Smrt ni priljubljena tema. Mnogi se o njej ne želijo pogovarjati. Toda prej ali slej se moramo z njo vsi srečati. Smrt je boleča in nas močno prizadene.

Nič nas ne more povsem pripraviti na izgubo starša, zakonca ali otroka. Do tega lahko pride povsem nepričakovano ali pa po dolgotrajni bolezni. V obeh primerih se človek ob smrti ljubljene osebe ne more ogniti bolečini in ko dojame, da je smrt nekaj dokončnega, ga lahko to povsem dotolče.

Antonio, ki je izgubil očeta v avtomobilski nesreči, pojasnjuje: »To je tako, kakor da bi vam kdo zapečatil hišo in vam odvzel ključe. Ne morete se več vrniti domov, niti za trenutek ne. Ostanejo vam le spomini. Takšna je nova realnost. Skušate jo sicer zanikati – saj je videti tako zelo kruta – a je ne morete niti malo spremeniti.«

Dorothy se je morala spoprijeti s podobno izgubo – pri sedeminštiridesetih je izgubila moža. Takrat se je odločila, da bo poiskala odgovore na vprašanja, ki so se ji ob tem porajala. Kot učiteljica verouka je bila prepričana, da s smrtjo ni vsega konec. Vendar na vprašanja glede smrti ni imela jasnih odgovorov. Zato je vprašala anglikanskega duhovnika: »Kaj se zgodi z nami, ko umremo?« »Tega v resnici nihče ne ve,« ji je odvrnil. »Enostavno moramo počakati, pa bomo videli.«

Ali nam res ne preostane nič drugega, kakor da počakamo, pa bomo videli? Ali pa morda vseeno obstaja zanesljiv odgovor na vprašanje, ali je s smrtjo vsega konec?