PRED približno desetimi leti sta zakonca Gregorio in Marilou, takrat stara nekaj čez 30 let, služila kot pionirja v Manili in obenem imela še službo s polnim delovnim časom. Ni bilo enostavno, ampak jima je uspevalo. Nato pa je Marilou v banki, v kateri je delala, napredovala do direktorice. Sama pravi: »Ker sva oba imela dobro službo, sva živela zelo lagodno.« Finančno jima je šlo celo tako dobro, da sta se odločila zgraditi sanjsko hišo na elitni lokaciji okoli 20 kilometrov vzhodno od Manile. Podpisala sta pogodbo z izvajalcem del in se dogovorila, da bosta hišo odplačevala deset let z mesečnimi obroki.

Marilou pravi: »Novo delovno mesto je od mene terjalo toliko časa in energije, da nisem bila več tako goreča za duhovne dejavnosti. Počutila sem se, kakor da kradem Jehovu.« Takole pojasnjuje: »Nič več nisem mogla dajati Jehovu časa, ki sem ga posvetila njegovi službi.« Gregorio in Marilou z nastalimi okoliščinami nista bila zadovoljna, zato sta se nekega dne usedla, da bi se pogovorila o tem, kaj se dogaja z njunim življenjem. Gregorio pravi: »Želela sva nekaj spremeniti, vendar nisva natančno vedela, kaj storiti. Pogovarjala sva se, kako bi lahko  svoje življenje bolj uporabljala za Jehovovo službo, še posebej ker nimava otrok. Molila sva k Jehovu in ga prosila za vodstvo.«

Ravno v tistem času sta slišala več govorov o služenju na področjih, kjer bolj potrebujejo kraljestvene oznanjevalce. »Čutila sva, da je Jehova s temi govori odgovoril na najine molitve,« pove Gregorio. Molila sta za več vere, da bi imela dovolj poguma sprejeti pravilno odločitev. Velika ovira pri tem so bile njune obveznosti, povezane s hišo. Odplačala sta že za tri leta obrokov. Kaj naj storita? Marilou pravi: »Če bi odstopila od pogodbe, bi izgubila vse, kar sva do takrat plačala, in to je bil kar precejšen znesek. Toda na vso stvar sva gledala kot na odločitev o tem, ali bova na prvo mesto dala Jehovovo voljo ali svoje želje.« Ker sta imela v mislih apostola Pavla, ki je »sprejel izgubo«, sta odstopila od pogodbe v zvezi s hišo, dala odpoved v službi, prodala večino svojega imetja in se preselila v oddaljeno vas na otoku Palawan, kakih 480 kilometrov južno od Manile. (Fil. 3:8)

Gregorio in Marilou sta se pred selitvijo skušala pripraviti na preprosto življenje, vendar se nista zavedala, kako zelo preprosto bo njuno novo življenje, dokler nista prispela na cilj. »Bila sva šokirana,« pravi Marilou. »Brez elektrike, brez sodobnih pripomočkov. Navajena sva bila samo priključiti kuhalnik za riž, sedaj pa sva morala nasekati drva in kuhati na ognju. Pogrešala sem obiske nakupovalnih centrov in restavracij ter druge stvari, ki jih ponuja življenje v mestu.« Kljub temu sta ohranila v mislih to, zakaj sta se preselila, in sta se na spremembe kmalu privadila. Marilou pove: »Zdaj uživam, ko opazujem lepote narave, na primer zvezde, ki se bleščijo ponoči. Predvsem pa je veselje videti, kako srečnih obrazov so ljudje, ko jim oznanjujeva. Med služenjem tukaj sva se naučila ‚skrivnosti‘, kako biti zadovoljen.« (Fil. 4:12)

Gregorio pripoveduje: »Ko sva prišla sem, so bili tu samo štirje bratje in sestre. Bili so presrečni, ko sem začel vsak teden imeti javne govore in sem petje kraljestvenih pesmi spremljal s kitaro.« V enem letu sta bila Gregorio in Marilou priča temu, kako je iz tiste majhne skupinice zrasla lepa občina s 24 oznanjevalci. Gregorio pravi: »Ob vsej ljubezni, ki nama jo izkazuje ta občina, sva globoko ganjena.« Ko se danes ozreta na zadnjih šest let služenja na tem oddaljenem področju, rečeta: »Nič se ne more primerjati z veseljem, ki naju preveva, ko opazujeva duhovno rast. Bolj kot kdaj prej čutiva, da je najino življenje smiselno.«

Na Filipinih se je skoraj 3000 bratov in sester preselilo na področja, kjer bolj potrebujejo kraljestvene oznanjevalce. Med temi je kakih 500 samskih sester. Za zgled si vzemimo Karen.

Karen, ki je zdaj stara približno 25 let, je odraščala v mestu Baggao v provinci Cagayan. Že v najstniških letih je pogosto razmišljala, da bi več oznanjevala. Takole pove: »Ker sem se zavedala, da je ostalo le še malo časa in da morajo sporočilo o Kraljestvu slišati vsakršni ljudje, sem želela služiti tam, kjer potrebujejo več oznanjevalcev.« Nekaj članov njene družine jo je sicer nagovarjalo, naj si raje pridobi visokošolsko izobrazbo, kot pa da gre na neko oddaljeno področje oznanjevat, toda Karen je v molitvi prosila Jehova za vodstvo. Poleg tega se je pogovarjala s tistimi, ki so že služili na kakem oddaljenem področju. Ko je bila stara 18 let, se je preselila na oddaljeno področje, ki je bilo kakih 60 kilometrov stran od njenega domačega mesta.

