Apostol Janez je v sklepnem delu svojega zadnjega od treh pisem, ki jih najdemo v Bibliji, napisal: »Še veliko sem ti hotel napisati, pa ti ne želim pisati s črnilom in peresom.« Dobesedni prevod izvirnih grških besed, ki jih je uporabil Janez, nakazuje, da ni hotel pisati s »črnilom in trstiko«. (3. Janezovo 13, The Kingdom Interlinear Translation of the Greek Scriptures)

Pisarjevo pisalo je bilo iz trstike. Z ene strani je bilo poševno urezano, na konici pa je bila narejena majhna zareza. Pisar je lahko konico znova naostril z gladilnim kamnom. To pisalo iz trstike je bilo po videzu in funkciji precej podobno sodobnemu nalivnemu peresu, ki ima kovinsko konico.

Večina črnil je bila mešanica saj oziroma čada in smole, ki je delovala kot vezivo. Tovrstna črnila so prodajali v prahu in jih je bilo treba pred uporabo zmešati z vodo, da so bila prave gostote. Črnilo se ob nanašanju na papirus ali pergament ni vpilo, temveč se je enostavno posušilo. Zato je pisar lahko kakršne koli napake brez težav popravil z mokro gobo, ki je bila del pisarjeve standardne opreme. Ta podrobnost v zvezi s starodavnimi črnili razkrije, kaj so biblijski pisci morda imeli v mislih, ko so govorili o tem, da bodo imena nekaterih izbrisana oziroma črtana iz Božje spominske knjige. (2. Mojzesova 32:32, 33; Razodetje 3:5)

V Apostolskih delih 18:3 piše, da je bil apostol Pavel po poklicu izdelovalec šotorov. V starodavnih časih so izdelovalci šotorov tkali kameljo ali kozjo dlako, zato da so dobili kose blaga. Nato so te kose sešili in iz njih izdelali šotore za popotnike. Šotore so pogosto izdelovali tudi iz usnja ali pa iz lanenega platna, ki so ga tkali v Pavlovem domačem mestu Tarz. Pavel je šotore morda izdeloval iz katerega od teh materialov ali kar iz vseh. Ko je delal z Akvilom, je mogoče izdeloval platnena senčila, s katerimi so prekrivali atrije zasebnih hiš.

Pavel si je to spretnost najbrž pridobil že v mladosti. Egipčanski papirusi kažejo, da se je v Egiptu med rimsko nadvlado šolanje vajencev pričelo pri približno 13 letih. Če se je Pavel pri teh letih začel učiti svoje obrti, je pri 15 ali 16 letih morda že znal urezati točno velikost in obliko šotora, pri šivanju pa je uporabljal različna šila in obvladal številne tehnike šivanja. »Pavel je ob koncu svojega vajeništva morda dobil osebni komplet orodja,« piše v knjigi The Social Context of Paul’s Ministry. »Potrebni so bili le noži in šila,« piše v isti knjigi, »zato je bilo izdelovanje šotorov obrt, ki jo je bilo mogoče opravljati kjer koli.« Ravno zaradi tega je bila Pavlu, ki je bil potujoči misijonar, opravljanje te obrti prikladen vir zaslužka.