Staroveški pisarji in Božja Beseda

HEBREJSKI spisi so bili dokončani proti koncu petega stoletja pr. n. št. V naslednjih stoletjih so judovski učenjaki, znani kot sofri in kasneje masoreti, s pikolovsko natančnostjo prepisovali hebrejsko besedilo. Vendar so bile najstarejše biblijske knjige napisane tisoč let pred obdobjem sofrov, v dneh Mojzesa in Jozueta. Te knjige so bile napisane na neobstojne materiale, zato so jih morali velikokrat prepisati. Kaj je znanega o delu pisarjev v tem zgodnjem obdobju? Ali so tudi staroveški Izraelci imeli vešče prepisovalce?

Najstarejši biblijski rokopisi, ki so danes na voljo, so del Mrtvomorskih zvitkov. Nekateri od njih izvirajo iz tretjega in drugega stoletja pr. n. št. »Zgodnejši prepisi katerega koli dela Biblije ne obstajajo več,« pojasnjuje profesor Alan R. Millard, strokovnjak za bližnjevzhodne jezike in arheologijo. Nato še dodaja: »Sosednje kulture nam kažejo, kako so staroveški pisarji opravljali svoje delo, in takšno poznavanje nam lahko pomaga pri ocenjevanju hebrejskega besedila ter ugotavljanju njegove preteklosti.«

Zgodnji pisarji in njihovo delo

Zgodovinska, verska, pravna, strokovna in leposlovna besedila so v Mezopotamiji nastala že pred štirimi tisočletji. V pisarskih šolah, ki so takrat doživljale razcvet, so pri enem od predmetov poučevali, kako čimbolj natančno prepisati obstoječa besedila. Današnji strokovnjaki najdejo zelo malo sprememb v babilonskih besedilih, ki so jih v tisoč ali več letih ničkolikokrat prepisali.

Pisarskega poklica pa niso poznali samo v Mezopotamiji. V The Oxford Encyclopedii of Archaeology in the Near East piše: »Babilonski pisar iz sredine drugega tisočletja pr. n. št. bi se v katerem koli od številnih pisarskih središč v Mezopotamiji, Siriji, Kanaanu in celo v Egiptu verjetno počutil kakor doma.« *

Pisarski poklic je bil v Egiptu Mojzesovih dni zelo cenjen. Pisarji so nenehno prepisovali različna besedila. Njihova dejavnost je upodobljena na okrasnih zidnih poslikavah v egipčanskih grobnicah, ki so stare več kot štiri tisoč let. O staroveških pisarjih, ki so živeli v tem zgodnjem obdobju, v prej omenjeni  enciklopediji piše: »Do konca drugega tisočletja pr. n. št. so že prepisali in zbrali mnogo besedil, ki so opisovala velike civilizacije v Mezopotamiji in Egiptu, ter določili navodila in pravila, po katerih naj bi se ravnali poklicni pisarji.«

Ta »navodila in pravila« so med drugim predpisovala, da je treba h glavnemu besedilu dodati kolofon. V kolofon so zapisali ime pisarja, ime lastnika ploščice, datum prepisa, podatke o izvirniku, s katerega je bila vsebina ploščice prepisana, število vrstic in še druge podatke. Zelo pogosto je pisar dodal tudi pripis: »Prepisano besedilo je preverjeno in se ujema z originalom.« Iz teh podrobnosti se vidi, da so staroveški prepisovalci precej pozornosti namenili natančnemu prepisovanju.

Prej omenjeni profesor Millard pravi: »Kdor raziskuje delo pisarjev, lahko vidi, da je k metodam prepisovanja spadalo preverjanje in popravljanje besedila. Tako so se ognili napak. Nekatere od teh metod, še posebej štetje vrstic in besed, so ponovno oživili masoreti v zgodnjem srednjem veku.« Torej se je pisarje na Bližnjem vzhodu že pred obdobjem Mojzesa in Jozueta spodbujalo k temu, da so bili pri prepisovanju skrbni in natančni.

Ali so tudi v Izraelu imeli vešče prepisovalce? Kaj o tem piše v sami Bibliji?

