Sanjala sem o življenju na kolesih

Pripoveduje Zoja Dimitrova

Pri 15-ih so se mi izpolnile sanje – potovala sem s cirkusom in nastopala v predstavah. Nato pa se je 4. septembra 1970 zgodila huda nesreča. V enem trenutku sem elegantno letela po zraku, v naslednjem pa z vso silo priletela na tla.

RODILA sem se 16. decembra 1952. S starši in sestro sem živela v bolgarskem mestu Sofija. Takrat je bila Bolgarija komunistična država, v kateri so religijo sicer dovoljevali, a so ljudi odvračali od nje. Večina prebivalcev preprosto ni verjela v Boga, mnogi od tistih, ki pa so, so to raje skrivali. Čeprav je bila moja družina pravoslavne vere, nisem bila versko vzgojena in nisem nikoli razmišljala o Bogu.

Že od mojih zgodnjih let je bilo očitno, da sem s srcem pri vseh vrstah športa, še zlasti pa pri gimnastiki. Ko sem bila stara 13 let, je na našo šolo prišel neki moški, da bi poiskal dekle, ki bi jo izurili za nastopanje v cirkusu. Moj učitelj gimnastike je predlagal mene. Bila sem navdušena nad tem, da so me na pogovore s skupino trenerjev in na preizkuse vozili v direktorjevem avtomobilu ameriške znamke. Na moje veselje so me izbrali. To je bil začetek neizprosnega režima treningov in vaj, ki je trajal več kot dve leti. Ko mi je bilo 15 let, se je moje urjenje končalo in pričelo se je življenje na kolesih – potovanje s cirkusom. Sprva sem potovala po Bolgariji, nato pa po nekaterih republikah nekdanje Sovjetske zveze in celo po Alžiriji, Madžarski in nekdanji Jugoslaviji.

Tri blažena leta sem živela svoje sanje. Potem pa se mi je med nastopom v makedonskem mestu Titov Veles zgodila nesreča, ki sem jo omenila na začetku. Visoko nad glavami množice sem izvajala akrobacijo. Moj partner, ki je z glavo visel navzdol, me je vrgel v zrak, tako da sem se zasukala, nato pa bi me moral ujeti. Zgrešila sem njegove roke in ko se mi je pretrgala varnostna vrv, sem padla na tla z višine šestih metrov. Nemudoma so me odpeljali v bolnico in tam so ugotovili, da imam zlomljenih več reber, roko in hrbtenico. Nekaj dni sem bila v šoku in se nisem spomnila, kaj se je zgodilo. Ko sem si za silo opomogla, sem ugotovila, da sem paralizirana od pasu navzdol. Toda ker sem bila mlada, sem ohranila optimizem in upala, da mi bodo terapije oziroma operacija pomagale, da bom lahko znova hodila in morda celo spet nastopala v cirkusu.

Naslednji dve leti in pol so me zdravili v več sanatorijih in še vedno sem se oklepala upanja, da si bom opomogla. Sčasoma pa sem morala sprejeti dejstvo, da so se moje sanje  končale. Ironično je, da sem se sedaj morala prilagoditi »življenju na kolesih«, ki je precej drugačno od tega, o katerem sem sanjala – življenju na invalidskem vozičku.

Začetek novega življenja

Ker je bilo moje življenje prej tako zelo razgibano, se mi je zdelo, da se nikakor ne bom mogla privaditi na spremembo. Izgubila sem vsakršno upanje, zato sem zapadla v depresijo. Potem pa je leta 1977 na moja vrata potrkal mlad moški po imenu Stojan. Ko mi je povedal, da je brat moje nekdanje sodelavke, sem ga takoj povabila naprej. Med pogovorom me je povprašal o tem, ali upam na ozdravitev. Razočarana nad življenjem sem mu odvrnila, da zame ni upanja. Ko mi je rekel, da mi lahko pomaga edino Bog, sem mu zagrenjeno odvrnila: »Če Bog res obstaja, zakaj se mi je potem to zgodilo?«

