Edenski vrt – ali je zares obstajal?

ALI poznate zgodbo o Adamu in Evi in edenskem vrtu? Poznajo jo ljudje vsepovsod po svetu. Zakaj je ne bi prebrali? Našli jo boste v 1. Mojzesovi 1:26–3:24. To je kratek povzetek zgodbe:

Bog Jehova * oblikuje človeka iz prahu, poimenuje ga Adam in ga naseli v vrt, ki ga je zasadil sam na področju, imenovanem Eden. V njem ne primanjkuje vode in ima obilo lepih, rodovitnih dreves. V središču tega vrta je »drevo spoznanja dobrega in slabega«. Bog prepove jesti sad tega drevesa in Adamu pojasni, da bi neposlušnost prinesla ljudem smrt. Čez čas naredi Jehova Adamu družico – iz Adamovega rebra oblikuje žensko, Evo. Bog človeka zadolži, da skrbita za vrt, in jima tudi naroči, naj se množita in napolnita zemljo.

Ko je Eva ob neki priložnosti sama, jo ogovori kača. Skuša jo pripraviti do tega, da bi zaužila prepovedani sad. Da bi to dosegla, ji zatrdi, da Bog laže in da jo prikrajšuje za nekaj dobrega, za nekaj, zaradi česar bi lahko postala kakor Bog. Eva nasede in zaužije prepovedani sad. Pozneje se ji pridruži Adam in tudi on prekrši Božjo zapoved. Jehova se na to odzove tako, da nad Adamom, Evo in kačo izreče obsodbo.  Človeka sta zatem izgnana iz rajskega vrta, vhod vanj pa zastražijo angeli.

Nekoč so učenjaki, intelektualci in zgodovinarji z veseljem potrdili, da so dogodki, zapisani v 1. Mojzesovi knjigi, resnični in zgodovinsko točni. Dandanes pa je bolj moderno dvomiti o vseh takšnih stvareh. Toda na čem temeljijo dvomi glede tega, kar 1. Mojzesova knjiga poroča o Adamu, Evi in edenskem vrtu? Poglejmo si štiri najobičajnejše pomisleke.

1. Ali je bil edenski vrt resničen kraj?

Zakaj se glede tega sploh dvomi? Pri tem so svojo vlogo morda odigrali filozofi. Stoletja so teologi teoretizirali, da Božji vrt še vedno nekje obstaja. Toda na Cerkev so vplivali grški filozofi, kot sta bila Platon in Aristotel, ki sta menila, da nič, kar je na zemlji, ne more biti popolno. Po njunem je bilo popolnost mogoče najti samo v nebesih. Zato so teologi sklepali, da je prvotni raj moral biti bližje nebesom. * Nekateri so trdili, da je bil vrt na vrhu izredno visoke gore, ki je bila dovolj visoka, da nanj ni vplivala pokvarjenost zemlje. Drugi so trdili, da je bil na severnem ali južnem tečaju, tretji pa, da je bil na luni ali nekje blizu nje. Ne preseneča torej, da je zamisel glede edenskega vrta pričela spominjati na pravljico. Danes nekateri učenjaki menijo, da je razpravljanje o lokaciji edenskega vrta čisti nesmisel, saj po njihovem tega kraja nikoli ni bilo.

Toda Sveto pismo edenskega vrta ne opiše na takšen način. Iz 1. Mojzesove 2:8–14 izvemo precej podrobnosti o tem kraju. Ležal je na vzhodu, na področju, imenovanem Eden. Namakala ga je reka, ki se je od vrta naprej delila v štiri druge reke. Vsaka od teh štirih rek je omenjena po imenu, poleg tega pa je tudi na kratko opisano, skozi katere dežele teče. Te podrobnosti že dolgo mučijo učenjake in mnogi od njih so podrobno preučili ta biblijski odlomek, da bi v njem našli kakšen namig o tem, kje je morda bil ta starodavni vrt. Toda njihova mnenja glede tega so zelo deljena. Ali naj bi zaradi tega sklepali, da je opis Edena, vrta in njegovih rek napačen ali mitološkega izvora?

