PRED skoraj 2000 leti je v času judovske pashe leta 33 n. št. umrl nedolžen človek, zato da bi drugi lahko živeli. Kdo je bil ta človek? To je bil Jezus iz Nazareta. In kdo so tisti, ki imajo zaradi njegovega plemenitega dejanja možnost živeti? Vsi ljudje, celotno človeštvo. Neka dobro znana biblijska vrstica takole opiše, za kakšno izredno žrtev gre: »Bog je [. . .] svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil nihče, ki veruje vanj, pokončan, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:16)

Mnogi poznajo ta stavek, vendar jih malo zares ve, kaj pomeni. Sprašujejo se: Zakaj potrebujemo Kristusovo žrtev? Kako lahko smrt enega človeka reši človeštvo pred obsojenostjo na večno smrt? Na ti vprašanji daje Biblija jasen in tolažilen odgovor.

Nekateri so prepričani, da je bil človek ustvarjen za to, da kratek čas živi na zemlji, prestane preizkušnje, užije nekaj sreče, nato umre in se preseli nekam, kjer je boljše. Takšno razmišljanje predpostavlja, da je smrt del Božjega namena s človeštvom. Toda iz Biblije izvemo, da ljudje umiramo zaradi nekega drugega razloga. V njej piše: »Po enem človeku [je] na svet prišel greh in po grehu smrt in se je tako smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi grešili.« (Rimljanom 5:12) Ta vrstica pokaže, da ljudje umiramo zaradi greha. Toda kdo je ta »en človek«, po katerem so se smrtonosne posledice greha prenesle na celotno človeštvo?

V neki enciklopediji piše, da je večina znanstvenikov mnenja, da imamo vsi ljudje skupnega prednika, in o tem predniku Biblija govori kot o »enem človeku«. V Prvi Mojzesovi knjigi 1:27 je zapisano: »Ustvaril je Bog človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril: moža in ženo ju je ustvaril.« V Bibliji torej piše, da je bil prvi človeški par krona Božjega stvarstva.

Iz zapisa v Prvi Mojzesovi knjigi izvemo še druge podrobnosti o življenju prvega človeka  takoj po tem, ko ga je Bog Jehova ustvaril. Pomenljivo je, da v celotnem poročilu ni najti, da bi Bog smrt omenjal kako drugače kot posledico neposlušnosti. (1. Mojzesova 2:16, 17) Bog je hotel, da bi ljudje živeli v čudovitem raju na zemlji, da bi bili večno srečni in zdravi. Ni hotel, da bi trpeli starostne tegobe in nazadnje umrli. Kako pa je potem smrt zagospodarila nad vsem človeštvom?

V 3. poglavju Prve Mojzesove knjige je zapisano, da sta se prva človeka namerno odločila, da ne bosta poslušala svojega Življenjedajalca, Boga Jehova. Bog ju je vnaprej seznanil s kaznijo za neposlušnost in zato jo je zdaj izvršil. Moškemu je rekel: »Prah si in v prah se povrneš.« (1. Mojzesova 3:19) V skladu s temi besedami sta neposlušneža nazadnje umrla.

Toda posledice njunega dejanja so bile veliko bolj daljnosežne. Z neposlušnostjo sta svojim nerojenim potomcem uničila možnosti za popolno življenje. Jehova je v svoj namen zajel te nerojene ljudi, ko je Adamu in Evi naročil: »Plodita in množita se in napolnita zemljo ter podvrzita si jo, in gospodujta ribam morskim in pticam nebeškim in vsem zverem, lazečim po zemlji.« (1. Mojzesova 1:28) Čez čas naj bi človeška družina napolnila zemljo in uživala neizmerno srečno življenje brez umiranja. Toda njihov prednik Adam – prej omenjeni »en človek« – jih je prodal v sužnost grehu, ki se neizogibno konča s smrtjo. Apostol Pavel, potomec prvega človeka, je zato zapisal: »Jaz pa sem mesen, prodan grehu.« (Rimljanom 7:14)

Ravno tako kot se v zadnjem času dogaja, da vandali poškodujejo neprecenljiva umetniška dela, je Adam z grešenjem hudo poškodoval Božjo čudovito stvaritev – človeštvo. Adamovi otroci so imeli svoje otroke, ti svoje in tako naprej. Vsaka naslednja generacija se je rodila, odrasla, poskrbela za potomstvo in nato umrla. Zakaj so vsi umrli? Zato ker so vsi potomci Adama. V Bibliji piše: »Po prestopku enega človeka [so] mnogi umrli.« (Rimljanom 5:15) Bolezni, staranje, nagnjenost k napačnemu ravnanju in sama smrt so žalostne posledice tega, da je Adam izdal svojo lastno družino. V tej družini pa smo mi vsi.

Apostol Pavel je v svojem pismu kristjanom v Rimu pisal o usmiljenja vrednem stanju  nepopolnih ljudi, med katerimi je bil tudi sam, in o mučnem boju proti vplivu greha. Vzkliknil je: »O jaz nesrečnik! Kdo me bo rešil iz telesa, podvrženega tej smrti?« Dobro vprašanje, kajne? Kdo bi lahko Pavla – in vse druge ljudi, ki hrepenijo po tem – rešil sužnjevanja grehu in smrti? Pavel je sam odgovoril: »Bogu naj gre hvala po Jezusu Kristusu, našem Gospodu!« (Rimljanom 7:14–25) Da, naš Stvarnik nam je priskrbel rešitev tako, da je poslal svojega Sina, Jezusa Kristusa.

