Ali je Bog vedel, da bosta Adam in Eva grešila?

MNOGI se to iskreno sprašujejo. Ko se razpravlja o vprašanju, zakaj Bog dopušča zlo, se kmalu usmeri pozornost na greh prvega človeškega para v edenskem vrtu. Zamisel, da »Bog ve vse«, lahko marsikoga hitro navede na sklep, da je Bog gotovo vnaprej vedel, da mu bosta Adam in Eva postala neposlušna.

Denimo, da bi Bog res vnaprej vedel, da bosta grešila. Kaj bi to pomenilo? Da ima Bog kar nekaj negativnih lastnosti. To bi namreč kazalo, da je neljubeč, nepravičen in neiskren. Nekaterim bi se prav lahko zdelo kruto to, da bi prvima človekoma ponudil nekaj, za kar bi že vnaprej vedel, da se bo slabo izteklo. Morda bi bilo videti, da je Bog odgovoren – ali pa vsaj sokriv – za vso hudobijo in trpljenje v človeški zgodovini. V očeh nekaterih bi bil videti celo nespameten.

Ali Bog Jehova, kot ga razodeva Sveto pismo, ustreza takšnemu negativnemu opisu? Da bi odgovorili na to vprašanje, si poglejmo, kaj ta knjiga odkriva glede Jehovovih stvarjenjskih del in njegove osebnosti.

»Bilo je zelo dobro«

V poročilu 1. Mojzesove knjige beremo glede Božjega stvarstva (k čemur sta spadala tudi prva človeka na zemlji) tole: »Potem je Bog videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« (1. Mojzesova 1:31) Adam in Eva sta bila ustvarjena popolna, prav za življenje na zemlji. V njunem ustroju ni bilo nobene pomanjkljivosti. Ker sta bila »zelo dobro« narejena, sta bila vsekakor sposobna ravnati dobro, tako kot je od njiju pričakoval Bog. Ustvarjena sta bila »po Božji podobi«. (1. Mojzesova 1:27) Kot takšna sta lahko v določeni meri odsevala Božje lastnosti, kot so modrost, zvestovdana ljubezen, pravica in dobrota. Če bi v življenju razvijala te lastnosti, bi se odločala tako, da bi to bilo v njuno korist in v veselje njunemu nebeškemu Očetu.

Jehova je ti popolni, inteligentni bitji obdaril s svobodno voljo. Adam in Eva torej nista bila vnaprej programirana, da bi ugajala Bogu – kakor da bi bila nekakšna robota. Razmislimo o naslednjem. Katerega darila bi bili bolj veseli – tistega, ki bi vam ga kdo dal mehanično, ali tistega, ki bi vam ga dal iz srca? Odgovor je na dlani. Enako bi Bogu veliko pomenilo to, da bi se Adam in Eva sama odločila, da ga bosta poslušala. Svobodna volja je temu prvemu človeškemu paru omogočala, da bi lahko bila poslušna Jehovu iz ljubezni do njega. (5. Mojzesova 30:19, 20)

Pravičen in dober

Sveto pismo nam razkriva Jehovove lastnosti. Zaradi njih je preprosto nemogoče, da bi imel kar koli skupnega z grehom. V Psalmu 33:5 za Jehova piše, da »ljubi pravičnost in pravico«. Zato Jakob 1:13 dodaja: »Boga [. . .] z zlom ni mogoče preizkušati, pa tudi on sam ne preizkuša nikogar.« Bog je Adama iz svoje poštenosti in zato, ker mu je bilo mar zanj, posvaril: »Od vsakega drevesa v vrtu lahko ješ do sitega. Toda z drevesa spoznanja dobrega in slabega ne smeš jesti, kajti tistega dne, ko bi jedel z njega, boš zagotovo umrl.« (1. Mojzesova 2:16, 17) Jehova je prvima človekoma prepustil izbiro, ali se bosta odločila za neskončno življenje ali za smrt. Ali ne bi bilo  hinavsko, če bi ju posvaril pred grehom, obenem pa bi vedel, da bosta grešila? Jehova jima glede na to, da »ljubi pravičnost in pravico«, ne bi dal na izbiro nečesa, kar v resnici ni obstajalo.

Jehova je prav tako velik v dobroti. (Psalm 31:19) Jezus je glede te njegove lastnosti rekel: »Kdo med vami bi dal svojemu sinu kamen, če bi vas prosil za kruh? In kdo bi mu dal kačo, če bi vas prosil za ribo? Če torej vi, ki ste sicer hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobre reči tem, ki ga prosijo!« (Matej 7:9–11) Bog daje svojim stvarjenjem »dobre reči«. O njegovi dobroti priča tako ustroj Adama in Eve kot tudi rajski dom, ki ga je pripravil zanju. Ali bi bil takšen dober vladar vsega vesolja lahko tako krut, da bi ustvaril čudovit dom in obenem vnaprej vedel, da bo izgubljen? Ne. Našega pravičnega in dobrega Stvarnika ne moremo kriviti za to, da sta se prva človeka uprla.

»Edini moder«

Sveto pismo pa tudi kaže, da je Jehova »edini moder«. (Rimljanom 16:27) Božji nebeški angeli so bili priča mnogim dokazom njegove neizmerne modrosti. Ko so videli zemljo in vse, kar je bilo na njej, so »radostno vzklikali«. (Job 38:4–7) Ta inteligentna duhovna bitja so nedvomno z velikim zanimanjem spremljala dogodke v edenskem vrtu. Ali bi bilo smiselno verjeti, da bi modri Bog, potem ko je ustvaril občudovanja vredno vesolje in celo paleto čudovitih zemeljskih stvaritev, pred očmi svojih angelskih sinov postavil v to okolje dve edinstveni bitji, za kateri bi vnaprej vedel, da bosta vse to zapravili? Jasno je, da načrtovati takšno katastrofo nikakor ne bi bilo razumno.