Majhna občina, kateri je šla Karen pomagat, oznanjuje na goratem področju ob obali Tihega oceana. Karen se spominja: »Samo za pot iz Baggaa v to novo občino, smo potrebovali tri dni. Hodili smo čez hribe in doline in več kot 30-krat prečkali reke.« Doda še: »Za pot do nekaterih ljudi, s katerimi preučujem Sveto pismo, potrebujem šest ur, nato pri njih prespim, naslednji dan pa spet šest ur pešačim do doma.« Ali je to vredno truda? »Včasih me res bolijo noge, ampak,« vsa nasmejana dodaja Karen, »vodim kar 18 svetopisemskih tečajev. Okusila in spoznala sem, ‚da je Jehova dober‘!« (Ps. 34:8)

Kaj je Sukhi, samsko sestro iz Združenih držav, ki je že zakorakala v štirideseta leta, navedlo, da se je preselila na Filipine? Leta 2011 je na okrajnem zboru poslušala intervju z nekim zakonskim parom. Ta mož in žena sta povedala, da sta prodala večino svojega imetja in se preselila v Mehiko, da bi tam pomagala oznanjevati. »Ta intervju,« pravi Sukhi, »me je spodbudil, da sem začela razmišljati o ciljih, o katerih nisem razmišljala nikoli prej.« Ko je Sukhi, ki ima indijske korenine, izvedela, da na Filipinih zelo potrebujejo pomoč na pandžabsko govorečem področju, se je odločila, da bo šla tja pomagat. Pa je imela kakšne ovire?

»Nisem pričakovala, da se bo tako težko odločiti, katere stvari naj obdržim in katere prodam,« pravi Sukhi. »Poleg tega sem se, potem ko sem 13 let udobno živela v svojem stanovanju, preselila k svojim domačim in stvari morala imeti po škatlah. Ni  bilo enostavno, je pa to bila dobra priprava na preprosto življenje.« In s katerimi izzivi se je srečala po preselitvi na Filipine? »Moja največja izziva sta bila strah pred vsem, kar lazi in gomazi, ter domotožje. Naučila sem se zanašati na Jehova kakor še nikoli prej!« Pa se je izplačalo? Sukhi se nasmeji in reče: »Jehova nam pravi, naj ga preizkusimo, ali nam ne bo izlil blagoslova do preobilja. Te besede doživim zelo osebno, ko me kaka stanovalka vpraša: ‚Kdaj spet pridete? Imam še veliko vprašanj.‘ To, da lahko pomagam duhovno lačnim ljudem, me navdaja z velikim veseljem in zadovoljstvom!« (Mal. 3:10) Sukhi še doda: »Tisto najtežje je bilo vsekakor odločiti se preseliti. Ko sem to enkrat naredila, je bilo prav osupljivo videti, kako je Jehova zame uredil stvari.«

Sime, poročen brat, ki je zdaj v poznih tridesetih letih, je odšel s Filipinov, ko je našel donosno službo v neki bližnjevzhodni državi. Ko je bil tam, sta ga neki okrajni nadzornik in govor člana Vodstvenega organa spodbudila, naj da Jehova na prvo mesto v svojem življenju. »Toda razmišljanje o tem, da bi pustil službo, je bilo zame nočna mora,« pravi Sime. Kljub temu je pustil službo in se vrnil na Filipine. Sime danes skupaj s svojo ženo Haidee služi na jugu dežele, v provinci Davao del Sur, kjer potrebujejo več oznanjevalcev, da bi obdelali obsežno področje. »Ko gledam nazaj,« pravi Sime, »čutim veliko hvaležnost – premagal sem svoj strah pred izgubo zaposlitve in dal Jehova na prvo mesto. Nič ne prinaša večjega zadovoljstva v življenju kakor to, da dajemo Jehovu najboljše, kar imamo!«

Ko sta zakonca Ramilo in Juliet, pionirja, stara dobrih 30 let, izvedela, da občina komaj 30 kilometrov stran od njunega doma potrebuje pomoč, sta se prostovoljno odločila, da jo podpreta. Tako vsak teden v dežju ali soncu z motornim kolesom po večkrat potujeta tja, da bi tam oznanjevala in bila na shodih. Resda ima vožnja po razritih cestah in čez viseče mostove svoje izzive, vendar sta Ramilo in Juliet vesela, da sta lahko povečala svojo službo. Ramilo pravi: »Z ženo skupaj vodiva 11 svetopisemskih tečajev! Služenje na področju, kjer je večja potreba, sicer zahteva žrtve, toda daje nama tudi veliko zadovoljstva!« (1. Kor. 15:58)

Ali bi rad izvedel več o služenju tam, kjer bolj potrebujejo kraljestvene oznanjevalce, bodisi v domači deželi bodisi kje drugje? Če bi, se pogovori z okrajnim nadzornikom, ki obišče vašo občino, in preberi članek »Ali bi lahko šel v Makedonijo?« v reviji Stražni stolp, 15. december 2009.