Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je z nedavno razsodbo naredilo korak naprej na področju pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti. ESČP se je 12. oktobra 2017 v zadevi Adyan in drugi proti Armeniji izrekel glede vrste nadomestne civilne službe, ki jo je treba ponuditi ugovornikom vesti, in s tem ustvaril precedens.

Sodna praksa ESČP-ja dolga leta ni priznavala pravic ugovornikov vesti in zaradi tega so bili mnogi od njih preganjani in zaprti. Toda sodišče je spremenilo svoje stališče leta 2011, ko je v zadevi Bayatyan proti Armeniji izreklo razsodbo, s katero je ugovor vesti priznalo za temeljno pravico. V novejši razsodbi v zadevi Adyan pa je ESČP določil, da so ugovorniki vesti upravičeni do nadomestnega služenja vojaškega roka, ki je resnično civilne narave in ni represivno.

Kratek pregled zgodovine ugovora vesti v Armeniji pokaže, kako so ugodne razsodbe ESČP-ja v zadevah Bayatyan, Adyan in drugih močno spremenile ravnanje vlade z ugovorniki vesti.

Edina alternativa je kazen. Ko se je leta 2001 Armenija pridružila Svetu Evrope, se je zavezala, da bo sprejela zakon o nadomestni civilni službi, ki se sklada z evropskimi standardi. Ta zakon bi moral vpeljati program civilnega služenja, ki ni pod vojaškim nadzorom in ni represiven glede trajanja. Prav tako se je strinjala, da bo vse ugovornike vesti oprostila obtožb. * Toda Armenija še ni izpolnila svojih obljub, ko je na služenje vojaškega roka vpoklicala Vahana Bayatyana, ki je Jehovova priča in ugovornik vesti. Vahan je vojaško služenje zavrnil ter bil leta 2002 obsojen in zaprt, saj Armenija ni imela zakona, ki bi omogočal nadomestno civilno službo. Vahan je leta 2003 na ESČP vložil prošnjo za obravnavo svojega primera. V prošnji je trdil, da je Armenija s tem, da ga je kaznovala z zaporom, kršila njegovo pravico do svobode vesti in veroizpovedi.

Neustrezna alternativa, nato kazen. Armenija je leta 2004 sprejela zakon o nadomestni civilni službi in mnogo mladih ugovornikov vesti, ki so Priče, je izbralo to možnost namesto služenja vojaškega roka. Toda ko so začeli s služenjem, so ugotovili, da je ta program pod nadzorom vojaških, ne pa civilnih oblasti. Zato so odgovorne obvestili, da ne morejo opravljati takšne službe, in zapustili svoja delovna mesta. Posledično so bili aretirani in kazensko preganjani, nekateri od njih pa so bili obsojeni na zaporno kazen. Maja 2006 so Hayk Khachatryan in 18 drugih Prič, ki so ugovorniki vesti, vložili prošnjo za obravnavo svojega primera na ESČP. V prošnji so trdili, da so jim bile z nezakonitim kazenskim pregonom kršene pravice. *

Več let na mrtvi točki. Armenija ni dolga leta storila ničesar, da bi dopolnila svoj zakon o nadomestni civilni službi. Priče so zavračale neustrezno civilno službo, Armenija pa jih je zapirala. Tako je v obdobju od sprejetja zakona o nadomestni civilni službi (2004) do sprejetja dopolnil k temu zakonu (2013) Armenija obsodila in zaprla 317 Prič. Zaporne kazni so trajale od 24 do 36 mesecev.

V tem času je ESČP glede tega vprašanja storil bolj malo. Leta 2009 je obravnaval pritožbo, v kateri je Bayatyan trdil, da je njegov ugovor vojaškemu služenju zaščiten z 9. členom Evropske konvencije, ki zagotavlja pravico do svobode vesti in veroizpovedi. Toda ESČP se je bil dolžan opirati na svojo več desetletij staro sodno prakso. Vztrajal je pri mnenju, da se vsaka država sama odloči, ali priznava pravico do ugovora vesti vojaškemu služenju. Če država te pravice ne priznava, potem 9. člen ne more ščititi osebe, ki zavrne vojaško služenje, pred kazenskim pregonom. Ker takšna razsodba ni bila v koraku s prevladujočimi mednarodnimi standardi glede ugovora vesti, so Bayatyanovi odvetniki prosili, da se zadeva predloži v ponovno obravnavo velikemu senatu ESČP-ja.

