Na začetku leta 1942, kmalu po tem, ko so Združene države vstopile v drugo svetovno vojno, sem bil v petem letniku fakultete in čez nekaj mesecev naj bi diplomiral iz arhitekture. Stanoval sem skupaj z dvema sostanovalcema. Eden od njiju mi je rekel, naj govorim z moškim, ki »obiskuje fante v pritličju«. Tako sem spoznal Johna O. (Johnnyja) Brehmerja, ki je bil Jehovova priča. Osupnil sem, ko sem videl, da zna na praktično vsako vprašanje najti odgovor v Svetem pismu. To je name naredilo močan vtis, zato sem začel z Johnnyjem redno preučevati Sveto pismo. Kasneje sem, kadar sem le imel čas, šel z njim na oznanjevanje.

Johnnyjev oče Otto je postal Priča, ko je bil predsednik banke v Walnutu, v zvezni državi Iowa. Otto je odstopil s svojega položaja, zato da je lahko večino svojega časa namenil poučevanju drugih o Svetem pismu. Sčasoma me je njegov zgled in zgled njegove družine spodbudil, da sem sprejel prelomno odločitev.

Nekoč me je predstojnik univerze opozoril, da so se moje ocene znižale in da ne bom mogel diplomirati na temelju svojih preteklih dobrih ocen. Spomnim se, da sem goreče molil k Bogu Jehovu in ga prosil za vodstvo. Kmalu zatem me je na pogovor poklical moj profesor. Povedal mi je, da mu je neko podjetje poslalo telegram, da iščejo arhitekta, in da si je dovolil v mojem imenu sprejeti ponujeno delovno mesto. Profesorju sem se zahvalil, a mu hkrati pojasnil, da sem si za svojo življenjsko pot izbral služenje Jehovu. Sedemnajstega junija 1942 sem se krstil in bil skoraj takoj zatem imenovan za pionirja, kot se imenujejo Jehovove priče, ki večino svojega časa namenjajo oznanjevanju.

Proti koncu leta 1942 sem dobil poziv za služenje vojaškega roka, zato sem moral pred naborno komisijo. Pojasnil sem jim, da mi vest ne dopušča sodelovati v vojni. Predložil sem jim pisne izjave svojih profesorjev z univerze, ki so napisali, da sem dober človek in izreden strokovnjak za visoke gradnje. Kljub takšnemu pozitivnemu spričevalu so me obsodili na globo 10.000 ameriških dolarjev in na petletno zaporno kazen v kaznilnici v Leavenworthu v ameriški zvezni državi Kansas.

Več kot 230 mladih Pričevalcev je bilo obsojenih na delo na kmetiji, ki je bila pod upravo zveznega zapora v Leavenworthu. Na kmetiji smo  pod nadzorom paznikov opravljali različne delovne naloge. Nekateri od njih so bili seznanjeni s tem, da ne želimo sodelovati v vojni, zato ker smo kristjani, in so bili našim pogledom naklonjeni.

Nekaj paznikov nam je pomagalo pri tem, da smo lahko imeli redne svetopisemske shode. Pomagali so nam tudi pri tem, da smo v zapor dobivali svetopisemsko literaturo. Direktor zapora se je celo naročil na revijo Tolažba (sedaj Prebudite se!)!

Potem ko sem tri leta prebil v zaporu, so me 16. februarja 1946, le nekaj mesecev po koncu druge svetovne vojne, predčasno izpustili iz zapora. Nemudoma sem spet začel večino svojega časa namenjati poučevanju drugih o Svetem pismu. Dodelili so me ravno v mesto Leavenworth v Kansasu. Te dodelitve me je bilo groza, saj so v tem kraju imeli močne predsodke proti Jehovovim pričam. Le stežka sem našel službo, stanovanje pa še težje.

Spomnim se, da sem srečal svojega nekdanjega paznika. Zadrl se je name: »Izgini z moje posesti!« Ko sem v njegovih rokah zagledal bejzbolsko palico, sem požrl slino in hitro odšel. V neki drugi hiši je ženska rekla »Počakajte samo minutko« in zaprla vrata. Čakal sem, dokler se ni v gornjem nadstropju nenadoma odprlo okno in se je name usul slap umazane vode, ki je ostala od pomivanja posode. Vseeno pa sem bil na oznanjevanju tudi blagoslovljen. Kasneje sem izvedel, da so nekateri, ki so od mene vzeli svetopisemsko literaturo, postali Priče.

Leta 1943 je bila na severu zvezne države New York ustanovljena šola za misijonarje. Povabili so me v deseti razred in 8. februarja 1948 sem diplomiral. Šola je postala znana kot Watchtowerjeva biblijska šola Gilead. Po koncu šole so me poslali v Gano, ki je bila takrat poznana kot Zlata obala.

