Spoštujmo starejše med nami
»Spoštuj starejšega človeka.« (3. MOJZ. 19:32)
1. V kako žalostnem stanju se je znašlo človeštvo?
JEHOVA ni nikoli želel, da bi ljudje morali prenašati izčrpavajoče učinke staranja. Nasprotno, njegov namen je bil, da bi moški in ženske uživali popolno zdravje v raju. Toda danes »vse stvarstvo [. . .] skupaj ječi in trpi bolečine«. (Rim. 8:22) Kaj meniš, kako se počuti Bog, ko opazuje, kako uničevalno greh vpliva na ljudi? Žalostno je videti, da so mnogi zanemarjani ravno v starosti, v tistem obdobju svojega življenja, ko bolj potrebujejo pomoč. (Ps. 39:5; 2. Tim. 3:3)
2. Zakaj se kristjani zanimamo za starejše brate in sestre?
2 Jehovovi služabniki smo hvaležni, da imamo v svojih občinah starejše. Z nami delijo svojo modrost in nas navdihujejo s svojo vero. Nekateri od teh dragih starejših bratov in sester so morda tudi naši sorodniki. Toda naj so starejši bratje in sestre naši sorodniki ali ne, se zanimamo za njihovo dobro. (Gal. 6:10; 1. Pet. 1:22) Vsem nam bo koristilo, če bomo preučili, kako na starejše gleda Bog. Pregledali bomo tudi, katere odgovornosti, kar se tiče naših ljubljenih starejših, imajo družinski člani in katere ima občina.
»NIKAR ME NE ZAVRZI«
3., 4. a) Kaj pomembnega je pisec 71. psalma prosil Jehova? b) Kaj lahko starejši člani občine prosijo Boga?
3 »Nikar me ne zavrzi, ko se postaram, ne zapusti me, ko mi poidejo moči!« je navdihnjeni pisec Psalma 71:9 rotil Boga. Ta psalm je nadaljevanje 70. psalma, ki ima nadpis »Davidov psalm«. Torej je prošnjo, ki jo beremo v Psalmu 71:9, verjetno izrazil David. Bogu je služil od mladosti pa vse do starosti, in Jehova je po njem delal velike stvari. (1. Sam. 17:33–37, 50; 1. kra. 2:1–3, 10) Toda vseeno je čutil potrebo, da prosi Jehova, da bi mu bil še naprej naklonjen. (Beri Psalm 71:17, 18.)
4 Danes so mnogi podobni Davidu. Kljub starosti in »hudim dnevom« po svojih najboljših zmožnostih vztrajno hvalijo Boga. (Prid. 12:1–7) Mnogi od njih morda ne morejo več narediti vsega tistega, kar so nekoč lahko delali na raznih področjih v življenju, tudi na oznanjevanju. Lahko pa rotijo Jehova, da bi jim bil še naprej naklonjen in bi skrbel zanje. Takšni zvesti starejši bratje in sestre so lahko prepričani, da bo Bog na njihove molitve odgovoril. V svojih molitvah navsezadnje izražajo enake upravičene skrbi, ki jih je po navdihnjenju izrazil David.
5. Kako Jehova gleda na zveste starejše brate in sestre?
5 Iz Svetega pisma je jasno razvidno, da Jehova zelo ceni zveste starejše brate in sestre in da od svojih služabnikov pričakuje, da takšne spoštujejo. (Ps. 22:24–26; Preg. 16:31; 20:29) »Pred sivo glavo vstani, spoštuj starejšega človeka in se boj svojega Boga. Jaz sem Jehova,« beremo v 3. Mojzesovi 19:32. Da, takrat ko so bile napisane te besede, je bilo spoštovanje starejših v občini resna odgovornost in enako je danes. Kaj pa takrat, ko je treba dejansko skrbeti zanje? Kdo je za to odgovoren?
ODGOVORNOST DRUŽINE
6. Kakšen zgled je dal Jezus, kar se tiče skrbi za starše?
6 Božja Beseda nam naroča: »Spoštuj svojega očeta in svojo mater.« (2. Mojz. 20:12; Efež. 6:2) Kako pomembna je ta zapoved, je poudaril Jezus, ko je obsodil farizeje in pismouke, ki niso hoteli skrbeti za svoje starše. (Mar. 7:5, 10–13) Sam je dal glede tega dober zgled. Ko je bil na primer tik pred smrtjo na kolu, je skrb za mater, ki je bila takrat očitno že vdova, zaupal svojemu ljubljenemu učencu Janezu. (Jan. 19:26, 27)
7. a) Katero načelo je poudaril apostol Pavel glede skrbi za starše? b) O čem govori sobesedilo Pavlovih besed?