Pomembna prelomnica. Do preobrata je prišlo, ko je veliki senat ESČP-ja pregledal Bayatyanovo vlogo in nato 7. julija 2011 prvič jasno izjavil, da je ugovor vesti pravica, ki je zaščitena z 9. členom Evropske konvencije. Pojasnil je, da je Konvencija »živ instrument«, pri interpretaciji katerega je treba upoštevati nastajajoče pravo, ki je pripeljalo do »tako rekoč splošnega soglasja v zvezi s tem vprašanjem v Evropi in zunaj nje«. Zaradi te razsodbe velikega senata se je v Evropi začela pripisovati večja pomembnost pravici do ugovora vesti pa tudi Armenija je bila dolžna ugovornikom vesti omogočiti nadomestno služenje vojaškega roka, ki bi bilo zares civilne narave.

»Nasprotovanje služenju vojaškega roka, ki temelji na resnem in nepremostljivem konfliktu med obveznostjo vojaškega služenja in posameznikovo vestjo oziroma njegovim globokim in iskrenim verskim ali drugim prepričanjem, predstavlja verovanje ali prepričanje, ki ima zadostno tehtnost, resnost, kohezijo in pomembnost, da zahteva jamstva, ki izhajajo iz 9. člena.« (Bayatyan proti Armeniji [GC], št. 23459/03, § 110, ESČP 2011)

Še vedno ostaja problem, da ni nadomestne službe, ki bi bila resnično civilna. Poleti 2011 so bili Artur Adyan in še tri druge Priče iz Armenije obsojeni in zaprti, ker so zavrnili opravljanje nadomestne civilne službe, ki je bila pod vojaškim nadzorom. Ti štirje ugovorniki vesti so vložili prošnjo za obravnavo na ESČP in v njej trdili, da je Armenija kršila njihove pravice. Nadomestna služba, ki jo je Armenija omogočala od leta 2004, je bila namreč nezdružljiva z evropskimi standardi in njihovo vestjo.

Problem vojaškega nadzora nadomestne službe ostaja nerešen. ESČP je 27. novembra 2012 izrekel razsodbo v zadevi Khachatryan in drugi proti Armeniji, v katero je bilo vpletenih 19 Prič, ki so zapustile program nadomestne civilne službe, ker je bil pod vojaškim, ne pa pod civilnim nadzorom. ESČP je razsodil, da sta bila kazenski pregon in zaporna kazen teh Prič nezakonita. Čeprav je bilo v razsodbi omenjeno, da so pritožniki ugovarjali vojaškemu nadzoru programa nadomestne civilne službe, pa sodišče glede tega ni izreklo svojega mnenja.

Ustrezna alternativa. Poleti 2013 je armenska vlada dopolnila svojo zakonodajo, da bi uvedla nadomestno civilno službo, kakršno je obljubila že leta 2001. Do oktobra 2013 je bila večina Prič, ki so bile v armenskih zaporih, izpuščena na prostost. Nekatere Priče, ki so bile tik pred iztekom zaporne kazni, pa so se odločile, da bodo kazen odslužile do konca. Od takrat naprej lahko armenski ugovorniki vesti, ki zavrnejo služenje vojaškega roka, opravljajo nadomestno službo, ki je res civilna.

Razsodbi v zadevah Bayatyan in Khachatryan sta dali jasno vedeti, da je ugovor vesti vojaškemu služenju temeljna pravica in da jo armenska vlada mora spoštovati. Toda ESČP ni razsodil, da program nadomestne civilne službe ne sme biti pod neposrednim ali posrednim nadzorom vojske.

