KDO je bil Thomas Emlyn in zakaj se je postavil na stran resnice? Kaj koristnega se lahko naučimo od njega?

Da bi odgovorili na ti vprašanji, se moramo vrniti na konec 17. in začetek 18. stoletja v Anglijo in Irsko. Takrat je imela precejšnjo oblast Anglikanska cerkev, s katero je prišlo v spor kar nekaj protestantskih skupin in posameznikov.

Takšne so bile okoliščine, ko se je 27. maja 1663 v Stamfordu v angleški grofiji Lincolnshire rodil Thomas Emlyn. Pri 19 letih je imel svojo prvo pridigo. Kasneje je postal kaplan za neko grofico, ki je živela v Londonu, zatem pa se je preselil v Belfast na Irskem.

Tam je pričel službovati v neki župnijski cerkvi in v naslednjih letih je opravljal duhovniško službo v različnih krajih, med drugim tudi v Dublinu.

V tistem času je Emlyn temeljito preučeval Sveto pismo, zaradi česar se mu je omajala vera v nauk o Trojici. S preučevanjem evangelijev se je prepričal, da ti podpirajo njegovo novopridobljeno spoznanje.

Emlyn tega spoznanja ni razkril kar takoj. Toda nekateri, ki so obiskovali cerkev v Dublinu, v kateri je služboval, so opazili, da v svojih pridigah nič več ne omenja Trojice. Ker je vedel, da njegovega spoznanja drugi ne bodo sprejeli odprtih rok, je napisal: »Ne morem se nadejati, da bom lahko tukaj še naprej opravljal svoje delo, ko bom enkrat razkril svoje poglede.« Junija 1702 sta se njegova stanovska kolega z njim resno pogovorila o tem, zakaj v svojih pridigah ne omenja Trojice. Emlyn je priznal, da ne verjame več v ta nauk, in predlagal, da neha službovati kot duhovnik.

Čez nekaj dni je zapustil Dublin in odšel v Anglijo, vendar se je deset tednov kasneje vrnil. Hotel je namreč urediti vse potrebno, da bi se lahko za stalno preselil v London. V tem času je v želji, da bi upravičil svoje poglede, izdal knjigo An Humble Inquiry Into the Scripture-Account of Jesus Christ, v kateri je navedel jasne svetopisemske dokaze, da Jezus ni Vrhovni Bog. To je razkačilo člane njegove nekdanje župnije v Dublinu in zoper njega je bila vložena uradna pritožba.

Emlyn je bil 14. junija 1703 aretiran in odveden na dublinsko vrhovno sodišče. V svojem delu True Narrative of the Proceedings je povedal, da je bil obtožen, ker je napisal in izdal knjigo, v kateri naj bi bogokletno in zlohotno trdil, da Jezus Kristus ni enak Bogu Očetu. Sodni proces je bil zgolj farsa. Sodnikom se je na sodni klopi pridružilo sedem škofov irske cerkve. Emlynu ni bilo dovoljeno, da bi se zagovarjal. Richard Levins, ugleden odvetnik, mu je rekel,  da bo preganjan »kakor pes, brez zakonitega sodnega postopka oziroma igranja po pravilih«. Ob koncu sojenja je irski vrhovni sodnik Richard Pyne poroto posvaril, da v primeru, če ne bo sprejela pričakovane razsodbe, »so tu gospodje škofi«, s čimer je nakazal, da jo čaka ustrezna kazen.

Ko je bil Emlyn razglašen za krivega, mu je pravobranilec predlagal, naj prekliče svoje besede. Emlyn tega ni hotel narediti. Obsodili so ga na denarno kazen in leto dni zapora. Ker ni mogel plačati denarne kazni, je moral ostati v zaporu dve leti, vse dokler ni neki njegov prijatelj prepričal oblasti, da so mu skrajšali zaporno kazen. Na prostost je bil izpuščen 21. julija 1705. Zaradi vsega poniževanja, ki ga je doživljal, je izrekel že prej omenjene besede: »Trpim zaradi tega, kar imam za njegovo [Božjo] resnico in slavo.«

Emlyn se je preselil v London in tam se je pričel družiti z Williamom Whistonom, še enim biblijskim učenjakom, ki je bil izobčen iz družbe, ker je objavljal to, kar je bila po njegovem mnenju biblijska resnica. Whiston je spoštoval Emlyna in ga je imel za »prvega in glavnega zagovornika [. . .] starega krščanstva«.

Emlyn je podobno kot William Whiston in še en ugleden učenjak Isaac Newton ugotovil, da Sveto pismo ne podpira nauka o Trojici, ki ga uči atanazijska veroizpoved. Takole je pojasnil: »Po skrbnem premisleku in preučevanju Svetega pisma [. . .] sem dobil veliko razlogov [. . .] za to, da spremenim svoje prepričanje v zvezi z nekdaj sprejetimi pogledi o Trojici.« Sklenil je, da je »Bog in Oče Jezusa Kristusa edino Najvišje bitje«.

Kako je Emlyn prišel do tega sklepa? Našel je veliko svetopisemskih navedkov, ki kažejo na to, da Jezus in njegov Oče nista enaka. V nadaljevanju je omenjenih le nekaj primerov (Emlynovi komentarji k svetopisemskim stavkom so v poševnem tisku):

•  Janez 17:3: »Kristus ni zase nikoli rekel, da je on ta Bog ali toliko božanski, da bi bil edini pravi Bog.« »Edini pravi Bog« je samo Oče.

•  Janez 5:30: »Sin ne dela ničesar po svoji volji, temveč izpolnjuje voljo svojega Očeta.«

•  Janez 5:26: »Življenje mu je dal Oče.«

•  Efežanom 1:3: »Jezus Kristus je velikokrat imenovan Božji Sin, toda nikjer ne piše, da bi bil Oče imenovan Božji Oče, je pa pogosto imenovan Oče našega Gospoda Jezusa.«

Zatem ko je Emlyn pregledal vse dokaze, je z gotovostjo rekel: »V Svetem pismu ni niti enega samega odlomka, iz katerega bi se dalo sklepati, da so Oče, Sin in sveti duh pravzaprav eno in isto bitje.«

Danes se mnogi bojijo postaviti za to, kar uči Sveto pismo. Toda Emlyn je bil pripravljen zagovarjati biblijsko resnico. Postavil je vprašanje: »Če človek ne sme javno izpovedovati najpomembnejših resnic, ki so jasne in očitne v Svetem pismu, zakaj bi jih potem bral in raziskoval?« Od resnice ni hotel odstopiti.

Zgled Emlyna in drugih nas lahko navede na to, da razmislimo, ali smo pripravljeni braniti resnico tudi takrat, ko nam ljudje nasprotujejo. Lahko se vprašamo: »Kaj mi je pomembnejše – biti priznan pri ljudeh in imeti njihovo podporo ali pa se zavzemati za resnico Božje Besede?«