Posnemajmo njihovo vero

Tolažbo je našel pri svojem Bogu

NEBO je bilo zaradi nevihte vse temnejše, Elija pa je tekel po dežju. Pot do Jezreela, kamor je bil namenjen, je bila še dolga, sam pa ni bil več med najmlajšimi. Vseeno se pri teku ni utrudil, saj je bila nad njim »Jehovova roka«. Toliko energije, kot se je je sedaj pretakalo po njegovem telesu, prav gotovo še ni imel v vsem svojem življenju. Pravkar je namreč prehitel konja, ki sta vlekla kočijo kralja Ahaba. (1. kraljev 18:46)

Sedaj je kralj Ahab ostal daleč za njim, pred njim pa se je vila prazna cesta. Samo predstavljajte si Elija, kako med tekom zaradi dežnih kapljic mežika in v mislih premleva dogodke najbolj dramatičnega dne v svojem življenju. To je bila nedvomno veličastna zmaga za Elijevega Boga Jehova in za pravo čaščenje. Skriti v temini nevihte so daleč za njegovim hrbtom ležali v vetrove ujeti vršaci gore Karmel, na kateri je Jehova po Eliju čudežno prizadejal močan udarec čaščenju Baala. Elija je razkrinkal več sto hudobnih in sleparskih Baalovih prerokov in jih upravičeno usmrtil. Nato pa je v molitvi prosil Jehova, naj konča sušo, ki je deželo pestila tri leta in pol. In začelo je deževati! * (1. kraljev 18:18–45)

Medtem ko je Elija tekel teh 30 kilometrov do Jezreela, tako da je voda kar brizgala izpod njegovih nog, se mu je morda zdelo, da je končno prišlo do pravega preobrata. Ahab se bo nedvomno moral spremeniti! Sedaj ko je bil priča vsem tem dogodkom, gotovo nima nobene druge izbire, kakor da opusti čaščenje Baala, pristriže krila kraljici Jezabeli in neha preganjati Jehovove častilce.

Kadar se nam zdi, da stvari tečejo kot po maslu, je povsem naravno, da se nam vzbudi upanje. Morda si zamišljamo, da se nam bodo življenjske okoliščine še naprej izboljševale, ali pa celo menimo, da so naši najhujši problemi končno za nami. Nič nenavadnega ne bi bilo, če bi tudi Elija tako sklepal, saj »je bil človek, ki je čutil kakor mi«. (Jakob 5:17) V resnici pa Elijevih problemov še zdaleč ni bilo konec. Pravzaprav je bil že nekaj ur kasneje tako prestrašen, tako pobit, da si je želel samo še umreti. Kaj se mu je pripetilo? In kako je Jehova pomagal svojemu preroku, da sta se mu povrnila vera in pogum? Pa si poglejmo.

Nepričakovan preobrat

Ali je Ahab, ko je prispel v svojo palačo v Jezreelu, kakor koli pokazal, da se je spremenil, da je postal bolj duhoven človek? V Svetem pismu beremo: »Nato je Aháb Jezabéli povedal vse, kar je storil Elija, in kako je vse preroke pobil z mečem.« (1. kraljev 19:1) Ali ste opazili, da Ahab v svojem poročilu o tem, kaj se je dogajalo čez dan, sploh ni omenil Elijevega Boga Jehova? Mesen kakor je bil, je te čudežne dogodke opisal strogo s človeškega gledišča – govoril je samo o tem, kaj »je storil Elija«. Jasno je, da se ni naučil spoštovati Boga  Jehova. Kako pa se je odzvala maščevalna Jezabela?

Od jeze je bila vsa iz sebe! Polna besa je Eliju poslala naslednje sporočilo: »Naj mi bogovi storijo to in to in temu še dodajo, če jutri ob tem času ne bom naredila s tvojo dušo tako, kakor si ti naredil z dušo vsakega od njih!« (1. kraljev 19:2) To je bila najhujša možna pretnja s smrtjo! Dejansko se je Jezabela pri lastnem življenju zaprisegla, da bo naredila vse, kar je v njeni moči, da bo Elija naslednjega dne ubit in bodo tako maščevani Baalovi preroki. V mislih si sedaj naslikajte naslednji prizor: preroka Elija, ki tiste nevihtne noči spi v skromnem prenočišču v Jezreelu, vrže iz spanca kraljičin sel – samo zato, da bi mu povedal to grozljivo sporočilo. Kako je to vplivalo na Elija?