Razmislite o naslednjem: Dogodki v edenskem vrtu so se odvijali pred kakimi 6000 leti. Zapisal jih je, kot vse kaže, Mojzes, ki si je pri tem morda pomagal z ustnimi viri oziroma celo z zapisi izpred njegovih dni. Kljub vsemu je Mojzes pisal šele kakih 2500 let po opisanih dogodkih. Edenski vrt je bil takrat že prazgodovina. Kaj menite, ali je možno, da so se zemljepisne danosti, kot so na primer reke, z minevanjem stoletij spremenile? Zemeljska skorja je v gibanju, nenehno se spreminja. Področje, na katerem je verjetno bil Eden, je potresno – tam je doslej bilo 17 odstotkov najmočnejših potresov na zemlji. Na takšnih področjih so spremembe bolj pravilo kakor izjema. Poleg tega je možno, da se je zemeljsko površje v vesoljnem potopu v Noetovih dneh spremenilo tako, kot si danes ne moremo niti predstavljati. *

Tu pa je nekaj dejstev, ki jih poznamo: Poročilo iz 1. Mojzesove knjige govori o tem vrtu  kot o resničnem kraju. Dve od omenjenih rek – Evfrat in Tigris oziroma Hidekel – tečeta še danes in nekateri njuni izviri so zelo blizu skupaj. V poročilu so celo navedena imena pokrajin, skozi katere so tekle te reke, in omenjena naravna bogastva, ki so značilna za to področje. Te podrobnosti so bile poučne za starodavne Izraelce, ki jim je bilo to poročilo prvotno namenjeno.

Ali je to značilno tudi za mite in pravljice? Ali ni res, da so v njih navadno izpuščene podrobnosti, ki bi se jih dalo takoj potrditi oziroma ovreči? Pravljice se navadno začnejo takole: »Nekoč je za devetimi gorami in devetimi vodami . . .« Pomembne podrobnosti navadno najdemo v zgodovinskih poročilih, in tako je tudi s poročilom o Edenu.

2. Ali je sploh mogoče verjeti, da je Bog oblikoval Adama iz prahu, Evo pa iz Adamovega rebra?

Sodobna znanost je potrdila, da je človeško telo sestavljeno iz različnih elementov, na primer vodika, kisika in ogljika – vse te najdemo v zemeljski skorji. Toda kako je iz njih nastalo živo bitje?

Mnogi znanstveniki teoretizirajo, da je življenje nastalo samo od sebe, in sicer da so se najprej pojavile zelo preproste oblike, ki pa so postopno, v več milijonih let, postale vse bolj zapletene. Toda izraz »preproste« je lahko zavajajoč, saj so vsa živa bitja – celo mikroskopsko majhni enocelični organizmi – neverjetno zapletena. Nobenega dokaza ni, da se je katera koli oblika življenja pojavila po naključju oziroma da bi to sploh bilo možno. Ravno nasprotno, vsa živa bitja jasno pričajo o tem, da so plod inteligence, ki je veliko višja od naše. * (Rimljanom 1:20)

Ali bi vam ob poslušanju čudovite simfonije, občudovanju prekrasne slike oziroma kakšnega dosežka sodobne tehnike prišlo na misel, da bi zatrjevali, da te stvaritve nimajo svojega izdelovalca? Seveda ne. Toda takšne mojstrovine se po kompleksnosti, lepoti in domiselnem oblikovanju ne morejo niti od daleč kosati s človeškim telesom. Kako bi nam torej lahko prišlo na misel, da človeško telo nima Stvarnika? Poleg tega poročilo iz 1. Mojzesove knjige pojasnjuje, da so bili od vseh življenjskih oblik na zemlji samo ljudje narejeni po Božji podobi. (1. Mojzesova 1:26) Glede na to je čisto razumljivo, da lahko samo ljudje posnemamo Božjo ustvarjalnost in tu pa tam ustvarimo osupljive  glasbene, umetniške in tehnične stvaritve. Ali je kaj čudnega, da nas Bog v ustvarjanju daleč prekaša?

