PRED nekaj leti sta Cesar in njegova žena Rocio živela udobno življenje v Kaliforniji. Cesar je imel službo s polnim delovnim časom in je delal na področju ogrevalnih, prezračevalnih in klimatskih sistemov, Rocio pa je bila za skrajšani delovni čas zaposlena v zdravstveni ordinaciji. Imela sta lastno hišo in bila brez otrok. Nato pa je nekaj spremenilo njuno življenje. Kaj pa?

Oktobra 2009 so iz podružničnega urada v Združenih državah vsem občinam v deželi poslali pismo. V njem so prostovoljce z znanjem in izkušnjami povabili, naj se prijavijo za začasnega prostovoljca v Betelu, da bi pomagali pri širitvi podružničnih prostorov v Wallkillu v zvezni državi New York. Povabljeni so bili tudi tisti, ki presegajo starostno mejo za betelsko službo. »Zaradi svoje starosti sva vedela, da je to morda prva in zadnja priložnost v življenju, da bi služila v Betelu,« pravita Cesar in Rocio. »Za nič na svetu je nisva želela izpustiti!« Nemudoma sta oddala prošnji.

Minilo je več kot eno leto, toda Cesar in Rocio še vedno nista bila povabljena v Betel. Kljub temu sta si še naprej prizadevala za svoj cilj, tako da sta poenostavila svoje življenje. »Hišo sva želela dati v najem, zato sva si garažo preuredila v enosobno stanovanje. Nato sva se iz sanjskega domovanja z 200 kvadratnimi metri površine, ki sva si ga zgradila pred komaj nekaj leti, preselila v stanovanje s 25 kvadratnimi metri. Ko sva naredila to spremembo,« pravi Cesar, »sva bila bolje pripravljena na morebitno povabilo v Betel.« Kaj se je zgodilo potem? »Mesec za tem, ko sva se preselila v najino malo stanovanje,« se spominja Rocio, »sva bila povabljena, da bi kot začasna prostovoljca služila v Wallkillu. Jasno nama je bilo, da naju je Jehova lahko blagoslovil zato, ker sva poenostavila življenje.«

Na stotine bratov in sester je podobno kakor Cesar in Rocio moralo kaj žrtvovati, da lahko  sodelujejo pri zdajšnjih gradbenih projektih v zvezni državi New York. Mnogi od njih pomagajo pri širitvi kompleksa v Wallkillu, medtem ko imajo številni drugi edinstveno priložnost pomagati pri gradnji našega svetovnega središča v Warwicku. * Številni zakonski pari so se odrekli svojemu prijetnemu domovanju, dobri službi in celo hišnim ljubljenčkom, da bi lahko še več služili Jehovu. Ali je Jehova blagoslovil takšno požrtvovalnost? O tem ni dvoma!

Way, po poklicu elektrikar, in Debra, ki jih imata že skoraj 60, sta na primer prodala svojo hišo in večino imetja v Kansasu ter se preselila v Wallkill, da bi služila kot zunanja betelska delavca. * Čeprav je to pomenilo, da sta v življenju morala narediti spremembe, menita, da so bile žrtve vredne truda. Debra glede svoje dodelitve v Betelu pravi: »Včasih se počutim, kakor da sem na enem od gradbišč v raju, ki jih lahko vidimo na slikah v naših publikacijah!«

Melvin in Sharon sta zato, da bi lahko pomagala v Warwicku, prodala svojo hišo in imetje v Južni Karolini. Čeprav ta žrtev zanju ni bila enostavna, si štejeta v čast, da sta lahko v pomoč pri tem zgodovinskem projektu. Takole pravita: »Prekrasno se počutiš, ker veš, da prispevaš svoj del k nečemu, kar bo v svetovnem merilu koristilo organizaciji.«

Kenneth, upokojeni gradbinec, in Maureen, ki sta stara okoli 55 let, sta zato, da bi delala na gradbenem projektu v Warwicku, odšla iz Kalifornije. Da bi se lahko preselila, sta se z neko sestro iz domače občine dogovorila, da bo skrbela za njuno domovanje, člane svoje družine pa prosila, naj pomagajo skrbeti za Kenovega ostarelega očeta. Ali jima je za kaj od tega, kar sta žrtvovala, da bi lahko služila v Betelu, žal? Sploh ne! »Blagoslovi so velikanski,« pravi Ken. »Ali gre vse kot po maslu? To seveda ne. Je pa najino življenje polno zadovoljstva, zato to obliko službe iz vsega srca priporočava drugim.«

Večina tistih, ki so se dali na razpolago, je morala premagati tudi nekatere ovire. William in Sandra, ki sta stara malo več kot 60 let, sta denimo uživala v svojem ustaljenem življenju v Pensilvaniji. Bila sta lastnika uspešnega podjetja za izdelavo strojnih delov, v katerem je bilo zaposlenih 17 ljudi. Vse od malih nog sta bila v isti občini, poleg tega tukaj živi večina njunih sorodnikov. Ko se je torej pojavila priložnost, da bi v Wallkillu služila kot zunanja betelska delavca, sta vedela, kaj to  pomeni: posloviti se od skoraj vsakogar in vsega, kar jima je bilo blizu. »Nedvomno se nama je bilo najtežje odreči osebnemu udobju,« pravi William. Vendar sta se po mnogih molitvah odločila, da bosta izkoristila priložnost – in tega ne obžalujeta. »Veselja, ki izvira iz tega, da lahko neposredno pomagaš pri projektu in da služiš skupaj z betelsko družino, se ne da primerjati z ničimer,« pravi William. »S Sandro še nikoli nisva bila tako srečna!«

Rickyja s Havajev, ki je delal kot vodja gradbenih projektov, so povabili, da bi kot zunanji betelski delavec pomagal pri gradbenem projektu v Warwicku. Njegova žena Kendra si je sicer želela, da bi se na povabilo odzval, vendar ju je nekaj upravičeno skrbelo: kako bo to vplivalo na njunega enajstletnega sina Jacoba. Spraševala sta se, ali bi bilo modro, da bi se družina preselila v zvezno državo New York, in ali bi se njun sin lahko privadil na povsem drugačno okolje.