Polotita se ga malodušje in strah

Če je Elija gojil kakršne koli upe glede tega, da je vojna zoper čaščenje Baala izbojevana, so se mu v tem trenutku sesuli v prah. Jezabele ni nič ustavilo. Veliko večino Elijevih zvestih sodelavcev so po njenem ukazu že usmrtili in sedaj je bilo videti, da je na vrsti on. Biblija nam pove: »Elija se je zbal.« Ali si je Elija v mislih naslikal grozljivo smrt, ki mu jo je namenila Jezabela? Če so se mu po glavi podile takšne misli, potem ni nič čudnega, da mu je upadel pogum. Kakor koli že, Elija je »zbežal, da bi si rešil dušo« oziroma življenje. (1. kraljev 18:4; 19:3)

Elija ni bil edini verni človek v zgodovini, ki je moral premagati strah. Veliko kasneje je imel podoben problem apostol Peter. Jezus mu je na primer nekoč omogočil, da je skupaj z njim hodil po vodi. Ko je Peter »videl, kakšen vihar divja«, mu je upadel pogum in se je pričel utapljati. (Matej 14:30) Iz zgleda Petra in Elija se lahko naučimo nekaj dragocenega. Če nočemo, da bi nam pogum splahnel, ne smemo tuhtati o nevarnostih, ki se jih bojimo. Osredinjati se moramo na Vir našega upanja in moči.

»Dovolj mi je!«

Elija je strah gnal na jugozahod, v kakih 150 kilometrov oddaljeno Beeršebo, mesto ki je ležalo blizu južne meje z Judovim kraljestvom. Tam je pustil svojega služabnika, sam pa krenil proti pustinji. Iz pripovedi izvemo, da je šel »dan hoda daleč«, torej se je verjetno odpravil na pot ob sončnem vzhodu, očitno brez živeža in drugih potrebnih reči. Potrt in vse bolj prestrašen je mukoma hodil po neravnem in  pustem terenu, nanj pa je sijalo žgoče sonce. Ko je ta slepeča krogla postajala vse bolj rdeča in je na koncu izginila za obzorjem, je bil Elija pri koncu s svojimi močmi. Povsem izčrpan se je usedel pod košeničico – najboljše možno zatočišče, ki ga je lahko našel v tej pusti pokrajini. (1. kraljev 19:4)

Elija je v skrajnem obupu molil k Bogu in ga prosil za smrt. Rekel mu je: »Nisem nič boljši od svojih praočetov.« Zavedal se je, da je od njegovih praočetov v grobu ostalo samo še nekaj prahu in kosti in da zato ne morejo za nikogar storiti nič dobrega. (Pridigar 9:10) Elija se je počutil ravno tako nepomembnega. Nič čudnega, da je zavpil: »Dovolj mi je!« Zakaj bi sploh še živel?

Ali bi nas to, da je Božji služabnik postal tako pobit, moralo presenetiti? Niti ne. Za številne zveste moške in ženske Sveto pismo pravi, da so bili tako žalostni, da so si želeli umreti – med njimi tudi Rebeka, Jakob, Mojzes in Job. (1. Mojzesova 25:22; 37:35; 4. Mojzesova 11:13–15; Job 14:13)

Danes so »kritični časi«, v katerih je »težko živeti«, zato nas ne preseneča, da so mnogi ljudje, celo zvesti Božji služabniki, občasno potrti. (2. Timoteju 3:1) Če se kdaj znajdete v težkih okoliščinah, posnemajte Elija – izlijte svoje srce Bogu. Navsezadnje je Jehova »Bog vse tolažbe«. (2. Korinčanom 1:3) Ali je potolažil Elija?

Jehova svojemu preroku vlije moč

Kaj mislite, kako se je počutil Jehova, ko je pogledal iz nebes in videl, da njegov ljubljeni prerok leži pod drevesom v pustinji in moleduje, naj ga vzame smrt? Ni nam treba ugibati. Ko se je Elija pogreznil v spanec, je Jehova k njemu poslal angela. Angel ga je nežno zbudil, tako da se ga je dotaknil, in mu dejal: »Vstani, jej!« Elija je ubogal in pojedel preprosto hrano, ki jo je angel prijazno pripravil zanj – svež topel kruh in vodo. Ali se je angelu sploh zahvalil za to? Iz pripovedi izvemo le, da je jedel in pil in nazaj zaspal. Ali je bil preveč obupan, da bi govoril? Kakor koli že, angel ga je zatem zbudil še enkrat, najbrž ob jutranjem svitu. Znova mu je rekel »vstani in jej«, nato pa dodal še nekaj nenavadnega: »Kajti pot je zate prenaporna.« (1. kraljev 19:5–7)

Angel je vedel, kam je Elija namenjen, saj mu je to razkril Jehova. Vedel pa je tudi, da bo to potovanje za Elija prenaporno, da bi ga zmogel z lastno močjo. Kako zelo prijetno je služiti Bogu, ki pozna naše namere in omejitve bolje od nas samih! (Psalm 103:13, 14) Koliko moči je ta hrana dala Eliju?

