NA KAJ bi pomislili, če bi vam kdo omenil kup smeti? Verjetno bi pomislili na kup odpadkov in neprijeten vonj. Le stežka bi verjeli, da je v tem kupu smeti kaj dragocenega, kaj šele, da bi tam našli neprecenljiv dragulj.

Toda pred stoletjem so našli zelo dragocen zaklad na ravno takšnem kraju – v smeteh. Ta zaklad ni bil dobeseden dragulj, ampak nekaj, kar je tudi zelo dragoceno. Kakšen zaklad pa so odkrili? Zakaj je to odkritje pomembno za nas danes?

Na koncu 19. stoletja sta Bernard P. Grenfell in Arthur S. Hunt, učenjaka z oxfordske univerze, obiskala Egipt. Blizu doline Nila sta v kupih smeti odkrila številne papirusne fragmente. Kasneje, leta 1920, ko sta bila zaposlena s katalogiziranjem zbirke, je Grenfell dobil še nekaj dodatnih fragmentov, ki so jih izkopali v Egiptu. Kupil jih je za Knjižnico Johna Rylandsa v Manchestru v Veliki Britaniji. Vendar sta oba moža umrla, še preden sta lahko dokončala katalogiziranje.

Njuno delo je dokončal Colin H. Roberts, ki je bil prav tako oxfordski učenjak. Medtem ko je razvrščal fragmente, je opazil košček papirusa, ki je meril 9 krat 6 centimetrov. Na njegovo presenečenje je grški rokopis vseboval besede, ki so mu bile znane. Na eni strani so bile besede iz Janeza 18:31–33. Na drugi strani pa so bili deli 37. in 38. vrstice. Roberts je spoznal, da je naletel na neprecenljiv dragulj.

Roberts je domneval, da je ta košček papirusa zelo star. Toda koliko? Da bi ugotovil starost papirusa, je primerjal njegovo pisavo s pisavami na že datiranih staroveških manuskriptih. To se imenuje paleografija. * S to metodo je lahko določil približno starost papirusa. Vendar se je hotel glede tega prepričati. Zato je fragment fotografiral in slike poslal trem strokovnjakom, ki so se ukvarjali s papirusi. Prosil jih je, naj določijo starost fragmenta. Kaj so strokovnjaki sklenili?

Vsi trije strokovnjaki so preučili stil pisave in obliko črk. Sklenili so, da je bil fragment napisan v prvi polovici drugega stoletja n. št. – le nekaj desetletij po smrti apostola Janeza! Toda paleografija ni popolnoma zanesljiva metoda datiranja rokopisov. Zato neki drug učenjak meni, da je bil rokopis lahko napisan kadar koli v drugem stoletju. Kljub temu je ta košček papirusa najstarejši fragment rokopisa Krščanskih grških spisov, ki so ga kdaj našli.

Zakaj je danes ta fragment Janezovega evangelija tako pomemben za ljubitelje Svetega pisma? Zaradi vsaj dveh razlogov. Kot prvo, oblika fragmenta nam daje nekaj vpogleda v to, kako so zgodnji kristjani cenili Svete spise.

V drugem stoletju n. št. se je pisano besedilo pojavljalo v dveh oblikah – v zvitku ali kodeksu. Zvitki so bili sestavljeni iz delov papirusa ali pergamenta, ki so jih zlepili ali sešili skupaj, in so tako tvorili dolgo polo. To polo so lahko nato po  želji razvili ali pa nazaj zvili. V večini primerov so pisali le na eno stran zvitka.

Vendar je bil fragment, ki ga je Roberts odkril, popisan na obeh straneh, kar namiguje na to, da je bil del kodeksa, in ne zvitka. Kodeks je bil narejen iz listov pergamenta ali papirusa. Liste so skupaj sešili in prepognili tako, da je bil končni izdelek podoben knjigi.

Kakšne so bile prednosti kodeksa pred zvitkom? No, zgodnji kristjani so bili evangelizatorji. (Matej 24:14; 28:19, 20) Sporočilo iz Svetega pisma so širili povsod, kjer so lahko prišli v stik z ljudmi – po domovih, trgih in ulicah. (Apostolska dela 5:42; 17:17; 20:20) Zato je bilo veliko bolj praktično imeti Svete spise v manjšem formatu.

Oblika kodeksa je tudi olajšala delo krščanskim občinam in posameznikom, da so si lahko naredili lasten izvod Svetih spisov. Tako so lahko evangelije znova in znova prepisovali, kar je nedvomno prispevalo k hitri širitvi krščanstva.

Drugi razlog, zakaj je Rylandsov fragment pomemben za nas danes, pa je ta, da nam odkriva, kako zanesljivo se je prenašalo izvirno svetopisemsko besedilo. Resda fragment vsebuje le nekaj vrstic iz Janezovega evangelija, toda vsebina teh vrstic je skoraj povsem enaka temu, kar lahko danes beremo v svojem izvodu Svetega pisma. Rylandsov fragment je dokaz tega, da se vsebina Svetega pisma kljub večkratnemu prepisovanju izvirnega besedila in kasneje tudi samih prepisov ni spremenila.

Seveda je Rylandsov fragment Janezovega evangelija le en dokaz med tisočimi fragmenti in rokopisi, ki potrjujejo, kako zanesljivo se je prenašalo izvirno svetopisemsko besedilo. Werner Keller je v svoji knjigi The Bible as History sklenil: »Ti stari [rokopisi] so najprepričljivejši odgovor na vse dvome glede pristnosti in zanesljivosti besedila, ki ga lahko danes beremo v svojem Svetem pismu.«

Res je, da vera kristjanov ne temelji na arheoloških najdbah. Verjamejo, da so »celotni Sveti spisi [...] navdihnjeni od Boga«. (2. Timoteju 3:16) Vseeno pa je zelo spodbudno, ko neprecenljivi dragulji iz preteklosti potrdijo to, kar Sveto pismo že ves čas trdi: »Jehovova beseda pa ostane za večno.« (1. Petrovo 1:25)