ESČP je zapolnil to vrzel, ko je 12. oktobra 2017 izrekel razsodbo v zadevi Adyan in drugi proti Armeniji. Prišel je do zaključka, da je bila Armenija ugovornikom vesti dolžna omogočiti ustrezno alternativo vojaškemu služenju, ki se sklada z evropskimi standardi, saj je pravica do ugovora vojaškemu služenju zaščitena. Program nadomestne civilne službe ne bi smel biti pod posrednim ali neposrednim vojaškim nadzorom ter ne bi smel biti represivne narave. ESČP je odredil, da se ugovornikom vesti izplača odškodnina zaradi kazni, ki so jih morali prestati, ker so zavrnili neustrezen program nadomestne civilne službe.

»Sodišče meni, da bi bila pravica do ugovora vesti, ki je zajamčena z 9. členom Evropske konvencije, zgolj navidezna, če bi lahko država organizirala in uvedla sistem nadomestne službe, ki ne bi omogočal, bodisi pravno ali pa v praksi, alternative služenju vojaškega roka, ki je resnično civilne narave in ki nima odvračilnega učinka in ni represivna.« (Adyan in drugi proti Armeniji, št. 75604/11, § 67, ESČP 2017)

Po podatkih iz januarja 2018 je 161 armenskih Prič že zaključilo nadomestno civilno službo, 105 pa jih je trenutno vpisanih v program. Tako Priče kot državni organi, ki nadzorujejo program nadomestne civilne službe, so z njegovim uspehom zadovoljni. Program zadovoljuje resnične potrebe skupnosti in je sprejemljiv za tiste, ki zaprosijo za alternativo obveznemu služenju vojaškega roka. Prav tako je Armenija s tem programom rešila težavo glede spoštovanja človekovih pravic.

André Carbonneau, eden od odvetnikov, ki so zastopali Priče v Armeniji, je pohvalil vlado, da je rešila to vprašanje. Izjavil je: »Ko se ozremo na razsodbe ESČP-ja proti Armeniji, opazimo, da se je napredek v reševanju te težave začel z zadevo Bayatyan iz leta 2011. Razsodbi v zadevah Khachatryan in Adyan sta močno prispevali k zaščiti pravice do nadomestne civilne službe, ki ni pod vojaškim nadzorom. Upamo, da bodo druge države, ki še nimajo ustrezne nadomestne civilne službe, opazile uspeh Armenije pri uvedbi alternativne službe, ki je sprejemljiva ugovornikom vesti in koristi skupnosti.«

1. 12. oktober 2017

   ESČP izreče razsodbo v zadevi Adyan in drugi proti Armeniji.

2. Januar 2014

   Prve Priče, ki so vpisane v novi program nadomestne civilne službe, začnejo z delom.

3. 12. november 2013

   Prvič po več kot 20 letih ni zaradi ugovora vesti v zaporu nobena Priča.

4. 8. junij 2013

   Armenija sprejme dopolnila k zakonu o nadomestni civilni službi, ki stopijo v veljavo oktobra 2013.

5. 27. november 2012

   ESČP izreče razsodbo v zadevi Khachatryan in drugi proti Armeniji.

6. 10. januar 2012

   ESČP podobno kot v zadevi Bayatyan razsodi tudi v zadevah Bukharatyan proti Armeniji in Tsaturyan proti Armeniji, in sicer da je Armenija kršila 9. člen Evropske konvencije s tem, da je zaprla Priče.

7. 7. julij 2011

   Razsodba velikega senata ESČP-ja v primeru Bayatyan proti Armeniji (16 proti 1) pokaže, da je Armenija kršila pravico do svobode vesti (9. člen Evropske konvencije). S to razsodbo se zaščitijo pravice ugovornikov vesti.

8. 27. oktober 2009

   V zadevi Bayatyan proti Armeniji ESČP razsodi, da 9. člen Evropske konvencije ne velja za ugovor vesti. Zadeva se predloži v ponovno obravnavo velikemu senatu ESČP-ja.

9. 2004

   Armenija sprejme zakon o nadomestni civilni službi, ki je pod vojaškim nadzorom.

10. 2001

    Armenija se zaveže, da bo sprejela zakon o nadomestni civilni službi.