V Svetem pismu beremo: »Tako je vstal ter jedel in pil. In v moči tiste hrane je potoval štirideset dni in štirideset noči, dokler ni prišel do gore pravega Boga, do Hóreba.« (1. kraljev 19:8) Kakor približno šest stoletij pred njim Mojzes in skoraj deset stoletij za njim Jezus se je 40 dni in 40 noči postil. (2. Mojzesova 34:28; Luka 4:1, 2) Resda en samcat obrok ni odpravil vseh njegovih problemov, vseeno pa mu je čudežno vlil moči. Predstavljate si starejšega moškega, ki se dan za dnem, teden za tednom z muko prebija skozi pustinjo, kjer ni uhojenih poti, in to skorajda mesec in pol!

Jehova tudi danes vliva moči svojim služabnikom, vendar ne s čudežno dobesedno hrano, temveč na precej pomembnejši način. Za svoje služabnike skrbi duhovno. (Matej  4:4) To, da se učimo o Bogu iz njegove Besede in publikacij, ki trdno temeljijo na Svetem pismu, nam vliva duhovnih moči. Uživanje takšne duhovne hrane morda ne bo odpravilo vseh naših problemov, lahko pa nam pomaga vzdržati v okoliščinah, ki bi bile sicer nevzdržne. Poleg tega vodi v »večno življenje«. (Janez 17:3)

Elija je prehodil skoraj 320 kilometrov, dokler ni končno dospel do gore Horeb, na kateri je več stoletij pred tem Bog Jehova po angelu govoril Mojzesu iz gorečega trnovega grma, kasneje pa sklenil Postavino zavezo z Izraelom. Elija si je poiskal zatočišče v neki votlini.

Jehova potolaži svojega preroka in mu vlije novih moči

Na Horebu je Eliju prišla Jehovova »beseda« (očitno po angelu) s preprostim vprašanjem: »Kaj delaš tu, Elija?« To vprašanje je bilo najbrž izgovorjeno nežno, saj ga je Elija razumel kot povabilo, naj izlije svoje srce. In to je tudi storil! Dejal je: »Silno sem bil vnet za Jehova, Boga nad vojskami; kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli so tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke, tako da sem ostal samo jaz. Zdaj pa tudi meni strežejo po življenju.« (1. kraljev 19:9, 10) Iz Elijevih besed lahko razberemo vsaj tri razloge za njegovo potrtost.

Kot prvo, Elija je menil, da je bilo vse njegovo delo zaman. Kljub temu da je dolga leta zelo vneto služil Jehovu, tako da je dajal Božjemu svetemu imenu in čaščenju prednost pred vsem drugim, se mu je zdelo, da so razmere iz dneva v dan slabše. Ljudje so bili še vedno brezverni in uporni, krivo čaščenje pa se je vse bolj bohotilo. Kot drugo, Elija se je počutil osamljenega. »Ostal [sem] samo jaz,« je rekel, kakor da je edini v celem narodu, ki še vedno služi Jehovu. Kot tretje, Elija je bil prestrašen. Mnoge druge preroke so že ubili in bil je prepričan, da je sedaj on na vrsti. Morda mu teh občutkov ni bilo lahko priznati, vendar ni dovolil, da bi mu ponos ali zadrega to preprečila. S tem da je izlil svoje srce Bogu v molitvi, je dober zgled za vse zveste Božje služabnike. (Psalm 62:8)

Kako je Jehova pomiril Elijeve strahove in skrbi? Angel je Eliju rekel, naj stopi ven, pred vhod votline. Elija ga je ubogal, čeprav ni vedel, kaj ga čaka. Tedaj je zapihal močan veter! Moral je oglušujoče tuliti, saj je bil tako močan, da je razdiral gore in lomil skale. Samo predstavljajte si Elija, ki si skuša zaščititi oči, medtem ko se zavija v svoje težko in grobo oblačilo iz živalske dlake, vanj pa se zaganjajo sunki vetra. Zatem pa si je moral na vso moč prizadevati, da se je obdržal na nogah, saj so  se tla pričela dvigati in spuščati ter premikati sem in tja – nastal je potres! Komaj si je malo opomogel, že je mimo njega bušnil velik ogenj in ga prisilil, da se je umaknil nazaj v votlino, da bi se zaščitil pred žgočo vročino. (1. kraljev 19:11, 12)