Stojan, ki je malo pred tem – ko je v Združenih državah Amerike nastopal v cirkusu – postal Jehovova priča, mi je po teh uvodnih besedah zelo prijazno povedal za čudovite svetopisemske obljube o prihodnosti. Nad tem, da bo zemlja kmalu postala raj, sem bila zelo navdušena. Obljuba, da »smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več«, se je dotaknila mojega srca. (Razodetje 21:4) Kako zelo sem hrepenela po tem, da bi bila spet zdrava! Takoj sem se strinjala, da bom redno preučevala Sveto pismo. Tako se je zame pričelo novo življenje. Končno sem našla nekaj, kar me je navdalo z resničnim upanjem!

Vsak teden sem komaj čakala na preučevanje Svetega pisma. Sprva sem preučevala s Stojanom, nato pa z zelo prijazno Pričo po imenu Totka. Z njeno pomočjo se je moje znanje biblijske resnice hitro večalo, zato sem svoje življenje posvetila Bogu Jehovu. Takrat ni bilo v Sofiji nikogar, ki bi bil usposobljen za krščevanje, zato sem s krstom morala počakati na Pričevalca iz Makedonije. Enajstega septembra 1978, kako leto po začetku preučevanja, sem se krstila v svoji kopalni kadi. To, da sem postala Jehovova priča, me je navdalo z veliko radostjo in moje življenje je dobilo pravi smisel.

Biblijska resnica, ki sem jo spoznala, je v meni gorela kakor ogenj. O svojem novonajdenem upanju sem željno govorila z vsakomer, ki me je obiskal. Na žalost je bilo videti, da me nobeden od obiskovalcev ne jemlje resno; morda so menili, da zaradi posledic nesreče nisem čisto pri sebi.

Boleča napaka

Takrat je bilo delovanje Jehovovih prič v Bolgariji prepovedano in v celi državi je bilo samo nekaj Prič. Nismo imeli občinskih shodov in ni bilo veliko možnosti za to, da bi  se lahko družila s soverniki. Poleg tega se nisem zavedala, da se je nevarno tesno družiti z ljudmi, ki ne živijo po svetopisemskih merilih. Zaradi vsega tega sem storila bolečo napako.

Vest me je neusmiljeno vznemirjala in prežemala me je neznosna bolečina, ker sem se oddaljila od Boga Jehova. Strta in osramočena sem izlila svoje srce Jehovu v molitvi in ga prosila odpuščanja. Kasneje sem si s pomočjo ljubečih krščanskih starešin duhovno opomogla in znova pričela z veseljem služiti Jehovu. Kako zelo cenim prednost, da lahko častim Jehova s čisto vestjo in se družim z njegovo čisto organizacijo!

Srečna kljub omejitvam

Nesreča pred 40 leti je razblinila moje življenjske sanje, da bom nastopala in potovala, in me prikovala na invalidski voziček. Vendar na preteklost ne gledam z žalostjo in obžalovanjem, kakor da bi bilo moje življenje polomija. Resnica iz Svetega pisma mi je pomagala doumeti, da so bile moje sanje o tem, da bom srečna in izpolnjena, če bom nastopala v cirkusu, povezane z rečmi, ki nimajo ravno trajne vrednosti. Videla sem, da so bili moji nekdanji sodelavci, ki so nadaljevali svojo kariero v cirkusu, v življenju grenko razočarani. Po drugi strani pa sem jaz našla največji zaklad, kar jih je – osebni odnos s svojim Stvarnikom, Bogom Jehovom. To mi je prineslo neprimerno večjo radost, kakor bi jo lahko kdaj okusila v cirkuškem življenju.

