Danes lahko večina ljudi, ki iskreno verujejo v Boga, preveri, ali njihova prepričanja temeljijo na Svetem pismu. V začetku 16. stoletja pa ni bilo tako. Zakaj? Ker večina ljudi ni mogla priti do Svetega pisma niti ga ni mogla brati v svojem jeziku. Zato je le malo ljudi lahko primerjalo to, kar uči Cerkev, s tem, kar dejansko piše v Svetem pismu. Tudi duhovščina jim pri tem ni ravno pomagala. »Cerkev v Švici je bila pokvarjena,« piše v knjigi History of the Christian Church. »Duhovščina je bila nerazgledana, vraževerna in nemoralna.«

 V takšnih okoliščinah je Huldrych Zwingli začel iskati svetopisemsko resnico. Kaj je odkril? Kako je to delil z drugimi? Kaj se lahko naučimo iz njegovega življenja in prepričanja?

 V svojih zgodnjih 20 letih se je Zwingli odločil, da postane katoliški duhovnik. Kdor koli je v tistem času želel biti duhovnik, je moral študirati predvsem filozofijo, cerkveno tradicijo in spise »cerkvenih očetov« – ne pa Sveto pismo.

 Kako je začel Zwingli odkrivati svetopisemsko resnico? Ko je študiral na univerzi v Baslu v Švici, je obiskoval predavanja Thomasa Wyttenbacha, ki je obsojal cerkveni nauk o odpustkih. a Po besedah nekega biografa je Zwingli »od [Wyttenbacha] izvedel, da je Kristus s svojo smrtjo enkrat za vselej pokril naše grehe«. (1. Petrovo 3:18) Ko je razumel, da je Jezusova odkupna žrtev edini temelj za odpuščanje, je zavrnil nauk, da lahko cerkveni voditelji v zameno za denar odpuščajo grehe. (Apostolska dela 8:20) Kljub vsemu je Zwingli nadaljeval svoj študij in pri 22 letih postal katoliški duhovnik.

 Zwingli se je v tem obdobju sam učil grščino, da bi razumel izvirni jezik, v katerem je napisano to, čemur se običajno reče nova zaveza. Preiskoval je tudi Erazmova dela in spoznal, da je Jezus edini posrednik med Bogom in ljudmi, kot to uči Sveto pismo. (1. Timoteju 2:5) Zato je začel dvomiti v katoliški nauk, da se lahko človek pogovarja z Bogom s pomočjo svetnikov.

 Zwingli je v svojih 30 letih še bolj vneto začel iskati resnico. Medtem je služil kot vojaški duhovnik v vojnah po Evropi, s katerimi se je želelo pridobiti oblast nad Italijo. Pri bitki v Marignanu leta 1515 je videl, kako so se katoliki med seboj pobijali, pri čemer jih je umrlo na tisoče. Nekaj let kasneje je prepisal večino grških spisov in se jih celo naučil na pamet. Leta 1519 je živel v Zürichu, ki je bil center politične moči v Švici. Tam je nazadnje prišel do prepričanja, da bi morala Cerkev vse nauke, ki nimajo svetopisemske podlage, odpraviti. Ampak kako bi lahko še druge prepričal v to?

 Zwingli je verjel, da bodo ljudje zavrnili verske laži, ko bodo slišali resnico iz Svetega pisma. Ko je bil postavljen za duhovnika v ugledni cerkvi Grossmünster v Zürichu, si je zamislil drzen načrt: Ne bo več bral berila b v latinščini, iz katerega je stoletja pridigala duhovščina. Pridigal bo neposredno iz Svetega pisma, poglavje za poglavjem, od začetka do konca. Sveto pismo ne bo pojasnjeval tako kot »cerkveni očetje«, ampak bo dovolil, da Sveto pismo razlaga samo sebe. To je delal tako, da je težje dele Svetega pisma pojasnjeval z bolj preprostimi deli. (2. Timoteju 3:16)

 Med pridigami je ljudem pomagal videti, da je Sveto pismo uporabno v vsakodnevnem življenju. Iz te knjige jih je učil moralnih vrednot, nasprotoval je čaščenju Jezusove mame Marije, molitvam k svetnikom, prodaji odpustkov in nemoralnosti duhovščine. Kako so se ljudje odzvali? Po njegovi prvi pridigi so nekateri rekli: »Še nikoli nismo slišali takšne pridige!« Eden od zgodovinarjev je o Zwinglijevem katoliškem občinstvu napisal: »Tisti, ki so nehali hoditi v cerkev, ker sta se jim gabila neumnost in škandalozno življenje duhovnikov, so se sedaj vrnili.«

 Leta 1522 si je duhovščina pridobila vpliv na politike v Zürichu, da bi ljudem preprečila delati vse, kar je v nasprotju s cerkvenimi doktrinami. Kakšna je bila posledica? Zwinglija so obtožili krivoverstva. Ker ni hotel spremeniti svojih prepričanj, je izstopil iz katoliškega duhovništva.

