Zakaj je videti, kot da življenje nima smisla?

ZAKAJ naj bi verjeli, da življenje nekoč ne bo več samo, kot se je izrazil kralj Salomon, »kratko obdobje nesmiselnega obstoja«, ki ga preživimo »kakor senca«? (Pridigar 6:12, The New English Bible) Sveto pismo, Božja navdihnjena Beseda, ki je povsem zanesljiv vir informacij, obljublja, da bo življenje v prihodnosti resnično imelo smisel. (2. Timoteju 3:16, 17)

Sveto pismo nam pove, zakaj je Bog ustvaril zemljo. Pojasnjuje pa nam tudi, zakaj je svet poln krivice, zatiranja in trpljenja. Zakaj bi morali poznati te informacije? Ker se življenje zdi povsem brez smisla predvsem tistim ljudem, ki ne vedo oziroma nočejo vedeti, zakaj je Bog ustvaril zemljo in človeštvo.

Zakaj je Bog ustvaril zemljo?

Bog Jehova * je naredil zemljo zato, da bi bila popoln rajski dom za človeštvo. Na njej bi večno živeli popolni moški in ženske, ki bi imeli izpolnjeno in zadovoljujoče življenje. Ta temeljna resnica je v nasprotju  s splošno razširjeno, a nesvetopisemsko zamislijo, da je Bog naredil zemljo zato, da bi ljudi na njej preizkusil in tako ugotovil, ali si zaslužijo bolj smiselno življenje v duhovnem svetu. (Glej okvir  »Ali moramo zapustiti zemljo, da bi imelo naše življenje smisel?« na 6. strani.)

Bog je naredil moškega in žensko po svoji podobi, kar pomeni, da ju je ustvaril s sposobnostjo, da posnemata njegove čudovite lastnosti. (1. Mojzesova 1:26, 27) Ustvaril ju je popolna. Imela sta vse, kar sta potrebovala, da bi vso večnost živela ustvarjalno in smiselno. K temu je spadalo tudi to, da bi napolnila zemljo in si jo podredila – da bi cel planet spremenila v raj, kakršen je bil edenski vrt. (1. Mojzesova 1:28–31; 2:8, 9)

Kaj je šlo narobe?

Očitno je nekaj šlo hudo narobe. Človeštvo na splošno bolj slabo posnema Božje čudovite lastnosti. In tudi zemlja vsekakor ni raj. Kaj se je zgodilo? Naša prastarša, Adam in Eva, sta zlorabila svojo svobodno voljo. Hotela sta biti »kakor Bog«, se sama odločati, kaj je v moralnem pogledu »dobro in kaj slabo«. S tem sta krenila po uporniški poti, ki jo je pred njima ubral že Satan Hudič. (1. Mojzesova 3:1–6)

Potemtakem hudobija ni del nekega skrivnostnega, vnaprej določenega Božjega načrta. Pojavila se je, ko se je Satan (kasneje pa tudi Adam in Eva) uprl Božjemu vladanju. Naša prastarša sta zaradi tega upora zapravila raj in popolnost, s čimer nista le sebi, temveč tudi svojim potomcem, torej celotni človeški družini, nakopala greh in smrt. (1. Mojzesova 3:17–19; Rimljanom 5:12) To je privedlo do razmer, zaradi katerih je življenje videti tako nesmiselno.

Zakaj ni Bog hudobije zatrl že v kali?

Nekateri se sprašujejo: »Zakaj ni Bog hudobije zatrl že v kali, tako da bi Satana ter Adama in Evo enostavno uničil in začel znova?« Ali bi bilo to res modro? Kako bi se odzvali, če bi slišali, da neka močna vlada takoj usmrti vse, ki nasprotujejo njeni oblasti? Ali ni res, da bi takšno ravnanje poštene ljudi odbilo in bi se pričeli spraševati, ali gre zaupati njenim določilom glede tega, kaj je prav in kaj ne?

Bog se je odločil, da ne bo takoj ukrepal proti upornikom. V svoji modrosti je dopustil čas, zato da bi se sporna vprašanja glede njegovega načina vladanja, ki so se pojavila v Edenu, rešila enkrat za vselej.

Hudobija bo odstranjena!

Bistveno si je zapomniti naslednje: Bog ne bo dopuščal hudobije v nedogled. Zaenkrat jo še dopušča, ker ve, da bo lahko potem, ko bodo rešena pomembna vprašanja, ki jih je sprožil upor zoper njegov način vladanja, popolnoma odpravil njene bridke posledice.

