napako kdo drug, se kaj hitro odzovemo tako, da pokažemo nezadovoljstvo. Veliko bolje je ravnati po nasvetu Jezusa Kristusa: »Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim.« (Matej 7:12) Kadar naredite napako, pa naj je še tako nepomembna, gotovo želite, da bi bili drugi do vas razumevajoči oziroma da bi vašo napako povsem spregledali. Zakaj si zato ne bi prizadevali, da bi bili tudi sami enako dobri z drugimi? (Efežanom 4:32)

Do napak pride zaradi »slabe presoje, premalo znanja ali nepazljivosti«, pojasnjuje neki slovar. Priznati moramo, da pri vsakem tu in tam pride na površje kaj od tega. Vsekakor pa bo napak manj, če upoštevamo nekatera temeljna svetopisemska načela.

Eno takšno načelo najdemo v Pregovorih 18:13, kjer piše: »Kdor odgovarja, še preden je slišal, velja za neumnega in doživi ponižanje.« Res je, če si vzamemo čas, da prisluhnemo do konca in razmislimo, kako se bomo odzvali, bo gotovo manj možnosti, da bomo rekli kaj nepremišljenega oziroma se prenagljeno odzvali. Če pazljivo poslušamo, izvemo dragocene podrobnosti, ki nam lahko pomagajo, da ne bi česa slabo presodili in naredili napako.

Drugo svetopisemsko načelo se glasi: »Če je mogoče, bodite, kolikor je od vas odvisno, v miru z vsemi ljudmi.« (Rimljanom 12:18) Naredite vse, kar morete, da prispevate k miru in dobremu sodelovanju. Kadar delate z drugimi, bodite do njih obzirni in spoštljivi ter se potrudite, da jih pohvalite in spodbudite. V takšnem ozračju ni težko odpustiti in spregledati nepremišljenih besed in dejanj, pa tudi večje zamere je mogoče rešiti v prijateljskem duhu.

Naučite se obrniti napako v pozitivno izkušnjo. Ne iščite izgovorov za to, kar ste rekli ali storili, ampak raje na to glejte kot na priložnost, da pri sebi razvijete dobre lastnosti. Ali morate morda biti bolj potrpežljivi, prijazni ali se morate bolj obvladovati? Kako pa je z blagostjo, mirom in ljubeznijo? (Galačanom 5:22, 23) Navsezadnje se lahko naučite, česa naslednjič ne smete storiti. Ne jemljite sami sebe preveč resno, obenem pa pazite, da ne bi bili neodgovorni. Smisel za humor gotovo pomaga zmanjšati napetost.

Če imamo na napake pravilen pogled, se bomo, kadar bo do njih prišlo, nanje znali boljše odzvati. Tako bomo imeli večji notranji mir in tudi z drugimi bomo bolj v miru. Če si prizadevamo, da se iz svojih napak nekaj naučimo, postanemo bolj modri in drugi nas imajo rajši. Ne bomo preveč potrti niti ne bomo slabo mislili o sebi. Z drugimi se bomo bolj zbližali, če se bomo zavedali, da se tudi oni spoprijemajo s svojimi napakami. Najpomembnejše pa je, da se lahko učimo posnemati Boga v izkazovanju ljubezni in pripravljenosti velikodušno odpuščati. (Kološanom 3:13)

Ali je Margaretina napaka, ki smo jo omenili na začetku, pokvarila družinsko srečanje? Sploh ne. Vsi so v tem videli nekaj smešnega, še posebej Margaret, in uživali v kosilu, pa čeprav brez makaronov! Vnuka sta še leta pozneje svojim otrokom pripovedovala zgodbo o tem nepozabnem družinskem kosilu in se spominjala prijetnih trenutkov, ki sta jih preživljala z dedkom in babico. Navsezadnje je šlo samo za napako!