Sodniki 11:1–40

  • Sodnik Jefte najprej izgnan, kasneje postavljen za poglavarja (1–11)

  • Jeftejevo sporočilo Amoncem (12–28)

  • Jeftejeva zaobljuba in njegova hči (29–40)

    • Hči ostane vse svoje življenje samska (38–40)

11  Gileádec Jéfte+ je bil junaški bojevnik. Bil je sin prostitutke. Njegov oče pa je bil Gileád.  Toda tudi Gileádova žena je rodila sinove. Ko so ti sinovi odrasli, so Jéfteja nagnali od doma. Rekli so mu: »Ne boš dobil dediščine v družini našega očeta, saj si sin druge ženske.«  Jéfte je pobegnil od svojih bratov in se naselil v deželi Tob. Pridružili so se mu moški, ki so ostali brez dela, in bil je njihov vodja.  Čez nekaj časa so Amónci začeli vojno z Izraelci.+  Gileádski starešine so takoj odšli v deželo Tob po Jéfteja.  Rekli so mu: »Pridi z nami. Bodi naš poveljnik, da se bomo lahko bojevali proti Amóncem!«  Jéfte pa jim je odgovoril: »Ali me niste ravno vi tako zelo sovražili, da ste me nagnali iz hiše mojega očeta?+ Zakaj prihajate k meni zdaj, ko ste v stiski?«  Gileádski starešine so mu odgovorili: »Res je, vendar zdaj smo prišli k tebi. Če se greš z nami bojevat proti Amóncem, boš postal naš poglavar, poglavar vseh prebivalcev v Gileádu.«+  Jéfte jim je rekel: »Če me pripeljete nazaj, da bi se bojeval proti Amóncem, in jih Jehova premaga zame, bom vaš poglavar!« 10  Gileádski starešine so mu rekli: »Jehova naj bo priča* med nami in teboj in naj nas sodi, če ne bomo naredili tako, kot si rekel.« 11  Jéfte je torej šel z gileádskimi starešinami in ljudstvo ga je postavilo za svojega poglavarja in poveljnika. V Mícpi je Jéfte pred Jehovom ponovil vse svoje besede.+ 12  Nato je h kralju Amóncev+ poslal sle z vprašanjem: »Kaj imaš proti meni, da si prišel napast mojo deželo?« 13  Kralj Amóncev pa je Jéftejevim slom odgovoril: »Ko je izraelsko ljudstvo potovalo iz Egipta, mi je vzelo deželo,+ od Arnóna+ do Jabóka in vse tja do Jordana.+ Zdaj jo torej vrni in potem bo mir.« 14  Toda Jéfte je h kralju Amóncev še enkrat poslal sle, 15  da mu sporočijo: »Tako pravi Jéfte: ‚Izraelci niso vzeli dežele ne Moábcem+ ne Amóncem.+ 16  Ko so namreč potovali iz Egipta, so hodili po pustinji vse do Rdečega morja+ in prispeli v Kádeš.+ 17  Takrat so Izraelci edómskemu+ kralju po slih poslali sporočilo: »Prosimo te, dovoli nam, da gremo skozi tvojo deželo.« Toda edómski kralj ni hotel o tem nič slišati. Potem so poslali sporočilo še moábskemu+ kralju in tudi on jim ni dovolil iti skozi. Tako so Izraelci ostali v Kádešu.+ 18  Ko so hodili po pustinji, so obšli edómsko+ in moábsko deželo. Potovali so vzhodno od moábske dežele+ in se utaborili na območju Arnóna, vendar Arnóna niso prečkali, ker je bil moábska meja.+ 19  Nato so Izraelci poslali sle k amoréjskemu kralju Sihónu, ki je vladal v Hešbónu, da mu sporočijo: »Prosimo te, dovoli nam, da gremo skozi tvojo deželo tja, kamor smo namenjeni.«+ 20  Toda Sihón ni verjel Izraelcem, da bodo samo šli skozi njegovo ozemlje, zato je zbral vso svojo vojsko, se utaboril v Jáhazu in se bojeval z njimi.