V pripovedi je vsakič omenjeno, da Jehova ni bilo najti v nobenem od teh spektakularnih prikazov naravnih sil. Elija je vedel, da Jehova ni kak bajeslovni bog narave, kakršen je bil Baal, ki so ga njegovi zavedeni častilci nazivali »Jezdec oblakov« oziroma tisti, ki prinaša dež. Jehova je resnični vir vse veličastne moči, ki jo vidimo v naravi, hkrati pa je tudi neizmerno močnejši od vsega, kar je ustvaril. Celo fizično vesolje ga ne more obseči! (1. kraljev 8:27) Toda kako je vse to Eliju koristilo? Spomnimo se njegovega strahu. Eliju se s takšnim Bogom ob strani, kakršen je Jehova, z Bogom, ki razpolaga s tako silno močjo, nikakor ni bilo treba bati Ahaba in Jezabele! (Psalm 118:6)

Ko je ogenj izginil, je na pokrajino legla tišina in Elija je zaslišal »miren in tih glas«. * Glas je Elija povabil, naj znova pove svoje občutke, in prerok je to storil; že drugič je povedal, kaj ga teži. Najbrž mu je to prineslo nekaj nadaljnjega olajšanja. Brez dvoma pa ga je še bolj potolažilo to, kar mu je mirni in tihi glas rekel zatem. Jehova mu je zagotovil, da nikakor ni ničvreden. Kako pa? Razkril mu je nekaj podrobnosti glede tega, kako namerava v prihodnosti izkoreniniti čaščenje Baala iz Izraela. Jasno je, da Elijevo delo ni bilo zaman, saj se je Božji namen glede čaščenja Baala postopoma izpolnjeval, in tega ni mogel nihče ustaviti. Poleg tega je Elija še vedno imel svojo vlogo v tem namenu, saj ga je Jehova poslal nazaj na delo z nekaterimi podrobnimi navodili. (1. kraljev 19:12–17)

Kako pa je Jehova pomagal Eliju, da se je znebil občutkov osamljenosti? Storil je dvoje. Kot prvo mu je naročil, naj za preroka in svojega naslednika pomazili Elizeja. Ta mlajši moški naj bi postal Elijev dolgoletni spremljevalec in pomočnik. Kako zelo konkretna je bila ta tolažba! Kot drugo mu je Jehova odkril naslednjo navdušujočo novico: »V Izraelu sem pustil sedem tisoč ljudi, vse, ki niso pokleknili pred Baalom, in vse, ki ga niso poljubili.« (1. kraljev 19:18) Elija še zdaleč ni bil sam. Moralo mu je zaigrati srce, ko je slišal, da je v Izraelu več tisoč zvestih ljudi, ki nočejo častiti Baala. Potrebovali so Elija, ki bo še naprej zvesto opravljal svojo službo in jim bo v temačnih dneh zgled tega, kaj pomeni biti neomajno zvestovdan Jehovu. Elija so morale te besede, ki mu jih je sporočil Jehovov sel, mirni in tihi glas njegovega Boga, nedvomno do srca ganiti.

Morda do mogočnih naravnih sil v stvarstvu tako kakor Elija občutimo veliko strahospoštovanje, in to povsem upravičeno. V stvarstvu se jasno kaže Stvarnikova moč. (Rimljanom 1:20) Jehova s svojo neomejeno močjo še vedno rad pomaga svojim zvestim služabnikom. (2. kroniška 16:9) Vendar nam najglasneje govori po straneh svoje Besede, Svetega pisma. (Izaija 30:21) Ta knjiga je v nekem smislu mirni in tihi glas, s katerim nas Jehova danes vodi, korigira, spodbuja in nam zagotavlja, da nas ima rad.

Ali je Jehovu na gori Horeb uspelo potolažiti Elija? Nedvomno! Znova opogumljeni zvesti prerok, ki je nasprotoval sprijenemu krivemu čaščenju, je bil kmalu zatem spet aktiven. Če si bomo tudi mi vzeli k srcu Božje navdihnjene besede, »tolažbo iz Svetih spisov«, bomo lahko posnemali Elijevo vero. (Rimljanom 15:4)

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 19]

Jehova je Elija zelo blagoslavljal tako v dobrih kot slabih časih.

[Slika na strani 20]

Elija je v hudi stiski izlil svoje srce Jehovu.

[Slika na strani 21]

Jehova je Elija s svojo strahospoštljivo močjo potolažil in spodbudil.