Jezus je opisal, kakšna je njegova vloga pri tem, da se reši človeštvo iz smrtonosnega sužnjevanja grehu. Dejal je, da je Sin človekov »prišel, da bi [. . .] dal svoje življenje v odkupnino za mnoge«. (Matej 20:28, SSP) Kako je njegovo življenje v odkupnino? Kako lahko njegova smrt koristi nam?

V Bibliji za Jezusa piše, da je bil »brez greha« in »ločen od grešnikov«. V vsem svojem življenju je popolnoma poslušal Božjo postavo. (Hebrejcem 4:15; 7:26) Jezus potemtakem ni umrl zaradi greha in neposlušnosti, kakor je Adam. (Ezekiel 18:4) Jezus je bil pravzaprav voljan umreti, čeprav si tega ni zaslužil, zato da bi lahko izpolnil voljo svojega Očeta – namreč da se človeštvo reši greha in smrti. Kot smo že omenili, je Jezus prostovoljno prišel in »dal svoje življenje v odkupnino«. Iz ljubezni, ki ji v vsej zgodovini ni enake, je Jezus rade volje »okusil smrt za vsakega človeka«. (Hebrejcem 2:9)

Življenje, ki ga je žrtvoval Jezus, je bilo v vseh pogledih enako življenju, ki ga je Adam z grehom zapravil. Kaj je prinesla Jezusova smrt? Jehova je to žrtev sprejel kot »ustrezno odkupnino za vse« ljudi. (1. Timoteju 2:6) Pravzaprav je Bog vrednost Jezusovega življenja uporabil, da bi odkupil oziroma rešil človeštvo iz sužnjevanja grehu in smrti.

V Bibliji je to izjemno dejanje, ki ga je človekov Stvarnik storil iz ljubezni, vedno znova omenjeno. Pavel je kristjane spomnil, da so »bili kupljeni po določeni ceni«. (1. Korinčanom 6:20; 7:23) Peter je napisal, da Bog ni uporabil zlata ali srebra, da bi kristjane odrešil življenja, ki vodi v smrt, temveč kri svojega Sina. (1. Petrovo 1:18, 19) Jehova je s Kristusovo odkupno žrtvijo priskrbel ljudem rešitev pred gotovo, večno smrtjo.

Apostol Janez je glede razsežnih koristi Kristusove odkupnine napisal: »On [Jezus Kristus] je spravna žrtev za naše grehe, pa ne samo za naše, temveč tudi za grehe vsega sveta.« (1. Janezovo 2:2) Da, Kristusova odkupnina je na voljo celotnemu človeštvu. Ali to  pomeni, da bo vsakdo samodejno deležen ugodnosti, ki jih ta neprecenljiva žrtev omogoča? Ne. Spomnite se na reševalno akcijo, ki smo jo omenili v prejšnjem članku. Tisti, ki so skušali rešiti ujete rudarje, so k njim spustili kletko, toda vsak od ujetih mož je moral sam vstopiti vanjo. Podobno tisti, ki si želijo ugodnosti, ki jih prinaša Kristusova odkupna žrtev, ne morejo samo čakati na Božji blagoslov. Za to morajo nekaj tudi narediti.

Kaj pa Bog pričakuje, da naredijo? V Janezovem evangeliju 3:36 piše: »Kdor veruje v Sina, ima večno življenje. Kdor pa Sina ne posluša, življenja ne bo videl, temveč Božja jeza ostaja nad njim.« Bog pričakuje, da verujemo v Kristusovo žrtev. To pa še ni vse. »To, da smo ga [Jezusa] spoznali, vemo po tem, če izpolnjujemo njegove zapovedi.« (1. Janezovo 2:3) Stvar je preprosta. Ključ do rešitve izpod oblasti greha in smrti je torej, da verujemo v Kristusovo odkupnino in da ubogamo njegove zapovedi.

Eden od pomembnih načinov, kako lahko izrazimo vero v Jezusovo odkupnino, je, da pokažemo hvaležnost za njegovo smrt s tem, da jo obhajamo, kakor nam je sam zapovedal. Jezus je, preden je umrl, vpeljal za svoje zveste apostole večerjo s simboličnim pomenom in jim ob tem naročil: »To delajte meni v spomin.« (Luka 22:19) Jehovove priče zelo cenijo svoje prijateljstvo z Božjim Sinom in to zapoved ubogajo. To leto se bodo spominjali smrti Jezusa Kristusa v soboto, 22. marca, po sončnem zahodu. Prisrčno vas vabimo, da se udeležite tega posebnega shoda in tako pokažete poslušnost Jezusovi zapovedi. Jehovove priče v vašem kraju vam lahko povedo, kje in ob kateri uri bo potekal ta shod. Na tej spominski slovesnosti boste še več izvedeli o tem, kaj morate storiti, da bi vas lahko Kristusova odkupnina osvobodila smrtonosnih posledic Adamovega greha.

Malo ljudi danes docela razume in ceni izjemno žrtev, ki sta jo storila njihov Stvarnik in njegov Sin, da bi jih rešila pred uničenjem. Tisti, ki verjamejo v to žrtev, okušajo prav posebno srečo. Apostol Peter je o sokristjanih napisal: »Vanj [v Jezusa] verujete ter se zelo radostite v nepopisnem in veličastnem veselju, ko prejemate sad svoje vere, namreč rešitev svoje duše.« (1. Petrovo 1:8, 9) Če boste vzljubili Jezusa Kristusa in si pridobili vero v njegovo odkupno žrtev, si boste lahko že zdaj svoje življenje napolnili z veseljem in se nadejali tega, da boste rešeni greha in smrti.