Ko sem prispel tja, sem imel nalogo oznanjevati vladnim uradnikom in Evropejcem. Ob vikendih sem sodeloval z občino Jehovovih prič in pomagal njenim članom oznanjevati po hišah. Obiskoval sem tudi posamezne Priče, ki so živeli v oddaljenih krajih, in jih učil oznanjevati. Poleg tega sem bil potujoči nadzornik v bližnji Slonokoščeni obali.

Medtem ko sem služil na teh področjih, sem se navadil živeti kakor domačini – spati v kolibi iz blata, jesti z rokami in hoditi ven na potrebo, kakor so to počeli Izraelci v pustinji. (5. Mojzesova 23:12–14) Zaradi tega smo si misijonarji pridobili dober sloves. Žene nekaterih krajevnih uradnikov so začele z nami preučevati Sveto pismo. Ko so  nam torej nasprotniki začeli povzročati težave in jim je uspelo dobiti nalog za preklic naših viz, so te ženske pritisnile na svoje može in odlok je bil preklican!

Tako kakor mnogi drugi misijonarji v Afriki sem sčasoma tudi jaz zbolel za malarijo. Izmenično sem imel napade mrzlice in vročine, zaradi česar se mi je bledlo. Včasih sem si moral celo držati spodnjo čeljust, da se mi ni tresla. Vendar mi je oznanjevanje še naprej prinašalo veselje in zadovoljstvo.

Svoja prva štiri leta v Afriki sem si dopisoval z Evo Hallquist, ki sem jo spoznal, preden sem odšel iz Združenih držav. Izvedel sem, da naj bi diplomirala v 21. razredu šole Gilead. Diplome naj bi razredu podelili 19. julija 1953 na mednarodnem zborovanju Jehovovih prič na Jenkijskem stadionu v New Yorku. S kapitanom neke ladje sem se dogovoril, da bom v zameno za prevoz do Združenih držav delal na njegovi ladji.

Po 22 dneh na občasno razburkanem morju sem prispel v Ameriko in odšel na srečanje z Evo na sedež Jehovovih prič v Brooklyn. Na strehi ene od njihovih zgradb, s katere je bil veličasten pogled na newyorško pristanišče in mesto, sem jo zaprosil za roko. Kasneje je Eva prišla v Zlato obalo, da bi tam skupaj služila kot misijonarja.

Zatem ko sva z Evo več let služila v Afriki, mi je mama poslala pismo, v katerem mi je sporočila, da oče umira za rakom. Ko sva uredila vse potrebno, da sva lahko začasno odšla z dodelitve, sva se vrnila v Združene države. Očetovo zdravje se je hitro slabšalo in kmalu je umrl.

Kasneje, slaba štiri leta po povratku v Gano, sva izvedela, da se je zdravje zelo poslabšalo mami. Nekateri prijatelji so nama priporočali, naj se vrneva domov in poskrbiva zanjo. To je bila najtežja odločitev v najinem življenju. Po 15 letih misijonarske službe, od tega sva jih 11 preživela skupaj, sva se vrnila v Združene države.

V nadaljnjih letih sva menjaje skrbela za mamo in ji pomagala obiskovati shode, kadar ji je to zdravje dopuščalo. Sedemnajstega januarja 1976 je pri starosti 86 let umrla. Še večji udarec pa me je doletel devet let kasneje. Evi so diagnosticirali raka. Z boleznijo sva se borila na vse mogoče načine, vendar je boj navsezadnje izgubila in 4. junija 1985 pri starosti 70 let umrla.

Leta 1988 sem bil povabljen na posvetitev prizidka k podružničnim prostorom v Gani. To je bil zares nepozaben dogodek! Ko sem kakšnih 40 let prej iz šole Gilead prispel v Gano, je bilo tam samo nekaj sto Prič. Leta 1988 jih je bilo več kot 34.000, sedaj pa jih je skoraj 114.000!

Šestega avgusta 1990, dve leti po obisku Gane, sem se poročil z Evino tesno prijateljico Betty Miller. Skupaj si prizadevava, da bi bilo služenje Jehovu še naprej najina življenjska pot. Hrepeniva po dnevu, ko bodo stari starši, starši in Eva obujeni od mrtvih na rajsko zemljo in jih bova lahko spet videla. (Apostolska dela 24:15)

V oči mi stopijo solze, ko pomislim na izredno čast, ki mi jo Jehova izkazuje s tem, da mu lahko služim že več kot 70 let. Pogosto se mu zahvaljujem, da me je vodil tako, da sem si za svojo življenjsko pot izbral služenje njemu. Čeprav sem sedaj že krepko zakoračil v svoja devetdeseta, mi Jehova, najboljši arhitekt v vesolju, daje moč in pogum, da mu lahko še naprej služim.