7 Iz navdihnjenih besed apostola Pavla spoznamo, da bi morali kristjani skrbeti za svoje domače. (Beri 1. Timoteju 5:4, 8, 16.) Razmisli o sobesedilu teh Pavlovih besed Timoteju. Pavel je razpravljal o tem, kdo bi izpolnjeval pogoje, da prejme denarno pomoč od občine, in kdo jih ne bi izpolnjeval. Jasno je dal vedeti, da so za ostarele vdove dolžni skrbeti predvsem njihovi verni otroci, vnuki in drugi sorodniki. Tako občina ni imela nepotrebnih finančnih bremen. Podobno je danes. Kristjani »bogovdanost« med drugim odsevajo tako, da gmotno skrbijo za sorodnike, ki takšno pomoč potrebujejo.
8. Kakšna modrost se kaže v tem, da v Svetem pismu ne najdemo nobene določne rešitve, ko gre za skrb za ostarele starše?
8 Preprosto povedano: odrasli krščanski otroci so dolžni poskrbeti za gmotne potrebe svojih staršev. Pavel je sicer govoril o vernih sorodnikih, toda tudi staršev, ki niso člani krščanske občine, se ne bi smelo zanemarjati. To, kako otroci poskrbijo za starše, se od primera do primera razlikuje. Niti dva primera nista enaka. Razlike so v potrebah, značaju in zdravju vpletenih. Nekateri starejši imajo veliko otrok, drugi pa samo enega. Nekateri se lahko zanašajo na pomoč, ki jo omogoča država, drugi pa ne. Različne so tudi želje tistih, ki potrebujejo oskrbo. Zato ne bi bilo niti modro niti ljubeče kritizirati tega, kako si kdo prizadeva skrbeti za svoje ostarele sorodnike. Jehova lahko konec koncev blagoslovi vsako odločitev, ki je v skladu s Svetim pismom, in poskrbi, da je uspešna, kakor to dela že vse od Mojzesovih dni. (4. Mojz. 11:23)
9.–11. a) V katerih težkih razmerah se morda nekateri znajdejo? (Glej sliko pri naslovu.) b) Zakaj se odrasli otroci ne bi smeli prenagljeno odpovedati polnočasni službi? Povej zgled.
9 Če starši in otroci živijo daleč narazen, je lahko izziv ostarelim staršem nuditi potrebno pomoč. Morda je treba očeta in mamo nujno obiskati, ker se je zdravje enega od njiju nenadoma poslabšalo, mogoče zaradi padca, zloma kosti ali zaradi česa drugega. In morda še potem potrebujeta pomoč – bodisi začasno bodisi trajno. *
10 Polnočasni služabniki, ki so jih teokratične dodelitve popeljale daleč stran od doma, so morda še zlasti pred zahtevnimi odločitvami. Tisti, ki so v betelski, misijonarski in potujoči službi, na svojo dodelitev gledajo kot na dragoceno, kot na blagoslov od Jehova. Vendar bi, če bi njihovi starši zboleli, verjetno najprej pomislili: »Moram zapustiti svojo dodelitev in se vrniti domov skrbet za starše.« Toda bilo bi modro v molitvi razmisliti, ali je to tisto, kar starši v resnici potrebujejo oziroma želijo. Nihče naj se ne bi prenagljeno odpovedal službenim prednostim in morda to niti ni vedno potrebno. Lahko da so težave z zdravjem le začasne in takšne, da bi staršem z veseljem pomagali bratje in sestre iz njihove občine. (Preg. 21:5)
11 Razmisli, na primer, o dveh telesnih bratih, ki sta služila daleč od doma. Eden je bil misijonar v Južni Ameriki, drugi pa je delal v svetovnem središču v Brooklynu v New Yorku. Njuna ostarela starša sta potrebovala pomoč. Sinova sta skupaj z ženama odšla na Daljni vzhod obiskat očeta in mamo. Sin in njegova žena, ki sta služila v Južni Ameriki, sta že resno razmišljala o tem, da bosta zapustila dodelitev in se vrnila domov. Nato pa ju je po telefonu poklical koordinator starešinstva iz občine, ki sta ji pripadala starša. Starešine v tej občini so se o zadevi pogovorili in so želeli, da misijonarja ostaneta na svoji dodelitvi, kolikor dolgo bo le mogoče. Cenili so delo teh zakoncev in so bili odločeni storiti vse, kar so lahko, da bi jim pomagali skrbeti za očeta in mamo. Vsi v družini so bili zelo hvaležni za to ljubečo skrb!