Pisarji v staroveškem Izraelu

Mojzes je odrastel kot član faraonove družine. (2. Mojzesova 2:10; Apostolska dela 7:21, 22) Egiptologi pravijo, da naj bi k Mojzesovi izobrazbi spadalo poznavanje egipčanske pisave in vsaj nekaj pisarskih spretnosti. Profesor James K. Hoffmeier v knjigi Israel in Egypt piše: »Upravičeno lahko verjamemo biblijskemu izročilu, ki pravi, da je bil Mojzes sposoben zapisovati dogodke, sestaviti potopis in opravljati druga pisarska dela.« *

 Biblija govori še o drugih posameznikih v staroveškem Izraelu, ki so bili vešči pisanja. Glede na knjigo The Cambridge History of the Bible je Mojzes »določil oblastnike, ki so bili pismeni, [. . .] da bi zapisovali odločitve in različne spremembe, povezane z organiziranostjo naroda«. Takšen sklep temelji na Peti Mojzesovi knjigi 1:15, kjer je Mojzes napisal: »Vzel sem torej načelnike vaših rodov [. . .] in postavil sem vam jih za poglavarje, za vojvode čez tisoč, vojvode čez sto, vojvode čez petdeset in vojvode čez deset, in za oblastnike po vaših rodovih.« Kdo so bili ti oblastniki?

Hebrejska beseda, ki je prevedena z »oblastnik«, se velikokrat pojavi v biblijskem besedilu, ki govori o Mojzesovih in Jozuetovih dneh. Različni strokovnjaki pojasnjujejo, da ta beseda pomeni »zapisnikar«, »tisti, ki ‚piše‘ oziroma ‚zapisuje‘,« in »uradnik, ki je sodniku pomagal pri tajniških delih«. To, da se ta hebrejska beseda pogosto pojavi, kaže, da je bilo v Izraelu precej takšnih tajnikov, ki so imeli mnogo odgovornosti pri nalogah, povezanih z vodenjem naroda na samem začetku njegovega obstoja.

Omenimo pa lahko tudi izraelske duhovnike. V Encyclopaedii Judaici piše, da so zaradi svojih »verskih in svetnih dolžnosti morali biti pismeni«. Mojzes je denimo Levijevim sinovom zapovedal: »Ob koncu vsakega sedmega leta [. . .] beri ta zakon vpričo vsega Izraela.« Duhovniki so postali varuhi uradnega prepisa Postave. Odobrili in nadzirali so pisanje nadaljnjih prepisov. (5. Mojzesova 17:18, 19; 31:10, 11)

Pomislite, kako so naredili prvi prepis Postave. Mojzes je v zadnjem mesecu svojega življenja Izraelcem dejal: »Ko pridete prek Jordana v deželo, ki ti jo daje GOSPOD, tvoj Bog, si postavi velike kamene in jih pobeli z apnom; in nanje napiši vse besede tega zakona.« (5. Mojzesova 27:1–4) Po uničenju Jerihe in Aja so se Izraelci zbrali pri gori Ebal, ki leži sredi Obljubljene dežele. Tam je Jozue res napisal na kamne oltarja »opis Mojzesovega zakona«. (Jozue 8:30–32) To bi bilo brez pomena, če Izraelci ne bi znali brati in pisati. Iz vsega tega se vidi, da so zgodnji Izraelci imeli jezikovno znanje in spretnost, ki so ju potrebovali, da bi lahko svoje svete spise ohranili točne.

Celovitost in natančnost Svetega pisma

Po smrti Mojzesa in Jozueta so bili napisani še številni drugi zvitki Hebrejskih spisov, ki so jih zatem ročno prepisovali. Ko so se ti prepisi obrabili ali pa jih je poškodovala vlaga oziroma plesen, so jih morali nadomestiti. Ta postopek prepisovanja se je nadaljeval še stoletja.

Čeprav so bili prepisovalci Biblije pazljivi, se niso mogli ogniti temu, da se ne bi v prepise prikradle napake. Toda ali so napake prepisovalcev bistveno spremenile biblijsko besedilo? Ne. Gledano v celoti, so te napake zanemarljive in ne vplivajo na splošno celovitost in natančnost Biblije, kot se je to potrdilo s kritično primerjavo staroveških rokopisov.

Kristjani pa so v celovitost in natančnost Svetega pisma prepričani tudi zaradi stališča, ki ga je o zgodnjih biblijskih knjigah imel Jezus Kristus. Izjave, kot sta »Ali niste v Mojzesovi knjigi [. . .] brali?« in »Mar vam ni Mojzes dal Postave?«, kažejo, da je Jezus prepise, ki so bili takrat na voljo, imel za verodostojne. (Marko 12:26; Janez 7:19) Poleg tega je potrdil celovitost in natančnost celotnih Hebrejskih spisov, ko je dejal: »Mora [se] izpolniti vse, kar o meni piše v Mojzesovi postavi, Prerokih in Psalmih.« (Luka 24:44)

Torej smo lahko prepričani, da je Sveto pismo do nas prišlo takšno, kot je bilo napisano. Natanko tako je, kot je rekel navdihnjeni prerok Izaija: »Trava sahne, cvetica vene, a beseda Boga našega ostane vekomaj!« (Izaija 40:8)

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 18]

Egipčanski pisar pri delu

[Slika na strani 19]

Najstarejše biblijske knjige so bile napisane v času Mojzesa