Bog ni odstopil od svojega namena z zemljo in človeštvom. Po preroku Izaiju nam daje zagotovilo, da je on naredil zemljo in da »je ni ustvaril brez razloga«, temveč »jo je oblikoval zato, da bi bila naseljena«. (Izaija 45:18) Zelo kmalu bo povzročil, da bodo na  zemlji spet vladale popolne razmere, kar je bil njegov prvotni namen. Potem ko bo dokazal, da ima pravico do vladanja, bo upravičeno uporabil svojo neustavljivo moč, da bo izpolnil svojo voljo in docela odstranil vso hudobijo. (Izaija 55:10, 11) Za to ga je prosil že Jezus Kristus v molitvi očenaš. Svoje sledilce je učil moliti: »Naj se zgodi tvoja volja, kakor v nebesih tako tudi na zemlji.« (Matej 6:9, 10) Kaj pomenijo te besede?

Božja volja glede zemlje

Jezusove besede iz molitve očenaš med drugim pomenijo to, da bodo »krotki [. . .] podedovali zemljo«. (Psalm 37:9–11, 29; Pregovori 2:21, 22) Jezus Kristus bo rešil »revnega, ki kliče na pomoč, pa tudi ubogega«. Rešil ju bo »zatiranja in nasilja«. (Psalm 72:12–14) Nič več ne bo vojn, smrti, solz, bolečine in trpljenja. (Psalm 46:9; Razodetje 21:1–4) Številni ljudje,  ki so umrli in še umirajo v času, ko Bog dopušča hudobijo, bodo obujeni na zemljo in bodo dobili priložnost uživati prej omenjene in še druge blagoslove. (Janez 5:28, 29)

Pravzaprav bo Jehova popravil vso škodo, ki je nastala zaradi Satanovega upora. To bo storil tako temeljito, da bodo »prejšnje nadloge« (vse, kar danes prinaša žalost in bolečino) pozabljene. (Izaija 65:16–19) To se bo zagotovo zgodilo. Bog namreč ne laže. Vse, kar obljubi, izpolni. Življenje takrat ne bo več »prazno in lovljenje vetra«. (Pridigar 2:17, The New English Bible) Prav nasprotno, bo zelo smiselno.

Kaj pa danes? Ali imate lahko že danes zares smiselno življenje, če veste, kaj uči Sveto pismo in zakaj je Bog ustvaril zemljo? Na to vprašanje odgovarja zadnji članek iz tega sklopa.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 6]

 Ali moramo zapustiti zemljo, da bi imelo naše življenje smisel?

Ljudje, ki ne vedo, zakaj je Bog ustvaril zemljo, že stoletja učijo, da moramo zapustiti zemljo, da bi imelo naše življenje pravi smisel.

Nekateri pravijo, da so duše že prej, »preden so vstopile v posamezna človeška telesa, obstajale v neki višji obliki«. (New Dictionary of Theology) Drugi trdijo, da je duša »ujeta v telesu zato, ker je kaznovana za grehe, ki jih je storila v nebesih«. (Cyclopedia of Biblical, Theological, and Ecclesiastical Literature)

Grški filozofi, kot na primer Sokrat in Platon, so učili naslednjo zamisel: Šele ko bo duša ubežala omejitvam fizičnega telesa, bo »rešena blodnje, neumnosti, strahov, divjih želja in drugih človeških nesreč« in bo »preostali čas [prebivala] v družbi bogov«. (Platon: Fajdon, 81a)

Kasneje so zamisli grških filozofov »o prirojeni neumrljivosti duše« vpletli v svoje nauke voditelji tako imenovanega krščanstva. (Christianity—A Global History)

Sedaj pa te zamisli primerjajte s tremi temeljnimi resnicami, ki jih najdemo v Svetem pismu:

1. Bog je zemljo ustvaril zato, da bi ljudje na njej živeli večno, ne pa samo nekaj časa, toliko, da bi videl, ali si zaslužijo živeti z njim v nebesih ali ne. Če bi Adam in Eva ubogala Božji zakon, bi še vedno živela v raju tukaj na zemlji. (1. Mojzesova 1:27, 28; Psalm 115:16)

2. Večina ver uči, da človek ima dušo, nekaj nesnovnega, kar prebiva v njem, Sveto pismo pa uči nekaj veliko bolj razumljivega. Človek je »živa duša«, izoblikovana »iz zemeljskega prahu«. (1. Mojzesova 2:7) V Svetem pismu nikjer ne piše, da bi bila duša neumrljiva, ampak piše, da se jo dá ubiti oziroma pokončati, tako da popolnoma preneha obstajati. (Psalm 146:4; Pridigar 9:5, 10; Ezekiel 18:4, 20) Adam, prva duša, je v resnici umrl in se povrnil v prah, iz katerega je bil ustvarjen. Povrnil se je v neobstoj. (1. Mojzesova 2:17; 3:19)

3. Človek v prihodnosti ne bo večno živel zato, ker bi imel neumrljivo dušo, ki bi odšla v duhovno področje, ampak zato, ker Bog obljublja, da bodo mrtvi imeli vstajenje in bodo spet živeli na zemlji, spremenjeni v raj. (Daniel 12:13; Janez 11:24–26; Apostolska dela 24:15)