+ 21  Takrat je Jehova, Bog Izraelcev, izročil Sihóna in vso njegovo vojsko v roke Izraelcem. Izraelci so jih premagali in zavzeli vso deželo Amoréjcev na tistem območju.+ 22  Zavzeli so torej vse ozemlje Amoréjcev od Arnóna do Jabóka in od pustinje do Jordana.+ 23  Jehova, Bog Izraelcev, je bil tisti, ki je pregnal Amoréjce iz te dežele, da bi jo dal svojemu ljudstvu.+ In ti hočeš zdaj Izraelce pregnati? 24  Ali si ti ne prilastiš, kar koli ti da tvoj bog Kémoš?+ Enako si tudi mi prilastimo katero koli deželo, ki nam jo da naš Bog Jehova.+ 25  Si ti kaj boljši od Zipórjevega sina Balaka,+ moábskega kralja? Se je on kdaj prepiral z izraelskim ljudstvom ali se bojeval z njim? 26  Izraelsko ljudstvo že 300 let živi v Hešbónu in vaseh v njegovi okolici*,+ v Aroêrju in vaseh v njegovi okolici ter v vseh mestih, ki ležijo ob Arnónu.+ Zakaj jih v vsem tem času niste nikoli skušali dobiti nazaj? 27  Nisem grešil proti tebi, ti pa delaš napako, ko me napadaš. Naj Jehova, ki je Sodnik,+ razsodi danes med Izraelci in Amónci.‘« 28  Toda kralj Amóncev se ni menil za sporočilo, ki mu ga je Jéfte poslal. 29  Jehovov duh je prišel na Jéfteja+ in Jéfte je prehodil Gileád in Manásejevo ozemlje, da bi prišel v Mícpo* v Gileádu.+ Iz Mícpe v Gileádu pa je krenil proti Amóncem. 30  Takrat se je Jéfte zaobljubil+ Jehovu in rekel: »Če mi izročiš Amónce, 31  bo tisti, ki mi bo skozi vrata moje hiše prišel naproti, ko se bom kot zmagovalec vračal od Amóncev, postal tvoj, Jehova.+ Daroval ga bom kot žgalno daritev.«+ 32  Tako se je Jéfte šel bojevat proti Amóncem in Jehova mu jih je izročil v roke. 33  Pobijal jih je od Aroêrja do Miníta, in sicer v 20 mestih, vse tja do Abél Keramíma. Zgodil se je res velik pomor. Izraelci so tako premagali Amónce. 34  Jéfte se je nazadnje vrnil na svoj dom v Mícpi,+ naproti pa mu je prišla njegova hči – igrala je na tamburin in plesala. Bila je njegova edinka. Razen nje ni imel ne sina ne hčere. 35  Ko jo je zagledal, si je raztrgal oblačila in rekel: »O ne, moja hči! Srce se mi trga, ker si ti tista, ki jo bom moral poslati od doma! Jehovu sem dal besedo in ne morem je vzeti nazaj.«+ 36  Ona pa mu je odgovorila: »Oče, če si dal besedo Jehovu, naredi z menoj, kot si obljubil,+ saj se je Jehova maščeval zate nad tvojimi sovražniki Amónci.« 37  Nato mu je še rekla: »Samo eno te prosim: pusti me, da se za dva meseca umaknem v gore in skupaj s prijateljicami žalujem, ker se ne bom nikoli poročila* 38  »Prav, pojdi,« je rekel in jo pustil oditi za dva meseca. Tako je s prijateljicami šla v gore, da bi žalovala, ker se ne bo nikoli poročila. 39  Po dveh mesecih se je vrnila k očetu in on je nato izpolnil svojo zaobljubo, ki je bila povezana z njo.+ Nikoli ni imela spolnih odnosov z moškim. Od takrat je v Izraelu veljal običaj*, 40  da so mlade Izraelke vsako leto za štiri dni prišle k hčeri Gileádca Jéfteja, da bi ji izrekle pohvalo.

Opombe

Dobesedno »tisti, ki sliši«.
Ali »njemu podrejenih vaseh«.
Dobesedno »Micpé«, različica istega imena.
Ali »objokujem svoje devištvo«.
Ali »veljalo pravilo«.