Toda nekateri bi še vedno ugovarjali: »Kako je mogoče, da Bog ni vedel tega, ko pa je neizmerno moder?« Res je, da Jehovu njegova izjemna modrost omogoča, da »od začetka« pozna »konec«. (Izaija 46:9, 10) Vendar mu te sposobnosti ni treba vedno uporabiti, prav kakor mu ni treba vedno uporabiti vse svoje neizmerne moči. Jehova modro izbira, kdaj bo uporabil svojo sposobnost, da kaj vnaprej ve. Za to se odloči takrat, ko je to razumno in primerno glede na okoliščine.

Njegovo sposobnost, da se lahko odloči, da česa ne bo vedel vnaprej, lahko ponazorimo z eno od pridobitev sodobne tehnike – z videoposnetki. Nekdo, ki gleda posnetek športne tekme, si lahko najprej ogleda zadnje minute tekme in tako izve njen izid. Vendar mu tega ni treba narediti. Le kdo bi ga kritiziral, če bi se odločil gledati celotno tekmo od začetka do konca? Tudi naš Stvarnik se je očitno odločil, da noče vnaprej vedeti, kako se bodo stvari izšle. Raje je čakal, opazoval dogajanje in gledal, kako bosta ravnala njegova zemeljska otroka.

Kot smo že omenili, Jehova v svoji modrosti prvih dveh ljudi ni ustvaril kot robota, ki bi bila programirana za določeno ravnanje. Namesto tega ju je ljubeče ustvaril s svobodno voljo. Če bi se odločila ravnati prav, bi mu s tem pokazala svojo ljubezen, hvaležnost in poslušnost, kar bi še dodatno osrečevalo tako njiju kot tudi njunega nebeškega Očeta. (Pregovori 27:11; Izaija 48:18)

Sveto pismo odkriva, da Bog marsikdaj ni uporabil svoje sposobnosti, da lahko vidi v prihodnost. Na primer, ko se je zvesti Abraham ravno pripravljal, da žrtvuje svojega sina, mu je Jehova lahko rekel: »Zdaj res vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, edinca.« (1. Mojzesova 22:12) Po drugi strani  pa so Boga nekateri drugi ljudje s svojim slabim ravnanjem »prizadeli«. Ali bi ga res tako bolelo, če bi že oddavna vedel, kako bodo ravnali? (Psalm 78:40, 41; 1. kraljev 11:9, 10)

Glede na vse to je edino razumno skleniti, da neizmerno modri Bog ni uporabil te svoje sposobnosti in tako ni vnaprej vedel, da bosta naša prastarša grešila. Ni bil iz uma, da bi se lotil čudnega projekta – da bi se vnaprej pozanimal, kako se bodo stvari izšle, potem pa zgolj uprizoril dogodke, ki jih je poznal že vnaprej.

»Bog je ljubezen«

Naša prastarša je k uporu v edenskem vrtu, ki je imel hude posledice (tudi greh in smrt), navedel Božji nasprotnik Satan. Tako je Satan postal »ubijalec«. Bil je tudi »lažnivec in oče laži«. (Janez 8:44) Ker njega samega ženejo slabi motivi, jih pripisuje tudi našemu ljubečemu Stvarniku. Gotovo bi bil ves zadovoljen, če bi mu uspelo krivdo za človekov greh zvrniti na Jehova.

Najmočnejši razlog, zakaj Jehova ni hotel vnaprej vedeti, ali bosta Adam in Eva grešila, pa je ta, da je ljubeč Bog. Pravzaprav je ljubezen njegova glavna lastnost. »Bog je ljubezen,« piše v 1. Janezovem 4:8. Kdor ljubi, ne razmišlja negativno, temveč pozitivno. V drugih išče dobro. Da, ker je Jehova prva človeka ljubil, jima je želel samo najboljše.

Četudi je naš ljubeči Bog vedel, da se lahko njegova zemeljska otroka nemodro odločita, pa glede svojih popolnih stvarjenj ni bil pesimističen niti sumničav. Za življenje jima je priskrbel obilo vsega in ju tudi poučil o vsem, kar sta morala vedeti. Povsem upravičeno je lahko pričakoval, da ga bosta ljubila in da mu bosta poslušna, ne pa, da se mu bosta uprla. Vedel je, da sta zmožna ravnati zvestovdano. Da je to mogoče, so pozneje dokazali celo nepopolni ljudje, kot so bili Abraham, Job, Daniel in mnogi drugi.

»Pri Bogu pa je mogoče vse,« je rekel Jezus. (Matej 19:26) To je res tolažilna misel. Jehovova ljubezen kot tudi njegove druge glavne lastnosti, kot so pravičnost, modrost in moč, so zagotovilo, da Jehova lahko odstrani vse posledice greha in smrti ter da bo to ob svojem času tudi naredil. (Razodetje 21:3–5)

Jehova očitno ni vnaprej vedel, da bo prvi človeški par grešil. Čeprav ga je bolelo, ko sta mu postala neposlušna in ko je videl, koliko trpljenja je to prineslo, pa je vedel, da te začasne razmere ne bodo mogle preprečiti izpolnitve njegovega večnega namena z zemljo in ljudmi na njej. Zakaj ne bi izvedeli kaj več o tem namenu in o tem, kaj lahko storite, da bi doživeli njegovo veličastno izpolnitev? *

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

Jehova prvih dveh ljudi ni ustvaril kot robota, ki bi bila programirana za določeno ravnanje.

[Poudarjeno besedilo na strani 15]

Bog je vedel, da sta Adam in Eva zmožna ravnati zvestovdano.