Vprašanja bralcev

Ali je za otroka, ki je umrl v maternici, kakršno koli upanje, da bo obujen od mrtvih?

Tisti, ki niso nikoli utrpeli takšne izgube otroka, si morda težko predstavljajo, kako se počutijo starši, ki se jim je kaj takega zgodilo. Nekateri žalujejo zelo močno. Neka mati je zaradi spontanih splavov izgubila pet otrok. Čez čas pa je rodila dva zdrava sinova. Vendar ji je izguba vsakega otroka ostala živo v spominu. Do konca svojih dni je točno vedela, koliko bi bili ti otroci stari, če bi preživeli. Ali imajo takšni kristjani kakšen temelj za upanje na vstajenje, ki bi jim povrnilo otroka, ki so ga izgubili?

Na to vprašanje preprosto ne vemo odgovora. Biblija nikjer direktno ne govori o vstajenju otrok, ki so se rodili mrtvi oziroma so umrli med nosečnostjo. Kljub temu pa so v Božji Besedi načela, ki so povezana s tem vprašanjem in dajejo nekaj tolažbe.

Razmislimo o dveh med seboj povezanih vprašanjih. Kot prvo, kdaj se prične človekovo življenje z Jehovovega gledišča – ob spočetju ali ob rojstvu? Drugič, kako Jehova gleda na nerojenega otroka – kot na edinstvenega posameznika ali zgolj kot na skupek celic in tkiv v maternici? Na ti vprašanji bomo dobili jasen odgovor s pomočjo biblijskih načel.

Mojzesova postava jasno odkriva, da se življenje ne prične šele ob rojstvu, temveč precej prej. Iz česa se to vidi? Glede na Postavo je bila za uboj nerojenega otroka predpisana smrtna kazen. Zakon se je glasil, da »je treba dati življenje za življenje«. * (2. Mojz. 21:22, 23, NW) Torej je nerojeni otrok v maternici živ in je človeško bitje. Ko je na milijone kristjanov spoznalo to brezčasno resnico, jim je namerni splav postal nesprejemljiv in ga imajo za resen greh proti Bogu.

Jasno je torej, da je že nerojeni otrok živ, toda koliko je njegovo življenje dejansko vredno v Jehovovih očeh? Prej omenjeni zakon je zahteval, da mora izgubo nerojenega otroka plačati s svojim življenjem odrasel človek, ki je povzročil njegovo smrt. Očitno je, da Bog zelo ceni življenje še nerojenega otroka. Da je za Jehova vsak nerojen otrok edinstven, lahko vidimo tudi iz številnih drugih svetopisemskih odlomkov. Kralj David je denimo o Jehovu pod navdihnjenjem rekel: »Zaščitil si me v telesu moje matere. [. . .] Tvoje oči so me videle, ko sem bil še zarodek, in v tvoji knjigi so bili zapisani vsi moji deli – tudi dnevi, v katerih naj bi nastajali.« (Ps. 139:13–16, NW; Job 31:14, 15)

Jehova tudi opazi, katere značilnosti ima nerojeni otrok in kaj vse bo zato lahko v prihodnosti dosegel. Ko je Izakova žena Rebeka pod srcem nosila dvojčka, ki sta se v maternici ruvala, je Jehova o njiju izrekel prerokbo, s katero je nakazal, da že vidi njune osebnostne poteze, ki bodo močno vplivale na njuno prihodnost in prihodnost njunih potomcev. (1. Mojz. 25:22, 23; Rim. 9:10–13)

Zanimiv je tudi primer Janeza Krstnika. Evangelijska pripoved se glasi: »Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je otrok v njenem telesu poskočil.« (Luk. 1:41) Zdravnik Luka, ki je opisal ta dogodek, je uporabil grško besedo, ki se lahko nanaša bodisi na plod bodisi na otroka po njegovem rojstvu. Z isto besedo je opisal dojenčka Jezusa, ki je ležal v jaslih. (Luk. 2:12, 16; 18:15)

Ali imamo torej glede na celotno Biblijo kakšen razlog za sklep, da je med otrokom v  maternici in novorojenčkom, ki je prvič zadihal s svojimi pljuči, velika razlika? Ni videti. To se tudi sklada z izsledki sodobne znanosti. Ugotovili so namreč, da otrok v maternici zaznava zunanje dogajanje in se nanj tudi odziva. Zato ni presenetljivo, da se ženska tako močno naveže na otroka, ki raste v njej.

Vsi otroci se ne rodijo točno takrat, ko bi se morali. Na primer: Ena mama prezgodaj rodi živega otroka in ta čez nekaj dni umre. Druga mama pa otroka donosi, vendar ta umre tik pred rojstvom. Ali lahko prva mama upa, da bo njen otrok obujen preprosto zato, ker je prišel na svet, pa čeprav prezgodaj, medtem ko druga mama ne more upati na to, ker je njen otrok umrl, tik preden se je rodil?

Skratka, Biblija jasno uči, da se življenje prične ob spočetju in da je nerojeni otrok za Jehova edinstven in dragocen. Nekateri menijo, da bi bilo v luči teh svetopisemskih resnic nelogično skleniti, da za nerojenega otroka, ki umre v maternici, ni nobenega upanja na vstajenje. Razmišljajo, da bi sklep, da takšni otroci ne bodo obujeni, spodkopaval naše svetopisemsko stališče do splava, ki pravzaprav temelji na istih svetopisemskih resnicah.

V preteklosti so bila v tej reviji postavljena praktična vprašanja, ki so vzbudila dvom o tem, ali je mogoče pričakovati, da bodo otroci, ki so umrli pred rojstvom, vstali od mrtvih. Na primer, ali bo Bog ženski, ki je izgubila delno razvit zarodek, tega v raju ponovno vsadil v maternico? Vendar je Vodstveni organ po nadaljnjem preučevanju, poglobljenem premišljevanju in molitvi sklenil, da takšni argumenti pravzaprav sploh niso tako tehtni, saj je Jezus rekel: »Pri Bogu je mogoče vse.« (Mar. 10:27) Da je to res, se vidi že iz Jezusove lastne izkušnje. Jehova je njegovo življenje prenesel iz nebes v maternico mlade device – kar je s človeškega gledišča povsem nemogoče.

Ali potemtakem Biblija uči, da bodo vsi otroci, ki so umrli pred rojstvom, obujeni? Poudariti moramo, da v Bibliji ni neposrednega odgovora na to vprašanje, zato nimamo nobene podlage za to, da bi glede tega lahko rekli kaj dokončnega. O tej temi se utegne človeku porajati praktično neskončno veliko vprašanj. Zato se zares zdi najboljše ogniti ugibanju. Vemo pa eno: ta zadeva je v rokah Boga Jehova, ki je poln srčne dobrotljivosti in usmiljenja. (Ps. 86:15, NW) Nobenega dvoma ni, da si iz srca želi z vstajenjem popraviti škodo, ki jo je povzročila smrt. (Job 14:14, 15) Prepričani smo lahko, da vedno stori to, kar je prav. Poskrbel bo, da se bodo zacelile premnoge rane, ki nam jih je prizadejalo življenje v tej hudobni stvarnosti. Svojega Sina bo ljubeče vodil tako, da bo »razdrl Hudičeva dela«. (1. Jan. 3:8)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 13]

Jehova bo zacelil vse rane, ki so jih povzročile boleče izkušnje.