»Med drugim nama je bilo najpomembnejše poiskati občino, v kateri bi bili tudi duhovno močni mladi kristjani,« pravi Ricky. »Želela sva, da bi Jacob imel dobro družbo.« Nazadnje so se stvari obrnile tako, da so prišli v občino, v kateri je le nekaj otrok, toda veliko betelčanov. »Po koncu našega prvega shoda v novi občini sem Jacoba vprašal, kakšna se mu zdi, še posebej ker v njej ni mladih njegovih let,« pove Ricky. »Odvrnil mi je: ‚Ne skrbi, ati, moji prijatelji bodo mladi bratje iz Betela.‘«

In res so se mladi betelčani spoprijateljili z Jacobom. Kako je to vplivalo nanj? »Neke noči sem šel mimo sinove sobe in opazil, da je luč še vedno prižgana,« se spominja Ricky. »Pričakoval sem, da ga bom zasačil pri igranju računalniških igric, ampak on je bral Biblijo! Ko sem ga vprašal, kaj počne, mi je odgovoril: ‚Zdaj sem betelčan, zato želim Biblijo prebrati v enem letu.‘« Ni treba posebej omenjati, da sta Ricky in Kendra navdušena, pa ne le zato, ker lahko Ricky sodeluje pri gradnji v Warwicku, temveč tudi zato, ker je selitev družine prispevala k duhovni rasti njunega sina. (Preg. 22:6)

Gradbeni projekti v Wallkillu in Warwicku se bodo navsezadnje končali, zato se tisti, ki so bili povabljeni k sodelovanju, zavedajo, da je njihova betelska služba samo začasna. Ali te brate in sestre pretirano skrbi, kam bodo potem šli oziroma kaj bodo delali? Niti najmanj! Mnogi so enakega mnenja kakor dva zakonska para srednjih let iz Floride. John, ki je delal kot vodja gradbenih projektov, in njegova žena Carmen služita kot začasna  prostovoljca v Warwicku. Povedala sta naslednje: »Na lastne oči sva videla, kako je Jehova vse do zdaj poskrbel za prav vse najine potrebe. Prepričana sva, da naju Jehova ne bi pripeljal sem, potem pa naju zapustil.« (Ps. 119:116) Luis, ki projektira protipožarne sisteme, in njegova žena Quenia služita v Wallkillu. Takole pravita: »Veva, da sva iz Jehovove velikodušne roke do sedaj prejela vse, kar sva potrebovala v gmotnem pogledu. Prepričana sva, da bo Bog tudi v prihodnje skrbel za naju, pa čeprav ne veva kako, kdaj ali kje.« (Ps. 34:10; 37:25)

Številni med tistimi, ki pomagajo pri gradbenih projektih v zvezni državi New York, bi zlahka našli razloge, da se ne bi dali na razpolago. Toda odločili so se, da bodo preizkusili Jehova. On pravzaprav vse nas vabi k temu, ko nam prigovarja: »Preizkusite me, prosim, [. . .] ali vam ne bom odprl nebesnih zapornic in na vas izlil blagoslova do preobilja.« (Mal. 3:10)

Ali boš tudi ti preizkusil Jehova in izkusil njegove bogate blagoslove? Razmisli, kaj bi lahko storil, da bi sodeloval pri vznemirljivem delu v zvezni državi New York ali pri katerih drugih teokratičnih gradbenih projektih. Tega tudi ne pozabi omenjati v svojih molitvah. Tako boš lahko na lastni koži izkusil Jehovov blagoslov. (Mar. 10:29, 30)

Dale, ki je gradbeni inženir, in Cathy iz Alabame zelo priporočata to obliko službe. Delata kot prostovoljca v Wallkillu in pravita naslednje: »Če imaš dovolj poguma, da zapustiš svoje ustaljene tire, boš imel priložnost videti Jehovovega duha na delu.« Kaj moraš storiti, da bi se lahko dal na razpolago? Dale pravi: »Poenostavi svoje življenje, poenostavi svoje življenje in še enkrat poenostavi svoje življenje. Nikoli ti ne bo žal!« Gary iz Severne Karoline ima za seboj 30 let izkušenj pri vodenju gradenj. On in njegova žena Maureen takole opišeta enega od blagoslovov, ki jih uživata pri delu v Warwicku: »Druživa se in delava skupaj z mnogimi čudovitimi brati in sestrami, ki že mnoga leta služijo v Betelu.« Gary še doda: »Če hočeš služiti v Betelu, moraš živeti preprosto – tako se boš najlažje prebil skozi to stvarnost.« Jason, ki je elektroinštalater, in Jennifer iz Illinoisa pravita, da je delati v Wallkillu na betelskem projektu »izkušnja, ki je zelo podobna življenju, kakršno bomo uživali v novem svetu«. Jennifer dodaja: »Nepopisno lep občutek imaš, ko veš, da Jehova ceni vse, kar narediš, in da je tvoje delo investicija v prihodnost, ki nam jo je on namenil. Jehova poskrbi za to, da imaš več, kot sploh potrebuješ.«