Biblija v enem zvezku

ZGODNJI kristjani so si prizadevali razmnožiti Biblijo in tako so prednjačili v rabi kodeksa – knjige, ne zvitka. Vendar izdaje v enem zvezku, v katerem bi bile vse biblijske knjige, niso takoj začeli izdelovati. Pomemben korak k širokemu izdelovanju biblije v enem zvezku je v šestem stoletju naredil Flavij Kasiodor.

Flavij Magnus Avrelij Kasiodor se je rodil okrog 485–490 n. š. v bogati družini v Kalabriji, na južnem koncu današnje Italije. Živel je v viharnem obdobju italijanske zgodovine, ko so polotok sprva zasedli Goti in nato Bizantinci. Ko je imel približno 60 ali 70 let, je blizu domačega mesta Squillace v Kalabriji ustanovil samostan in knjižnico Vivarium.

Natančen urejevalec biblije

Ena od Kasiodorjevih glavnih skrbi je bila ta, da bi Biblijo naredil dostopno ljudem. »Po Kasiodorjevem mnenju,« piše zgodovinar Peter Brown, »bi se morala vsa latinska literatura vpreči v prenašanje Svetega pisma naprej. Vsa sredstva, ki so jih prej uporabljali pri branju in prepisovanju klasičnih besedil, naj bi sedaj uporabili za to, da bi razumeli Pisma in jih spretno prepisovali. Latinska kultura naj bi se zavrtela v orbito okrog velikega sonca Božje Besede, kakor kak nanovo oblikovan planetni sistem.«

Kasiodor je v samostanu Vivarium zbral prevajalce in slovničarje, da bi kritično primerjal rokopise celotne Biblije ter vodil ves zahtevni postopek urejanja. Delo je zaupal le peščici izučenih mož. Ti niso smeli prenagljeno popravljati tega, kar se jim je zdelo pisarska napaka. Če je bilo kako slovnično vprašanje, so stare biblijske rokopise šteli za bolj avtoritativne kakor takrat sprejeto rabo latinščine. Kasiodor je ukazal: »Slovnične nenavadnosti [. . .] se mora ohraniti, saj besedilo, za katero se vé, da je navdihnjeno, ne more biti podvrženo okvaram. [. . .] Ohraniti je treba tudi biblijsko izražanje, metafore in idiome, čeprav bi bili po merilih latinščine čudni, in isto velja za ‚hebrejske‘ oblike lastnih imen.« (The Cambridge History of the Bible)

Codex Grandior

Prepisovalcem v samostanu Vivarium je bilo naročeno, naj izdelajo vsaj tri posebne izdaje Biblije v latinščini. V eni od teh, ki je bila v devetih zvezkih, je najbrž bilo starolatinsko besedilo, prevod iz poznega drugega stoletja. Druga izdaja je vsebovala latinsko Vulgato, ki jo je Hieronim končal približno ob začetku petega stoletja. Tretjo, Codex Grandior, kar pomeni »večji kodeks«, so vzeli iz treh biblijskih besedil. Pri zadnjih dveh izdajah so združili vse biblijske knjige v eno samo knjigo.

Kasiodor je, kot se zdi, prvi izdelal latinski bibliji v enem zvezku, in ju imenoval  pandectae. * Brez dvoma je uvidel uporabnost združitve vseh biblijskih knjig v eno knjigo ter tako odpravil zamudno obračanje k več knjigam.

Od južne Italije do Britanskega otočja

Kmalu po Kasiodorjevi smrti (verjetno okrog 583 n. š.) se je začelo potovanje Codexa Grandiorja. Meni se, da so takrat del vivariumske knjižnice premestili v lateransko knjižnico v Rimu. Leta 678 n. š. ga je na Britansko otočje s seboj prinesel anglosaksonski opat Ceolfrith, ob svoji vrnitvi iz postanka v Rimu. Tako je prišel v dvojni samostan, ki ga je vodil Ceolfrith, v Wearmouthu in Jarrowu, v zdajšnji Northumbriji v Angliji.

Kasiodorjeva biblija v eni knjigi je morala prevzeti Ceolfritha in njegove menihe, ki so bili verjetno očarani nad njeno priročnostjo. V samo nekaj desetletjih so tako izdelali tri druge cele biblije v eni knjigi. Izmed teh se je ohranil samo orjaški rokopis, imenovan Codex Amiatinus. Ima 2060 strani iz telečjega usnja, od katerih vsaka meri 51 x 33 centimetrov. Skupaj s platnicami je debel 25 centimetrov in tehta več kot 34 kilogramov. Je najstarejša še obstoječa celotna Biblija v latinščini v eni knjigi. Kodeksu je 1887. leta določil identiteto ugledni biblicist 19. stoletja, Fenton J. A. Hort, ki je izjavil: »To čudo [rokopisov] pusti celo na sodobnem opazovalcu vtis, ki je že blizu strahospoštovanja.«

Vrnitev v Italijo

Izvirni Codex Grandior, ki ga je dal narediti Kasiodor, je danes izgubljen. Ampak njegov anglosaksonski potomec, Codex Amiatinus, je kmalu potem, ko so ga izdelali, odšel na pot nazaj v Italijo. Ceolfrith se je namreč malo pred svojo smrtjo odločil vrniti v Rim. S seboj je za darilo papežu Gregorju II. vzel eno od svojih treh latinskih biblijskih rokopisov. Na poti je umrl, v Langresu v Franciji, leta 716 n. š. Njegova biblija pa je z neko skupino popotnikov potovala naprej. Kodeks je nazadnje postal del knjižnice samostana na hribu Amiati v osrednji Italiji, zaradi česar tudi nosi ime Codex Amiatinus. Leta 1782 so ga prenesli v knjižnico Biblioteca Medicea Laurenziana v Firencah (Italija), kjer še vedno ostaja ena od najbolj cenjene lastnine te knjižnice.

Kako je Codex Grandior vplival na nas? Od Kasiodorjevih dni naprej so prepisovalci in tiskarji vse raje izdelovali Biblijo v enem zvezku. Danes se lahko ljudje zaradi Biblije v taki obliki laže obračajo nanjo in njena moč jim tako koristi v življenju. (Hebrejcem 4:12)

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 29]

(Lega besedila - glej publikacijo)

Potovanje Codexa Grandiorja

Samostan Vivarium

Rim

Jarrow

Wearmouth

Potovanje Codexa Amiatinusa

Jarrow

Wearmouth

Hrib Amiata

Firence

[Vir slike]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slike na strani 30]

Zgoraj: Codex Amiatinus Levo: Portret Ezra iz Codexa Amiatinusa

[Vir slike]

Biblioteca Medicea Laurenziana, Firence