12. Na kaj bi morala biti pozorna krščanska družina, ko se odloča o skrbi za ostarele starše?
12 Ne glede na to, kako se krščanska družina odloči skrbeti za potrebe ostarelih staršev, bodo vsi vpleteni gotovo želeli poskrbeti, da bodo s svojim ravnanjem slavili Božje ime. Nikakor nočemo biti podobni verskim voditeljem v Jezusovih dneh. (Mat. 15:3–6) Želimo, da so naše odločitve v čast Bogu in občini. (2. Kor. 6:3)
ODGOVORNOST OBČINE
13., 14. Kako je iz Svetega pisma razvidno, da naj bi občine pomagale skrbeti za svoje starejše člane?
13 Seveda ne morejo vsi pomagati polnočasnim služabnikom tako, kot je to storila občina v prej omenjenem primeru. Toda iz dogodka, do katerega je prišlo v prvem stoletju, je jasno razvidno, da se občine zanimajo za potrebe zglednih starejših bratov in sester. V Bibliji beremo, da v jeruzalemski občini »ni bilo takega, ki bi trpel pomanjkanje«. To ne pomeni, da so bili vsi premožni. Očitno so imeli nekateri v gmotnem pogledu malo, toda bilo je poskrbljeno, da »je vsak dobil toliko, kolikor je pač potreboval«. (Apd. 4:34, 35) Kasneje pa je v tej občini prišlo do resnega problema. Izvedelo se je, da so nekatere »vdove zanemarjali pri vsakdanjem razdeljevanju hrane«. Zato so apostoli odredili, da naj se postavijo usposobljeni možje, ki bodo uredili vse potrebno, da se ustrezno in pravično poskrbi za vdove. (Apd. 6:1–5) Res je, da je bilo dnevno razdeljevanje hrane začasna priprava, s katero naj bi se poskrbelo za potrebe tistih, ki so ob binkoštih leta 33 n. št. postali kristjani in so še nekaj časa ostali v Jeruzalemu, da bi se duhovno okrepili. Vseeno pa se iz odziva apostolov vidi, da občina lahko pomaga tistim, ki so potrebni pomoči.
14 Kot smo že omenili, je dal Pavel Timoteju navodila, ki so določala, v katerih okoliščinah bi kaka krščanska vdova ustrezala pogojem za to, da ji občina gmotno pomaga. (1. Tim. 5:3–16) Podobno je navdihnjeni biblijski pisec Jakob priznal, da je skrb za sirote, vdove in druge, ki so v stiski ali potrebi, krščanska dolžnost. (Jak. 1:27; 2:15–17) In apostol Janez je sklenil: »Kdor pa ima sredstva tega sveta, ki so potrebna za preživljanje, in vidi, da je njegov brat v pomanjkanju, pa mu noče izkazati svoje najgloblje sočutnosti, kako neki je v njem ljubezen do Boga?« (1. Jan. 3:17) Če imajo posamezni kristjani takšne dolžnosti do tistih, ki so potrebni pomoči, ali ne velja to tudi za občine?