Ali je bil torej Bogu kakšen problem ustvariti žensko iz rebra drugega človeka? * Pri ustvarjanju ženske bi si lahko pomagal s čim drugim, vendar pa je ta način imel poseben čudovit pomen. Hotel je, da se moški in ženska poročita in da se med njima splete tako tesna vez, kakor da sta »eno telo«. (1. Mojzesova 2:24) Mar ni to, kako se lahko moški in ženska dopolnjujeta ter kako trdno in vzajemno krepilno vez lahko med seboj spleteta, prepričljiv dokaz, da obstaja moder in ljubeč Stvarnik?

Poleg tega so v sodobnem času genetiki priznali, da je precejšnja verjetnost, da vsi ljudje izhajamo iz samo enega moškega in ene ženske. Ali je potemtakem poročilo iz 1. Mojzesove knjige res tako za lase privlečeno?

3. Drevo spoznanja in drevo življenja se zdita mitološkega izvora.

Pravzaprav poročilo iz 1. Mojzesove knjige ne pravi, da sta ti drevesi sami po sebi imeli kakšne posebne ali nadnaravne moči. V resnici sta to bili običajni drevesi, ki jima je Jehova pripisal simboličen pomen.

Mar ni res, da ljudje včasih naredimo nekaj podobnega? Na primer, sodnik morda posvari nekoga pred tem, da bi z nespoštovanjem razžalil sodišče, kar bi veljalo za prekršek. S tem opozorilom ne misli zaščititi sodne dvorane skupaj s stenami, pohištvom, lučmi in drugo opremo, ampak sodni sistem, katerega predstavnik je sodišče. Tudi različni kralji so uporabljali simbole, na primer žezlo in krono, ki sta predstavljala njihovo suvereno oblast.

Simbol česa sta torej bili ti drevesi? Predloženih je bilo veliko zapletenih teorij. Toda pravi odgovor je kljub svoji preprostosti daljnosežnega pomena. Drevo spoznanja dobrega in slabega je bilo simbol pravice, ki pripada samo Bogu – pravice do določanja, kaj je dobro in kaj slabo. (Jeremija 10:23) Nič čudnega, da je krasti s tega drevesa veljalo za zločin! Drevo življenja pa je predstavljalo darilo, ki ga lahko podari samo Bog – večno življenje. (Rimljanom 6:23)

 4. Govoreča kača spada bolj med pravljične like.

Ob tej podrobnosti iz 1. Mojzesove knjige se res lahko porajajo vprašanja, še zlasti če ne upoštevamo ostalega dela Svetega pisma. Toda v Svetem pismu se ta zagonetna uganka postopno razplete.

Kako je lahko bilo videti, da je kača spregovorila? Staroveški Izraelci so bili seznanjeni še z drugimi dejstvi, ki so jim pomagala bolje razumeti, kakšno vlogo je imela kača. Vedeli so na primer, da živali sicer ne govorijo, da pa duhovno bitje lahko ustvari takšen vtis. Mojzes je tudi napisal pripoved o Balaamu. Govori o tem, da je Bog ob neki priložnosti k Balaamu poslal angela. Ta je povzročil, da je bilo videti, da Balaamova oslica govori s človeškim glasom. (4. Mojzesova 22:26–31; 2. Petrovo 2:15, 16)