Z velikim veseljem sem tudi opazovala mnoge druge, ki so spoznali biblijsko resnico in posvetili svoje življenje našemu ljubečemu Bogu Jehovu. Ko sem leta 1977 začela preučevati Sveto pismo, je bila v Bolgariji samo peščica Jehovovih prič. Celo leta 1991, ko so bili Jehovove priče po padcu komunističnega režima prvič priznani, v celi državi ni bilo kaj dosti več kot sto Prič. V resnično veselje mi je videti, da število kraljestvenih oznanjevalcev stalno narašča in da nas je sedaj že skoraj 1800!

V Bolgariji je treba opraviti še veliko dela. Božjo Besedo bi radi spoznali še mnogi. To se  vidi iz tega, da je bilo leta 2010 na slovesnosti v spomin na Jezusovo smrt navzočih kar 3914 ljudi. Prevzeta sem, ko vidim, kako zelo je Jehova blagoslovil skromne začetke v Bolgariji. Pred mojimi očmi se izpolnjuje prerokba iz Izaija 60:22, da bo »iz neznatnega« nastal »mogočen narod«.

Nadaljnji vir veselja in pravi vrhunec mojega življenja je bil izid Svetega pisma – prevod novi svet v bolgarščini na območnem zborovanju »Bodite budni!«, ki je bilo avgusta 2009 v Sofiji. Z izidom tega prevoda so se mi izpolnile sanje. Nedvomno bo zelo koristil še mnogim drugim Bolgarom, da bodo lahko spoznali resnico iz Svetega pisma.

Čeprav zaradi invalidnosti ne morem tako veliko sodelovati pri oznanjevanju dobre novice o Božjem kraljestvu, pa sem zelo vesela, da se lahko o biblijski resnici pogovarjam s sosedi in vsemi, ki me obiščejo. Nekoč sem s svojega balkona poklicala mimoidočo sosedo. Sprejela je moje povabilo, naj se oglasi pri meni, in ko sem ji povedala več spodbudnih misli iz Svetega pisma, se je nemudoma strinjala, da pričneva to knjigo skupaj preučevati. Bila sem čisto iz sebe od veselja, ko se je čez čas krstila in postala moja duhovna sestra. Štejem si v čast, da sem lahko štirim ljudem pomagala, da so posvetili svoje življenje Jehovu.

V največje veselje in spodbudo pa mi je najbrž to, da sem lahko redno navzoča na krščanskih shodih skupaj z več kot sto brati in sestrami, ki so mi postali kakor družina. Ker živim v deželi, v kateri starejšim in ljudem s posebnimi potrebami niso na voljo prilagojena javna prevozna sredstva, mi ni enostavno priti na občinske shode. Zato sem nekemu mlademu bratu zelo hvaležna za njegovo ljubečo skrb. Vsakič, ko imamo shod, me odnese iz stanovanja v svoj avto, iz avta v kraljestveno dvorano in spet nazaj. Zelo sem hvaležna Jehovu, da sem lahko del tako ljubeče duhovne družine!

Ko se ozrem nazaj, vidim, da se mi je življenje zasukalo precej drugače, kakor sem si ga slikala v svojih mladostnih sanjah. To, da služim Jehovu, me navdaja z največjo mogočo srečo in s čudovitim upanjem na prihodnost. Božjo obljubo, da bo na rajski zemlji »hromi skakal kakor jelen«, hranim v svojem srcu kakor zaklad. (Izaija 35:6) S popolnim zaupanjem čakam na dan, ko bom lahko skočila z invalidskega vozička, povsem zdrava in polna moči!

[Poudarjeno besedilo na strani 30]

»V največje veselje in spodbudo mi je to, da sem lahko redno navzoča na krščanskih shodih.«

[Poudarjeno besedilo na strani 31]

»Pravi vrhunec mojega življenja je bil izid Svetega pisma – prevod novi svet v bolgarščini.«

[Slika na strani 29]

Pri 15-ih sem začela nastopati v cirkusu.