Starši so ob mojem rojstvu imeli majhno kmetijo na podeželju Galicije, na severozahodu Španije. Bila sem četrti od osmih otrok. V našem domu je vladalo prijetno ozračje. V tistih časih je bilo v Španiji nekaj običajnega, da je vsaj eden od otrok v družini vstopil v semenišče ali samostan. V naši družini smo to storili trije otroci.

Pri trinajstih sem se pridružila svoji sestri, ki je bila v samostanu v Madridu. Ozračje v samostanu je bilo neprijazno. Prijateljstev ni bilo – bila so samo pravila, molitve in disciplina. Zgodaj zjutraj smo se zbrale v kapeli, da bi meditirale, čeprav je bil moj um pogosto povsem prazen. Kasneje smo pele verske pesmi in bile navzoče pri maši. Vse je bilo v latinščini, tako da skoraj ničesar nisem razumela. Bog se mi je zdel zelo oddaljen. Dnevi so mi minevali v popolni tišini. Celo kadar sva se srečali s sestro, sva si lahko rekli le: »Hvaljena sveta Marija.« Redovnice so nam dovolile le pol ure pogovarjanja po obrokih. To je bilo tako zelo drugače od srečnega družinskega življenja v domačem okolju! Počutila sem se osamljeno in pogosto sem jokala.

Čeprav se nisem nikoli čutila blizu Bogu, sem se pri sedemnajstih zaobljubila in postala redovnica. V resnici sem samo storila to, kar so pričakovali od mene, vendar so me kmalu začeli obhajati dvomi, ali sem sploh dobila Božji klic. Redovnice so imele navado reči, da bodo tiste, ki jih obhajajo takšni dvomi, končale v peklu! Vseeno moji dvomi niso izginili. Vedela sem, da se Jezus Kristus ni osamil, ampak da je bil zaposlen s tem, da je ljudi poučeval in jim pomagal. (Matej 4:23–25) Pri dvajsetih nisem imela nobenih pametnih razlogov za to, da bi bila še naprej redovnica. Na moje presenečenje mi je mati prednica rekla, da je bolje, da čimprej odidem, če sem se znašla na takšnem razpotju. Sumila sem, da se je bala, da bi negativno vplivala na druge. Zato sem samostan zapustila.

 Ko sem se vrnila domov, so bili starši zelo razumevajoči. Toda ker v naši vasi ni bilo možnosti za zaposlitev, sem se odselila v Nemčijo, kjer je živel eden od mojih bratov. Pripadal je aktivni komunistični skupini španskih izseljencev. Med njimi sem se prijetno počutila, saj so se bojevali za pravice delavcev in enakopravnost žensk. Tako sem postala komunistka in se čez čas poročila z enim od članov te skupine. Menila sem, da s tem, da razdeljujem komunistično literaturo in sodelujem v protestnih pohodih, počnem nekaj koristnega.

Sčasoma pa je moje navdušenje splahnelo. Zdelo se mi je, da komunisti pogosto niso delali tega, kar so govorili. Dvomi so se mi okrepili leta 1971, ko je skupina mladih članov naše skupine do tal požgala špansko veleposlaništvo v Frankfurtu. To so storili v protest zoper krivice, ki so se dogajale pod špansko diktaturo. Vendar se mi ni zdelo prav, da so tako izrazili svoje nezadovoljstvo.

Ko se nama je rodil prvi otrok, sem možu rekla, da ne bom več hodila na komunistične sestanke. Počutila sem se zelo osamljeno, saj mene in mojega dojenčka ni obiskal nihče od nekdanjih prijateljev. Spraševala sem se, kakšen je smisel življenja. Ali si je bilo sploh vredno prizadevati za to, da bi izboljšali družbo?

Leta 1976 sta na naša vrata potrkala špansko govoreča zakonca. Bila sta Jehovovi priči in sta mi ponudila svetopisemsko literaturo. Sprejela sem jo. Ob njunem drugem obisku sem ju zasula z vprašanji o trpljenju, neenakopravnosti in krivici. Na moje presenečenje sta mi na vsako vprašanje odgovorila z Biblijo! Brez pomislekov sem se strinjala, da začneta z menoj redno preučevati Biblijo.

Sprva je bilo moje zanimanje samo intelektualne narave. Vendar so se stvari spremenile, ko sva z možem začela obiskovati shode v kraljestveni dvorani Jehovovih prič. Do takrat sva imela že dva otroka. Priče so nas prijazno prišli iskat z avtom in nama med shodi pomagali skrbeti za otroka. Sčasoma sem Priče vzljubila.

Vseeno pa so me obhajali dvomi, povezani z verovanjem. Odločila sem se, da bom obiskala svojo družino v Španiji. Moj stric, ki je bil duhovnik, me je skušal odvrniti od preučevanja Svetega pisma. Vendar so mi bili Priče v tistem kraju v veliko pomoč. Na moja vprašanja so mi enako kakor Priče v Nemčiji odgovorili z Biblijo. Odločila sem se, da bom v Nemčiji še naprej preučevala Biblijo. Čeprav se je moj mož odločil, da ne bo več preučeval, sem jaz vztrajala pri svoji odločitvi. Leta 1978 sem se krstila in tako postala Jehovova priča.

Odkar sem dodobra spoznala resnico iz Svetega pisma, ima moje življenje jasen smisel in gre v pravo smer. Prvo Petrovo pismo 3:1–4 spodbuja žene, naj se podrejajo svojim možem, naj jih globoko spoštujejo in naj bodo »mirnega in blagega duha, ki je v Božjih očeh veliko vreden«. Takšna načela mi pomagajo izpolnjevati vlogo, ki jo imam kot žena in mama.

Jehovova priča sem že kakšnih 35 let. Srečna sem, da lahko služim Bogu kot del prave duhovne družine, in vesela, da so štirje od mojih petih otrok ubrali isto pot.