Ali so druga duhovna stvarjenja, tudi tista, ki so Božji sovražniki, zmožna delati čudeže? Mojzes je na svoje oči videl, kako so egipčanski svečeniki, ki so se ukvarjali z magijo, posnemali nekatere Božje čudeže – tako so na primer naredili, da je bilo videti, da se je palica spremenila v kačo. Moč za izvajanje takšnih čudežev so jim lahko dali samo Božji sovražniki iz duhovnega sveta. (2. Mojzesova 7:8–12)

Vse kaže na to, da je Mojzes pod navdihnjenjem napisal tudi Jobovo knjigo. Iz te svetopisemske knjige izvemo veliko o Božjem glavnem sovražniku, Satanu, ki vse Jehovove služabnike lažno obtožuje neznačajnosti. (Job 1:6–11; 2:4, 5) Ali je torej možno, da so staroveški Izraelci sklepali, da je s kačo v edenskem vrtu manipuliral Satan? Ali so domnevali, da je Satan ustvaril videz, da kača govori, in da je Evo s prevaro pripravil do neznačajnega ravnanja? Zelo verjetno.

Ali je za kačo res stal Satan? Stoletja pozneje je Jezus za Satana dejal, da je »lažnivec in oče laži«. (Janez 8:44) »Oče laži« bi lahko bil tisti, ki je izrekel prvo laž, mar ne? No, v tem, kar je kača dejala Evi, najdemo prvo laž. Oporekala je Božjemu svarilu, da bosta Adam in Eva umrla, če bosta zaužila prepovedani sad, saj je rekla: »Ne, ne bosta umrla.« (1. Mojzesova 3:4) Jezus je očitno dobro vedel, da je s kačo manipuliral Satan. V knjigi Razodetje, v kateri je apostol Janez zapisal to, kar mu je razodel Jezus, je vprašanje kačine identitete dokončno rešeno, saj je Satan v njej imenovan »prakača«. (Razodetje 1:1; 12:9)

Ali je res tako neverjetno, da bi mogočno duhovno bitje manipuliralo s kačo in ustvarilo vtis, da govori žival? Celo ljudje, ki imajo daleč manjše sposobnosti od duhovnih bitij, znajo z ventrilokvizmom izvajati osupljive trike in ustvariti prepričljive posebne učinke.

Najprepričljivejši dokaz

Mar ni res, da dvomi o poročilu iz 1. Mojzesove knjige niso povsem utemeljeni? Po drugi strani obstajajo tehtni dokazi, da je to poročilo zgodovinsko točno.

 Na primer, Jezus Kristus je imenovan »zvesta in resnična priča«. (Razodetje 3:14) Glede na to, da je bil popoln, ni nikoli lagal niti ni nikoli kakor koli izkrivljal resnice. Poleg tega je učil, da se je njegovo življenje pričelo davno prej, preden je kot človek zaživel na zemlji. Ob svojem Očetu, Jehovu, je živel, še »preden je bil svet«. (Janez 17:5) Kar pomeni, da je že obstajal, ko se je pričelo življenje na zemlji. Kaj je torej glede dogodkov v edenskem vrtu izpričal ta najzanesljivejši očividec?

Jezus je govoril o Adamu in Evi kot o resničnih ljudeh. Ko je denimo pojasnjeval, da Jehovovim merilom ustreza samo monogamna zakonska zveza, se je skliceval na njuno zakonsko vez. (Matej 19:3–6) Če Adam in Eva nista nikoli obstajala in če je bil vrt, v katerem sta živela, zgolj mit, potem je bil Jezus bodisi zaveden bodisi lažnivec. Vendar ne eno ne drugo ni smiselno. Jezus je iz nebes opazoval tragedijo, ki se je dogajala v edenskem vrtu. Kateri dokaz bi bil bolj prepričljiv kot ta?

Zanikanje poročila iz 1. Mojzesove knjige pravzaprav spodkopava vero v Jezusa. Poleg tega onemogoča razumevanje nekaterih glavnih biblijskih tem in večine tolažilnih obljub. Poglejmo, zakaj lahko to trdimo.

[Podčrtne opombe]