15. Katere dejavnike je morda treba upoštevati pri skrbi za starejše brate in sestre?
15 V nekaterih državah vlada starejšim državljanom omogoča pokojnino, socialno pomoč in negovalce na domu. (Rim. 13:6) Drugod tega ni na voljo. Zato je to, koliko fizične pomoči morajo za starejše brate in sestre priskrbeti sorodniki in občina, odvisno od primera do primera. Če verni otroci živijo daleč stran od svojih staršev, lahko to vpliva na to, koliko so razumno gledano zmožni skrbeti zanje. Dobro je, da se otroci s starešinami iz občine, kateri pripadajo njihovi starši, odprto pogovarjajo, da bi lahko vsi razumeli, v kakšnem položaju je družina. Starešine bi lahko na primer pomagali tako, da bi starše seznanili z razpoložljivimi vladnimi oziroma socialnimi programi in glede tega tudi kaj uredili. Prav tako so lahko pozorni na nekatere stvari – denimo na neplačane račune ali na neustrezno jemanje zdravil – in na to opozorijo njihove odrasle otroke. S takšno dobronamerno in prijazno izmenjavo informacij se lahko prepreči poslabšanje razmer in prispeva k praktičnim rešitvam. Vsekakor lahko takšni pomočniki in svetovalci, ki so pri roki in za otroke učinkovito opravljajo vlogo »oči«, zmanjšajo skrbi družini.
16. Kako nekateri kristjani pomagajo starejšim v občini?
16 Iz ljubezni do dragih starejših bratov in sester nekateri kristjani dajo na razpolago svoj čas in energijo, da po najboljših močeh poskrbijo za njihove potrebe. Za cilj si postavijo, da se za starejše v občini še posebej zanimajo. Nekateri takšni prostovoljci si naloge, povezane z oskrbo, razdelijo še z drugimi v občini in potem za starejše izmenjaje skrbijo. Zavedajo se, da njim samim okoliščine ne dovoljujejo sodelovati v polnočasni službi, zato so veseli, da lahko pomagajo otrokom teh ostarelih bratov in sester ostati na njihovi dodelitvi, kolikor dolgo je le mogoče. Ti bratje in sestre odsevajo res odličnega duha! Njihova velikodušnost seveda otrok ne osvobaja odgovornosti, da za svoje starše storijo tisto, kar lahko.
STAREJŠIM IZKAZUJMO SPOŠTOVANJE S KREPILNIMI BESEDAMI
17., 18. Kakšno vlogo ima pozitiven pogled, ko gre za skrb za starejše?
17 Vsi, starejši in tisti, ki skrbijo zanje, lahko poskrbijo, da je ta skupna izkušnja kar se da prijetna. Če v tem sodeluješ, daj vse od sebe, da ostaneš pozitiven. Staranje včasih povzroči potrtost, celo depresijo. Zato se moraš morda posebej potruditi, da starejšim izkažeš spoštovanje in jih hrabriš, tako da se z njimi pogovarjaš o spodbudnih rečeh. Ti dragi bratje in sestre so ostali zvesti Jehovu, za kar so vredni pohvale. Jehova ne pozabi tega, kar so naredili v službi njemu, pa tudi njihovi sokristjani ne. (Beri Malahija 3:16; Hebrejcem 6:10.)
18 In še nekaj, vsakodnevna zahtevna skrb je lahko znosnejša, če se tako starejši kakor tudi tisti, ki skrbijo zanje, ob primernih trenutkih znajo pošaliti. (Prid. 3:1, 4) Mnogi starejši se namensko trudijo, da niso prezahtevni. Zavedajo se, da je to, koliko pozornosti bodo deležni in koliko obiskov bodo dobili, morda odvisno od njihovega odnosa do drugih. Nič nenavadnega ni, da obiskovalci rečejo kaj temu podobnega: »Šel sem spodbudit starejšega kristjana, toda na koncu sem bil spodbujen jaz.« (Preg. 15:13; 17:22)
19. Kakšen pogled na prihodnost lahko imajo tako mlajši kot starejši?
19 Hrepenimo po dnevu, ko trpljenja in posledic nepopolnosti ne bo več. Do takrat pa morajo Božji služabniki svoje upanje opirati na to, kar je večno. Vemo, da je zaupanje v Božje obljube v času stiske ali trpljenja kakor sidro. »Zato ne obupavamo. Ljudje, kakršni smo od zunaj, sicer propadamo, vendar pa se kot ljudje, kakršni smo znotraj, iz dneva v dan obnavljamo.« (2. Kor. 4:16–18; Heb. 6:18, 19) Kaj pa ti poleg tega, da ohranjaš močno vero v Božje obljube, še lahko pomaga izpolnjevati odgovornost skrbeti za starejše? Nekatere uporabne predloge bomo obravnavali v naslednjem članku.
^ odst. 9 Naslednji članek bo obravnaval nekaj možnosti nudenja pomoči, ki so na voljo starejšim in njihovim otrokom.