 Zwingli ni bil več duhovnik, še vedno pa je drugim govoril o svojih pogledih in jih skušal prepričati, da bi jim verjeli. Zaradi svojih pridig je postal znan med ljudmi, s tem pa tudi med politiki v Zürichu. S svojim političnim vplivom je prispeval k verskim reformam. Leta 1523 je na primer prepričal predstavnike sodne oblasti v Zürichu, da prepovejo vsak verski nauk, ki nima podlage v Svetem pismu. Tako so leta 1524 malikovanje razglasili za nezakonito. Mestni oblastniki so v sodelovanju s krajevnimi pridigarji in soglasjem ljudstva odredili uničenje oltarjev, malikov, slik in relikvij. »Če izvzamemo krajo verskih objektov, ki so jo izvajali vikingi, zahodna cerkev še ni bila priča takšnemu namernemu uničevanju,« piše v knjigi Zwingli – God’s Armed Prophet. Poleg tega je Zwingli leta 1525 vplival na oblasti, da so cerkvene objekte spremenili v bolnišnice in menihom in nunam dovolili, da se poročijo. Predlagal je, da se maša nadomesti s preprostim obredom, ki bi temeljil na svetopisemskem zgledu. (1. Korinčanom 11:23–25) Zgodovinarji pravijo, da je Zwingli s svojim prizadevanjem združil verske in politične voditelje v Zürichu in položil temelj reformaciji in novonastali protestantski veri.

 Zwinglijevo najpomembnejše delo je bilo prevajanje Svetega pisma. V 20. letih 16. stoletja je vodil skupino učenjakov, ki je prevajala Sveto pismo s pomočjo enostavne metode. Vsako vrstico so prebrali v izvirni hebrejščini in grščini in v spoštovanih prevodih, kot sta bila grška Septuaginta in latinska Vulgata. Razpravljali so o pomenu svetopisemske vrstice in zapisali svoje ugotovitve. Rezultat njihovega dela je bilo to, da je leta 1531 nastal prevod v enem zvezku, ki je znan kot Züriška Biblija.

 Zwingli je bil morda iskren, vendar je bil tudi nestrpen in agresiven. Leta 1525 je sodeloval v sodnem procesu proti anabaptistom, ki se niso strinjali z njegovim prepričanjem, da bi se moralo dojenčke krščevati. Ko so sodišča kasneje na smrt obsodila vsakega, ki je nasprotoval krščevanju dojenčkov, takšnim nepravičnim obsodbam ni oporekal. Politične voditelje je tudi spodbujal, naj reforme širijo s pomočjo vojaške sile. Vendar so se nekatere predvsem katoliške regije v Švici upirale njegovim reformam. To je pripeljalo do državljanske vojne. Zwingli se je na bojišču pridružil vojakom iz Züricha. Tam je pri svojih 47 letih izgubil življenje.

 Huldrych Zwingli je gotovo spreminjal zgodovino, vendar sta vplivna protestantska reformatorja Martin Luter in Jean Kalvin bolj slavna. Zwingli se je bolj radikalno odvrnil od rimskega katolicizma kot Luter in pripravil pot Kalvinu. Zato mu pogosto rečejo tretji človek reformacije.

 Zwingli je za seboj pustil tako pozitivno kot negativno dediščino. Da bi širil svoje poglede, se je globoko vpletel v politiko in vojno. Tako ni posnemal Jezusa Kristusa, ki se ni vpletal v politiko in je svoje učence učil, naj ljubijo svoje sovražnike, ne pa jih ubijajo. (Matej 5:43, 44; Janez 6:14, 15)

 Vseeno pa je Zwingli znan kot marljiv preučevalec Svetega pisma, ki je bil odločen z drugimi deliti to, kar se je naučil. Odkril je številne svetopisemske resnice in pomagal drugim, da so ga pri tem posnemali.