PODPORNIKI medverskega sodelovanja pa na to vprašanje gledajo precej drugače. »Pokažite mi religijo, ki ji ni mar za sočutje [. . .], ki ji ni mar za varovanje okolja [. . .], ki ji ni mar za gostoljubje,« je dejal Eboo Patel, ustanovitelj Mladinske organizacije za medversko sodelovanje.

Prav zares, tako budisti, katoličani, protestanti, hindujci, muslimani kot tudi mnogi drugi občasno združijo moči in se trudijo odpraviti revščino, se borijo za človekove pravice, si prizadevajo doseči prepoved pehotnih min ali skušajo usmeriti pozornost na okoljske teme. Krogi, naklonjeni medverskemu dialogu, si prizadevajo za medsebojno razumevanje in skušajo biti drug drugemu v navdih. Medsebojno raznolikost praznujejo s festivali, z obredi s svečami, z glasbo, molitvami in drugim.

Ali lahko sodelovanje med religijami odpravi verske spore? Ali je to Božje sredstvo za dosego boljšega sveta?

Ena od največjih organizacij za medversko sodelovanje se ponaša s tem, da njeni člani pripadajo več kot 200 veram in da je aktivna v 76 državah. Njen cilj je »spodbujati trajno, vsakodnevno medversko sodelovanje«. Vendar se je izkazalo, da je to lažje reči kot storiti. Po besedah organizatorjev mora biti na primer njihova ustanovna listina skrbno ubesedena, zato da ne bi prizadela številnih ver in avtohtonih skupin, ki so podpisale ta dokument. Med drugim se denimo niso mogli zediniti o tem, ali naj v ustanovni listini omenijo Boga ali ne. Zaradi tega so se kakršni koli omembi Boga raje preprosto ognili.

Toda kakšno vlogo ima potem pri vsem skupaj vera, če so Boga postavili na stranski tir? In v čem se takšno gibanje za medversko sodelovanje sploh razlikuje od katere koli dobrodelne in človekoljubne organizacije? Zato se prej omenjena organizacija za medversko sodelovanje nima za versko gibanje, temveč za »organizacijo, ki spodbuja k povezovanju med ljudmi«.

»Tradicija vseh glavnih ver vsebuje bolj ali manj isto sporočilo: sporočilo o ljubezni, usmiljenju in odpuščanju,« je dejal dalajlama, vpliven zagovornik medverskega sodelovanja. Dodal je še: »Pomembno je, da so te lepe lastnosti del našega vsakodnevnega življenja.«

 Lastnosti, kot so ljubezen, usmiljenje in odpuščanje, so prav gotovo zelo pomembne. Jezus je povedal tako imenovano zlato pravilo: »Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim.« (Matej 7:12) Toda ali je smisel prave vere samo to, da drugim delamo dobro?

Apostol Pavel je o mnogih, ki so v njegovih dneh trdili, da služijo Bogu, rekel: »Pričujem namreč zanje, da so goreči za Boga, toda ne po točnem spoznanju.« V čem je bila njihova težava? Pavel je takole dejal: »Božje pravičnosti niso poznali, prizadevali pa so si uveljaviti svojo.« (Rimljanom 10:2, 3) Ker niso imeli točnega spoznanja o tem, kaj Bog pričakuje od njih, je bila njihova gorečnost – in tudi vera – povsem zaman. (Matej 7:21–23)

»Srečni tisti, ki delajo za mir,« je rekel Jezus. (Matej 5:9) Jezus je po tem, kar je govoril, tudi ravnal, saj ni spodbujal k nasilju, temveč je ljudem različnih ver prinašal sporočilo miru. (Matej 26:52) Tiste, ki so se odzvali na to sporočilo, je povezala ljubezen, ki je nezlomljiva vez. (Kološanom 3:14) Toda ali je Jezus samo želel med seboj povezati ljudi iz različnih okolij, tako da bi lahko živeli drug z drugim v miru? Ali se je drugim pridružil pri njihovih verskih običajih?

Verski voditelji, ki so pripadali ločinama farizejev in saducejev, so Jezusu iz zlobe nasprotovali – skušali so ga celo ubiti. Kako se je Jezus na to odzval? Svojim učencem je rekel: »Pustite jih. Oni so slepi vodniki.« (Matej 15:14) Jezus s takšnimi posamezniki ni hotel sodelovati v verskem pogledu.

Nekoliko kasneje je bila v grškem mestu Korint – znanem po barviti, večverski družbi – ustanovljena krščanska občina. Kako naj bi se kristjani v takšnem okolju vedli? Apostol Pavel jim je jasno pokazal, da se ne bi smeli pridružiti ljudem drugih ver pri njihovem čaščenju, ko je napisal: »Kaj imata namreč skupnega pravičnost in nezakonitost? Ali kakšno zvezo ima svetloba s temo? In kakšna je skladnost med Kristusom in Belijálom [Satanom]?« Zatem je še dodal: »Zato odidite izmed njih in se ločite.« (2. Korinčanom 6:14, 15, 17)

Jasno je torej, da je Sveto pismo proti medverskemu sodelovanju. Vendar se morda sprašujete: »Kako pa bi potem lahko dosegli resnično enotnost?«

Mednarodna vesoljska postaja – tehnološki čudež, ki kroži okoli zemlje – je rezultat združenih prizadevanj kakšnih 15 narodov. Kaj mislite, ali bi bila ta vesoljska postaja kdaj dokončana, če se ti narodi ne bi mogli zediniti glede tega, po katerem načrtu jo izdelati?

Z nečim podobnim se danes ubada medversko gibanje. Čeprav njegovi člani zelo poudarjajo sodelovanje in spoštovanje, se ne morejo zediniti, po katerem načrtu, kar se tiče vere, se bodo ravnali. Zato jih moralna in doktrinalna vprašanja še naprej razdvajajo.

V Svetem pismu najdemo Božja merila, ki bi jih lahko primerjali z načrtom. Po tem načrtu lahko oblikujemo svoje življenje. Tisti, ki so to storili, so premagali rasne in verske predsodke ter se naučili med seboj sodelovati v miru in enotnosti. Bog je to že vnaprej napovedal z besedami: »Tedaj bom dal ljudstvom čist jezik, da bodo vsi klicali Jehovovo ime in mu služili z ramo ob rami.« Enotnost teh ljudi izvira iz tega, da govorijo čisti jezik – da častijo Boga tako, kakor to on želi. (Zefanija 3:9; Izaija 2:2–4)

Jehovove priče vas prisrčno vabijo, da obiščete njihovo Kraljestveno dvorano v bližini svojega doma in na lastne oči vidite izjemen mir in enotnost, ki vladata med njimi. (Psalm 133:1)